Avtor: Blaža Cedilnik

Pogovarjali sva se s kolegico. Ne spomnim se, kako sva prišli do sprave oziroma do pobojev med vojno in po njej. Rekla je, da sem edini človek, za katerega ve oziroma je vedela že ves čas, da je bil njegov oče domobranec in kot tak ubit. To dejstvo je vzela na znanje; nikoli se ji ni zdelo, da bi to kakorkoli vplivalo na najin odnos.
Ob tem sem se spomnila na cel kup stvari. Na sošolca, ki je hodil skupaj z nami v šolo skoraj dvanajst let, pa je šele na tridesetletnici mature povedal skoraj kot skrivnost, da je bil njegov oče domobranec. Mislil je, da drugi tega nismo vedeli, pa smo, ves čas, saj je bil njegov oče omenjen v vseh knjigah, ki so opisovale tako imenovano narodno izdajo. Zame so vedeli vsi. Ne da bi ravno razlagala vsem naokrog, nisem pa lagala. Če me je kdo vprašal za očeta, sem povedala. Vendar je bilo v šoli drugače kot pozneje, v službi. Ko sem nastopila svojo prvo službo, so me kolegi kot novinko spraševali vse mogoče. Tudi po očetu. Kaj je in tako naprej. Povedala sem, da je bil klasični filolog in da ga nimam več. Zanimalo jih je še, kdaj in kako je umrl. Vojna, sem rekla. O, so rekli, je bil partizan, je padel. Ne, partizani so ga po vojni ubili. Kot bi treščilo z jasnega, nikogar moj oče ni več zanimal, vsi so bili nenadoma silno zatopljeni v delo in spoznala sem, da je pravzaprav v drugih večji strah kot v meni. Posledica tega je bila, da sem se dokončno otresla vsakega strahu pred izjavo: Moj oče je bil domobranec. In zanimivo, nihče ni tega vzel kot: Aha, tvoj oče je bil izdajalec, morilec, ampak: O tem pa ne bi, to je tabu tema, to je nekaj, o čemer se ne govori, nekaj, o čemer je bolje ne govoriti, se pravi, je prepovedano govoriti, posebej ne na glas, javno, temveč le na skrivaj, šepetaje, na štiri oči, kot na primer politične vice.
Zanima me, kako so drugi to uredili pri sebi. Toda, če bi vzeli dobesedno to, kar so nas ubili v šoli, potem ne vem, kako bi lahko otrok preživel oziroma normalno odrasel s težo take sramote na duši. Mislim, da je vsak od nas to nekako premagal, preobrnil, zakopal v podzavest ali pa analiziral. Pri meni je šlo za to slednje. V mojem spominu je bil oče neko čudovito bitje. Moja mama in stara mama sta o njem govorili samo dobro. Še bolj zanimivo pa je, kaj sta o njem menila mamina svaka, oba partizana, oba sta ga visoko cenila. Eden je bil visok komisar. Pozneje je pravil, da ga je videl v Vetrinju in bi ga lahko rešil, pa se je bal za lastno kožo (in seveda položaj). Pa kolegi in dijaki so ga spoštovali. Tudi njegove pesmi in pisma govorijo o njem. In še kaj. Če skušaš spraviti, zložiti vse skupaj, ne gre. Nekaj je narobe. Narobe je tudi to, da je bilo toliko takih. In potem ugotoviš: Vsaka vojna je umazana. Naša je bila umazana na kvadrat. Nihče ni izšel iz te vojne, ne da bi bil umazan, pa če je bil še tako pošten in pravičen. Poznejša spoznanja so mi samo utrdila to prepričanje.

Opis slike: Tihi in zanesljivi korak svetlobe

Pogovarjala sem se s partizanom, v hosti je bil od začetka do konca vojne. V hribe je šel iz poštenih, patriotskih nagibov. Pa vendar je, po lastni sodbi, izšel iz nje umazan. Sodeloval je pri poboju ustašev. Pripovedoval je, kako so po dva in dva zvezali z žico, jih vodili do brezna in žive metali vanj. Potem so z mitraljezi streljali v jamo, iz katere je prihajalo neznosno vpitje. Vpitje je po streljanju prenehalo, slišati je bilo le še posamezno stokanje. Ko pa so odhajali, se je začulo vpitje iz jame: »Još sam živ. Još sam živ.« Večina partizanov se je glasno smejala, njemu pa so se te besede vžgale v dno duše. Leta po vojni so ga morile, mislil je, da se mu bo zmešalo. Vprašala sem ga, kako je mogel sodelovati pri čem takem. Rekel je, da ga je bilo na smrt strah. Bil je eden od stražarjev, ki so hodili ob koloni zvezanih parov ustašev, da ne bi kdo pobegnil. Bal se je drugih partizanov, stražarjev, nikomur ni zaupal, nikogar ni poznal kot človeka, z nikomer ni bil prijatelj. Veš, je rekel, v začetku je bilo vse drugače. Skupaj smo bili v hosti iz sosednjih vasi, poznali smo se, zaupali smo si, zanesli smo se drug na drugega. Pozneje pa so nas premešali, eden drugega smo morali kontrolirati, v nas se je naselil strah. Mislim, da je s tem, ko je te dogodke pripovedoval, pomiril svojo vest. Slišati je bilo kot spoved, kesanje. Če bi bila verna, bi najbrž rekla, da je na ta način dobil odvezo. Da je lahko pomirjen dočakal visoko starost. Da je naprej živel kot pošten človek. In to, da je to pravil meni, jaz pa sem mu pripovedovala o svojem očetu, je bila sprava. Prava sprava. Sama sem ga ohranila v spominu kot poštenega, visoko moralnega človeka.
Naj povem še drugo zgodbo. Bila sem na prvi spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu. Ko smo odhajali, me je ogovoril (bolj prav bi bilo: nas je ogovoril) starejši, skrušen možak in pripovedoval: Jaz sem jih tu pobijal, star sem bil sedemnajst let, nisem razumel, nisem vedel… Pa ga nismo imeli časa poslušati, mudilo se nam je na avtobus, človek pa je iskal človeka, za odvezo, za spravo.
Koliko je še ljudi, ki nosijo v sebi ta strah, ki se bojijo povedati, kaj so doživeli, kaj mislijo. Bojijo se, da bodo stopili na žulj nekomu, ki ne samo, da je še živ, še vedno ima moč, da se jim maščuje, da jih kaznuje.
Koliko je še takih ljudi, ki iščejo resnično spravo, ki hočejo na glas povedati svoj greh ali svojo krivdo? Mislim, da je za take ljudi prostor v Novi slovenski zavezi. Za tiste, ki hočejo povedati in zvedeti resnico. Če hočemo biti prijatelji, morajo pasti zidovi molka, zidovi zamolčanosti, zidovi tabujev. Morda je resnica zares boleča, je pa odrešujoča.
Nikar ne začenjajmo spet znova. Prej so nas učili, da se je zgodovina začela z Avnojem, zdaj pa naj se začne z našo slovensko vojno. Kar je bilo prej, ne šteje. Kako da ne, vse šteje. Vsi nosimo pečat svojih očetov, svojih prednikov. Povejmo si, drug drugemu, vso resnico v obraz; in cesar ne bo mogel več nag hoditi naokoli, češ da nosi dragoceno oblačilo. Le tako, da bomo pošteno napisali svojo zgodovino, brez glorifikacij in poniževanj, bomo lahko neobremenjeno zaživeli v svobodi in demokraciji. Dokler pa v nas živi strah, da bomo narobe mislili, in različne druge oblike strahu in avtocenzure izgovorjene in pisane besede, toliko časa bomo živeli v razprtijah, stopicali bomo na mestu, na kakršenkoli napredek bomo čakali zastonj.
V znanosti se vsak znanstvenik z novim dosežkom sooči z vsemi drugimi. Spomnimo se na odkritje »hladne fuzije«. Kakor je zablestelo, tako je tudi ugasnilo »veliko odkritje«, ker ni bilo dokazov o njegovi resničnosti. Ves svet se je navdušil, vsi so skušali izvesti poskus po navodilih izumitelja, nekaterim je celo »uspelo«, vendar se je izkazalo, da vse skupaj ni res, da je prevara. Zakaj se ne bi tega oprijeli tudi v življenju, predvsem v politiki. Začnimo s pravimi argumenti, soočimo vsa dejstva; dejstva in ne: Jaz verjamem, prepričan sem. Dejstva in analize. Ne verjeti, videti in vedeti je treba. Za nazaj in za naprej.