Revija NSZ

Doumeti Rog

Jun 1, 2005 - 4 minute read -

Avtor: Neoznačeni avtor



Rog bi namreč v tem, da se nam zdi nedosegljiv za besedo, imel očiščujočo vlogo za jezik v polju dosegljivega. Če namreč Rog v svoji globini, v tem, kar v resnici je, presega jezik, potem je tu možnost, da ob tej presežnosti izpeljemo naslednjo misel: Če imamo stvari, ki jih z besedo ni mogoče zajeti, če so stvari, za katere vemo, da so naša zadeva, vendar nekako ne moremo do njih, ali ne bi bilo razumno reči, kot nekakšen moralni kolorar k gornji ugotovitvi, da moramo na področju, na katerem čutimo, da pa so besede kompetentne, z njimi ravnati, prav ob spoznanju, da so prostori, kamor ne morejo in morda ne smejo, natančno in odgovorno, pametno in modro. Tako da jih ne bomo silili, da govorijo o stvareh, ki v njih niso; tako da jim pustimo živeti njihovo naravno življenje, ki je v tem, da so hkrati proizvod duha in njegov kriterij. Da pustimo, da nas vodijo po hiši vsega in vsakega bivajočega in nam pripovedujejo o stvareh in njihovem življenju, in da s tem, ki jih kličemo v življenje, zahtevamo, da o njih govorijo. Ko se torej vračamo iz Roga z občutkom, da smo bili na kraju nedosegljive presežnosti, čutimo, da moramo tu, v »teh kraljestvih«, z govorom, ki nam je dan, ravnati odgovorno. V tem bi Rog lahko bil dragoceno in potrebno zdravilo.
(Iz eseja Doumeti Rog, Zaveza 2)

S pobojem, ki se je zgodil v tako imenovani krvavi slovenski pomladi leta petinštiridesetega, se je zgodovinsko izkustvo slovenskega naroda povečalo za neko prvino, ki je bila nova v posebnem pomenu te besede. To, kar se je zgodilo, ni bilo novo v pomenu drugačnega, ni bilo samo nova različica v vrsti analognih pojavov, ampak je bilo novo v pomenu neznanega, še ne slišanega, še ne usmišljenega, torej niti v domišljiji spočetega, kaj šele v resničnosti udejanjenega. Lahko bi rekli, da je to bil ontološki novum. Ničesar si ne moremo zamisliti, kar bi bilo bolj novo, kakor je bilo to, kar je jezik poimenoval z besedo Rog.
(Zaveza št. 2, 1991)

Ne moremo se dovolj načuditi, a je vseeno res, da fenomen Roga še ni začel svoje poti v slovensko refleksijo. Ne moremo se dovolj načuditi, pravim, ker je Rog nekaj, kar je nad vsem narodovim zgodovinskim izkustvom, nekaj, kar bi moglo postati gravitacijsko središče narodove politične, moralne in estetske misli, in ne samo misli, ampak najpreprostejšega občutja. Tu je nekaj, kar bi moglo prikovati nase ustvarjalno fantazijo.



Ali je petdesetletno komunistično duhovno nasilje res pustilo tako pogubne posledice na odzivni moči naroda? Ali so se kulturne in znanstvene institucije res tako zelo odpovedale svojemu naravnemu smotru, da identificirajo poglavitne narodove postaje skozi čas in jim posvetijo svoje miselne in umetniške energije? Ali so se res tako do kraja in brez ostanka vdale v odkazano vlogo? Ali je bila ideološka travestija središčnih dogodkov narodove zgodovine in kulture res tako uspešna, da se je senzorski sistem njegove duše usodno zmedel? Na ta vprašanja so možni različni odgovori, za nas pa je važno predvsem spoznanje, da je do tistega rodovitnega molka še daleč.
Če pa bi se iz kateregakoli vzroka zgodilo, da tega odziva v nobeni prihodnji mladini ne bi bilo in bi se Rog s svojimi moralnimi, političnimi in duhovnimi energijami izgubil v mutastih zakotjih zgodovine, potem bi imeli razlog, da se bojimo za preživetje tega ljudstva.
(Zaveza št. 2, 1991)

V tej svetlobi pa se nam Rog pokaže najprej in predvsem kot zlo. Tam, kjer se je ideja Roga spočela, in tam, kjer se je uresničila, so stali ljudje, ki se niso čutili vezane po nobeni zapovedi, ki sicer postavljajo meje človekovim dejanjem. Čutili so se nad Zakonom, ali drugače, postavili so se na njegovo mesto in bili zakon. Bili so nekakšni bogovi in, ko človek postane bog, je tudi že pošast. Natanko to se je zgodilo z njimi. Za to mislijo bo treba še malo stopiti, ogledati si bomo morali kaj je stalo za njimi, da se nam odkrije zadovoljivejša slika njihovega dejanja.
(Zaveza št. 2, 1991)

Duha naroda jim, kakor vemo, ni uspelo ubiti, a kako hudo so ga ranili, vidi vsak, ki ima za to oči. Po Rogu se je ubijanje seveda še nadaljevalo. Sedaj ne več fizično, ampak duhovno, s sredstvi ideološkega posega in kontrole. V tem ni samo akt vseprisotne volje. V komunizmu samem je namreč že smrt, v najlonski kvaliteti njegovih idejnih vlaken se razumljivo nikoli ne more naseliti življenje; ker je njegova osnovna resnica ta, da je umeten, od življenja in narave odtrgan konstrukt, je smrtonosen že njegov dotik. Komunizem in življenje sta sprta od začetka: od ubojev dvainštiridesetega, preko infernalnega izbruha na Rogu, skozi leta graditve nove družbe, ki je pomenila postopno izrinjanje naravnega življenja.
(Zaveza št. 2, 1991)