Avtor: Metod Bohinc

Nikdar si nisem bil predstavljal, da bi kdaj mogel in smel napisati te misli. Toda ko sem po letu 1945 srečeval žene v črnih rutah, matere z objokanimi očmi, sestre in dekleta, ki sta jih objeli žalost in nesreča, sem v srcu nosil misel in željo, da nekoč povem našo zgodbo. Da jo povem v svojem imenu, v imenu vsega tega zaničevanega dela malega, a ponosnega slovenskega ljudstva, da jo povem svojemu narodu. Povem v imenu vseh, ki so bili toliko let državljani druge vrste, v imenu vseh, ki so padli za domovino, a je bil njihov grob zavržen in skrunjen.

***

Ko se je pričela druga svetovna vojna, sem bil star trinajst let. Slovenci smo bili kot pretežno katoliški narod že tedaj dobro obveščeni o komunizmu v Rusiji in o gospodarskem neuspehu, ki ga ta ureditev prinaša. Znani pa so tudi že bili podatki o grozodejstvih in pokolih iz te prve dežele novega reda, kjer snovalci in vizionarji lepše prihodnosti niso izbirali sredstev pri najbolj krvavih rešitvah za dosego zamišljenega cilja.
Vojna se je torej pričela in z njo boj zoper okupatorja. V moji rojstni dolini na Gorenjskem se je upor začel že zelo zgodaj in vsi smo bili polni domoljubja in ponosa, da si naši slovenski fantje upajo kaj takegaseveda, saj to je naša, slovenska domovina, nihče od tujcev nima pravice v njej ukazovati, za svojo zemljo se bomo borili. Bili smo navdušeni nad posameznimi dejanji in vedno se je kaj dogajalo. Le redki so bili, ki so z okupatorjem sodelovali, in še te so ljudje obsojali in prezirali.
Vendar pa sta se med ljudstvo naselila tudi strah in dvom: zakaj tako izzivati okupatorja? Ljudje so živeli v hudi stiski. Po vsaki akciji proti okupatorju so bili iz okoliških vasi odbrani moški in postreljeni kot talci. »Gmajnarji« ali »gošarji«, kakor smo jim v začetku rekli, so izvedli tudi nekatere likvidacije zelo zavednih in poštenih Slovencev. Takrat še nihče ni slutil, kaj naj bi to pomenilo in zakaj je bilo to potrebno. Spoznanje je prišlo, ko je postalo jasno, da ta boj pravzaprav vodijo komunisti. Njihov glavni cilj ni bil boj za narodovo svobodo, ta jim je služil le kot orodje, s katerim so hoteli doseči svoj glavni ciljz revolucijo priti do oblasti. Zato v tej borbi niso trpeli nobenega partnerja. Kdor se jim ni uklonil, so ga odstranili, še več, preventivno so pokončali tudi vse svoje morebitne bodoče nasprotnike, če so jim le bili na dosegu. Taka je bila direktiva partije in to partijo so usmerjali in vodili ljudje, ki jih je šolala in plačevala Moskva že dolgo pred začetkom vojne. Bili so dobro podkovani in preizkušeni iz Rusije, Španije… Vnaprej so poznali domala vse poteze nasprotnika, ves razvoj odpora.
Začelo se je najhujše obdobje slovenskega naroda med okupacijo: boj proti komunizmu. Ko sem leta 1943 in 1944 kot petnajstletni fant prebiral knjige o grozodejstvih nad civilnim prebivalstvom Dolenjske, o zločinih nad slovenskimi duhovniki in kmeti in sploh nad slovenskimi ljudmi, ki se niso mogli ali hoteli opredeliti za revolucijo in komunizem, mi je bilo jasno, da je vodstvo tako imenovanega » osvobodilnega« boja v rokah ljudi in stranke, ki bo temu narodu prinesla nesrečo.
V roke mi je prišla knjiga »V znamenju osvobodilne fronte« in bral sem že takrat znano Kardeljevo povelje Ivanu Mačku – Matiji: »Duhovne vse postreljajte! Prav tako oficirje, intelektualce itd. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove!« To povelje so v veliki meri izpolnjevali, najokrutneje pa poleti 1945, ko so zločinsko pomorili cvet slovenskega naroda, prek 12000 fantov in mož, slovenskih domobrancev, ki so jih Angleži po zahrbtni prevari vrnili v Slovenijo. Dostikrat poslušam, češ da ljudje med vojno sploh niso vedeli za komunizem in podobno. To seveda ni res in rečem lahko, da smo bili tudi ljudje na Gorenjskem, čeprav pod nemško okupacijo, kar dobro seznanjeni z vsem, kar se je dogajalo. Literaturo smo redno dobivali iz Ljubljane, posebno od začetka leta 1944 in do konca vojne. Na drugih območjih, na primer v Dolomitih in na Dolenjskem, pa so bili sploh na tekočem.
Ko so poleti 1944. tudi na Gorenjskem organizirali odpor proti komunizmu, je bilo večini ljudi jasno, da so Nemcem dnevi šteti. A čudno – bolj ko se je bližal konec vojne, močnejše in številnejše so postajale domobranske vrste, kajti komunizma si v naši deželi ni želelo mnogo ljudi. Tudi v mojo vas je prišla skupina mladih fantov iz Ljubljane. Študentje, prijetni in izobraženi, v domobranskih uniformah in s slovenskimi simboli na rokavih. Veliko smo se pogovarjali, razlagali so nam, zakaj je ta boj proti komunizmu tako pomemben, pojasnjevali so nam zgodovino dotedanjih dogodkov: nastopil je prelomni trenutek, okupator je praktično na tleh, slovenski narod se mora z vsemi silami upreti preteči boljševizaciji.
V kratkem času se je zbralo kar veliko fantov in mož, pripravljenih, da branijo svoj kraj. Tudi sam sem se jim kot šestnajstletni fant pridružil. Ob mojem odhodu iz rojstne hiše je bilo vsem domačim hudo, posebno še, ker sem bil tako mlad. Oče in mama sta oba jokala, prekrižala sta me prek čela in mi svetovala, naj nikdar ne storim nikomur nič hudega. »Na svetu se vse maščuje,« mi je dejala mati ob slovesu.
Takrat seveda nisem vedel, kako se obrača svetovna politika in kakšne so naše možnosti. Zdelo se mi je, da je naše odklanjanje komunizma upravičeno in naš boj pošten. Bil sem prepričan, da sem prišel v dobro družbo. Veliko fantov je prišlo iz partizanskih vrst, kjer so bili kmalu spoznali politično ozadje tega boja, precej pa je bilo tudi povratnikov iz nemške vojske. Ti so imeli na izbiro: ali med partizane-komuniste ali med domobrance.
Fantje, ki so prišli od partizanov, so znali veliko partizanskih pesmi. Nekatere so se mi globoko vtisnile v spomin in presunile mojo mlado dušo. Ponoči, ko sem kdaj osamljen stal na straži, mi je pogled ob mesečini splaval po valujočih okoliških vrhovih. Podoživljal sem trpljenje in gorje ljudi, ki so odšli v gozdove, kjer se borijo in umirajo za svoje ideale. Obšla me je nežnost in še sam sem tiho zapel:
stoji na gori partizan
mu puška je rujava
odsvit trpljenja in gorja
srce mu v nadi plava.
Te pesmi, te melodije, to globoko čustvo! Omamljen sem jih v mislih ponavljal, čutil sem njihovo izjemno moč in razmišljal, kdo je napisal besedilo in kdo melodijo. Nisem vedel, slutil pa sem, da so te pesmi porojene v iskrenem in poštenem srcu, da jih prevevata silna moč in želja po svobodi. In takrat, v tistih trenutkih, sem bil neizmerno žalosten. Kako to, da Slovenci nismo znali organizirati res skupnega, enotnega boja za svojo osvoboditev? Zakaj je morala neka tuja, krvava ideologija vnesti tak razdor v naš pretežno krščanski narod, ki je tako svobodoljubem in pošten?
Spomnil sem se, kako smo bili ponosni na naše prve partizane. In zdaj, leta 1944, stojim tunjihov nasprotnik. Stojim in v srcu pojem njihove pesmi, kajti njihova pesem je v nekem smislu tudi moja pesem, njihova želja je tudi moja željasvoboda! Vendar » moja« svoboda, torej tudi svoboda duha, misli, različnosti, ustvarjanja, imetja, verovanja. Ostal sem razklan in žalosten. Cutil sem, da je v naš mali slovenski narod posegla čudna, neizrekljivo močna sila, ki nosi na svojih krilih dih smrti…

***

Bližal se je maj 1945konec vojne. Med fanti v postojanki so tekli pogovori o razpletu vojne. Pričakovali smo, da bodo naše kraje zasedli Angleži, ki so že bili blizu. Pričakovali smo jih nestrpno, z upanjem in veseljem. Spremljali smo njih boj in se veselili njihovih uspehov. Bili so nekakšni naši naravni zavezniki. Svobodoljubnost, demokracija, za te ideje smo se borili tudi mi. Nismo hoteli komunizma in naš boj se je začel prav zaradi tega. Nikdar se ne bi mogli boriti proti zaveznikom, Angleži to dobro vedo in tudi oni ne marajo komunizma. Takšna so bila naša razmišljanja – razmišljanja preprostih ljudi.
Zgodilo se je seveda drugače. Angležev ni bilo in naša vojska se je morala zaradi napredovanja zmagovitih partizanskih sil iz južnega dela države umakniti čez mejo do Celovca, kjer so že bili Angleži: Ob prehodu čez Dravo smo oddali orožje Angležem, ki z nami niso bili ne grobi ne prijazni. Malo se mi je zdelo čudno, da smo morali oddati orožje, saj smo vendar ljudje, ki bi jim zavezniki morali zaupati.
Nastanili so nas na Vetrinjskem polju pri Celovcu. Zadnje dni maja so se razširile govorice, da nas bodo vendarle premestili na italijansko stran, kjer se bodo prerazporejene protikomunistične sile zbrale in na novo oborožile. Premestitev bo potekala ob stari jugoslovanski meji, ker so pač tam ceste in železniška proga. Tako so menda naše častnike obvestili Angleži. Bili smo zadovoljni, in ko so 28. maja prišli angleški kamioni in smo dobili za popotnico konzerve in bel kruh, se nismo upirali ali obotavljali. Na poti smo veseli prepevali svoje domoljubne, vojaške in narodne pesmi, da se je razlegalo:
za slovensko domačijo
stopamo v poslednji boj
saj sinovi smo Slovenije
naše slavne matere!
Tako smo prišli do Podrožce. Tam so na travniku poleg železniške postaje Angleži opravili še nekakšno osebno kontrolo, vtem pa je že pripeljal tovorni vlak. Do tedaj se nam ni zdelo nič sumljivo. Stopili smo v tovorne vagone, častniki pa vendarle v poseben vagon. Vagone so od zunaj zapahnili, kar se je nekomu zdelo malo čudno»kaj se ti bo zdelo čudno«, je rekel drugi, »saj se peljemo pod visokim angleškim varstvom«. Medtem pa je nekdo gledal skozi zamreženo lino vagona in prepaden izbruhnil: »Ali veste pod kakšnim varstvom se peljemopod Titovim!« Torej prevara, kruta prevara! V poslopju železniške postaje skriti partizani so prevzeli naš transport in zdaj gremo v objem sovražnika. Sok je bil popoln. Nekateri so molili, drugi jokali in tretji preklinjali. Kako je to mogoče? Obšlo nas je razočaranje, grenko razočaranje. Narod, za katerega smo bili trdno prepričani, da je vsaj v svetovnonazorskem pogledu na naši strani, nas je izdal in predal sovražniku.
Spomnim se, kako sem včasih, še med vojno, opazoval zavezniška letala, ki so preletavala naše kraje. Strah me je bilo bodočnosti, vendar sem verjel, da nas zavezniki razumejo, da razumejo naš narod, stisko, ki jo doživljamo med vojno, da so poučeni o tem, kaj se pri nas dogaja, in končno, da razumejo tudi hotenje in voljo tistega velikega dela slovenskega naroda, ki si komunizma ne želi in ga noče, pa čeprav so se komunisti prek narodnoosvobodilnega boja povezali z zmagovitimi zavezniki.
In zdaj smo tu, na vlaku smrti, izdali so nas ljudje, v katere smo neomajno zaupali, za katere smo želeli in verjeli, da so naši prijatelji. Bolela so nas srca in bilo nam je, kot da so nas zavrgli naši najbližji v družini.
Pot nazaj v domovino je bila kruta in težka. Ne bom opisoval podrobnosti, te so bile razložene že na drugih mestih. Bilo je strašno, nevredno človeka. Nekatere bolj znane fante so grozovito mučili in pretepeni so kmalu izgubili življenje.
Bil sem star dobrih sedemnajst let. Dodelili so me med mladoletne. Pobrali so nam obleko in nam dali raztrgane cape. Pretepanja so bila na dnevnem redu. Napadle so nas uši in krvava driska je strahovito razsajala. O hrani seveda ni, da bi govoril, bili smo živi okostnjaki. Zadnji teden pred pomilostitvijo večine mladoletnih so mimo naših oken večer za večerom vozili tovornjaki. Ležali smo na tleh v sobi in gledali v strop, kjer so poplesavali soji žarometov. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Danes vemo: nakladali in vozili so noč za nočjo, avto za avtom, kolone tovornjakov, mlade slovenske fante in može, cvet slovenskega naroda v smrt, kruto smrt, ker je tako odločil vrh boljševiške revolucije. Bali so se tudi teh, navadnih ljudi, pa čeprav so bili nedolžni, nemočni – bili so pač razredni sovražnik. Častnike in fante, ki so bili kakorkoli zaznamovani, so strašno mučili in jih ubili že v prvih dneh po predaji.
Nekajkrat sem že bral in poslušal razprave o tem, kako so na primer Francozi opravili s svojimi kvizlingi. Te primerjave se mi zdijo smešne in nevzdržne. Če bi bil pri nas boj le narodnoosvobodilni, brez komunistične revolucije, bi bili izdajalci zelo redki. Z njimi bi po vojni upravičeno obračunali tako, kot so to storili Francozi. Toda pri nas je šlo za vsiljevanje ideologije, ki nam je bila tuja in smo o njej slišali veliko slabega. Dobršen del Slovencev se je odločil, da tega ne sprejme, in ker je komunistična partija hotela svoje namene doseči tudi z grobo silo in zločinom, je prišlo do reakcije. Govoriti v takem primeru o izdajalcih je seveda več kot neprimerno. Domobranci smo, prav tako kot pošteni partizani, imeli svoje svetle ideale, ljubili svoj narod in bili pripravljeni zanj dati tudi življenje. Okupatorja smo kot iskreni domoljubi sovražili, toda vedeli smo, da bo ta odšel, boljševizem pa bo ostal.
Žalostno je, da so komunisti izkoristili prav domoljubje mnogih zavednih Slovencev in svetovni odpor proti fašizmu, vpletli vanj svojo krvavo revolucijo in – potem, ko so med vojno in po njej odstranili vse ideološke nasprotnike – zagospodarili s svojo utopično idejo. Politični razplet tega neuspelega poskusa doživljamo prav v današnjem času, moralne in materialne posledice pa bodo še dolgotrajne.
Domobranci, slovenski fantje in možje, ki niso pristali na vsiljeno revolucijo in boljševizem, leže po jamah širom Slovenije. Umrli so mladi, polni načrtov in v globokem prepričanju, da so se borili proti zlu, za svojo domovino, za svojo zemljo in tradicijo, za svoje tisočletno izročilo. Takšna je druga plat medalje, druga resnica. Ali pa smo jo sposobni dojeti, razumeti in sprejeti?
V zadnjem času se je o teh tragičnih dogodkih precej pisalo, med drugim tudi v zvezi z znanim procesom proti N. Tolstoju in njegovi knjigi »Minister in pokoli«. Kakor je znano, odgovorni ljudje angleške armade niso bili pripravljeni prevzeti nikakršne odgovornosti za ta svoja dejanja in pisatelj N. Tolstoj je bil obsojen na visoko denarno kazen. Kako je angleško visoko sodstvo branilo svojo aristokracijo in kakšna je bila njihova dejanska odgovornost, pa je vprašanje vesti. Dejstvo je, da sta bili ta prevara in izročitev zločin in genocid nad velikim delom slovenskega naroda. Imeli so skoraj mesec dni časa, da bi odgovorni in obveščeni zastopniki njihovih ustreznih služb ugotovili, kakšne ljudi imajo pred seboj in da izročitev v komunistične roke za večino pomeni gotovo smrt.
Vendar niso omahovali. Z lažjo in prevaro so nas izročili sovražniku, ki v svoji ideološki maščevalni vnemi ni poznal usmiljenja.

Opis slike: Gorenja vas

Čakalo nas je trpljenje, telesno in duševno mučenje in končno smrt. Naj se je angleško sodišče izreklo o tem tako ali drugače, nad njihovim narodom leži breme sokrivde pri množičnem zločinu.
Po petinštiridesetih letih življenja v komunistični državi, potem, ko je ta ideologija povzročila toliko gorja in krivic v velikem delu sveta, se je ta sistem zrušil. Zrušil zaradi gospodarske neuspešnosti, zaradi krize duha, zaradi nasilja, diktiranega enoumja. Slovenija znova išče svojo identiteto. Partizani in domobranci so sanjali svoje sanje, sanje svobode, sanje svoje lastne domovine. Njihova izgubljena življenja in njihova vera v prihodnost naj nam dajeta moč odpuščanja, da bomo zmogli žrtve in odpovedovanja, ki nas čakajo na tej poti. Upamo in želimo, da bomo v svetu deležni pomoči in razumevanja, posebej in najprej s strani tiste države, ki na svojih ramenih nosi breme soodgovornosti za genocidno dejanje nad Slovenci pred petinštiridesetimi leti. S tem dejanjem, priznanjem in pomočjo po osamosvojitvi bi razbremenila svojo preteklost: mrtvi takrat ne bi umrli zaman.
Sedaj ostaja vprašanje, ali nam bo dano, da se brez ideoloških zavor zaslepljenosti in sovraštva zazremo v to preteklo obdobje? Da ponovno ovrednotimo obnašanje tako velikega dela Slovencev v teh prelomnih dogodkih? In da sedaj, po vseh spoznanjih, ki jih je prinesel čas, razmislimo o sodbi, ki jo je nad svojimi razrednimi sovražniki izrekla in z vso ideološko močjo v to ljudstvo zacementirala-vodilna, zmagovita sila povojnega časa na Slovenskem?

***

Ko sem prišel domov, me je mama objela in zajokala. Vrnil sem se ves droben in preplašen, a vendar v njenem objemu – varen… Rahlo me je božala s svojimi hrapavimi rokami in obema so tekle solze po licih.
To izpoved, te misli pišem kot prispevek k naši spravi – kajti le s skupnimi močmi nam bo uspelo premagati vse težave. Pišem jih kot spomin in zahvalo vsem, ki so dali svoja mlada življenja za domovino, ki so jo ljubili.