Avtor: Justin Stanovnik

Z izidom petnajstega in zadnjega zvezka je Enciklopedija Slovenije /v nadaljevanju ES/ sedaj pred nami. Nacionalna enciklopedija je velika ambicija vsakega naroda in kaj je bolj razumljivo kot njegovo veselje in ponos, ko je dosežena. Saj je to zbirka knjig, v kateri je shranjeno zgoščeno védenje naroda o sebi. Ne samo zgoščeno, ampak tudi zanesljivo, saj so ga oblikovale največje narodove kulturne in znanstvene institucije, za katere v civiliziranem okolju velja, da se ravnajo po etičnih normah strok, obenem pa v skladu z doseženo narodovo omiko in stanjem duha v civilizaciji. Enciklopedija je torej temeljni dokument, s katerim se narod izkazuje pred sabo in pred svetom. Okoliščina, da je ta dokument izdelal iz sebe, iz svojih moči, po normah, ki za taka dela obstajajo, ima narod lahko za dokaz kulturne zrelosti in politične doraslosti. Posebej pa se razume in pričakuje, da se bodo tisti, ki jim je izdelava tega dokumenta zaupana, dela lotili z velikim spoštovanjem, vedoč, da mora enciklopedija biti avtentična zavest narodove skupnosti o njeni poti in njenih dosežkih v času. Preko nje bodo namreč stopale v narodovo tradicijo vedno nove generacije. Tisoči in tisoči mladih ljudi bodo – ali po lastnem duhovnem vzgonu ali na spodbudo svojih učiteljev – segali po teh knjigah, da bi v njih našli začetno vedenje o svojem narodu. To vedenje jih bo potem usodno spremljalo pri njihovem nadaljnjem študiju in iskanju. Premnogi ga nikoli ne bodo presegli.
Kaj v luči izraženih misli lahko rečemo o ES?
Že ob prvem stiku, še preden natančneje preberemo katerega od posameznih člankov, nam ES pokaže dvojno podobo: kakor da bi izhajala iz dveh konceptov, kakor da bi jo obvladovalo dvoje norm. Nekatera področja so predstavljana tako, da čutimo, kako se pred nami razvrščajo s svojo dejanskostjo, tako da nam nič ne brani, da informacij, ki smo jih dobili, ne bi mogli imeti za del našega vedenja in naše avtentične obveščenosti. Banalno je reči, da sem spadajo vsi stvarni opisi, ki s stanjem duha nimajo nobene neposredne zveze: da se prikaz favne in flore predalpskih dolin do potankosti ujema z vedenjem stroke; da so pomisleki, ki bi se ob opisu bitke pri Sisku ali pomenu knežjega kamna lahko v kom zbudili, zgolj poznavalski in strokovni; o vlogi Cankarja v slovenski književnosti ali o pomenu protestantizma za slovenstvo še zdaleč nimamo vsi enakega mnenja, a članke, ki o tem govorijo, sprejemamo, tudi če se ne skladajo z našim gledanjem, vedoč, da imajo v ES upravičeno mesto vse tiste pluralne razsežnosti, ki jih prenese in priznava civilizacija. To je ena podoba ES in obsega večino, ali pa celo tri četrtine njenega prostora.
A Slovenci smo v posebnem položaju. In tu se začenja druga podoba ES. Te niso izdelale roke, ki so sledile zahtevam resničnosti, ampak roke, ki jih je vodila neka volja, ali njihova ali koga drugega.
Kako je do tega prišlo? Naša posebnost je v tem, da se neki zgodovinski proces – recimo temu tako – še ni razčistil in je zato mogoče nanj vplivati, mogoče ga je celo obvladati in mu določiti vsebino, hitrost in smer.
Kar se je Slovencem v stoletju, ki je pravkar minilo, zares in pred vsem drugim zgodilo, je bila revolucija. Narodi, ki so se spopadali v drugi svetovni vojni, so na svoje nekdanje boje že zdavnaj pozabili. Slovenci pa revolucije in državljanske vojne, ki jo je revolucija izsilila, nismo pozabili. To je zato, ker je revolucija nekaj povsem drugega kot vojna. To, da se človek tvoje krvi, tvojega jezika, dvigne nadte in te prisili, da se mu pokoriš, je žalitev, ki presega vse druge položaje in vsa druga dejanja, zaradi katerih je človek žaljen. To je žalitev, ki se naseli v vsaki celici tvojega bitja in je ni mogoče pozabiti – ne zato, ker je ne bi hotel, ampak zato, ker to ni mogoče. Zločin nad človekom lastne krvi in lastnega jezika je, kakor je rečeno v eni od Ajshilovih tragedij, madež, ki ne pozna starosti. Ko so teroristični oddelki Komunistične partije Slovenije začeli ubijati Slovence, se je na obrazu tega naroda naredil tak madež in pustil neizbrisne sledove na prtu njegovega spomina. Sedaj le še premišljujemo, v kateri kraj naj romamo, da nam bo povedano, kako ga je mogoče izmiti. To je ena stvar.
Druga stvar pa so komunisti – sedaj postkomunisti, politični potomci in dediči tistih, ki so pred pol stoletja začeli pobijati Slovence. Ti so glede preteklosti v specifičnem protislovju. /V splošnem, moralnem protislovju so komunisti vedno bili – v tem, da nekaj govorijo in nekaj drugega delajo – na kar je opozoril nekdanji stalinist Leszek Kolakowski s stavkom, ki je postal sentenca: Laž je nesmrtna duša komunizma./ A ta protislovnost je specifična. Na eni strani jim položaj po svetovnem bankrotu komunizma ukazuje, da se odpovejo svoji preteklosti. Zgodovina je namreč komuniste zelo obremenila: nedvoumno jih je označila za predrzne in nekompetentne parvenije, ki so trdili, da so dešifrirali njeno govorico, a je bilo to, kar so odkrili, samo njihov lastni jezik, ki so ga zgodovini podtaknili. Nič čudnega, da so se vsa velika politična podjetja, zgrajena na tej govorici, končala s katastrofo, potem ko so še prej potegnila v pogubo veliko milijonov ljudi. Preteklost bi bilo torej najbolje izbrisati in pozabiti. A postkomunisti se preteklosti ne morejo odpovedati – in v tem je njihova protislovnost – ker ta preteklost nudi tudi neke možnosti, ki bi, laboratorijsko in strokovno obdelane in primerno vzdrževane, držale teren, na katerem bi bilo mogoče legitimirati ne samo njihov pretekli, ampak tudi sedanji in prihodnji nastop v politiki. Ta možnost ima ime: narodnoosvobodilni boj oz. NOB.
Komunisti so, da bi mogli izvesti revolucijo, priredili enobe. To je dejstvo, utemeljeno v zgodovinski empiriji, razvidno pa tudi iz sebe, iz svoje strukture – kot kakšna Kantova sintetična apriorna sodba. O tem ni pametnega dvoma. Seveda so komunisti kot nosilce konkurenčne ideologije fašiste in naciste sovražili. /Stalin je sicer dokazal, da je z njimi mogoče tudi plodno sodelovati./ Kot komunistična instalacija enobe sicer ni bil zunaj revolucije, tako da bi z njo vzporedno potekal, ampak je bil z revolucijo bitno eno, istosnoven in zato neločljiv. Vendar je nekakšen boj z okupatorjem le obstajal. Če bi se ga posrečilo kako osamosvojiti in mu dati avtonomnost, bi utegnil biti varen splav, ki bi brodolomce popeljal v gotove vode prihodnosti. Pred postkomunisti se je močneje kot kdajkoli prej pojavila nuja, da se enobe civilizira. To pa pomeni, da počasi dobi podobo zahodnoevropske rezistence. Kakor so nekdanji komunisti vse svoje upe stavili v enobe – in niso bili prevarani – tako sedaj postkomunisti trdno verjamejo v njegovo rešilnost. Celotni impetus postkomunistične kulturne in politične retorike gre v to smer. Nikoli se postkomunistični del slovenskega sveta tako zelo ne vznemiri kot takrat, kadar se pojavi nevarnost za enobe. Z njim namreč upajo, da bodo na breg civilizirane Evrope pripeljali tudi komuniste – saj se nazadnje in kljub vsemu le ve, mar ne, da so bili za njim prav oni.
V ta veliki načrt je bila vključena tudi Enciklopedija Slovenije. To je vidno na mnogih mestih, ne čisto na vsaki strani, na vsaki tretji ali četrti pa gotovo. Tako je nastala druga podoba ES, ki ni samo v opreki z resnico, ampak krivična, predvsem za tiste ljudi, ki jim ni ostalo »dovolj življenja«, da bi sami izbojevali svojo pravdo. Predvsem pa je neznosno žaljiva.
V množici podatkov, s katerimi so nam ob izidu petnajstega zvezka ES postregla časopisna poročila, se je vredno ustaviti ob letu 1974, v katerem naj bi bila zamisel ES dobila nov zagon. Ta letnica nas postavlja v čas, ko je vodstvo jugoslovanskih komunistov uvidelo, da mora zavestno poseči v življenje, ki je že začelo slediti naravnim zakonitostim, in ga spet usmeriti v umetne struge partijske države. Eden od ukrepov je bila nova ustava, ki naj bi z zamenjavo političnega pohištva dala nacionalnim republikam občutek večje avtonomnosti. Poleg tega pa so se hkrati začele tudi znotrajpartijske prenovitvene aktivnosti. Tu je mogoče smiselno omeniti kompliment, ki ga je v nekem nedavnem intervjuju naredil slovenskim komunistom Slaven Letica, češ da so komunisti v drugih republikah pri prenovitvenih naporih potrebovali pomoč od zunaj, slovenski komunisti pa so bili take stature, da so ideološko obnovo izpeljali sami. Nič čudnega torej, če so se, prisebni kakor so bili, prav v tem času domislili, da bodo še najbolj zanesljivo in najdlje zagotovili svoj vpliv, če uresničijo zamisel narodne enciklopedije in ji vdahnejo svojega duha. Novinarka Valentina Plahuta Simčič, ki nas je v Delu na to letnico spomnila, ob tem navaja nekega Miha Kovača, češ da je treba rojstvo ES povezati »predvsem s prihodom gospodarsko liberalno usmerjenih komunistov na oblast«. Da to govorjenje ni nič drugega kot red herring – rdeči slanik – ki naj bi nas speljal na napačno sled, nas hitro pouči sama ES, ki nam pove, da je bila v tej dobi »liberalna struja v ZKS oz. v Sloveniji za poldrugo desetletje odrinjena« /ES 11, 251/ in da je bil tedaj izpeljan obračun »z liberalci in nacionalisti« /ES, 11, 246 a/. Vse kaže, da ne bo mogoče mimo dejstva, da je bila zamisel ES rojena v »svinčenih letih«. Porod vseeno ni bil težak, saj so si komunisti dali okoli njega veliko opraviti, ker so, upravičeno, od tega otroka veliko pričakovali. O tem, da so bili zraven komunisti, lahko sklepamo z veliko gotovostjo tudi iz tega, da je pobuda za ES formalno prišla iz RK SZDL, o kateri smo celo absolutni eksternisti vedeli, da je v njej samo šest odstotkov nekomunistov.
Odločitev komunistov za narodno enciklopedijo je bila prisebna in modra. Kot pri vsaki dobri odločitvi so se zavedali, da morajo nekaj žrtvovati, če hočejo uveljaviti to, kar je poglavitno. Vedeli so, da morajo pod vse reflektorje postaviti enobe, komunizem pa pustiti zraven samo toliko, da ga bo enobe s svojo veličino mogel posvetiti in, kot smo rekli, civilizirati. Res je, da se to spoznanje ni pojavilo takoj z vso radikalno zahtevnostjo. Skraja so še mislili, da bo tudi vnaprej mogoče utemeljevati oblast v nomosu revolucije. To dokazujejo znamenja njene apoteoze, ki so bila prav v tem času postavljena pred skupščino Socialistične republike Slovenije. Toda takoj za tem se je sprožil nov razvoj in v zgodnjih 80-ih letih je že bilo jasno, da je treba imeti revolucijo za izgubljeno naložbo. Po konceptu, ki se je sedaj oblikoval, naj revolucija ne sili v ospredje, razen pražnje oblečena, se pravi v svoji naprednosti in duhovnosti, s svojo vizijo. V delovnem kombinezonu pa revolucija v enciklopediji nima kaj iskati. (Komunisti so res dobro vedeli, kaj je važno. Morda je ravno to tisti uvid, ki jim je zagotovil tolikšen uspeh, tista njihova osnovna strateška postavka – njihov unum necessarium.)

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mera narave Mirko Kambič

Ko listamo po zvezkih enciklopedije, kmalu ugotovimo, da je tu prizaneseno celo krščanstvu in Cerkvi, čeprav se ve, da postkomunisti, potem ko so postali liberalci, krščanstvo in Cerkev sovražijo s podvojeno energijo. Očitno so ugotovili, da jim krščanstvo in Cerkev politično ne škodita tako zelo, predvsem pa vedo, da imajo izučene ljudi, ki jih lahko kadarkoli pošljejo kričat pred ta vrata: da imajo Lorencije in Ježe, zraven pa še Miheljake in Pušenjake, za večja dela pa tudi priložnostne delavce, Jovanoviče, Hribarje in druge. Nikoli niso pozabili, kaj je zares važno. Da je važno to, da narodnoosvobodilni boj ostane nedotaknjen in povzdignjen: kakor nekaj svetega ali nekaj posvečenega – od mnogih kadilnic in mnogih besed, v tišini in somraku oddaljenosti izrekovanih. Zato v ES liki iz tega boja nastopajo kot podobe v dobro zavarovani galeriji s posebnim duhovnim režimom. Govor, ki se v tem prostoru priporoča in dopušča, je mythos – mit. Tukaj se stvari ne spreminjajo, tukaj smo v svetu vednoistosti. Tukaj se ne pričakuje tisti »Čakajte malo, kako pa je to pravzaprav bilo?« Tu je že vse znano: Kar je bilo povedano enkrat, je bilo povedano desetkrat. To je samo še beseda ali mythos ali mit.
Nekako – na neki način, občutenjsko – zajame to vzdušje uporabnike ES že na začetku, v obeh predgovorih, ki stojita na čelu prvega zvezka. Enega je napisal Josip Vidmar, drugega pa uredništvo. /Katero? Saj so potem navedena tri ali celo štiri?/ Ne prvi ne drugi predgovor nista na nikogar naslovljena, tako da pred nami stojijo samo besede, nikomur namenjene besede – nobenega »Dragi bralci« ali »Dragi uporabniki enciklopedije« ali »Dragi Slovenci« – samo besede. Učinek je res nenavaden: Kakor da bi bil pred nami neki fatum – nekaj zgolj izrečenega – pa tudi nekaj usodnega. Fatum je namreč tudi usoda: to tu izrečeno nam oznanja usodo.
Formalna spodbuda za ES je, kot rečeno, prišla iz SDZL. Pri njeni RK je bil v ta namen ustanovljen Svet enciklopedij. Predsednik je bil Josip Vidmar, med člani pa znana politična imena: Sergej Kraigher, Mitja Ribičič, Franc Šetinc in druga, iz akademskega sveta so tri: dr. Janez Milčinski, dr. Avguštin Lah in dr. Milan Osredkar. Tak gremij nastopa, nespremenjen, v prvih treh zvezkih, v četrtem, 1990, pa s svojo družbeno-politično bazo vred izgine. V prvem zvezku je še naveden poseben Uredniški odbor Enciklopedije Slovenije, ki pa ga že v drugem zvezku ni več. Pač pa je od prvega do petnajstega zvezka navajano Uredništvo Enciklopedije Slovenije v založbi Mladinska knjiga. V prvih šestih zvezkih to uredništvo vodita Marjan Javornik, glavni urednik, in Dušan Voglar, odgovorni urednik, v sedmem zvezku /1993/ pa obe dolžnosti prevzame Dušan Voglar, pri čemer Marjan Javornik ostaja v uredniškem odboru kot svetovalec do konca. To traja do enajstega zvezka /1997/, ko prevzame mesto odgovornega urednika Martin Ivanič, Dušan Voglar pa ostaja še naprej glavni urednik. To stanje se do končnega, petnajstega zvezka ne spremeni.
V prvem zvezku so navedeni tudi uredniki strok. Za enobe jih je šest: dr. Tone Ferenc, Zdravko Kranjšček, Ivan Križnar, mag. Boris Mlakar, dr. Miroslav Stiplovšek in dr. Milan Ževart; Martin Ivanič in mag. Jerca Vodušek – Starič sta za zgodovino po letu 1945.
Najbolj zanimiv in vsaj v nekem smislu pomemben pa je glavni uredniški odbor Enciklopedije Slovenije. V prvih treh zvezkih ga vodi Josip Vidmar v glavnem z nespremenjenim članstvom. V četrtem zvezku dobi odbor dva nova člana, dr. Emilijana Cevca in dr. Toneta Wrabra, odbor pa po odhodu Josipa Vidmarja ostane za pol leta brez predsednika. V petem zvezku, leta 1991 se prvič pojavijo dr. Janko Kos, dr. Tone Stres in mag. Andrej Vovko. Dr. Janko Kos postane novi predsednik. Sestava Glavnega odbora se potem do konca praktično ne spremeni.
Enciklopedija Slovenije ima dva uvoda. Prvega je napisal Josip Vidmar in učinkuje kot duhovna, kulturna in politična preambula celotnemu delu. Potem ko Josip Vidmar opozori na pomembnost ES, ki bo ne samo zapis o vseh bistvenih dejstvih v zgodbah Slovencev, ampak tudi kritična ocena naše misli, opozori na njeno duhovno vlogo in zahteva, naj bo zasnovana na temeljih historičnega materializma, ki naj bi se ravno v tej publikaciji na žalost skoraj prvič pri nas uveljavil v zasnovi obsežnega in izredno pomembnega informativnega dela. V teh besedah ne začutimo samo zahteve po afirmiranju nove, Slovencem tuje ideologije, ampak tudi tožbo, da zadeve z ideologijo ne tečejo dobro, kar v določeni meri potrjuje našo hipotezo o izvoru zamisli o ES. Vidmar še terja, naj bi historični materializem prežemal celotno enciklopedijo, da bi tako lahko postala močan faktor v vzgoji naše socialistične zavesti in misli. Za to torej očitno gre: za obujanje prave, moderne, socialistične narodne zavesti. To bo enciklopedija dosegla, če ne bo samo informativna, ampak tudi vzgojna knjiga.






Spremna beseda Uredništva ni brez ideološkega zarotovanja, saj pravi, da je knjiga namenjena slovenskemu človeku, ki po zmagoviti osvobodilni vojni v novih, socialističnih družbenih razmerah tlakuje svojo pot v prihodnost, a hkrati prinaša tudi strukturna načela in kratko zgodovino njenega nastanka. Pri tem pove še dve stvari. Da se ES, prvič, drži načela ekonomičnosti, a se pri posameznih stvareh, katerih podoba lahko zraste šele iz drobnega tkanja, tudi takšne poti ne izogiba. Druga stvar pa zadeva nasprotnike ideologije, za katero se je odločila enciklopedija: Med biografska gesla so uvrščena tudi imena nekaterih ljudi, ki so med drugo svetovno vojno stopili na stran narodnega izdajstva, le da je ta izbor v skladu s temeljno zasnovo enciklopedije še skrbneje tehtal razloge za uvrstitev in proti njej. S tem uvodom si je torej uredništvo prilastilo pravico dvojnega merila. A so se hkrati nekoliko ustrašili in si nekoliko tudi umili roke: izbor bo tehtal, ne oni; tehtale bodo znamenite »anonimne sile«! Uredništvo je torej postavilo dvojna merila in s tem, da jih je postavilo, že mislilo, da ima do njih pravico. Obe uvodni besedili sta dovolj jasno povedali, kakšna je duhovna volja, ki bo dajala podobo ES. S to preambulo se je enega temeljnih nacionalnih dokumentov polastila ideologija, ki je uzurpirala narodovo kulturo v času polstoletnega totalitarnega nasilja. Pretresljivo je to, da je bila ideologija tja sploh postavljena; pretresljivo in nerazumljivo pa je tudi to, da tam še stoji. Njena senca lega na celotno enciklopedijo.





Kritični trenutek je bil leta 1991, ko so v glavni odbor prišli novi ljudje. Šlo je za tako velike reči, da bi človek pričakoval, da bodo svoj vstop pogojili z novo preambulo. Načela, ki so bila v zasnovi starega in novega časa, se namreč niso razlikovala samo v odtenkih, ampak so se izključevala – duhovno, moralno, politično. In vendar! Danes opravičujejo svojo tedanjo neprisebnost z alibijem: da se je sprememba v ES dogajala v »znamenju zgodovinskega kompromisa« kot v drugih segmentih narodovega življenja. Tako torej, kakor je rekel Horac: Iliacos intra muros peccatur et extra: Se dela greh, se dela znotraj, a se dela tudi zunaj Iliona. Ko se predsednik Glavnega odbora ob izidu 15. zvezka zahvaljuje sotrudnikom, začuti, da jim sme in mora reči, da so delo »pripeljali do uspešnega konca, korektno, v duhu pluralnosti in medsebojne strpnosti.« Toda kaj je bilo pod streho te pluralnosti in medsebojne strpnosti vse narejeno!
Na primer. V 12. zvezku ES iz leta 1998 je tudi članek z naslovom SODNI PROCES PROTI VOJNIM ZLOČINCEM V KOČEVJU. V tem naslovu je tistih šestnajst nesrečnih ljudi, ki so bili na neki partijski predstavi obsojeni na smrt in ustreljeni, za slovensko narodno zavest že obveljalo za vojne zločince. Nič o tem, da je bil proces sodna farsa, žaljiva tako za žrtve, kakor tudi za pravno kulturo – kaj naj bi sicer pomenila avtoričina pripomba, da so obdolžence obsodili na podlagi dokaznega gradiva, pričevanj in javne razprave. Nič o tem, da so enaindvajsetim ujetim vaškim stražarjem in četnikom sodili, ostalih nekaj sto pa postrelili brez sodbe. Itd., itd.

V istem 12. zvezku ES se nahaja tudi članek SODNI ZAPORI V LJUBLJANI. Potem ko izvemo, kdaj so bili zapori zgrajeni, avtor opiše v 31 vrsticah to, kar se je v njih dogajalo od 1941 do 1945. Za to, kar se je tam dogajalo po letu 1945, pa porabi samo en stavek: Leta 1962 so sodne zapore preselili, zgradbo pa kmalu nato podrli. Očitno se tam v tistih sedemnajstih letih ni zgodilo nič.

In vendar smo v nekem časopisnem članku ob izidu 15. zvezka ES brali, da je že leta 1992 novo izvoljeni predsednik glavnega enciklopedičnega odbora izjavil, da je enciklopedija zdaj »popolnoma strokovno – znanstveno podjetje brez političnega nadzora.«
Enciklopedija Slovenije, v kateri naj bi slovenski narod resnično našel samega sebe, kot je v uvodni besedi zahteval Josip Vidmar, se je uresničila v nekaj, kar v veliki meri ne ustreza slovenskemu narodu, kakor se je zgodovinsko uresničil, ampak fantomski predstavi ideologije, ki se ga je polastila. Kaj je s tako prizadetim dokumentom mogoče napraviti, je seveda veliko in žgoče vprašanje. O tem bomo nekaj povedali na koncu, sedaj pa je morda čas, da trditve, ki smo jih postavili, podpremo še z nekaj opažanji. S konkretno analizo tistega dela ES, ki posebej zanima Novo slovensko zavezo, se bo obširneje ubadala tudi anketa, ki sledi temu besedilu. Zato tu res samo nekaj utrinkov za ilustracijo.

Članki, pri katerih smo se najpogosteje ustavili, izstopajo po tem, da so izdelani s stilističnimi sredstvi, ki realno stanje maličijo bodisi v negativnem bodisi v pozitivnem smislu; da poveličujejo ali zmanjšujejo ali sploh izpuščajo posamezne prvine dogajanja ali stanja; da se v želji, izogniti se jasnim opredelitvam in ocenam, zatekajo v nenaravne in komaj razumljive jezikovne zveze. In tako dalje.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mera človekovih del Mirko Kambič

V članku BITKA CANKARJEVEGA BATALJONA V DRAŽGOŠAH pravi avtor, da je ta bitka bila eden med najuspešnejšimi boji na Slovenskem v pomladi 1942. Ali je bila po njegovem uspešnost v tem, da so se partizani »organizirano umaknili«? Ali v tem, da je bil to v razmaku nekaj dni že drugi neuspeli pozicijski spopad partizanov z Nemci? Ali to, da je padlo v njem najprej devet partizanov, potem pa še dvanajst in da so Nemci po zasedbi vasi pobili 41 prebivalcev? Ali pa to, da je zaradi neke brezumne demonstracije bil Cankarjev bataljon razbit, čeprav res ne uničen? Kako to, da avtor odločitve partizanskega vodstva ne problematizira? Ali pa, če si tega sam ne upa, zakaj ne navede kritičnega mnenja partizanskega novinarja in publicista Mileta Pavlina iz leta 1989: »Zakaj so se glavno poveljstvo in poveljstvo gorenjskih partizanov skupaj s pokrajinskim vodstvom Komunistične partije Slovenije za Gorenjsko odločili za tako obliko in množičnost bojev? Saj je bila moč nacistične Nemčije kljub porazu pred Moskvo dejansko še neokrnjena, vsepovsod drugje so sile osi zmagovale, preskrba nemške vojske in prebivalstva je delovala nadvse uspešno, povrhu pa so imeli uporniki oz. partizani pred seboj še dolgo in mrzlo zimo. Kakšne so bile posledice neuspešne vstaje, povečanega nacističnega nasilja, požiga Dražgoš in poboja vaščanov letu 1942?«


V geslu LJUBLJANA uporablja isti avtor emocialni jezik, ki je primeren za propagandne letake, a ne za znanstveno besedilo. Pravi, da so »Ljubljančani« izvajali tudi drzne akcije, npr. usmrtitve okupatorjevih sodelavcev in nasprotnikov NOB. Dobimo predstavo, da so se meščani vsak večer zbrali pred Prešernovim spomenikom in preudarjali, katerega od okupatorjevih sodelavcev ali nasprotnikov NOB bi potolkli. In ali so to res bile usmrtitve? Seveda, saj jih je obsodil VOS! Za znanstveni tekst je tudi nekoliko tvegana trditev, da je bilo 90 % Ljubljančanov vključenih v OF. Od kod pa je avtor to izvedel? Ali mogoče iz Slovenskega poročevalca? Avtorju tudi ne štejemo v dobro, da ni zahteval nobene fotografije komunističnih žrtev, npr. Ehrlicha, ležečega na Streliški, ali pa Kiklja ali Peršuha. Nobene fotografije o množičnih pogrebih komunističnih žrtev iz tistih pomladnih in poletnih mesecev, iz katere bi bilo mogoče posneti, da je bilo v OF le nekoliko manj kot 90 % Ljubljančanov. Nič od tega, pač pa ubikvitozni posnetki domobranske prisege!




Pod geslom SLOVENCI se ponovno srečamo s težavami, ki so jih imeli pisci s »politično korektnostjo«. Reševali so jih s semantično in sintaktično telovadbo, včasih okorno, včasih virtuozno. Ko na primer izvemo, da so nekatere manj pomembne politične skupine in predvsem komunisti, ki so že pred vojno nasprotovali politiki obeh meščanskih strank /Čudno, nenavadno!/ 26. 4. 1941 ustanovile neko organizacijo, nam je še povedano, da so tej organizaciji dale po razlagi komunistov ime Protiimperialistična fronta. Torej: dati po razlagi nekoga ime: Kaj pa naj bi sedaj to pomenilo? Podobno muko začutimo iz naslednjega. Po ugotovitvi, da je večina članov OF čutila, da gre v gibanju tudi za socialne spremembe, pravijo avtorji: Vse to ni sporno pri pozitivnem vrednotenju OF, problematizira pa se v zvezi z leninistično-boljševiškimi sestavinami oz. boljševiškim značajem te revolucije, ki pa so tudi razvidni. Pravijo, da jezik služi za odkrivanje in za prikrivanje. Navedeni primeri nas utrjujejo v prepričanju, da je prikrivanje mnogo težje. Avtorji so tudi upali, da se veliko da doseči z besedami – amortizerji. Ko je še v istem geslu govor o septembrskih sklepih Vrhovnega plenuma OF, je naveden tudi tisti, ki pravi, da je vsako organiziranje zunaj okvira OF škodljivo. V resnici je bil vsakdo, ki bi si to upal, že vnaprej izdajalec, obsojen na smrt. To pa je nekaj drugega kot »škodljivost«. Nekaj podobnega najdemo v geslu OSVOBODILNA FRONTA SLOVENSKEGA NARODA. Tu stoji, da je vrhovni plenum na tretjem zasedanju 16. 9. 1941 izdal prve odloke oblastne narave. To je vse.







Ideološko izhodišče ES kažejo tudi stvari, ki jim ni priznana njihovi realni vrednosti ustrezna predstavitev. Članek ŠOLSTVO V IZSELJENSTVU obsega štiri stolpce, šolstvo v Argentini, ki je daleč najbolj impozantno podjetje te vrste – tako zelo, da bi zaslužilo samostojno geslo – pa obsega borih 24 vrstic. Slovensko šolstvo v Avstraliji je, za primerjavo, dobilo 46 vrstic. Podobno v članku ŠOLSTVO V ZAMEJSTVU ni nobene besede o bistvenem prispevku slovenskih političnih emigrantov pri vzpostavitvi šolstva, ki ga je na Tržaškem organizirala Zavezniška vojaška uprava.
KIDRIČEVO, nekoč Strnišče, ki je kot taborišče začelo svojo pravo kariero šele po letu 1945, je bilo po vojni velika koncentracija vojnih ujetnikov in oznovskih zapornikov, po mnenju nekaterih pa tudi, če že ne uničevalno taborišče vsaj kraj, od koder so ljudi odvažali v smrt; ki je v letih 1949 in 1950 postalo tudi veliko taborišče tistih, ki so bili administrativno obsojeni na družbeno koristno delo – ta kraj ima za to dobo en sam stavek: Po vojni so bili v taborišču zaprti politični zaporniki.

V članku DOLOMITSKI PARTIZANSKI ODRED beremo, da je na svobodno ozemlje, ki ga je obred izbojeval, oktobra 1942 prišlo z Dolenjske najvišje politično in vojaško vodstvo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja. Brez dvoma je to vodstvo bilo vojaško varovano, nič pa ni v članku povedanega o tem, da je najvišje politično in vojaško vodstvo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja bilo varno tudi zaradi tega, ali predvsem zaradi tega, kar se je v eni od tamkajšnjih vasi zgodilo v eni sami novembrski noči. Partizani so odpeljali v gozd in pobili štiri dekleta, dve materi in enega očeta. Potem sta molk in groza zavladala med kraji v radiusu deset kilometrov od tega dogodka in bolj kot vse drugo varovala najvišje politično in vojaško vodstvo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja.



Kaj naj še navedemo, da vsaj nekoliko zadostimo ideološki ustvarjalnosti avtorjev tega področja ES? Ali definicijo BELOGARDIZMA, ki pravi, da je to delovanje združene slovenske reakcije? Ali kar je sporočeno o BELI GARDI, da je pobuda zanjo prišla iz vodstva nazadnjaških političnih strank; da so se belogardisti zagrizeno bojevali proti narodnoosvobodilnemu gibanju, in sicer pod vodstvom klerikalnih častnikov in duhovnikov; da jih je po osvoboditvi doletela zaslužena kazen za vojne zločine. Ali oznako legalnega medvojnega ljubljanskega časopisja: da se je skraja obnašalo oportunistično, kasneje pa je njihovo pisanje postalo odkrito izdajalsko. Žal moramo reči, da se ta terminologija ne razlikuje dosti od tiste, ki se je uporabljala na povojnih pa tudi medvojnih sodiščih. Ali naj postavimo vprašanje, zakaj v članku FAŠIZEM v ljubljanski pokrajini ni navedeno, kar je bilo od vsega najbolj določujoče: da smo Slovenci sprejeli fašizem z odporom in enotni in da bi bili lahko na to ponosni, zlasti če naše obnašanje primerjamo s tem, kar se je dogajalo v Franciji, Belgiji in drugod. Ali naj povemo, kaj se pod KAPITULACIJO ITALIJE skriva v stavku Nad razoroženimi častniki se ni skušalo maščevati? Ne glede na to, da »maščevati se« ni isto kot »kaznovati«, so tu še nekatera dejstva: da so Italjani požgali nekaj deset slovenskih vasi, da so porušili nekaj tisoč gospodarskih in kulturnih zgradb; da so organizirali najvišje slovensko uničevalno taborišče Rab; da so ustrelili kakih 150 talcev; da so prirejali številne maščevalne masakre nad civilisti na svojih bojnih pohodih. A zakaj se nad njimi ni skušalo maščevati? /Upamo, da so bralci opazili ta blagi, nedoločni nevtrum!/ Zato, odgovarjamo, ker je bilo med italijanskimi častniki veliko komunistov – primerjajmo samo izvide prvih povojnih italijanskih volitev! In zato, ker so jim italijanski častniki pomagali premagati njihove nasprotnike na Turjaku in v Grčaricah. Stavek, ki smo ga navedli, pa skriva še nekaj: nad slovenskimi ujetimi častniki se namreč je maščevalo. S tem pa so komunisti dali grandiozen dokaz, za kaj je pri vsej stvari v resnici šlo.









Čeprav se nam to nizanje proti volji razrašča, na dve, tri stvari vseeno ne smemo pozabiti. Na primer na to, kar je zapisano o DEMOKRACIJI: V formalni demokraciji so dane le formalne možnosti za to, da se v njej izrazi volja ljudstva, medtem ko stvarne demokracije tudi zagotavljajo, da se ta volja dejansko uveljavi. S takimi in podobnimi vnosi se ES približuje kumrovškim učbenikom. Ali pa npr. na to, da so enobejevske pripovedi ne samo nenaravno raztegnjene, ampak se med seboj tudi prekrivajo. Vsak nekoliko pomembnejši dolenjski kraj ima daljši ali krajši enobejevski apendiks, tisti pa, ki je pritrjen za geslo DOLENJSKA, vse še enkrat ponovi in poveže, za kar ES porabi osem kolon. Ponovnih osem kolon! Ali pa npr. na to, da so tu gesla, ki ustvarjajo vtis istorodnega obilja in jemljejo bralcu veselje do kritičnega ocenjevanja. Kaj imajo gesla AVSTRIJSKI BATALJON, BOMBAŠI V NOB, CANKARJEVA ČETA / v neki španski brigadi/ opraviti v resnih besedilih nacionalnega pomena?

Posebej pa ne smemo mimo članka z naslovom OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE. Ne vemo, kateri izraz bi uporabili, da bi zadostili potrebi po priznanju, ki jo ob njem začutimo. V središču in ravno pravi čas se zasveti stavek: Pod vodstvom OF se je začel narodnoosvobodilni boj v Sloveniji. Ta resnični in hkrati neresnični stavek je moto pripovedi, ki se sedaj začne plesti pred nami iz dejstev, ki imajo sicer vso podobo resničnosti, a so ne samo skrbno izbrana iz množice tega, kar se je tudi zgodilo, ampak je med njimi ravno toliko presledkov, da se, tiho in nevsiljivo, prikazuje za njimi neka druga ravnina, na kateri teče nepretrgana pot od Čebin do osamosvojene Slovenije. To je pot KPS in ni brez porazov in padcev, toda, prosim vas, katera junaška zgodba pa je brez njih. Pri tem članku začutimo, da moramo biti konstruktivni: Močno upamo, da bo Glavni uredniški odbor znal pokazati, da tega dosežka ni prezrl.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Mera človekovega prebivališča Simon Dan

Kaj napraviti z ES? Težko delo so nam njeni projektanti naložili, da se ubadamo z njim. Zaradi njene druge podobe – ki je že tu nekoliko nakazana, bolj določene poteze pa bo dobila s priloženo anketo – je pred njo jasen in nespregledljiv predznak ideologije, ki je, potem ko je njen čas minil, odšla in nam zapustila nepospravljene sledove morišč in drugega duhovnega in moralnega opustošenja. Ne razumemo njenih snovalcev, da so to ali storili ali dovolili storiti. Stvar resnično ni preprosta.
Odgovorni urednik ES Martin Ivanič je v nekem pismu v Delu /19. 1. 2002/ ponudil misel, da Slovenci danes nacionalne enciklopedije bržda ne bi imeli, če ne bi bila zasnovana v »komunizmu«. /S tem, ko je dal besedo komunizem v narekovaje, je verjetno hotel povedati, da tisto, kar smo imeli, ni bil pravi komunizem./ Če vozilo s to logiko zapeljemo nekoliko naprej, dobimo novo misel: Pravzaprav je škoda, da komunizma ni več; koliko možnih idej bo tako za zmerom zadušenih in neuresničenih. A to je naš dodatek. Njegova pa je tožba iz leta 1993 nad državo, ki »ob pogosto razvratnem trošenju denarja, denimo za promocijo mlade Slovenije in za razne druge državotvorne eksperimente ter za požrešni administrativno – represivni aparat« tako malo stori za takšne projekte kot je ES. Ali je mogoče tu preslišati govorico neke ljubezni? Ali lahko torej s te strani pričakujemo celovitejših predlogov za sanacijo tako kulturno in moralno zadolženega podjetja? In ali je čudno, da je Delova novinarka Valentina Plahuta Simčič v svojem poročilu ob izidu 15. zvezka ES lahko vnesla tudi naslednji stavek: »Sedanji odgovorni urednik ES izrecno opozarja, da 16. zvezek ni zamišljen kot revizija ES oz. kot strokovna ali ideološka korekcija prvotnega geslovnika … « V njem bo objavljenih le nekaj spregledanih gesel, ki »bi morala biti po kriterijih ES objavljena že sproti /denimo večje število manj znanih generalov/«.
Odgovorni urednik Martin Ivančič želi, da ES ostane takšna, kakršna je, verjetno zato, ker misli, da bo samo takšna lahko uresničila upe, ki so bili vanjo položeni ob njenem spočetju leta 1974. Misli namreč, da je v smislu tega programa že sedaj veliko naredila: Mnogi jo imajo za »državotvorno dejanje«, za »uspešen primer tranzicije« in »morda celo za svojevrsten primer sprave«. Knjiga, ki obtožuje tiste, ki so se branili pred komunistično agresijo, da so stopili na stran narodnega izdajstva; knjiga, v kateri je samo s povečevalnim steklom mogoče najti enega najdaljnosežnejših dogodkov vse slovenske zgodovine, povojni genocid slovenske domobranske vojske – za to knjigo reči, da je »celo svojevrsten primer sprave« je cinizem in razbrzdanost.

Kaj je torej mogoče narediti za ES? Predvsem pa, kdo naj bi kaj naredil? Vsi, z eno besedo, vsi! Kar se je z ES zgodilo, meri v središče slovenske kulture: zadeva temeljno slovensko obveščenost; postavlja vprašanje avtentičnega samozavedanja in je s tem povezano z osnovno politiko države; z njo so pred nami zazijala velika moralna vprašanja. Zaradi vsega tega morajo odpreti vsenarodno debato in najti ustrezne načine sanacije vse kulturne in znanstvene ustanove, vsi medijski centri, državni zbor, pa tudi Cerkev.
Z razklano zavestjo ne bomo mogli živeti!
Nazadnje, čisto nazadnje, pa bi se za trenutek moral ustaviti vsak od 2.100 sotrudnikov, ki so sodelovali pri njeni izdelavi. Ustaviti bi se moral kakor pred veliko zgradbo, kakor pred veliko stavbo, ki jo je pomagal graditi, a je, ko je bila že narejena, ugotovil, da so v njej tudi sobe za zasliševanje in mučenje. Kaj bo v kom ob tem nastalo – ali ogorčenje ali žalost ali nemir – je odvisno od tega, koliko občutljivosti se je bilo v koga nateklo. Nazadnje gre vse po istem vzorcu! Narodnoosvobilni boj je nekaj dobrega, mar ne? Seveda, seveda, a zakaj so ga priredili in kaj je iz njega nastalo? Enciklopedija Slovenije je nekaj dobrega, mar ne? Seveda, seveda, a koliko ljudi je v njej žaljenih in koliko izkrivljenih podob se bo iz nje preselilo v narodov spomin!
Ob nekem nedavnem novinarskem vprašanju je eden od vodstva ES rekel, da že deset let sodeluje z ES in je »zraven z vsem srcem«. Ali ne bi bilo prav, da bi se ta sijajni človek kdaj tudi vprašal, če to srce kljub vsemu ni bilo preveč botanično in premalo slovensko.
Ta dogodek omenjamo tu zato, ker želimo, da bi se to vprašanje – iz različnih kotov in perspektiv – velikokrat ponovilo.