Avtor: Neoznačeni avtor

Ne gre za interese te ali one stranke, gre za demokracijo in svobodo

Politično razbiranje časa spremljajo stalne nevarnosti: to, kar je delno, je mogoče imeti za celoto; najpomembnejšim stvarem se ne odkaže prvo mesto; izpuščajo se prvine, za katere se pozneje izkaže, da so bistveno določale čas. Hude posledice pa utegne imeti tudi, če se pozabi ali spregleda, na katerem ozadju teče sedanji čas. Zaradi narave tistega ozadja namreč dobijo vsi pojavi posebne vrednosti, tako da so naše kalkulacije, če ga ne upoštevamo, lahko bistveno prizadete. Za vsak čas bi lahko rekli, da ima osnovni nomos, spričo katerega so naša opažanja ali pravilna ali nepravilna, naši posegi pa upravičeni ali neupravičeni, pametni ali nespametni, uspešni ali neuspešni. Ali, da vse povemo še na drug način, tudi tisti, ki smo se malo ukvarjali z matematiko, še vemo, da znak pred oklepajem gospodari nad razmerami znotraj oklepaja.
Nočemo trditi, da je iskanje odgovora na vprašanje Quae res agitur – za kaj v kakem času gre – lahko; prav gotovo pa težavnost tega iskanja ni sorazmerna z zmotnostjo tolikih odgovorov. Dostikrat smo sami presenečeni nad tem, da se nam je tista reč, ki jo je pozneje prihodnost postavila na prvo mesto, kar naprej vrtela pred nogami in se je držala vsega, kar smo vzeli v roke, pa je vendar nismo opazili. To je zvečine tako zato, ker nismo dovolj vztrajni: ko dvigamo od časa plast za plastjo, ne čakamo, da se otolit našega spoznanja umiri in da si rečemo, da smo pri zadnjem dosegljivem, ampak se prehitro zadovoljimo. Veliko pa ima pri tem tudi dejstvo, da smo ljudje bitja želja in interesov in ne priprave, kot so kamere in rekorderji.
Živimo v času, za katerega moramo reči, da ga označuje pozabljenje tega, kar ga okvirno in hkrati bistveno določa.
Najprej bi tvegali in rekli, da je naš čas izreden čas. Dejstvo je namreč, da izhajamo iz dobe, ki je bila v nekaterih potezah zgodovinsko edinstvena v tem, da se pred njo v razponu pomnjenega časa te poteze niso bile pojavile; iz dobe, ki je trajala ne nekaj let povprečne evropske okupacije ampak pol stoletja; iz dobe, v kateri je neka protinaravna ideologija hotela pronikniti v zadnjo celico družbe in v dušo zadnjega človeka in ji je to tudi v nemajhni meri uspelo; iz dobe, v kateri so bila merila normalnega življenja odrinjena, diskvalificirana, zatrta. Po vsem tem pa so nekega pustega in dolgočasnega in zelo navadnega torka prišli ljudje, ki so bili ta svet vzdrževali, in izjavili, da je sedaj te dobe konec. Tako enostavno je to bilo: rekli so, da je sedaj tega konec. Hkrati pa so objavili geslo: Evropa zdaj! In ljudje, vajeni uboganja, so res malo poskočili in si, ker so se bili odvadili razločevati med tem, kar je res in tem, kar ni res, hitro dopovedali, da so v Evropi. In to je sedaj naša usoda: nekaj drugega živimo in nekaj drugega mislimo, da živimo. Misel in dejstvo se ne samo ne pokrivata, ampak sta si v flagrantnem nasprotju.
Preden najdemo kako opravičilo za tako hitro pripravljenost, vdati se utvari, povejmo, da je to kljub vsemu zelo čudno. Naša dežela namreč ni osamljena, ampak je del ogromnega prostora med Prago in Habarovskom, v katerem je ducat dežela, velikih in majhnih, prenašalo enako usodo kot mi. In ves informacijski sistem govori o tem, da je nad temi deželami ena sama želja in ena sama muka: kako se rešiti iz preteklosti. In pri tem se zdi, da nobena pot ni prava in da nikjer ni pravega izhoda. Kako to torej, da smo mi že tam čez?
Odgovor ni en sam. Najprej se zdi, da mladi rod ni pripravljen sprejeti zgodovine. Ne da bi hoteli moralizirati na visokem koturnu, moramo vseeno reči, da zgodovina nalaga generacijam razna opravila, pa naj so jih pripravljene sprejeti ali ne. Od te, ki sedaj prihaja na oder, zahteva, da prevzame zahtevno opravilo, ki bi mu lahko rekli prihajanje k sebi, v pomenu vračanja v kulturo in omiko. To pa seveda ni kakšno udobno prebujanje, ampak naporno in boleče in malce nevarno osvajanje moralne, politične in gospodarske samostojnosti. Lahko bi tudi rekli, prehajanje od zmanipuliranega objekta do polnopravnega subjekta. Zgodovina jim dopoveduje, da so izbrani za izjemno opravilo, oni pa vztrajajo na tem, da naj se jim godi kot njihovim vrstnikom »v Evropi«. Za Eneja, ki si je posadil hromega očeta Anhiza na rame in ga odnesel iz goreče Troje – ta velika metafora za sprejetje zgodovine – večina ni nikoli slišala.
Starejši, tako oni v zrelih letih kot oni na robu, imajo vsak svojo preteklost. To pa ni kakršnakoli preteklost, ampak preteklost v totalitarni državi, ki ima specifično logiko. Ta logika je zgrabila vse in vsakogar, a je tam bila vseeno neka meja, ki so jo eni prestopili in drugi ne. Tisti, ki so se odločili da stopijo čez, bi sedaj radi na ta korak pa tudi na stvari, ki so se tam od njih zahtevale, pozabili. Sedaj je njihova teza sledeča: sedanjost ni nič izjemnega, ker tudi preteklost ni nič izjemnega. Sedanjost ne postavlja pred nas nobenih posebnih nalog.
Nazadnje so tu tudi tisti, ki sicer niso začetniki totalitarnega projekta, pač pa njegovi nadaljevalci in dediči. Ingenioznost in domiselnost, ki je odlikovala njihove očete, jih ni zapustila. Ko se je ideologija in na njej zgrajeni imperij začel rušiti, so imeli druge sanje – po Orwellu – v katerih se jim je razodelo, da je imperij mogoče nadaljevati. Sanje so začeli nemudoma uresničevati. Najprej so izjavili, da sestopajo z oblasti, potem pa so pokazali z roko proti Evropi in nemudoma tja tudi krenili – s svojim pratežem, svojimi čredami in ženami. Jasno, da za te ljudi ne preteklost in ne sedanjost nista nič posebnega. Pravzaprav je vse ena sama zakonitost: je čas vojne in čas miru. Zmeraj je v resnici važna samo prihodnost.
Tako se mešajo usode, vloge in interesi; utvare in prevare. Mnogo ljudi ima razloge, da pred podobo sedanjosti obesijo platno.
Res, mnogo ljudi si ne želi, da se pokaže prava podoba sedanjosti. Predvsem zato, ker njen pravi obraz razgalja nevarno dvojnost. Totalitarna preteklost, na zunaj preklicana, je v resnici še vedno tu, domala nedotaknjena. Ohranila se je v ustanovah, ki danes igrajo vlogo civilne družbe: to je velik del državne uprave, to so znanstvene in pedagoške institucije, to so finance, šolstvo. Tu so, zlasti na vodstvenih položajih ljudje, ki jih je po iskal nekdanji totalitarni sistem in spoznal za vredne. Zato bo naša Evropa, če bo vse tako ostalo in se morda še utrjevalo, v važnem pomenu besede še vedno totalitarna. Instinktivna duša nekdanje komunistične birokracije živi naprej in deluje v logiki svojega ideološkega vzgona.
Primer, ki ilustrira našo trditev in mu je hkrati težko oporekati, je obnašanje medijev ob nedavnem komunističnem povratku. Kot hudi in malce hudobni učiteljice in učitelji so ljudje od radia in televizije in časopisov – vse je bilo ustanovljeno še v lepih totalitarnih časih – spremljali vse, kar je storila demosova vlada, s podtikanjem in vpitjem. In potem se komunisti vrnejo in nenadoma nastane velika, izdajalska tišina. Saj je zgodba znana: sedaj državno gospodinjstvo deluje s težavo, a zadovoljivo; levičarska vlada mora ukrepati, razumljivo, tudi trdo; pluralna skupščina preprečuje hitro in ažurno sprejemanje zakonov; stavke pravzaprav niso več legitimne.
Nova komunistična levica se ni pripravljena spoprijeti se s svojo preteklostjo in ostaja notranje nesvobodna. V demokratični sistem, ki je prostor odraslih, odgovornih in svobodnih ljudi, ki je transparentni prostor uma, vnaša tujo prvino – svojo lastno nepresvetljeno preteklost.
Tak odnos do preteklosti ni slučajen, ampak je sestavni del osnovnega načrta: kako ohraniti oblast pod demokratičnim nebom. Dejstvo, da nova pravna država ni uveljavila svoje vloge proti akterjem preteklega duhovnega, političnega in policijskega nasilja, ni problematično zato, ker se država ni uveljavila na področju, ki ga mora, za ceno svoje kredibilnosti, obvladati. Dalekosežnejše so politične posledice; dalekosežnejše je dejstvo, da sile, ki so bile vpletene v politiko, katere ost je bila naravnana v samo človekovo središče, v njegovo svobodo, niso stopile v narodovo zavest v vsem razponu in vsej globini svojega protidemokratičnega bistva.
Nova slovenska zaveza se ne poteguje za procese; njenemu osnovnemu kulturnemu in političnemu instinktu se ideja procesov upira. Poteguje pa se za vsenarodno razpravo o vlogi tiste politične sile, ki se je ob zlomu sistema razprla v pahljačo levičarskih strank. Ni nujno, da o njej spregovori sodnik, nujno pa je, da o njej spregovori kulturna in politična občutljivost naroda. In ta ne potrebuje sodišča za izrekanje sodb; v demokratični kulturi je za tako izrekanje prostor in čas na volitvah.
Spričo stanja, ki smo ga tu na kratko skušali prikazati, prihajamo sedaj k jedru tega pisanja. Iz vsega izhaja, da levici ne smemo zaupati velikega prehoda. Ko se bo odločalo, kdo bo dobil v roke vzvode države, moramo na vsak način preprečiti, da ne pridejo v roke levice. Do zadnjega predmestja in do zadnje vasi mora priti ta stavek, v vsako stičišče v mreži narodove zavesti se mora ujeti ta klic. Na vsak način je treba doseči, da ne bo nobenega volilca, ki ga ne bi doseglo to svarilo, potem pa naj se ljudje odločijo, kakor se hočejo.
Danes je tak čas, da ne gre za interese te ali one stranke, danes gre za demokracijo in svobodo. To je primum – vse drugo nam bo navrženo. Zato pa morajo zmagati sile demokratičnega bloka. To so ljudje, ki so pripravljeni brez pridržkov sodelovati pri demokratični igri na odprtem prostoru; to so tudi ljudje, ki jih nosi demokratična kultura: to pa je spoštovanje do človeka, osnovna in začetna naklonjenost do človeka.
Ko smo kritični do levice, obžalujemo, da moramo tako govoriti o delu slovenskega političnega spektra. Odurno in mrzko nam je to opravilo in ne bi se ga lotevali, ko nas ne bi opravičevala zavest, da je treba tako – in natanko tako – govoriti. Obžalujemo torej to govorjenje in obenem želimo, da se nam verjame, da zadeva izključno področje politike. Ljudi se to govorjenje ne dotika, ne njihovih človeških ali strokovnih kvalitet. Toda stvari stoje tako, da se jih danes v politiki bojimo.
Te bojazni ne bo več, ko se bodo razmere v civilnem delu slovenske družbe ustalile: ko bo iz njega izginila ideologija in se v njem naselila velika normalnost, kot bi rekel arhitekt Podrecca. Bila bi pa nedopustna utvara, če bi kdo mislil, da se bodo razmere v civilni družbi uredile hitro in same od sebe. V nekdanjem vzhodnem komunističnem imperiju se je uveljavilo spoznanje, da je institucionalni del civilne družbe tako prepojen z ideologijo, da ne smemo zdravljenja prepustiti reformskim silam, ki v njej brez dvoma so, ampak mora politika s svojimi posegi pospešiti normalizacijo. Če imamo demokratično izvoljeno skupščino upravičeno za politično zavest družbe, potem od nje upravičeno pričakujemo zavesten poseg v to področje.
Volitve so izredna priložnost za to, da država govori o sebi in da politične sile govorijo o sebi. Volitve so čas spraševanja in samospraševanja. Katere so torej naše poglavitne pomanjkljivosti?
Najprej je tu vsesplošno pomanjkanje iniciative. Ali je vzrok temu odsotnost velikih in malih konceptov in idej, ali pa je vzrok še globlji, povezan s tem, da nam pohaja veselje do življenja, se ne ve. A je tu dejstvo, da tako na ravni vlade in njenih uradov in ustanov, kot v sferi zasebnega in družbenega gospodarstva teče vse v počasnem, langvidnem, samodejnem tempu. Čas kliče ljudi z idejami in iniciativo. Drugič pa je tu vprašanje izobrazbe, znanja, vedenja, sposobnosti. Ne dajmo se varati, izobrazba naših ljudi je vsaj pomanjkljiva, če ne klavrna. Za sodobni svet premalo znamo; ne morda kot posamezniki, kot narod, kot celota znamo premalo. Uprimo se tolikanj razglašenemu mitu o izobraženem Slovencu! Potem pa je tu vprašanje kvalitete naše kulturne in politične elite. Huda reč se je zgodila z nami, si pravimo – najhujše je morda to, da o tem sploh ne govorimo – ko se razgledujemo po visokih pisarnah in uradih in tako redko najdemo človeka, ki bi zaradi svoje naravne in pridobljene odličnosti lahko dajal življenju prepričljivo višje tone. Povprečje ni najboljše merilo, ne v politiki ne v kulturi. Kritika, boljša šola, prost vstop vsem v tekmo za višja in visoka mesta, vse to bo gotovo prineslo uspeh in izboljšanje. Na vse to bomo morali misliti, ko bomo v predvolilnem času razmišljali o sebi.
Posebej pa ne bi smeli izgubiti izpred oči osnovnih političnih načel. Teh je gotovo več, mi bi se odločili za naslednje: Prvič, dosledno upoštevanje načel in spoznanj formalne liberalne demokracije; na tej ravni ne sprejemamo nobenih korektur v imenu kakršnihkoli konsenzualnih ideologij. Drugič, dosledno uveljavljanje trga ter svobodnega in odgovornega, na lastnini temelječega gospodarstva. Tretjič, socialna država v mejah pameti in možnosti. Četrtič, zaradi naše specifične zgodovine in naše velike izkušnje kličemo ljudi v političnih in kulturnih ustanovah in vse ljudi k poudarjeni prisebnosti, da ne bi ponovno kaj ogrozilo demokracije in svobode.
Nazadnje se moramo še ustaviti pred vprašanjem, kaj nosi demokratično državo. E. W. Böckenförde, profesor v Freiburgu in sodnik ustavnega sodišča v Karlsruheu in udeleženec mnogih simpozijev, je nekoč izrazil vznemirljivo misel: »Svobodnjaška in sekularizirana država živi od predpostavk, ki jih sama ne more garantirati. « Potem pa se je še vprašal, kako naj pridemo do teh predpostavk, če jih ni mogoče niti »zapovedati niti plačati«. Gre za vprašanje svobodne pritrditve posameznika državi. To vprašanje zadeva celotnega človeka, torej tudi kompleks tistih gledanj in odzivov, ki mu pravimo etos. Predvsem pa stopi tu v ospredje vprašanje skupnosti: kaj jo naravno utemeljuje? Tu so gotovo najpomembnejše tri stvari: narod, jezik, vera. V interesu države je torej, da varuje vsako od teh, ne da bi se hotela katere polastiti, ker je jasno, da bo samo v avtonomnosti izvrševala svojo vlogo.
V začetku smo opozorili na posebno obliko neprisebnosti, ki se kaže v pozabljenju temeljne zasnovanosti časa. Poudarili smo pomembnost ozadja, na katerem se odigrava sedanjost. Ob tem smo dopustili možnost groteskne iluzornosti, v katero stopi naša interpretacija sedanjosti, če tega ozadja ne upošteva. Danes predstavlja za nas to ozadje izhod iz totalitarnega komunizma, z implikacijami, ki ta izhod delajo za veliko in sekularno opravilo.
Nedavno je novo vodstvo časnika Slovenec izrazilo neko prepričanje, ki zadeva našo temo: »Prav tako, kot bo v zahodnem svetu prihodnji razvoj zaznamovan z odnosom med liberalizmom in konservativizmom, bo tudi horizont slovenskega nacionalnega in kulturnega razvoja odvisen od razmerja med njima.« Če sta izraza liberalizem in konservativizem najboljša za označitev razmerja v evropskem političnem in kulturnem prostoru, je morda še vprašanje, a osnovna ideja se nam zdi sprejemljiva: soobstojnost tega, kar ta dva izraza pokrivata, bo najbrž res usoda bodoče Evrope. Tudi Slovenije, nekoč. Gotovo pa je, da se ugledni časnikarji s tako formulacijo izmikajo zahtevam slovenske sedanjosti. Zdi se, da so v stanju odmisliti tisti znak pred oklepajem, zaradi česar se bojimo, da količine, s katerimi bodo delali, ne bodo izražale dejanskega stanja. In zaradi tega časnik morda ne bo mogel opravljati tistega dela, ki ga od njega zahteva realni zgodovinski čas.