Revija NSZ

Škofovi zavodi poleti 1945

Jun 1, 2005 - 3 minute read -

Avtor: Marijan Smolik



V Zavezi št. 56 (str. 51-63) je Jože Kočar objavil svoj dnevnik iz leta 1945: Trnova pot iz Vetrinja in Šentvida, kjer je preživel dneve od 15. junija do 18. avgusta.
Drugačne vrste je spominski zapis istih tednov v šentviškem zavodu, kakor ga je pred leti zapisal dr. Anton Pirc in ga tokrat objavljamo. Časovno se skoraj ujema s Kočarjevim. Iz domžalskega zapora so ga konec junija prepeljali v taborišče v bivših Škofovih zavodih, izpuščen pa je bil 9. avgusta. Objavljeno besedilo je le majhen del obsežnih Spominov, ki so bili doslej večkrat kopirani. V lektoriranem izvodu je na straneh 341-357.
Vsaj na kratko je treba avtorja predstaviti bralcem Zaveze: Doma je v vasi Podrečje, župnija Dob pri Domžalah. Rodil se je 13. junija 1928 gostilničarju Karlu in materi Ani v številni družini. V šolo je hodil najprej v Dobu, nato na klasično gimnazijo v Ljubljani, kamor je mogel leta 1941 še dvakrat prek nemško-italijanske meje, ki so jo nato nepredušno zaprli. Poleti 1941 je moral obiskovati nemški tečaj v dobski osnovni šoli, kjer sva bila sošolca. Jeseni 1941 je začel hoditi v meščansko šolo v Domžalah. Obiskoval jo je do leta 1944, bil dober učenec, in kot vsi, tudi član Hitlerjeve mladine. Med počitnicami je mladostniško delal načrte za potovanja v tuje dežele, veliko bral, tudi predvojne knjige, ki so jih Nemci vozili v papirnico na Količevem, ljudje pa so jih »reševali«. Med njimi je bila tudi knjiga Frana Erjavca o sovjetskem komunizmu, ki mu je pozneje, ko se je zaradi splošnega odpora proti Nemcem 18. avgusta 1944 pridružil partizanom, odpirala oči za razumevanje zločinskega ravnanja, ubijanja in drugih krivic, saj je bil celo skojevec in nekaj časa vojak Vojske državne varnosti. S Pohorja je že septembra 1944 pobegnil domov, se nekaj mesecev skrival, 22. februarja 1945 pa se je javil domžalskim domobrancem. Na zaslišanju pred Gestapom v Kamniku je bil postavljen pred izbiro: ali taborišče v Nemčiji ali vključitev k domobrancem. Ker je nekaj teh poznal, se jim je pridružil in z njihovimi patruljami hodil po bližnjih vaseh. Tik pred koncem vojne je tudi od njih pobegnil in s partizani sodeloval pri napadu na Nemce v tovarni v Jaršah. Po koncu vojne so ga v domačem kraju zaprli kot belogardista. Najprej je bil zaprt v Kamniku, nato pa v Domžalah v kleti bivše domobranske postojanke. Tam je doživel majske eksplozije v Ljubljani, ne da bi kdo vedel, kaj se tam dogaja. Konec junija so zapornike prepeljali v Šentvid, tam pa ga spremljamo v objavljenem odlomku.
Po amnestiji najprej ni smel nadaljevati gimnazijskega študija, nato pa je postal medicinec stomatolog in je kot zobozdravnik služboval v Kočevju, Rogaški Slatini in do upokojitve v domačih Domžalah.