Revija NSZ

Najraje bi se preselila na Luno ali na Mars (nikakor pa ne v Filadelfijo)

Dec 1, 2002 - 10 minute read -

Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 052




Moji otroci so raztreseni po svetu. Dva sta v Ameriki, eden je v Angliji. Seveda se bolj poredko obiskujemo. Še sreča, da imamo internet, da si lahko dopisujemo in se pogovarjamo s pomočjo različnih možnosti, ki jih le-ta nudi. Seveda naju kar naprej vabijo, naj večkrat prideva. Ampak to so kar potovanja in če greš tako daleč, ne greš samo gledat na uro. Saj je luštno potovati. Vidiš veliko zanimivih reči. Razgledaš se naokrog in nisi tako zaplankan, kot če čepiš samo doma, čeprav je tam najlepše. Pa so prišli na idejo, da bi se midva preselila v Ameriko, kjer je večina. Ni šans, sem rekla. Ja, potem pa na kak otok na sredi oceana. Da bi imeli vsi približno enako daleč. Krasno, sem rekla. Midva na nekem otoku sredi oceana. S krilci iz slame bi postajala v pristanišču in ob prihodu vsake ladje ali pa aviona upala, da se bo prikazal kakšen znanec. Ali najin otrok. Potem pa ga je naša veleumna vlada pihnila s tistim avionom. Uau, sem rekla. To je tapravo! Kupite nama tegale sokola. Potem bova na konju. Mož bo naredil tečaj za pilota, pa bova frčala sem in tja po zemeljski krogli. Hodila bova k otrokom na kavo oziroma čaj, pa še različne reči si bova lahko ogledala, ki so zdaj zelo oddaljene. Avstralijo, Novo Zelandijo, Velikonočne otoke, Peru, itd. itd. Pa ni bilo nič iz tega. Seveda. Če je bil za našo vlado nekoliko predrag, potem je najbrž za nas tudi. Pa tudi na tisto šlamastiko z vladnim avionom smo že malo pozabili. Čeprav nama od časa do časa otroci namignejo, kako bi bilo krasno, če bi bila kje blizu. Vse sorte bi lahko počeli skupaj. Delali in se zabavali. Ampak midva sva tako navezana na najino Slovenijo. Na malo ljubko mlado državo, o kateri smo sanjali, vsaj sama sem sanjala o njej, odkar vem zase.

stran: 053

Ampak ves čas se dogajajo stvari, ob katerih si zaželim, da bi bila daleč stran. Da ne bi videla vsega, kar se dogaja v tej mali ljubki mladi državi.
Avtor: Mirko Kambič. Pozno sonce – dolge sence Mirko Kambič

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pozno sonce – dolge sence Mirko Kambič


Torej, naša država je pravna država, ha. In socialna, ha, ha. Kaj se je dogajalo z Elanom. Pravzaprav se še dogaja. To bo še zabava. Za tiste, ki so na Luni ali na Marsu. Nam pa gre v želodec in jetra. In možgane. Da se ti zmeša. Najprej smo ga z velikim dobičkom prodali Hrvatom, potem pa ga od njih vsega zašuštranega kupili še z večjim dobičkom. Potem smo vanj vložili cel kup denarja (našega, davkoplačevalskega), da se je pobral. Zdaj pa si je peščica vodilnih (grem stavit, da so vsi po vrsti iz LDS), razdelila tako goro denarja, da si je pošten človek niti slučajno ne predstavlja. Seveda so potem ustanovili nekakšen sklad, iz katerega bodo štipendirali otroke Elanovih delavcev. Namesto da bi dali delavcem solidne plače. Namesto da bi se vrnilo nekaj denarja, ki smo ga vsi vtaknili v Elan. Poleg tega se še človek vpraša, če niso nekoliko prilagodili izračunov. Če se to dogaja v Ameriki, zakaj se ne bi še pri nas. Brez ciganke se tako nič ne ve.
Da ne govorimo o zdravniški aferi – ljudje so mesece, leta čakali na izvide o svoji bolezni. So rekli, da bodo vse raziskali in če je kaj usodnega, bodo ukrepali. Sicer so pa zdravniki kasta zase. Oni že imajo evropske plače, odgovornosti pa ne. Brž najdejo razloge, ki jih kakšen pes na repu prinese, in vse skupaj se hitro umiri. Saj raziskujejo. Bodo že povedali, ko bodo končali. Ali pa tudi ne. Mi bomo medtem tako vse lepo pridno pozabili. In minister za zdravje je prave barve, pa se ne bo kaj posebno groznega zgodilo. Vsaj njemu ne. Morda kakšnemu zdravniku, ki se je komu od bogov malo zameril.
Trenutno je v ospredju mlečna afera, ki se vleče že pol leta, ko se je izvožena mlečna roba vrnila, ker je vsebovala prepovedani antibiotik. Iz neznanega razloga se je začelo ukrepati šele mnogo mesecev kasneje, zato pa s toliko več pompa. Kar naenkrat smo izvedeli, da si s pitjem mleka pozdraviš še kakšno bolezen ali tako nekako. Potem so začeli testirati vzorce in obenem uničevati neizmerne količine mleka. Prva faza testiranja je potekala v domačih laboratorijih, druga pa v referenčnih v tujini. Neverjetno je dejstvo, da so domači laboratoriji odkrili celo kopico kmetov, ki naj bi krave krmili z antibiotiki ali ga kako drugače dodajali mleku. Referenčni laboratorij v tujini pa je ugotovil antibiotik le v nekaj primerih. Na nekaterih mlečnih progah, kjer naj bi bil skupni vzorec kontaminiran, pa pri posameznih vzorcih antibiotika sploh niso odkrili. Državna sekretarka je izjavila, da do tega pride zato, ker imajo različni laboratoriji naprave z različno občutljivostjo, kar pomeni, da zaznajo šele večje vsebnosti antibiotika. Tega pa nikakor ne razumem. Namreč, da damo potrditi teste vzorcev mleka v tak laboratorij, kjer antibiotik zaznajo šele, ko ga je toliko, da bi ubil vola. Sicer pa ne razumem še marsičesa drugega. Kakšni profesionalni inšpektorji so to, da so se nič kolikokrat zmotili, ko so jemali vzorce. Namesto posamičnih so vzeli skupinske. In to ne enkrat. In tako se je vse skupaj še podaljšalo. Pa ne vem, če so kaj ukrenili. Torej, inšpektorji so delali kikse, mleko je šlo še naprej na odpad – pa nič? Seveda je bilo ob tem vse polno ugibanj, kako in od kod se je ta antibiotik znašel v mleku. Med drugim tudi to, da naj bi na ta način sami zmanjšali kvote mleka, ki naj bi jih zahtevali od Evropske zveze. Na vsak način pa je smešno, da je ta afera izbruhnila tik pred volitvami. Da so malo oblatili kmetijskega ministra in njegovo stranko, da ne bi počela kakšnih neumnosti v trenutku, ko bo prišlo do menjave vlade. Da bodo vedeli, da so odvisni od »božje milosti«.

stran: 054

Obenem potekajo priprave na vključitev v EU in NATO. Servilnost naših politikov in pogajalcev mi gre grozno na jetra. Po moje, kot sem že rekla, bi morali več postoriti doma, pa bi se vključili kot enakopraven partner. Ne pa, da bomo nekakšni drugorazredni člani, ki bodo morali biti pridni in poslušati in ubogati in skloniti glavo. Saj veste, da nisem proti. Ampak ne na vsak način in za vsako ceno.
Krona vsega dogajanja pa so bile volitve. Drnovšek je seveda nastopal s pozicije predsednika vlade. Sprva zelo arogantno, tako da se na nekaterih soočenjih sploh ni pojavljal, češ da ima preveč pomembnega državniškega dela. Seveda je tudi Kučan dodal svoje k njegovi kandidaturi. Ko je izjavil, da sta državnika svetovnega formata po njegovem Bučar in Drnovšek, je bilo vsem jasno, koga je treba voliti. Seveda so spet vsi upali, da jo bo zvozil v prvem krogu. Vsaj »napovedi« so tako kazale. Spet je bila v prvem krogu velika gneča. Tega smo že vajeni. Lepo je rekel Slivnik, da so nekateri kandidati, drugi so pa statisti. Naloga statistov je predvsem, da napadajo resne kandidate, vse razen maziljenca. Videli smo, kako so Arharja takoj sklatili, ker se je tako zelo približal Drnovšku, da ga je resno ogrožal. Tista reč z njegovo plačo je bila dobra pogruntavščina. In mediji so jo pograbili z obema rokama. Resda so se kasneje potegnili nazaj, ampak škoda je bila že storjena. Potem pa se je začela Drnovšku nevarno bližati Barbara Brezigar, ki ji pa niso imeli kaj dosti očitati. Stokrat smo slišali za Depalo vas in vsakokrat je poskušala zadevo razložiti, pa so jo vedno novinarji grobo prekinili, češ o tem imate različno mnenje. Sicer ste pa najbrž sami opazili. Nobeden od medijev pa ni zares napadel Drnovška, ker ni odstopil z mesta predsednika vlade tisti hip, ko se je začela predvolilna kampanja. Kajti tako se je kar naprej pojavljal v medijih kot predsednik vlade in nihče ni mogel reči, da so njemu kot predsedniškemu kandidatu namenili več medijskega prostora kot drugim, lahko bi rekli, da celo manj.
Bolj zanimiv je bil drugi krog. Takrat je Drnovšek ugotovil, da gre zares. Je bilo pa očitno, da mu gre vse skupaj na živce, že sam drugi krog in dejstvo, da mu ni zmaga vnaprej zagotovljena. Pa vendar je to dokaj dobro prikrival in smo ga samo včasih za kratek hip zagledali kot človeka. Ko so ga npr. vprašali, kaj bi storil, če bi ob njegovem obisku izobesili slovaško zastavo ali zaigrali slovaško himno, je izjavil, da se njemu to še ni zgodilo, in s pravo kranjsko privoščljivostjo je dodal, da se je Kučanu pa to že zgodilo. In za hip je počila maska, ki jo nosi ves čas na obrazu in njegov smeh je bil pristen, ne pa tak kot sicer, da so vsi opazili, da so mu naročili, naj se vedno, ko kaj pove, nasmehne v kamero.
Pa še nekaj, da ne pozabim omeniti, Janez Stanovnik je dobil odlikovanje, ker je, tako Kučan, dozorel čas za to, da so razmere v Sloveniji take. Za izjemne zasluge pri … , ker se je že od nekdaj zavzemal za samostojno Slovenijo.
Torej, sistem se nadaljuje – volk menja dlako, čudi ne. V prejšnjih časih je bil nepogrešljiv spremljevalec vsakdana notranji sovražnik, zdaj pa isto vlogo igrajo afere. Tako kot notranjega sovražnika ni bilo mogoče uničiti, tako se nobena afera ne razčisti. Lepo počasi se je naveličamo, počasi tone v pozabo in izbruhne nova. In naša oblast ima ogromno dela z odkrivanjem afer, kar kaže na njeno izjemno profesionalnost in sposobnost.

stran: 055

Zdaj pa nas čaka menjava vlade. Glede na velikost koalicije bo šlo vse gladko kot po maslu. Čeprav se je celo Bučarju zdelo potrebno, da izjavi, da gre pogoltnost LDS čez vsako razumno mero in da gre naša demokracija k vragu, namesto da bi se razvijala in poglabljala. Kajti zdaj bo absolutna oblast popolna.
Jasno je bilo že od vsega začetka, da takšna koalicija (skoraj dvetretjinska večina) pomeni konec demokratičnega procesa, ki se je kljub ostankom preteklosti počasi a vztrajno razvijal. Jasno je, da je to voda na mlin LDS, ki si je počasi nagrabila vse vzvode politične in finančne moči. Kot sem že stokrat rekla in napisala, kriv ni samo tisti, ki krade, ampak tudi tisti, ki drži žakelj. Tu mislim predvsem na Ljudsko stranko (ki se zdaj spet imenuje tako – saj je bilo jasno, da bo vse tiste dodatke v zvezi s Krščansko demokracijo iz pragmatičnih razlogov kmalu opustila in bodo počasi ali pa hitro izginili), ki se že ves čas prodaja za male drobtinice z bogatinove mize.
Bolj zanimivo kot menjava vlade bo nasledstvo v LDS. Kot je rekel Miha Kovač in še cela vrsta ljudi pred njim, imajo veliko krasnih in sposobnih ljudi. In najbrž vsak od njih po tihem pričakuje, da bo prav on izbranec. In tu se zna zaplesti. In utegne biti tako kot s tisto žabo, ki se je napihovala, ker je hotela biti večja od slona, dokler se ni razpočila. Pobožno upam, da se bo tudi z našo žabo zgodilo tako.
Pa še ena zabava se morda zgodi. Če se bo Drnovškova bolezen ponovila, bodo izredne predsedniške volitve ali kako se že temu reče. Takrat bo Barbara Brezigar še veliko bolj resna kandidatka. Ampak, kot sem že rekla, ni čisto v redu. Druži se z napačnimi ljudmi. Bila je v Bajukovi vladi. Pa Depala vas. Torej se bodo spet zbrali Kučanovi prijatelji in začeli akcijo »vredni smo dobrega predsednika« in ljudje se bodo drenjali in podpisovali in Kučan se bo uklonil ljudski volji. O tem smo dosti slišali in najbrž ne brez razloga. Najbrž je to v načrtu. V katerem ni nič prepuščeno slučaju. Niti slučajno ne.
Alenka Puhar piše o konferenci z naslovom Za odgovorno znanost, kjer citira uvodničarja, zdravnika Marjana Kordaša, ki se je odločil za pozicijo distance in nenehnega dvoma: »Distanco, v kateri ni ne sovraštva ne simpatije, temveč izključno potreba po spoznanju resnice. In če res velja definicija, da je intelektualec tisti, ki zna razlikovati, mar ni zanj nujno, da nenehno dvomi? Dvom je namreč nujen zato, ker je intelektualec svoboden, da pa lahko odgovornost gradi le, če o svojih dejanjih dvomi. Dvom, distanca in razlikovanje so torej edina povratna informacija, prek katere lahko svoboden človek razlikuje. Razlikuje tudi dobro od zla.« Prav iste besede bi lahko uporabili »za odgovorno politiko«, kjer ne bi pomenilo levo lastnikov kapitala, desno pa prizadevanja za resnico o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. V »odgovorni politiki« ne bi Kučanove neformalne povezave obvladovale našega političnega prostora. Dobro bi bilo pa že, če bi se vsi intelektualci ravnali po omenjeni misli.
Žal pa so to le pobožne želje. Očitno se bo nadaljeval črni scenarij. Tako, da bi si človek želel nekam daleč stran. Celo Luna je preblizu. Naslednji prispevek bom poslala z Marsa. Od tam se mi bo vse skupaj zdelo najbrž veliko bolj zabavno.