Avtor: Jože Pavlič

stran: 098

Apollonio TottoliPadre Placido Cortese

Edizioni Messaggero, Padova 2002
Nekega popoldneva letos v oktobru sem kar tako odprl televizor in na sporedu se je odvijal italijanski film. Postal sem pozoren: ta film je prikazoval zgodbo italijanskega policijskega uradnika – kvestorja – na Reki med drugo svetovno vojno. Predvsem po kapitulaciji Italije in med nemško zasedbo Reke z Istro, Trstom in tistim delom Italije, ki ga še niso zasedli zavezniki. Preganjanje Židov se je stopnjevalo in doseglo vrhunec. Kvestorju se je tovrstno nasilje upiralo in naredil je vse, da je rešil čimveč teh nesrečnih ljudi. Visoko uradniško mesto in ugled sta mu šla na roko in rešil je tako okrog pet tisoč Židov. Ko so ga Nemci odkrili, je to plačal s smrtjo v taborišču. Umrl je tam januarja 1945.
Nekaj dni za tem sem v Družini naletel na kratek zapis z naslovom Rešil je 5000 Judov. Ta je tudi sporočal, da se je v Rimu začel postopek za razglasitev kvestorja z Reke za blaženega. Bilo je menda naključje, da sem prav takrat na željo urednika Zaveze prebiral knjigo avtorja Apollonia Tottola z naslovom Padre Placido, vittima di nazismo – Pater Placid, žrtev nacizma. Knjiga je izšla v Padovi, Italija, prva izdaja 2001, druga pa leta 2002 pri založbi Messagero, Padova, na 218 straneh z vključeno kronologijo, bibliografijo in imenskim kazalom. Ta knjiga tudi govori o tistem strašnem času druge svetovne vojne, o približno istih krajih in isti temi. Glavna oseba v knjigi tokrat ni policijski kvestor, ampak skromen frančiškan, kraj ni samo Reka z Istro, ampak tudi Ljubljana s slovenskimi pokrajinami ter Trst in Padova z delom severne Italije. Poleg patra Placida, ki ima v knjigi glavno vlogo, v njej nastopajo še številni ljudje s tega področja in med njimi v pomembnih vlogah tudi nekateri Slovenci. Knjiga, ki je posvečena življenju in delu omenjenega patra, odstira tudi tančico pozabe nad nekaterimi dogajanji in osebami iz tistega časa.
Predgovor h knjigi je napisal goriški nadškof Antonio Vitale Bommarco, sobrat patra Placida iz frančiškanskega samostana pri baziliki sv. Antona v Padovi, vendar mlajši rojak s Cresa. Pater Placid je bil rojen 7. marca 1907 kot Nicolo Cortesana na otoku Cresu v mestecu Cres. Oče je bil poljski čuvaj, družina italijanska, precej skromna, s štirimi otroki. Nicolo je bil prvorojenec in je do leta 1918, ko je bil Cres avstrijski, hodil v hrvaško osnovno šolo, potem pa v italijansko v peti razred, ko so se starši odločili, da fanta pošljejo naprej v šole. Po frančiškanih, ki so imeli svoj samostan tudi na Cresu, so ga dali v nižjo gimnazijo pri Padovi. Tam jo je tudi končal, opravil noviciat in izrekel zaobljube, ker se je odločil za duhovniški poklic, ter bil poslan na teološki študij v Rim. Tam je bil posvečen in se je nato vrnil v frančiškanski samostan pri baziliki sv. Antona v Padovi. Od tu so ga za nekaj časa poslali službovat v Milano, nato pa spet v Padovo. V Padovi je vestno opravljal svojo duhovniško službo v cerkvi in samostanu, študiral in pisal članke v razne verske časopise in sodeloval še na razne druge načine. Odlikoval se je po vestnosti, vztrajnosti, praktičnosti in prilagodljivosti. Bil je živahnega temperamenta in prijaznega značaja. Predstojniki so ga cenili in ga kmalu postavili za ravnatelja samostanskemu verskemu glasilu Il Messaggero di San Antonio; pri glasilu je uspešno deloval in mu širil naklado. Ker se je pater Placido najbrž tudi zaradi vojnih časov in potreb vse bolj posvečal pomoči potrebnim in dobrodelnosti, so ga že proti koncu njegovega življenja samostanski predstojniki razbremenili dela pri Messageru. Z novinarskega dela je prešel v celoti na dobrodelnost.

stran: 099

Čas je bil tak, da je bilo pomoči potrebnih vse več ljudi. To je oče Placido Cortese čutil in vedel: v tem je tudi našel svoje pravo poslanstvo, v katerem se je dokončno izkazal in ga tudi plačal z življenjem. Dejavni in usmiljeni pater je namreč svoje samaritansko delo vse bolj širil in šel tako daleč, da je prišel navzkriž z nasilnimi oblastmi tistega časa. Te so ga začele zasledovati in ga na koncu uničile.
Patra Placida kot samaritana je kar težko predstaviti in to je vidno tudi iz knjige, saj so ga v njegovem samostanu skoraj pozabili. Njegovo življenje in delo se je ohranilo le v drobcih in šele 50 let po njegovi smrti so začeli s pravimi raziskavami o njem. Kot po čudežu so potem odkrili nekatere dokaze in priče, ki so pomagale osvetliti njegovo življenje in smrt. Zanimivo je, da je pobudnik raziskav o delu patra prav goriški nadškof. Prav tako je omembe vredno, da pričevanja prihajajo prav od slovenskih ljudi, s katerimi je bil povezan. Veliko vlogo pa je pri tem imel tudi raziskovalec Ivo Jevnikar iz Trsta, ki mu je uspelo zbrati mnogo zelo pomembnih podatkov. Knjiga je torej zbir teh in drugih ohranjenih podatkov, pričevanj, zapisov, spominov, dokumentov iz patrove precej obširne korespondence z domačimi na Cresu. Iz vsega tega pisec poskuša sestaviti celotno podobo dobrodelnega moža, ki je bil predan Bogu in je vse svoje dobrodelno delo opravljal iz ljubezni do bližnjega. Preprosto je dejal: »Pomagal sem preganjanemu Jezusu!«
Avtor na osnovi zbranih in ohranjenih podatkov torej poskuša oživiti lik človeka, ki ga je kljub njegovim dobrim delom in hrabrosti skoraj zagrnil mrak časa in pozabe. Gotovo je opravil dobro delo, ki do neke mere odpravlja krivico, storjeno patru Placidu, na drugi strani pa nam osvetljuje dogajanje v tistih težkih dneh.
Bilo je to v času, ko je divjala druga svetovna vojna, ko so se polnila koncentracijska taborišča in so preganjani ljudje bežali na vse strani, da bi se rešili. Potrebovali so pomoč in včasih so jo tudi dobili. Pater Placido je ni odrekel nikomur. Vedno je bil pripravljen pomagati, kolikor je mogel in še več. Njegovo usmiljenje se ni ustrašilo ovir; šlo je celo v upor proti nasilniku; kljuboval je zlu in to ga je stalo življenja. Vendar je opravil nalogo, ki jo je lahko opravil le predan, nesebičen in hraber človek.
Ko so spomladi in poleti 1942 Italijani začeli odpirati taborišča za ujetnike in civiliste z okupiranih področij, predvsem pa iz Slovenije, kjer je komunistični partizanski in okupatorski teror prekoračil vse meje, je za patra Placida nastopilo novo obdobje karitativnega dela. Predstojniki so ga določili, da naj bi kot duhovnik pomagal internirancem v Padovi in okolici. Naloge se je takoj lotil in to dejavnost opravljal z vnemo in vestnostjo. Pri delu so mu pomagali tudi nekateri slovenski civilisti –begunci iz Slovenije in študentje, ki so takrat študirali medicino v Padovi. Po njih je oče Placido zvedel za resnico o internirancih, ki niso bili nič krivi, ampak le žrtve nasilja okupatorja in komunističnih partizanov. Tako so mu postali ti še bližji in še bolj se jim je posvečal. Mnogi nekdanji interniranci so se ga kasneje spominjali (npr. Kociper) in pustili zapise o njem.
Za ta taborišča je izvedel tudi papež. Da bi bil obveščen, kaj se z interniranci godi, je poslal svojega nuncija za Italijo in delegata pri baziliki sv. Antona v Padovi monsignorja Francesca Borgonginija Duca na obisk v taborišča. Oče Placido mu je bil dodeljen za spremstvo; kot bi mu s tem usoda namenila čimveč informacij o bedi in potrebah v taboriščih. Razmere, ki jih je tam videl, je moral kot čuteč človek obsojati in dale so mu spodbudo za več dela za uboge, brezmočne in pomoči potrebne.
Takšna je bila patrova prva vez s Slovenci: na eni strani s tistimi, ki so svobodno bivali v Padovi, hodili v cerkev, se družili z njim in ga prosili, da jim je pomagal pri prinašanju pomoči v hrani, pošte, zdravil in še kaj v taborišča. Na drugi strani je prihajal v stik s samimi interniranci, ki so se mu smilili in je zanje naredil vse, kar je bilo mogoče.
Pri tem delu z interniranci pa ni pozabil na vse druge nesrečnike. Pomagal je povsod, kjer je mogel. Njegova karitativna dejavnost je rasla z zaostrovanjem razmer. Ko je septembra 1943 Italija kapitulirala, so se stvari še bolj zaostrile. Ljudje so bežali iz taborišč, vojaki iz vojašnic in povsod je primanjkovalo hrane, obleke. Pa dokumentov, voznih kart, strehe nad glavo in prijazne besede. Za vse to je poskrbel pater Placido.
Nenadoma so bili tu Nemci s svojo brezobzirnostjo in so zasedli izdajalsko Italijo. In Nemcem poslušni fašisti. Pa Resistenza! Kaos in samovolja!
Zdaj se je začelo pravo preganjanje Židov tudi v Italiji. Židje so bežali, se skrivali. Pater Placido je pomagal tudi tem. Po zvezi v Milanu jih je pošiljal v Švico. Pomoč so potrebovali tudi ujeti zavezniški vojaki, zlasti letalci. Tudi te je oče Placido reševal: pošiljal jih je, potem ko jih je skrival in opremil z vsem potrebnim, na ladje, ki so čakale nanje v Jadranskem morju. Pri tem mu je pomagal radijski oddajnik in dobro vpeljane zveze.

stran: 100

Delo duhovnika Placida je postajalo vse bolj nevarno. Pri reševanju ljudi in pomoči zanje je tvegal vse več. Res je živel v ustanovi, ki je imela po sporazumu z državo priznano eksteritorialnost, a to pred Nemci ni veliko pomagalo. Vse je bilo odvisno od njegove spretnosti, organizacijskih sposobnosti in zvestobe sodelavcev. Vseeno pa toliko raznovrstne dobrodelne dejavnosti ni bilo mogoče v celoti prikrivati. Pater Placido, ki je reševal Jude, skrival in usmerjal preganjane na varna mesta, izdeloval ali priskrbel ponarejene dokumente, dajal hrano in civilne obleke bežečim, je postajal Nemcem sumljiv. Opazovali so ga in ga obdali z ovaduhi. Mnogi so ga pred nevarnostjo posvarili, a jih ni poslušal, ker je bil na strani preganjanih. V njegovi naravi je bilo, da se je moral upirati zlu in nasilnikom. Ti pa so mu bili vse bliže na sledi.
Zgodilo se je 11. novembra 1944, da sta prišla dva agenta v civilu in ga z zvijačo izvabila iz samostana. Odšel je z njima in se ni nikoli več vrnil. Takratno iskanje in poizvedovanje – ki je bilo tudi nevarno – ni obrodilo sadov; sicer je bilo nekaj poskusov, a bili so neuspešni. Potem pa je minila vojna in čas se je odmikal. Pater Placido pa je izginjal v pozabo.
Kot že povedano, so nekatera pričevanja in razkritja mnogo pozneje osvetlila čas od njegovega izginotja do njegove smrti. Izkazalo se je, da se je oče Placido pri svojih mnogoterih dejavnostih vključil v zveze, za katere niti ni slutil, kam vse sežejo. In segale so prek Padove v Ljubljano, Milano, Švico in Rim, pa po vsej severni Italiji s Trstom kot pomembnim vozliščem.
Patra Placida sta iz bivališča odpeljala dva agenta gestapa v civilu. Za nemško obveščevalno službo sta delala tajno in sta se vrinila v mrežo, s katero je sodeloval tudi oče Placido. Videti je, da je oba poznal in jima zaupal. No, pristal je v ječi na sedežu gestapa v Trstu na Piazza Oberdan. V tej ječi so ga videle priče in povedale, da je bil mučen, pretepen in neuklonljiv. Nič ni izdal in za nikogar ni povedal česa, kar bi ga kompromitiralo. Nato je izginil bržkone v tržaški Rižarni kot toliko drugih.
Če je pater Placido fizično izginil v Rižarni, pa je njegov neuklonljivi duh ostal živ naprej med ljudmi. Čudna pota usode so ga popeljala v smrt in nato v novo življenje. Po veri v večnost, po vrlinah in zgledu pa tudi med nas. Njegova ljubezen do bližnjega, njegova neomajna vera, hrabrost in prezir do zla so luč, ki ozarja njegov lik in mu daje sij mučeništva. Je mučenec, ki je umrl iz ljubezni do bližnjega, zaradi vere, ki to ljubezen uči. Zatorej ni čudno, da je Kongregacija za zadeve svetih lani 8. oktobra že pristala na vložitev prošnje za beatifikacijo očeta Placida Corteseja. Tako se bo zgodilo, če bo resnično sprejet med blažene, da bodo Slovenci imeli še en razlog in še enega svetnika v baziliki sv. Antona v Padovi – za romanje tja.
Čeprav bo p. Placido v resnici italijanski svetnik in mučenec, bo tudi naš, saj je bil z nami tesno povezan. Njegovo krščansko usmiljenje do naših ljudi – internirancev, beguncev ga je privedlo, nesebičnega dobrotnika, na pot mučeništva. Morali bi mu biti hvaležni in se ga spominjati.
Že daljnega leta 1946 je bilo izročeno samostanu v Padovi priznanje, ki ga je podpisal maršal H. R. Alexander: bilo je priznanje za očeta Placida, ki je reševal zavezniške vojake. Enako je leta 1948 poslal odlikovanje »bronasti križ« češkoslovaški predsednik Edvard Beneš, saj je oče Placido pomagal tudi mnogim Čehom in Slovakom, ki so se takrat znašli v Italiji. V Padovi je občinski svet imenoval ulico po p. Placidu Corteseju. Od Slovencev, ki jim je tudi pomagal, ni prejel nič, če ne upoštevamo pričevanj posameznikov in uspešnih raziskav Iva Jevnikarja. Se mu bomo kdaj lahko javno zahvalili? Težko bi kaj takega pričakovali od sedanjih oblasti, ki merijo zaslužnost z drugačnimi vatli.
Dejstvo je, da je bil oče Placido pripadnik Cerkve in duhovnik. Bil je tudi Italijan, kar ga pa ni oviralo, da bi pomagal drugim. Če ga je tedanja fašistična oblast pomagala uničiti, ga današnja demokratična Italija sprejema z veseljem. Svojo domovino legitimira po dobroti in jo pridružuje tistim deželam, ki imajo tudi svetnike: takšne, ki so glorijo dosegli iz ljubezni do bližnjega. Iz iste vojne ga imajo tudi Poljaki.