Revija NSZ

Edvard Kocbek – Tovarišija

Sep 1, 2004 - 2 minute read -

Avtor: Neoznačeni avtor



14. oktober
V Natlačenovi likvidaciji doživljam zakonito porajanje novega prava, revolucionarnega prava in občutka za novo pravico, ki se bo razodela v tej zgodovinski dobi. Ta tragična smrt pomeni z drugimi likvidacijami vred zgodovinski prelom. Ta prelom obstoji v tem, da likvidacija pomeni ne le pravično kazen za izdajalsko sodelovanje, temveč pomeni tudi silovito javljanje novega prava in nove pravice.
Kljub temu, da verujem v poroštvo večne pravice, danes nekam preprosto doživljam relativiziranje občutka za pravico in pravo. Pozitivno pravo nastaja, raste in umira kakor vsi drugi človekovi izrazi. S tem odkirvam pozabljeno resnico. Konkretna oblika prava, ki se je izoblikovala zadnje stoletje in smo jo do zdaj uporabljali, ne ustreza več novim nagibom in zahtevam občutka za pravico, ki pripravljajo novo dobo zgodovine. Novi občutek za pravico si išče novih oblik, našel si jih bo s silo, ki edina odpira nova razdobja v človeškem razvoju. Z drugimi besedami: v takem spreminjanju je najvišja instanca le revolucionarno dejanje. Novo ustavno in pravno stanje se ustvarjata iz določenega kritičnega trenutka v zgodovini. Dosedanje revolucije kažejo, da se ta prelomni trenutek veže s smrtjo tirana. Najbolj patetično je to pokazala francoska revolucija, najbolj dosledno pa oktobrska revolucija. Revolucionana volja s kaznovanjem tirana odpravlja staro pravo in postavlja novo. Drugačne procedure zgodovina ne pozna in ne prizna.
Vendar bi se motil, kdor bi v revolucionarni silovitosti videl zgolj neogibno zgodovinsko brutalnost, ki si jo razredi v svojem razvoju kar predajajo. To ni samo zmaga brezličnega in surovega prava nad formalnim pravom. Silovitos dnašnjih revolucionarnih dejanj se bistveno razlikuje od brutalnosti zatiralnih režimov. Sila in silovitost imata v revolucionarnem osvobajanju ljudstva višjo razvojno vlogo. Sila ustvarja nov pravni red v zavestnem razmerju do vrednot. Revolucionarno pravo nujno vsebuje teženje v smeri univerzalnega in kolektivnega poslanstva, ki ga čuti človeštvo. Revolucionarna silovitost ima zgodovinsko nalogo, da uniči kontrarevolucionarno silovitost. In ker vsebuje revolucionarna silovitost ljudstva voljo po osvoboditvi izpod sleherne sile in nasilja, česar dosedanji zmagujoči razredi v zgodovini niso ne mogli ne hoteli, pomeni naš današnji boj zoper fašizem in imperializem boj zoper silo in nasilje sploh. Zato je naša današnja silovitost v pravem pomenu moralna.
Težava je le v tem, da je to spoznanje ljudstvu samemu še nejasno. To revolucionarno pravico moramo ljudstvu približati ne samo od zunaj, temveč tudi od znotraj. Prepričan sem, da bo revolucionarno prepričano ljudstvo doseglo tako še silovitejše učinke, ki bodo že zelo oddaljeni od brutalne anarhije.