Avtor: Vanja Kržan

Nemci so med vojno grozili domačinom Zgornjesavske doline – med katerimi se bomo mudili tudi danes –, da jih bodo izselili v Sibirijo in naselili v teh krajih Nemce. Ta Dolina, so rekli, je preveč lepa zanje. Načrt velike Nemčije je propadel, Slovenci smo, hvala Bogu, ostali na svoji zemlji.
Širom Slovenije, tudi ljudem te Doline, so po zmagi revolucije zagospodovali hlapci velikega Stalina. Tem je uspelo, da so med Slovence za dolgo let naselili Sibirijo, tudi v srca mnogih iz Zgornjesavske doline. Boljševiki so si utrjevali svoj novi položaj zmagovalcev. Že med vojno je njihova strategija tako pretkano razpredla svoje mreže, da si je podredila vsako ped slovenske zemlje, prodrla do najmanjše vasice in zaselka, vdrla v vsako hišo in bajto ter prerešetala vsakogar, do zadnjega člana družine. Pred njo se ni moglo skriti nobeno občutje, nobeno mišljenje. Prilaščala si je srce in misel ter vsakogar, ki je čutil in mislil drugače, je proglasila za sovražnika naroda. V tem je bil njen nepremagljivi osvajalni pohod, njena silovita ofenzivna moč, ki se je po vojni še razbohotila.
Vedno znova se čudimo, kako je boljševikom to uspelo. Saj vemo, bomo rekli, z načrtnim terorjem in nasiljem, pa s pomočjo ovaduhov, z vosovci in s terenci. Po vojni pa še s knojevci in oznovci. Kako genialni so bili vodilni boljševiki, da so zasnovali tako precizen, do konca izdelan in vsemogočen aparat, ki je toliko let brezhibno deloval. Kakšno množico sodelavcev so potrebovali! Tudi hladokrvnih morilcev in mučiteljev! Kakšni ljudje so bili vsi ti? Žal nam še nobeden od današnjih sociologov in psihologov ni dal odgovora na to vprašanje.
Scenarij strahovlade in morije med vojno, in še bolj po njej, je bil po vsej domovini enak. Vdrl je tudi v to idilično gorenjsko dolino, pravijo, da v eno najlepših alpskih dolin v Evropi. Med domačine iz Rateč, Podkorena, Kranjske Gore in Gozda Martuljka je zavela ledena, smrtonosna Sibirija. V Mojstrani in na Dovjem se bomo pomudili kdaj drugič.
Povojna posebnost te Doline je bila v tem, da je tod živelo veliko priseljencev iz Koroške, saj sta imeli Dolina in Koroška v preteklih stoletjih živahne stike. Družine z nemškimi priimki so naenkrat postale zelo nevarne in nezaželene, njihovi člani naj bi bili nemčurji in gestapovski agentje. Izdajalec je postal vsak, kdor je z Nemci govoril nemško, takih pa je bilo v Dolini med starejšimi veliko. Poleg tega je bila Dolina obmejni pas in zato za povojno oblast še posebej občutljivo področje, ki ga je bilo treba ne le močno zastražiti in neprodušno zapreti z železno zaveso, ampak tudi temeljito ‘očistiti’ vseh nevarnih ‘elementov’.
Boljševiki so temelje oblasti pričeli postavljati že med vojno. Pomudimo se zato za nekaj časa še ob dogodkih med vojno.
Iz knjige Sedem krst za Ronkarjevo družino (Borec, 1978) avtorja Joža Vidica izvemo, da je bil štiriindvajsetletni strojevodja Stane Križnar - Ciril z Jesenic novemba 1943 imenovan za komandirja vosovskih grup okraja Kranjska Gora. Omenili smo ga že v prejšnji številki Zaveze.


Pred tem si ga zlahka predstavljamo v lokomotivi vlaka, ki je trikrat na dan sopihal z Jesenic v Dolino in nazaj. Iz Doline je vozil delavce na ‘šiht’ v jeseniško tovarno in s ‘šihta’ domov. Na vsaki postaji sta se strojevodja in kurjač običajno nagnila iz lokomotive in gledala domače obraze svojih potnikov. Ob nedeljah so se v zakmašnih oblekah vozili na obisk k svojim sorodnikom iz ene vasice v drugo.V vseh letnih časih je strojevodja Stane iz lokomotive lahko opazoval življenje vasic: pomladi orače, ki so trdo držali za plug in ga rili čim globje v zemljo, saj je dajala skromen pridelek; poleti kosce, grabljice in žanjice, ki so se preznojeni veselili pridelka; jeseni upognjene hrbte žena in mož, ki so izkopavali ‘čompe’, pulili repo, pa kakšnega pastirja na travniku; pozimi je z lokomotive spremljal voznike sani, naložene z lesom, ter spokojnost zasneženih domačij, ovitih v tenak modrikast dim iznad dimnikov.
Toda nenadoma, že od leta 1941, ko je Stane Križnar pričel delati za OF, in še bolj po njegovem imenovanju za komandirja vosovskih grup, je njegov pogled na svet in ljudi postal drugačen. Zakaj so zanj postali drugačni nekateri ljudje, tako drugačni, da jih je lastnoročno umoril? Po kakšnih merilih so izbirali svoje žrtve terenci, ovaduhi, aktivisti in vosovci? Niso se borili s puško v roki proti Nemcem, ki so se polastili lepe Doline in krojili življenjske usode njenih ljudi, ki jih je gestapo zapiral v begunjske zapore ali izganjal v nemška taborišča. Ali je Križnarja zato, ker je postal hladnokrven ubijalec Dolincev, OF nagradila s povišanjem v komandirja vosovskih grup?
Strojevodja Stane Križnar se spominja: »Z novim imenovanjem, delom in nalogami, ki me s tem v zvezi čakajo, me je seznanil član OK VOS Jesenice Franc Benigar - Mihajlo. Drugi vosovci bodo prišli za teboj, mi je dejal. Pojdi na teren Kranjske Gore in skušaj od tamkajšnih partizanov /Vidic jih našteje osem, med njimi naj omenimo Ivana Jana - Srečka/ formirati grupo VOS. Nekaj dni sem bil edini vosovec v okraju in komandir grup, ki jih še nikjer ni bilo. Potem so začeli prihajati bodisi k VOS ali k terenskim delavcem /našteje ponovno osem imen/ še nekateri drugi.«
»Skladno z navodili OK VOS Jesenice sem formiral tri grupe: prva je delovala na terenu Rateče–Podkoren, druga od Kranjske Gore do Belce, in tretja od Belce do Hrušice. Grupe so štele od šest do osem vosovcev. Vdirali smo tudi na Koroško.« O umorih in svojih žrtvah Križnar ne napiše ničesar.
Komaj trideset kilometrov dolgo dolino z osmimi vasicami je odslej ustrahovalo in pobijalo od osemnajst do štiriindvajset vosovcev! Kako temeljito in zavzeto je s svojim ‘delom in nalogami’ pričel Stane Križnar, smo se lahko prepričali že v prejšnji številki Zaveze, ko je s tremi streli v glavo obležal v domači kuhinji pri večerju domačin Alojz Gregori (1904), po domače Hbincov ata iz Podkorena. To se je zgodilo zadnje dni oktobra 1943. Zaradi svojega predrznega jezika si je nakopal med domačini nekaj sovražnikov, ki so ga ovadili za nemčurja.

Dober mesec dni po njegovem umoru je VOS v Kranjski gori umorila dimnikarskega mojstra Martina Štefeta (5. 11. 1876). Doma je bil iz Laškega in se je v Gradcu izučil dimnikarstva. Leta 1925 se je poročil z osemnajst let mlajšo Ano, roj. Gajsar, iz Rogatca. Imela sta se zelo rada, oba sta bila pridna in podjetna, in ko sta prišla v Kranjsko Goro s trebuhom za kruhom, sta po nekaj letih dela odkupila na licitaciji veliko hišo. Martin je vedel, da v tem kraju ne bo služil kruha samo z dimnikarstvom, ker je bila Kranjska Gora že pred vojno znano letovišče. Ana je bila izučena kuharica in z leti sta s pridnostjo iz hiše ustvarila ‘Pension Mojstrovka’. V pritličju hiše sta uredila restavracijo s kuhinjo, v prvem in drugem nadstropju so bile sobe za goste z dvajsetimi do tridesetimi ležišči. Še posebej zaradi dobre kuhinje, kar je bila zasluga žene Ane, je letovišče kmalu zaslovelo.
Martin je imel nezakonskega sina Franca Bolho (1914). Z dvanajstimi leti je iz Laškega prišel k očetu v Kranjsko Goro, zakonca sta ga posinovila in Ana ga je vzljubila kot svojega sina. Svojih otrok nista imela. Franc se je pri očetu izučil za dimnikarja in kmalu postal zanesljiv očetov pomočnik.
Med vojno je letovišče za domače goste zamrlo. Štefetova sta morala vzeti na stanovanje in hrano nemške železničarje. Ana je znala dobro nemško in madžarsko ter se z njimi zlahka sporazumevala. Nemci so jo oskrbeli z živežom, ki ga je na skrivaj pošiljala v gozd partizanom kot vsi domačini. Zadnje leto vojne je pri Štefetu postalo zelo živahno, ker so Nemci vanj vselili nemške otroke iz porušenega Berlina, nekateri so bili že sirote. Ana je materinsko skrbela zanje in se trudila, da bi jim ob praznikih ali za Miklavžev večer nudila toplo domačnost.
Dovolj razlogov torej, da je Štefe postal ‘nemčur’ in ‘gestapovski petokolonaš’.
Vidic v omenjeni knjigi piše, da je bil Štefe »znan izdajalec« in se je že pred vojno »udeleževal nacističnih sestankov petokolonašov.« Tudi dva Štefetova soseda sta morala vzeti na stanovanje nemške otroke, pa nista dobila naziva ‘nemčurjev’. Zakaj to razlikovanje?
Na Miklavžev večer, 6. decembra 1943, sta stopila v Štefetovo hišo dva vosovca, nadaljuje Vidic. »Štefe, z nama,« sta ukazala. »Iz hiše je šel kar v copatah. Vosovca sta v rokah nosila njegove čevlje, ker sta se s ‘plenom’ morala hitro umakniti iz vasi. Šele v Pišenci sta mu dala čevlje. Na zaslišanju je priznal, da je zaupnik gestapa. Prosil in prosil je milosti, a je sodišče razsodilo: Štefeta se obsodi na smrt z ustrelitvijo. Dolg domovini je bil poravnan, pravici zadoščeno.«
Kakšen starejši domačin pa danes ve povedati drugače. Po aretaciji so ga odgnali brez copat proti Srednjemu Vrhu. Čevlje so mu že prej ukradli. Žena in sin sta zvedela, da so ga imeli nekaj časa zaprtega v kranjskogorski šoli, nato so ga po Savi, da bi zabrisali sledi, odgnali do Martuljka in od tam v Srednji Vrh, kjer so imeli vosovci in terenci svoj logor, kot postojanki rečejo v teh krajih. Bil je nedaleč od domačije kmeta Franca Robiča, po domače Kocjanovega, iz Srednjega Vrha. Kaj so zasliševali Štefeta in česa krivili, bi lahko povedal še živeči takratni lovec in partizan Mirko Košir, ki je bil prisoten pri zaslišanju. Iz logorja so Štefeta odgnali proti grabnu Jurica. Tisti, ki je hodil za njim, menda naj bi bil Košir, ga je nad grabnom ustrelil v tilnik, da se je Štefe skotalil v graben. Skrb za kopanje groba v zamrznjenem snegu je tako odpadla. Kasneje, ko je sneg skopnel, ga je v grabnu našel lastnik bližnjega zemljišča Franc Robič in truplo prekril s kamenjem, da ga je zavaroval pred lisicami. O tem Štefetovi ženi in sinu ni nikoli črhnil besedice.

Opis slike: Oitzlovi med vojno – Tretja z leve sedi stara mama Ana Oitzl – Z leve stojijo sinovi Hubert, Emil, Andrej, Miha, Jože, Hugo, Rihar – Skrajno desno sedi Andrejeva žena Anica

Kasneje tudi Štefetovi vnuki niso zvedeli za okoliščine smrti, uradnega dokumenta o smrti še danes nimajo. »Kot da bi stari ata izpuhtel v zrak«, pravi vnukinja Zorica Tavčar. Edino partizan Matija Cvetek - Mišo je Štefetovemu sinu Francu povedal, da so očeta ustrelili in ga pokopali pod neko smreko. Teh pa je v Srednjem Vrhu ogromno. Za kamnito gomilo, kjer naj bi ležalo očetovo truplo, niso nikoli slišali. Večkrat pa so od koga slišali, da oče ni bil ničesar kriv in so ga ubili po nedolžnem.
Ko je vnukinja že po smrti stare mame in starega očeta vsepovsod iskala dokumente, ki bi domačim osvetlili izginotje starega ata, so naleteli na dokument, ki omenja vzroke umora: Martin Štefe je bil ubit, ker se je »udinjal Nemcem«, imel na stanovanju nemške železničarje in nemške otroke. V tem dokumentu so omenjeni Košir, ki je pričal proti Štefetu, pa še Ivan Zalokar - Tonček in Miha Arih. Iz dokumenta je tudi razvidno, da je Štefeta ovajal njegov dimnikarski pomočnik.
Ob umoru je bilo letovišče v lasti umorjenega Martina Štefeta, »nemčurja in petokolonaša«. Po vojni je Ozna hišo takoj zaplenila, ženo in sina pa so hoteli izgnati. Toda Ana se jim je neustrašno uprla: »Povejte, kaj sem vam naredila! Če ste mi ubili moža, dajte še mene! Iz hiše pa ne grem!« Oznovci so odšli in se čez nekaj časa vrnili. Dovolili so ženi, da lahko ostane podnajemnica s sobico in kuhinjo. V ostale prostore lepega letovišča pa so se naselili oznovski oficirji z družinami. Ko so se z leti odselili, so hišo naselili južnjaki.
Ana je za sobico in kuhinjo v lastni hiši vsa leta plačevala najemnino. Do pozne starosti je kuhala in vodila kuhinje v raznih letoviščih po Kranjski Gori, še potem, ko zaradi oteklih nog in sesedene hrbtenice ni mogla več stati, le še sedeti in dajati navodila. Pokojnine ni imela.
V šestdesetih letih so v Kranjsko Goro pričeli zahajati nemški turisti. Lepega dne se pojavijo v vasi neznane nemške gospe in iščejo Ano Štefe. To je bilo veselja in objemanja, ko so se prepoznale. Bile so nekdanje deklice, ki so med vojno našle drugi dom v Štefetovem letovišču. »Meine Mutti!« je ena od njih radostno vzklikala. To je bil sad Štefetovega »udinjanja« Nemcem med vojno. Pred dvajsetimi leti so zaradi tega Štefeta zahrbtno ustrelili, v šestdesetih letih pa so se Nemcem, kot je rekel domačin, »vsi natakarji do tal klanjali in upravniki letovišč na široko odpirali vrata«, in to ne zaradi gostoljubja, ampak zaradi nemških mark.

Opis slike: Miha in Ana Oiztl

Martinov sin Franc Štefe je iz Kranjske Gore odšel za vedno. Njegovo dimnikarsko območje je postala Radovljica z okolico. Ko so se mu pridružili še štirje pomočniki, ga je razširil od Golnika do Brnika. Dom si je ustvaril v Olševku. Ko je Štefetova žena Ana povsem onemogla, se je preselila k njim, izkazovala ljubezen sinu, snahi ter vnukom in oni njej. Izdihnila je v naročju Zoričinega moža.
Vnukinja Zorica konča svoje razmišljanje: »Stara mama ni nikoli nehala žalovati. Kljub dobrohotnosti so ji večkrat odpovedali živci, da je planila v neutolažljiv jok. Ob obletnici poroke ali za rojstni dan starega ata je v kuhinji prižgala belo svečo. Vedno tudi na Miklavžev večer in zraven jokala. Edina uteha ji je bil naš družinski grob v Olševku. Na ploščo smo vklesali tudi ime starega ata, da je lahko prižigala sveče, molila in jokala, če že tega ni mogla ob pravem grobu svojega moža. Želela je, da jo pokopljemo v Olševku, ne v Kranjski Gori.«
Še preden je bil Stane Križnar novembra imenovan za komandirja vosovcev, se je izkazal pri umoru Ivana Zupana (3. 2. 1894), po domače Pintarjevega ata, iz Spodnjih Rut pri Martuljku. V Rute se je priženil iz Vetrna pri Golniku in postal gospodar na kmetiji svoje žene. Po nekaj letih zakona je umrla in mu zapustila tri otroke. Ivan se je ponovno poročil z Ivano Jereb (1904) in rodilo se jima je še sedem otrok. Omenimo naj le drugorojenko iz drugega zakona Lucijo, por. Smolej (25. 11. 1930), iz Spodnjih Rut v Martuljku.
O mami pove, da je bila zelo dobra in je sprejela sirote, kot da bi bili njeni otroci. Za ata pa je rekla, kar vedo povedati tudi nekateri drugi, da je bil zelo veren in pobožen. Skromno so živeli, trdo delali in veliko molili. Niso čutili, da bi karkoli pogrešali, čeprav so težko živeli. Vojno so najbolj občutili na samem začetku, ko je Dolino preplavila italijanska in srbska vojska. Eni ali drugi so streljali v hlev in ga zažgali. Družina se je zatekla k znancem v Srednji Vrh; ko so se vrnili, so se skrivali doma v ‘kevdru’. Ko je mama prišla nekoč v kuhinjo pogret mleko za najmlajše, je streljal nanjo italijanski vojak, a se je k sreči krogla ustavila v vogalu hiše. To so edini trpki spomini na vojna leta do leta 1943.
Na dan vseh svetih se je družina z vlakom odpeljala na pokopališče v Kranjsko Goro. Vračali so se ob petih popoldne. Ko so šli čez most, nedaleč od železniške postaje, je ata na koncu mostu opazil tri tuje može. »Verjetno so zamudili vlak,« je ata rekel otrokom. Nobeden od njih ni bil domačin.
Prišli so domov, mama je šla kuhat večerjo; nekaj otrok je bilo v hiši, nekaj v kuhinji. Ata je do večerje legel na posteljo v hiši. Po večerji bodo, kot je bilo takrat v navadi, odmolili za duše v vicah vse tri dele rožnega venca. Otroci, ki so čakali na večerjo v kuhinji, so kake pol ure po tem, ko so prišli domov, nenadoma opazili postave onih treh mož z mostu. Prišli so izza vogala in zavili mimo kuhinjskega okna do prednjih vrat. Vrata so bila odklenjena in naenkrat so se tuji možje pojavili v kuhinji. Vprašali so za ata. Takoj jih je obšla zla slutnja. Vsa Dolina je vedela, da so dva dni pred tem v Podkorenu ustrelili Hbincovega ata.
Zupanova hčerka Lucija se spominja: »Takoj sem posumila, da ti trije neznani moški niso zamudili vlaka, ampak so prežali na ata, kdaj se bo vrnil. Verjetno si je moral morilec ata dobro ogledati in sta mu ga spremljevalca na mostu pokazala.
Videli so, da ga v kuhinji ni, zato so odšli skozi vežo proti hiši, jaz pa za njimi. Ata je ležal na postelji nasproti vrat. Takoj je bil na nogah. Za menoj so se prikradi v hišo še mlajši brat in sestrice. Neznance sem videla od strani, ker smo se vsi otroci nagnetli ob peči. Oni trije so obstali blizu vrat. Po obrazih se jih ne spominjam, dobro pa imam pred očmi njihove postave: dva sta bila oblečena v rjavi obleki, tretji pa v modro in na glavi je imel klobuk.
»Kje imaš pištolo?« je ta vprašal očeta. »Pištolo?« se začudi ata. »Zadnjikrat sem jo imel v rokah, ko sem bil pred pričetkom vojne na orožnih vajah.« »Skrivaš jo,« se zadere na ata. »Pojdi ponjo v zgornje prostore, gotovo jo tam skrivaš.« Ata je bil preveč pošten, da bi kdaj lagal. Ni hotel oditi in ni se ganil z mesta ob postelji v kotu sobe. Gotovo ga je tudi strah prikoval na mesto. V napeti tišini so nenadoma, drug za drugim počili streli. Kot iz uma smo z grozo dojemali prizor: ata se je zgrudil na tla ob postelji in gledali smo vanj kot v prikazen. Počasi je ob njem polzela kri in se zbirala v lužo na podu. Trije možje so hladnokrvno odšli, še prej pa mami zagrozili, da dve uri ne sme nobenemu javiti atove smrti: niti policiji niti zdravniku ali duhovniku.«
Verjetno se tudi brez tega ukaza tisto noč ne bi nihče ganil iz hiše. Bil je en sam vek in tarnanje. Sam Bog ve, kaj je takrat občutila mama, ko se je nanjo sesulo breme vdove s tolikimi sirotami. Bila je v osmem mesecu nosečnosti. Zadnji otrok, deklica Irma, se je rodila za božič 1943, dva meseca po očetovi smrti.
Ata tisto noč ni potreboval zdravniške pomoči: ena krogla je obtičala v vratih kamre, druga v spodnji stranici postelje, kar s tremi streli v senca pa so ata smrtno zadeli. Tudi ni potreboval duhovnika, saj je bil dan vseh svetih. Ivan Zupan in skupaj z njim vsa družina, so se tisti dan že pri mašni daritvi in v molitvi za rajne v duhu pomudili v večnosti.
Pred božjega sodnika so ga tisto noč pospremili vekanje otrok, ki so se nagnetli okrog matere, obup, strah in groza. Ata je bil v nezavesti kakšno uro. Položili so ga na klop ob peči. Kolikokrat že so ob večerih pokleknili ob kmečki peči in zmolili rožni venec skupaj z atom. Da, moliti morajo: to je bilo edino, kar so tisto noč vedeli, da lahko storijo in po svojem izkustvu spoznali, da morajo storiti. Edino to jim je lahko ohranilo jasno misel in dalo notranjo moč. Prižgali so svečo za umirajoče, ob vzglavje postavilo razpelo. Tako so umirali ljudje iz roda v rod. Kdaj točno je ata izdihnil, niso vedeli.
Po vojni so Smolejeve hčerke poizvedovale, kdo so bili morilci njihovega ata. Ali morda zaradi ‘revanšizma’ kot danes novodobni boljševiki oznanjajo? Sploh ne, ker jim prav nič ne zavidajo težke vesti, ki mori mnoge ubijalce. Hoteli so zvedeti resnico, ker so nagonsko čutili, da je to njihova pravica. Toda uradno potrjene resnice niso zvedeli nikoli in vedo, da je nikoli ne bodo. Govorice o morilcu njihovega ata so jim pritekale po kapljicah.
Po vojni je Lucija spraševala partizanko iz Martuljka, kdo je ustrelil njihovega ata in zakaj, a je trdovratno molčala. Zdi se, da bo mnoge, ki so se vrnili po vojni iz gozda, do konca vezala zakletev molka. Lucijina znanka Pepa Robič, po domače Lahova iz Srednjega Vrha, ji je obljubljala, da bo povedala za likvidatorja, a je prej umrla. Končno so hčere s skupnimi poizvedovanji razkrile skrivnostno trojko. Sestavljali so jo Ivan Jan, Stane Križnar in Cvetek, po rodu iz Bohinja, s partizanskim imenom Miško. Za Križnarja je zvedela tudi Lucijina sestra Ivanka, ki je bila po vojni zaposlena pri železnici. Spoznali so Ivana Jana, tistega, ki je v modri obleki s klobukom na glavi sprožil pet strelov v svojo žrtev. Ali je ta gospod v modrem in s klobukom na glavi oznanjal prihod rdeče buržoazije na oblast že leta 1943? O tem ni dvoma.
Lucija ga je ponovno videla in si ga dobro ogledala nekaj let po vojni, ko si je Ivan Jan na nekdanjem posestvu najstarejšega Zupanovega sina Janeza (1925) kupil parcelo in si na njej zgradil počitniško hišo. Ne bi ga prepoznala, na likvidatorja pa so jo takoj, ko ga je zagledala, spominjala Janova drža in postava. Svobodno, v svobodni domovini, se je sprehajal okrog njihove domačije. Celo nekdanja partizanka in komunistka Celestina Arih, sestra partizana Miha Ariha iz Podkorena, s katerima smo se seznanili v prejšnji številki Zaveze, je oponesla Janu: »Ata si jim ustrelil, pa si upaš na njihovem svetu graditi hišo!« Pa kdo bi se menil za to! Na svoji zemlji svoj gospod!

Drugi spremljevalec morilca Jana je bil Matija Cvetek - Miško iz Bohinja, po poklicu mesar. Izkazal se je zelo človeško čuteč. Z leti so pri Zupanovih zvedeli, da je bil on tisti, ki se je kakih deset dni po umoru njihovega ata oglasil pri njih doma. Oblečen je bil v lovsko obleko in je na okensko polico v veži položil bankovec za deset mark: »To naj bo za moje reveže!«
Danes si ne predstavljamo, kakšni reveži so bili vojne sirote brez očeta in vdove brez mož in gospodarjev. O vojnih sirotah očetov, ki so jih umorili vosovci in njim podobni, se sploh ni govorilo, še manj pisalo, preprosto jih ni bilo in jih še vedno ni, kot da so skupaj z očeti izginili z obličja zemlje. Bili so brez živilskih kart in raznih bonov, brez doklad, o otroških ali zdravstvenih kolonijah so lahko le sanjali, če so sploh vedeli zanje. Skupaj z materami so garali na zemlji, da so preživeli, se kasneje izučili kakšnega poklica ali pa tudi ne, ker za šolanje ni bilo denarja. Povsod so bili zapostavljeni, istočasno pa izkoriščani do konca, s tako visokimi dajatvami, da so si morali trgati od ust. ‘Prostovoljno’ so morali v delovne brigade, čeprav so bili tako rekoč bosi in nagi.
Lucija se spominja, da so dan na dan otepali koruzne žgance s krompirjem, ker jim je primanjkovalo koruzne moke; čeznje je mama polila malo olja s praženo čebulo, zabele ni bilo. Dan na dan, leto za letom. Kljub lakoti se jim je jed skorajda zagnusila, a nekaj so morali jesti. Mama je na kmetiji garala šestinpetdeset let; po vojni je morala sama preživeti številno družino in se prebijati iz dneva v dan kot je vedela in znala. Kmečka žena in mati, ki je vzgojila in vzredila deset otrok, si ni zaslužila prebite pare pokojnine! Saj se nismo zato borili! Naj pokojnine uživajo vosovci in borci. Naj jim blagostanje prinese srčni mir in zadovoljstvo!

V dolini smrtne sence zasije luč svobode

V uvodu smo že omenili, da se bomo bolj kot ob nekaterih medvojnih dogodkih, ki smo jih zgoraj le bežno preleteli, ustavili še v prvih letih po vojni. Morda bomo vsaj malo zaslutili, da je svoboda v Dolini še bolj silovito kot med vojno sejala smrt in izgnanstvo, strah in grozo, jok in bolečino.
Začnimo kar v Ratečah. V Ratečah so zaprli gostilničarja Franca Kajžarja, ki je v zaporu umrl, verjetno od mučenja ali bolezni. Dvakratna nevarnost je grozila ‘državi nevarnim’ lastnikom gostiln. Ali so si teh hoteli polastiti novi oblastniki, ali pa je gostilničar v pogovorih z gosti preveč svobodno in neprevidno izražal svoje mišljenje in so ga ovaduhi prijavili. Med vojno so morali postreči tudi Nemcem in si s tem nakopali naziv nemčurja ali celo gestapovskih agentov. Po vojni je bilo mogoče vse in nihče ni vedel, kdaj in s čim je postal državi ‘nevaren element’. Take pa je bilo treba čim prej odstraniti.
Franc Bačnar, med vojno partizan, doma iz Idrije, je bil po vojni poslan v Tamar za vodjo obmejne karavle. V Ratečah se je spoznal z domačinko, ki je z njim zanosila. Morda so Franca zato prestavili na drugo službeno mesto v Ljubljano. Vendar je skrivaj še vedno obiskoval svoje dekle. Ko se je 6. oktobra 1946 ob enajstih zvečer pripeljal z vlakom v Rateče, so ga knojevci pričakali in ker se na povelje Stoj! ni ustavil, so ga ustrelili. Če so sploh povelje dali, ali pa so streljali takoj.
Dva domačina sta bila ustreljena v bližini vasi. Eden od njiju je bil petnajstletni fant, po domače Ferjancov. Bilo je tik ob koncu vojne. Njihova domačija je bila na današnji italijanski strani proti Belopeškim jezerom. V okolici je bilo iz časa Avstro-Ogrske tudi nekaj nemških domačij. Ko je proti večeru gnal živino s pašnika proti domu, je od daleč zagledal nekaj partizanov. Ni se menil zanje in gnal naprej. V bližini jezer so imeli svojo postojanko Nemci. Ali jih bo fant izdal Nemcem, so se partizani takoj prestrašili. Treba mu je to preprečiti, za vsak slučaj. Odšli so za fantom in ga prijeli. Ali je opazil partizane? Ali ve za Nemce? Nič ne pomaga nedolžnemu fantu njegovo dokazovanje. Nemce videva, sem in tja tudi partizane. Ne meni se ne za ene ne za druge, v letih vojne se je navadil obojih. Vendar, pastir mora umreti, so sklenili potepuški partizanski strahopetci. Pa še jamo naj si poba sam izkoplje. Ko si je obupan fant izkopal svoj grob, so ga ustrelili.
Drugi, ustreljen v bližini vasi, je bil Anton Petrič (21. 12. 1909), po domače Favančev Tone iz Rateč. Pred vojno je bil znan tekač na smučeh, član jugoslovanske reprezentance in mednarodni prvak v Zakopanih v teku na 30 km. Poleti pa hribolazec in velik prijatelj planinca in fotografa Jaka Čopa z Jesenic. Po političnem prepričanju je bil krščanski socialist, poštenjak, idealist in v svojem socialnem prepričanju tako dosleden, da je med vojno odklonil karto za hčerkico, ki so jih delili Nemci za hrano. Menil je, da jo kdo drug bolj potrebuje.
Med vojno se je poročil z Anico Gregori (1920) iz Podkorena in prva deklica Vera se je staršema rodila leta 1943, druga Nada pa maja 1945. Pred vojno je bil poštni uslužbenec na Bledu, med vojno v Beljaku. Po izobrazbi je bil strojni tehnik s končano Srednjo tehnično šolo v Ljubljani, na Dunaju se je usposobil za telefonista in bil tudi sicer zelo razgledan, ker je veliko bral. Včasih je svojemu nečaku Jožu Gregoriju, ki je hodil v Beljak v gimnazijo, zložil kakšno šaljivo pesem, kjer je kazal svoj iskrivi duh in razumevanje za stiske mladega dijaka.
Partizani so ga pridobili za sodelovanje in postal je organizator upora na Koroškem, nekakšen pokrajinski komisar, in delil med Korošci partizansko literaturo. Njegovo partizansko ime je bilo Smuk. Nemci so ga leta 1944 aretirali in poslali v Dachau, od koder pa je med bombnim napadom ušel, ko je delal na prostem. Pri begu je pomagal še prijatelju Aleksandru, ki je bil koroški Slovenec. Oba sta se srečno vrnila domov. Po vojni je bil še naprej zaposlen v Beljaku in naše oblasti so mu dale dovolilnico za prost prehod čez mejo na slovenski strani. Žena in domači so mu prigovarjali, naj si najde zaposlitev v domačem kraju, časi so nevarni, deklici majhni. Bil je že odločen, da se zaposli doma, le nekaj stvari mora še urediti, je pojasnil tastu.
Toda uredil jih ni nikoli. V nedeljo popoldne, 12. maja 1946, se je vračal v Beljak. V nahrbtnik si je dal nekaj hrane in sveže perilo. Mejo v bližini vasi je vedno prepešačil in na Koroškem sedel na vlak do Beljaka.
Čez dva dni so iz Beljaka telefonirali tajniku rateške občine Jožu Osvaldu, zakaj ni Toneta v službo. Takoj je zaslutil, da je nekaj hudo narobe. Mož je vendar v nedeljo popoldne odšel, mu je povedala Tonetova žena. Odšla sta v štab knojevcev, ki se je po vojni naselil v nekdaj privatni hiši v vasi. Njihov vodja je bil knojevski oficir Tresoglav z Jesenic, tovarniški delavec, ki je nekoliko škilil.
Klobčič se je začel odvijati, toda sprva se je razjasnila samo najbolj očitna stvar, da so Toneta ustrelili knojevci. Podrobnosti so prihajale na dan šele kasneje, sumničenja so dobila opravičenje šele po več letih.
Nedaleč od vasi, tik pred mejo, na delu senožeti, ki se imenuje Pintbaševa starka, pod češnjo ob hlevu, je Toneta tisto nedeljo popoldne knojevec, ime ni pomembno, ustrelil v prsi. Še živega so knojevci odvlekli v stometrski obmejni pas in ga tam pokončali z rafalom v glavo in pustili ležati dva dni. Ženi so povedali razlog za umor: ob klicu Stoj! se ni hotel ustaviti. Zakaj se ne bi ustavil, saj ni imel razloga za beg, v žepu je imel dovolilnico in mejo je doslej redno prehajal.
Truplo so na dvorišče pripeljali z vozom domači. Ostrmela je vsa vas. Takih dogodkov so bili vajeni le kdaj v vojnem času. Potem šele so prišli knojevci in hoteli, da oni pokopljejo Toneta z vsemi dolžnimi častmi in zastavami. Energična vdova jih je zavrnila. Pogreb bo krščanski, z duhovnikom! Kje je ostal možev nahrbtnik, kdo mu je snel poročni prstan, uro, se je čudila žena. Mrtvemu so vse to pokradli. Iz Ljubljane je prišla posebna komisija in ‘raziskovala’ umor. S seboj so pripeljali celo izvedenca, nekega ruskega oficirja. Pa niso ničesar ugotovili.

Opis slike: Leopold Kerštajn med vojno

Zdaj šele so spregovorili tudi domačini: Tadejev Jože je povedal, da so tisto noč knojevci popivali v gostilni. Sosedov pastir, Brancov Jok, je slišal strel in vzklik: Marija, pomagaj! Nikoli več ga niso domači pripravili do tega, da bi gnal na pašo. Vaška klepetulja Reza, ki je rada pogledala v kozarec in tihotapila čez mejo, se je skupaj s Tonetom tisto nedeljsko popoldne namenila čez mejo. Kako je ona prišla do dovolilnice, če jo je sploh imela, ne ve nihče. Vprašala je knojevce, katero pot naj ubereta, ker sta bili dve poti. Knojevci so Tonetu zatrdili: »Ta pot je varna, po drugi ne hodi, smo jo minirali. Varovali te bomo na tej,« so mu rekli. (Mejni prehodi so bili minirani zaradi ubežnikov.) Tone, poštenjak, ki je vsakemu verjel, je šel po ‘varovani’ poti – v smrt. Reza je bila pretkana in knojevcem ni verjela. Šla je po ‘minirani’ in se živa vrnila.
Tonetovi domači in znanci, ki jim je zaupal, so sklepali pravilno: Tone je vedel za veliko nepravilnosti, ki jih ni odobraval, o njih glasno govoril in se zavzemal za pravico. Ali pa ga preprosto niso več potrebovali. Po vojni je bilo uradno rečeno, da je bil dvojni agent, delal naj bi za Angleže.
Vdova se je tolažila, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Če mu je bila smrt namenjena, je bila smrt z ustrelitvijo za njenega moža dobra rešitev, prava milost. Groza jo je obšla ob misli, da bi ga zaprli v Begunje in ga tam tako mučili, kot so enega od Kristanovih sinov iz Žapuž, ki je bil pilot. Baje je prišla zanj pomilostitev od maršalata (Kristanovi so med vojno zelo veliko pomagali partizanom, ker so imeli tekstilno tovarno), toda izpuščen ni bil nikoli. Zaradi mučenja je bil povsem iznakažen. Vlekel se je po kolenih, podplate je imel zaradi pretepanja razmesarjene. Z rokami ni mogel ničesar, molel jih je kvišku, ker so mu populili vse nohte. Takega si verjetno niso upali izpustiti in so ga v Begunjah sami ubili.
Tonetova vdova je nekaj let dan na dan trepetala, kdaj jo bodo z deklicama vred izgnali na Kočevsko, kamor so v letih 1947 in 1949 pregnali številne družine iz Zgornjesavske doline. Zaposlitve dolgo ni dobila, pomagala je doma na očetovem posestvu, da je z deklicama preživela.
Danes je bolečina, ki sta jo v življenju občutili deklici, pokopana v skritih kotičkih njunih src. Starejša hčerka Vera Kopavnik pravi: »Izgubo očeta otrok občuti v duši. Spominjam se samo trenutkov, ko je ležal na mrtvaškem odru, morda zato, ker v spominu ostanejo globoki vtisi. Gotovo so se vtisnili vame žalost in jok mame in domačih. Pravili so mi, da sem na vsak način hotela pobožati mrtvega očeta po obrazu, a mi mama ni dovolila. Tega se danes ne spominjam.
Ko sem odraščala, so me večkrat obšli občutki, kot da očetu zamerim, da se je toliko ukvarjal s politiko, namesto da bi raje več časa posvečal nama s sestro. Še vedno mi je hudo ob misli, da so ga tuji ljudje poznali, midvi s sestro pa ne.
Ko sva bili starejši, sva zvedeli za knojevskega oficirja Tresoglava. Ali bi nama lahko on kaj več povedal o smrti najinega očeta? Sestra je bila zaposlena v banki in opazila je, da je v banko zahajal nek Tresoglav, ki je malce škilil. Nekoč se je odločila in ga vprašala: “Ali ste bili vi leta 1946 oficir Knoja v Ratečah?” Mož je debelo gledal, nič odgovoril in urno odšel. Sestra ga je drugič ponovno vprašala: “Ali ste poznali Antona Petriča iz Rateč?” Pogledal jo je še bolj debelo in od takrat ga ni bilo nikoli več v banko.«
To pa je tudi vse, kar mi je lahko o svojem očetu in njegovi smrti povedala hčerka Vera Kopavnik iz Rateč. Toda oni so vsaj zvedeli, da so očeta ustrelili in so ga lahko pokopali na domačem pokopališču. To takrat ni bilo običajno.
Brata Leopolda (1909) in nekoliko starejšega Alojza Kerštanja (morda 1907) iz Rateč so takoj ob koncu vojne z več drugimi odpeljali in nista se več vrnila. Kam sta za vedno izginila, domači niso nikoli izvedeli. Njuna mama je bila Nemka in sinova sta bila rojena v Nemčiji, oče pa je bil Slovenec, zato sta se oba sinova preselila v Rateče, si poiskala zaslužek in si ustvarila družino.
Leopold je bil izučen ključavničar in se je zaposlil v jeseniški železarni, med vojno pa v bližnji Beli Peči v Italiji. Bil je zelo priden in delaven, tako da je začel pred vojno zidati hišo za svojo mlado družinico. Hčerka Marija je bila rojena leta 1935, Leopoldina pa 1939. Brat Alojz Kerštanj je bil čevljar. Tudi on je imel hčerko in sina Lojza približno istih let, kot sta bili Marija in Leopoldina.
Pričela se je vojna in Leopoldu kljub pridnosti ni uspelo končati hiše. Z nekaterimi drugimi sta bila oba brata vpoklicana v SA oddelek nemške vojske. Zadolženi so bili za nekakšno civilno zaščito v vasi. Bilo jih je več in Marija se spominja, da so nosili umazano rumene uniforme. Spet drugi so bili vpoklicani v Wermacht in so varovali jeseniško tovarno pred partizanskimi sabotažami.
Hčerki Marija, še manj Leopoldina, ne vesta kaj dosti več o očetu. Tik pred koncem vojne, sta bila njun oče in njegov brat mobilizirana k partizanom in skupaj z njimi sta odšla na Koroško. Maja 1945 so ju z mnogimi drugimi vrnili preko Korenskega sedla na Poljane. Mama je za to izvedela in odšla k njemu na Poljane. Od tam je po znanki poslala sporočilo obema deklicama, naj še onidve hitro prideta na Poljane, da bosta videli očeta. Tam so ga videle zadnjikrat in niso slutile, da je bilo to srečanje slovo za vedno.
Ujetnike so strpali na vlak in odpeljali, verjetno do Jesenic. Čez kakšen mesec je ženi nekdo iz Kurje vasi na Jesenicah sporočil, da je videl očeta med drugimi ujetniki, ko so šli čez most nekam na delo in da so zaprti v Kosovi graščini. Tam je bil verjetno tudi brat Alojz. Žena se je z obema deklicama nemudoma odpeljala na Jesenice in šle so poizvedovat pred zapor. Pa ni zvedela nič drugega kot to, kar ji je zabrusil stražar zaporov v Kosovi graščini: »Baba, daj mir, drugače boš šla še ti noter!« Z leti so pričele doumevati, da se oče ne bo nikoli vrnil. Edino to so še zvedele o očetu, da je tisti stroj, ki ga je oče v tovarni upravljal, še nekaj časa nosil tablico z njegovim imenom.
Za domače se je pričelo življenje zaznamovanih. Marija se spominja preiskav po hiši in straže pred hišo. Preiskovali, kradli in stražili so domačini! Mama je pričela sklepati, da so očeta spravili proč njegovi osebni sovražniki. Zaposliti se ni mogla nikjer. S hrano jim je pomagal stric, da so nekako preživele. Živilskih kart niso imeli. »Bili smo veliki reveži!« pove preprosto Marija. »Pa tako zelo nesrečni. Ko je mama pričela moliti, jo je zgrabil jok, potem pa še naju s sestro. Oh, koliko smo prejokale takrat!« se še danes s trepetajočim glasom spominja Marija. »Hišo sem lahko do konca zgradila šele jaz, ko sem se poročila. S sestro sva imeli srečo, da sva se lahko izučili poklica. Na šolanje sploh nisva mogli pomisliti.«
Uradno so po mnogih pisnih poizvedovanjih izvedeli, da je »potemtakem verjetno, da imenovani ni več živ« šele leta 1956, ko jim je Okrajno sodišče v Radovljici poslalo ‘Uvedbo postopanja v svrho proglasitve mrtvim.’
‘Uvedba’ se je dobesedno glasila: »Kerštanj Leopold, sin Janeza in Terezije roj. Muller, roj. 3.7.1909 v Nemčiji, poročen, Slovenec, državljan FLRJ, nazadnje stanujoč v Ratečah št. 111, je bil maja 1945 mobiliziran v JLA ter nato 23. maja 1945. po vojaških oblasteh aretiran v Kranjski gori ter je od tega časa dalje pogrešan.
Ker je potemtakem verjetno, da imenovani ni več živ, se uvede na prošnjo njegove žene Kerštanj Marije roj. Tof, gospodinje iz Rateč št. 111, postopanje v svrho proglasitve mrtvim ter se izda poziv, poročati v roku 3 mesecev po objavi oglasa podpisanemu sodišču ali obenem postavljenemu skrbniku tov. Gostiču Milanu, uslužbencu Okrajnega sodišča v Radovljici, komur je o pogrešancu kaj znanega. Po poteku tega roka in po sprejemu dokazov bo sodišče odločilo o predlogu. Okrajno sodišče v Radovljici, 7.12.1956. Sodnik Krištof Vlado l.r.«
S takimi in podobnimi pisarijami na pol pismenih uslužbencev so se povojna sodišča norčevala iz vdov in sirot, da njihov »pogrešani« mož in oče »potemtakem verjetno ni več živ«.

Opis slike: Vera in Neda Petrič ob očetovem grobu

Podkoren

Tisti, ki so se živi vrnili iz povojnih zaporov Ozne, so imeli veliko srečo. V prejšnji številki Zaveze smo omenili Joža Gregorija, po domače Blaželnovega ata iz Podkorena, ki je ušel medvojnemu umoru. Po vojni so ga aretirali in brez pojasnila dobesedno pahnili v klet pri trgovcu Mežeku na Jesenicah, kjer je imela Ozna svoje zapore. Zasliševali so ga, če je delal za Nemce. Dokazal je nasprotno in si drznil vprašati, zakaj je zaprt: »Tiho bodi, drugače te bomo ustrelili!«

Spominja se oznovca v škornjih, ki ga je zasliševal. Objesno, s prekrižanimi nogami na pisalni mizi, mu je ta vrgel v obraz: »Če bi jaz imel toliko na vesti kot ti, bi se obesil na prvo telegrafsko ‘štango’!« Blaželnov ata pa mu je mirno in dostojanstveno odvrnil: »Jaz se pa ne bom.«
Po šestih mesecih so ga izpustili iz Mežekove kleti, celice brez svetlobe, z golimi ležišči, zbitih iz desk. Do konca življenja je ostal pošten in pokončen. Taki so ostali tudi njegovi sin in tri hčerke.
Po vojni so v Podkorenu aretirali tudi znanega mizarskega mojstra. Kje je končal, se ne ve. Domnevajo, da je moral umreti samo zato, ker je imel nemško ime in priimek. Ime mu je bilo Gottlieb, pisal se je Hartlieb. Bil je nezakonski otrok, ki ga je mama prinesla iz Nemčije. Mama se je poročila z mizarjem Šlibarjem z Jesenic in tako je Gottlieb dobil krušnega očeta. Ko se je pri njem izučil za mizarja, je najel mizarsko delavnico kranjskogorskega župana Frica Rasingerja iz Podkorena. Bil je priden in sposoben mizar. Poročil se je s Slovenko. Otrok z ženo nista imela. Po aretaciji moža so njo verjetno izgnali na Korensko sedlo, kot mnogo drugih, ki so se jih hoteli znebiti. Morali so zapustiti domovino in oditi v tujino kot mnogo drugih, ki jih je za vedno pogoltnila tujina.
Rateče so žal ‘znane’ tudi po tem, ker so po vojni veliko nemških ujetnikov, ki so se vračali iz nemških taborišč, pobili že kar v Ratečah, da ne govorimo o mnogih, ki so hoteli pobegniti čez mejo ali so bili tega samo osumljeni.

Kranjska gora

V Kranjski gori ni bilo družine, ki bi bila po vojni tako prizadeta, kot je bila Oitzlova. Bili so znana kranjskogorska družina s šestnajstimi otroki, štirje so umrli že v otroških letih. Kljub dvanajstim otrokom je bila družina v nekaj letih po vojni dobesedno izbrisana. Kar je ostalo živih, so se razpršili po svetu.
Njihov oče Miha (1867) in mama Ana, roj. Arnold, sta bila koroška Slovenca, oče po rodu iz Borovelj. Šla sta s trebuhom za kruhom in se končno naselila v Kranjski Gori, kjer sta kupila veliko staro hišo. Oče Miha je bil znan lovec in postal je oskrbnik lovskega revirja od Kranjske Gore do Mojstrane. Njegova izrazita, naprej štrleča brada je že na zunaj predstavljala odločen, drzen in nepopustljiv značaj. Njegova dolžnost je bila tudi nadzor nad divjimi lovci, ki jih med vojno ni manjkalo, čeprav so si upali v gozd zaradi gošarjev le nekateri lovci. Mama Ana je bila pravo nasprotje očeta: vesela, družabna in utelešena dobrota.
Lov se je priljubil tudi nekaterim Mihovim sinovom, ki so pomagali očetu. Zlahka razumemo, da je nepopustljivi preganjalec divjih lovcev oče Miha Oitzl že pred vojno, zlasti pa med vojno postal zelo osovražen. Eden od sinov, ki je bil nekoč z njim na lovu, je ustrelil v skalo, da bi pregnal divjega lovca. Pa je nastal po vasi in v jeseniški tovarni, kjer je sin delal, vik in krik, češ, da je delček skale skorajda ubil divjega lovca, še več, Mihov sin ga je hotel ustreliti.
Oče Oitzl je govoril dobro nemško in že to je bilo v vojnem času zelo sumljivo. Danes kdo od vnukov domneva, da je ded Miha kdaj pa kdaj peljal na lov tudi kakšnega Nemca. Toda to je le domneva, kajti oče Oitzl je umrl že leta 1942. Videli bomo, da je bila to njegova velika sreča, saj bi ga umorili že med vojno, po vojni pa zanesljivo mučili do smrti.
Po vojni so celotno družino z vsemi Mihovimi sinovi in hčerkami razglasili za nemškutarje in izdajalce. Prišel je čas maščevanja. Smrt izdajalcem naroda!
Eden od Mihovih sinov Hugo Oitzl (25. 9. 1910) se je izučil za mesarja in delal v mesariji na Korenskem sedlu, kasneje se je zaposlil v tovarni, postal delovodja in tam delal med vojno. Bil je poročen in oče sina in hčerke.
Kmalu po osvoboditvi so se nekega jutra v hiši pojavili oznovci v temnih plaščih in usnjenih škornjih ter Huga aretirali. Spomin na usnjene plašče in škornje je takratnim otrokom še danes grozljiv. Ne spominjajo se, da bi jim med vojno kdo od gestapovcev pognal tak strah v kosti, kot so jim ga po vojni oznovci, ki so množično aretirali in za vedno odgnali njihove očete. Hugova hčerka Meri se spominja, kako so ob aretaciji oznovci dvigovali deske na podu pred štalo. Živeli so v stari hiši deda Miha. Le kaj bi lahko tam našli, tega hčerka ne ve.
»Po tistem, ko so odpeljali očeta,« pripoveduje Hugova hčerka, »so oznovci stalno hodili ponoči k mami in jo nagovarjali, da bi zanje delala. Tega nisem razumela. Vsakič, ko so prišli, sem bila prepričana, da so prišli po mamo in bodo odpeljali še njo. Saj bi jo lahko. Nikoli ne bom mogla opisati, kako zelo sem se bala zanjo in bila prestrašena. Vse življenje do smrti, me bodo moreče spremljali spomini na tisti čas. Mama ni bila prestrašena nič manj.«
Hugo Oitzl se ni nikoli vrnil. Žena je dolgo poizvedovala za njim. Zvedela je za znanca, ki je bil pravnik v Ljubljani, in mu pisala, če lahko dobi uraden dokument, ali je mož Hugo še živ ali mrtev. Od njega je dobila uradno potrdilo, da je od decembra 1945 pogrešan. Sprevidela je, da je biti pogrešan pomeni v takratnem pravniško-oznovskem jeziku biti mrtev. Kdaj je umrl, kje in zakaj, tega pa sploh ni več poizvedovala, ker je vedela, da je to zaman.
Vse ostalo je lahko le ugibala ali sklepala po pripovedovanju ljudi, ki so ga poznali ali slučajno prišli z njim v stik. Po pripovedovanju nekoga naj bi bil Hugo Oitzl zaprt v Begunjah. Nekoč naj bi se prostovoljno javil za izkop večje jame, ki jo je potrebovala uprava zaporov za pobite. Hugo je tako postal živa priča pobijanja v Begunjah, zato je moral umreti še on.
Hugo je bil prijeten moški: vesel, dobrodušen in zelo družaben. Prijatelji, domači, nečaki in nečakinje, vsi so ga imeli radi in on njih. V družbi s prijatelji je rad kvartal in zato kdaj ponočeval. In naneslo je, da je nekajkrat v tovarni zamudil ‘šiht’. Pa se je izgovoril: »Za Nemce sem moral nekaj delati.« Tak odgovor se mu je zdel najbolj prepričljiv. Po vojni je mnogim domačinom, nekdanjim Hugovim kolegom in sodelavcem v tovarni prišlo prav vse, tudi ti izmišljeni izgovori, samo da so nekdanjega kolega lažje ovajali.
Vsi, ki so se pisali Oitzl, in teh ni bilo malo, so bili zaznamovani. Tudi Hugov sin in hčerka. Ko je prišel sin k vojakom, so predpostavljeni takoj postali nanj pozorni. Na srečo pa je imel pametnega komandirja. Nekoč mu je ta zaupal: »Mislil sem, da bom dobil kriminalca, tako grozne stvari so mi o tebi napisali iz Kranjske Gore.« Hčerka je zapustila domači kraj že s štirinajstimi leti in se zaposlila. Mislila si je, da v tujem kraju ne vedo za Oitzlove. Pa jo je srečala domačinka in ji zabrusila: »Torej tukaj si zdaj, ti, otrok fašista!« Tako so o njenem očetu, ki ga je imela tako zelo rada, govorili domačini v Kranjski Gori.
Hubert Oitzl (1904), šest let starejši Hugov brat, po značaju ni bil tak veseljak kot Hugo, v družbo pa je prav tako kot vsi Oitzlovi sinovi rad zahajal. Bog ve, koliko ovaduhov je bilo med njihovimi kolegi, pa oni v svoji prostodušnosti in poštenju tega niso vedeli.
Tudi on je bil lovski čuvaj. Zaposlil ga je Ljubljančan Julius Winkler, ki je imel v najemu lovski revir v Hlebanjevih gozdovih v Srednjem Vrhu. Ko je postal Srednji Vrh središče partizanstva in postojanka Vosa, je Hubert zaslutil nevarnost, odpovedal je službo in se na kmetiji ženinega doma ukvarjal s kmetijstvom. En teden pred koncem vojne so njega in še mnogo drugih, večinoma takih, ki so jih Nemci med vojno mobilizirali v SA, partizani odpeljali na Koroško s pretvezo, da grejo osvobajat Koroško. Po osvoboditvi so jih prignali nazaj in odpeljali z vlakom neznano kam. Nikoli ni dobila družina uradnega pojasnila o izginotju ali smrti Huberta. Ko je žena poizvedovala za njim, ji je politični funkcionar iz Ljubljane modro pojasnil: »V Sloveniji ga ni, ven pa ni odšel.« Šele kasneje so domači zvedeli, da je bil ‘pogrešan’ in verjetno odpeljan v Kočevski rog.

Opis slike: Vdova Anica Petrič. roj. Gregori

Hubert je imel sina Norberta (1931) in hčerko Marijo. Norbert je imel izredno veselje in smisel za elektriko. Po srednji šoli se je vpisal na fakulteto za elektrotehniko v Ljubljani. Po treh mesecih so morali študentje na zdravniški pregled, če bodo zmožni opravljati delo elektroinženirja. Zdravnik je ugotovil, da se Norbertu preveč potijo roke, zato ne bo sposoben za to delo. Moral se je izpisati. Edino pot je videl v pobegu čez mejo. Domačini so poznali v Karavankah vsako skrito stezico, ki jih bo, če jim bo sreča mila, varno pripeljala v svobodo, kjer bi imeli več možnosti, da uresničijo mladostne upe in načrte. Pobeg mu je uspel, elektroinženir je postal po trudu in naporih v Kanadi. Poročil se je s Slovenko in si ustvaril družino. Vsako leto se vrača v Kranjsko Goro in še danes pravi: »Če bi me pustili študirati v Ljubljani, ne bi nikoli odšel v tujino.«
Hubertova hčerka Marija je končala gimnazijo, ko sta se okrog leta 1950 skupaj z zaročencem, študentom veterine Milošem, odločila, da pobegneta čez mejo. On je srečno prišel že na drugo stran meje, njo pa so zalotili graničarji, jo ujeli in uklenili. Miloš je videl, da je Marija ujeta, prišel je nazaj in pustil, da so graničarji uklenili še njega. Marijo so poslali v zapor v Dob, njega pa v Gotenico, kjer so ga strahotno mučili. Tam je samemu sebi prisegel, da bo ponovno pobegnil, če bo sploh kdaj prišel živ iz zapora. Začuda, ostal je živ in ponovno pobegnil, sam, brez Marije. Vsak zase sta si ustvarila svoje življenje, on v tujini, ona doma, a srečna nista bila nikoli.
Vidimo torej, da trpljenje ni zaznamovalo le sinov ata Miha Oitzla, ampak še njegove vnuke in vnukinje, ki so se takrat pisali Oitzl in ostali v Sloveniji.
Oitzlovega sina Emila (1906) so obtožili, da je pomagal ljudem čez mejo. Zaprli so ga v ljubljanske zapore, kjer je umrl zaradi tuberkuloze.
Najstarejša Oitzlova hčerka Ana (1892) je po vojni ostala sama, brez moža. Pregnali so jo v Avstrijo.
Riharda Oitzla (1908) so kljub temu, da je bil od rojstva epileptik, za nekaj časa zaprli v taborišče Litostroj v Ljubljani.
Oitzlov drugorojeni sin Miha (1893) je živel v Martuljku. Imel je sina Gusteljna, hčerko Helo in Valentina. Gustelj (1928) je že s petnajstimi leti postal zagret član komunistične organizacije Zveza mladine, iz katere se je formiral SKOJ. Še ne šestnajstleten se je leta 1944 pridružil partizanom v borbi za svobodo. Oče Miha, takrat star enainpetdeset let, je dobro vedel, kdo so partizani in za kaj se borijo. V skrbi za sina se je pridružil partizanom še sam. Partizani mu niso nikoli zaupali, prav tako ne sinu, in vedeli so, da ne bosta nikoli njihova. Ali so kdaj iskali možnosti, da se ju znebijo?
Morda se jim je ponudila prilika 9. marca 1944. Partizani, vosovci in terenci so imeli svoj logor v Mali Pišnici. Sklenili so, da se umaknejo na »sončno stran Karavank«. Pred tem so določili, da pošljejo Gusteljna in očeta Miha na vezo k terenskemu delavcu in aktivistu Andreju Tarmanu v Log, v vasico med Kranjsko Goro in Martuljkom. Sin Gustelj pravi: »Oče je nenadoma zbolel, na licih se mu je pojavil rdeč madež, kot nekakšen šen. Zato se je partijski sekretar Ivan Krivec ponudil, da gre namesto očeta na vezo on in jaz z njim, ker se mora s Tarmanom marsikaj dogovoriti. Krivca sem zelo spoštoval, bil je poštenjak in do mene je bil vedno dober kot da bi mi bil oče. Tudi zdaj sem ga občudoval, da se je ponudil za pot namesto očeta. Odšla sva okrog enih popoldne.
Ves čas sva hodila po gozdu. Prišla sva skoraj do sotočja Velike in Male Pišnice v bližino hotela Erika. Nenadoma naju je presenetila nemška obmejna patrulja. Težko bi rekel, da sva padla v zasedo, saj so bile nemške obmejne patrulje pogosto na pohodih. Krivec je bil oborožen le z majhno pištolo s sedmimi naboji. Uvidel je, da bi bila vsaka obramba brezupna, živ v roke pa Nemcem ni hotel pasti. Vedel je, da ga čaka zasliševanje, mučenje in smrt v Begunjah. Izdajalec pa ni hotel biti. Zato se je sam ustrelil v glavo. Jaz sem pričel nagonsko bežati, a sem se po nekaj korakih vrgel v sneg in obležal. Nemci so me vklenili in odpeljali v štab nemške vojske, ki je bil v vili Tatjana. Še prej so me fotografirali ob truplu ustreljenega Krivca. V štabu so mi grozili, da jim moram pokazati pot do partizanskega logorja, če pa nas bodo med potjo napadli partizani ali bi se Nemcem karkoli drugega zgodilo, me bodo ustrelili.
Čez kaki dve uri so po isti poti prišli za nama ostali partizani in aktivisti. Na kraju, kjer so naju Nemci zajeli, so opazili steptan sneg, krvave madeže in v snegu moja sončna očala. Zaslutili so nevarnost, se obrnili in odšli nazaj v logor. Zvečer so utrujeni zaspali, oče pa je od samih skrbi in zlih slutenj vso noč hodil pred logorjem in stražil. Proti jutru se je odpravil do melišča in v jutranjem svitu opazil kolono kakih dvajset Nemcev. Hodili so po delu poti, kjer je bil z obeh strani prepad in en sam partizan z mitraljezom bi lahko pokosil vse po vrsti. Partizani, vosovci in aktivisti pa so v koči mirno spali.
Oče se je urno vrnil, prebudil partizane, in ker je kot lovec poznal vse skrite poti in kotičke, jih je pravočasno rešil in napotil na varno. Ko se je zdanilo, smo prišli v bližino logorja. Bil je prazen. Nemci so pobrali vso partizansko literaturo in velike količine hrane. Natovorili so me z dvema nahrbtnikoma. Enega sem nosil zadaj, drugega spredaj. Tako natovorjen sem se mukoma privlekel nazaj do nemškega štaba v Kranjski Gori.
Odpeljali so me v Begunje in ponovno zasliševali. Zatrjeval sem jim, da nič ne vem, saj mi partizani niso ničesar zaupali.«
Verjetno so mlečnozobemu partizanu Gustlju Nemci to zlahka verjeli. Sklenili so, da morajo na vsak način dobiti v roke in zaslišati njegovega očeta Miha. On jim bo lahko povedal kaj več. Ko je ta zvedel, da je sin še živ in v zaporu v Begunjah, se je javil Nemcem. Verjetno jih je prepričal, da se je znašel med partizani samo zato, ker je bil v skrbeh za mladoletnega sina. Ne vemo pa, koliko je Gustljev oče Miha vedel za spletke vosovcev in aktivistov. Ali je bil on tisti, ki bi moral namesto Krivca pasti v roke Nemcem, ali pa so vosovci namenoma poslali v smrt Krivca. O tem, da so partizani stregli po življenju najprej njemu samemu, ni dvomil. Nekateri domačini pa še danes domnevajo, da je bil pošteni in idejam predani Ivan Krivec žrtev OF.
Na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1944 so Oitzlovega Miha in sina pomilostili, toda poslali so ju v delovno taborišče v Lienz. Sprva so hoteli Gustlja poslati v nemško mladinsko prevzgojno taborišče. Oče je imel vrh glave, da so mu sina prevzgajali v SKOJ-u in v partizanih, zdaj naj ga prevzgajajo še nacisti! Dosegel je, da je sin odšel z njim v Lienz. Oče je delal v gozdarstvu, Gustelj pa je na kmetiji opravljal vsa priložnostna dela. Po vojni sta se oba srečno vrnila.
Toda v svobodni domovini se je Miha takoj znašel za zapahi v Šentvidu. Obsojen je bil na šest let prisilnega dela zaradi sodelovanja z Nemci, a čez nekaj časa je bil izpuščen. Potem je bil ponovno zaprt v zaporih ljubljanske sodnije. Leta 1949 so ga v Ljubljani zaprli še tretjič in ga šestdesetletnega poslali v delovno brigado v Beograd, od tam pa v delovno brigado v Ribnico. Preden so ga dokončno izpustili, so ga še enkrat poklicali na ljubljansko sodnijo.
Povojna oblast je kaznovala še druge člane družine. Mamo, Gustlja, sestro in mlajšega brata Valentina so leta 1947 izgnali za nekaj let na Kočevsko. Najmlajši Valentin je od tam ušel in srečno zbežal čez mejo na Koroško.
Zelo pretresljiva je povojna življenjska pot Oitzlovega sina Andreja (1905) in zadnja leta stare mame Ane. Andrej, njegova žena Anica in njune tri deklice Andreja, Meta in Nuša so živeli na domu starih staršev Miha in Ane Oitzl. Najstarejša hčerka Andreja še danes podoživlja trpljenje in strah, ki so ga prestajali leta in leta po vojni. Od trenutka, ko so aretirali in odpeljali njenega očeta Andreja Oitzla, je bilo njihovo srečno družinsko življenje za vedno uničeno. Prisluhnimo njenim trpkim spominom.
»Stari oče Miha je umrl 1942. To je bila zanj in vse nas prava sreča, kajti danes vemo, da bi ga po vojni na najbolj okruten način pobili in še prej mučili. Stara mama je bila duša in srce vseh Oitzlov, svojih sinov in hčera in nas vnukov. Vsi smo jo imeli zelo radi, vedno je bila vedra in veselega značaja. Vse se je vrtelo okrog nje. Bila jo je ena sama dobrota: hranila je cigane in berače, pomagala sosedom in bolnim, vedela za vse reveže in jim pomagala. Na štedilniku je bil vedno lonec juhe iz divjačine in dobil jo je vsak, ki je prišel v hišo.

Opis slike: Anton Petrič, dva meseca pred smrtjo

Moj oče Andrej Oitzl je delal kot lovec na Koroškem. Kolegi so mu prigovarjali, naj ne hodi domov, časi so nevarni, dva njegova brata sta že izginila, tretji sedi v zaporu. »Saj nisem nič naredil,« je bil Andrejev odgovor in vrnil se je domov v Kranjsko Goro k ženi in deklicam. Novembra 1945 ob enajstih zvečer so priropotali v hišo knojevci v vojaških uniformah. Vhodna vrata so zastražili z velikim psom. Ropot, vpitje in jokanje je takoj spravilo na noge tudi mene. Vsi vprek smo jokali, midvi s sestrico le še hlipali in se tresli od strahu. Še danes me ob spominu na tisti večer stisne pri srcu in nerada obujam te trenutke groze. Prišli so po našega očeta in staro mamo Ano, izčrpano sedemdesetletno mater šestnajstih otrok. V pol ure sta morala vzeti najnujnejše. Odgnali so ju in nikoli ne bom mogla povedati, kako smo bili obupani in prestrašeni. Atovo sobo so zapečatili in na vrata prilepili velik list z opozorilom, da je soba z vso imovino zaplenjena po tem in tem zakonu. Kdor bo odstranil pečat, bo kaznovan s smrtjo. Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Opis slike: Martin Štefe z ženo Ano

Na železniški postaji so izgnance natrpali v živinske vagone, vlak odpeljali v Rateče in ga postavili na slepi tir. Tam so ga polnili z novimi izgnanci iz Rateč in Podkorena. Čez tri dni so ga odpeljali proti Jesenicam in na vsaki postaji pobirali domačine. Vsa Dolina je bila pretresena in spominjam se, kako smo jokali, ko smo zvedeli za ubogega fantiča iz Rateč. Odgnali so mu očeta in mater, on pa je šel peš po progi za vlakom in vso pot jokal, klical mamo in očeta, tekel in jokal.
Od trenutka, ko so odpeljali očeta in staro mamo, se je življenje za vedno spremenilo. Z mamo smo živele v stalni napetosti in strahu. Bila sem najstarejša, stara sem bila deset let, Meta sedem, najmlajša Nuša pa šele devet mesecev. Ves čas sva kot senci hodili za mamo, tako sva se bali, da nama še njo odpeljejo. Na to je računala tudi mama. Nekoč se je pojavila pred mano s tremi vrečkami in mi pričela naročati: »Ta vrečka je zate, tale za Meto in tale za Nušo.« Taka tesnoba me je popadla, da nisem mogla odpreti ust in sem z grozo strmela v vrečke.
Čez nekaj dni je mama zvedela, da so na Jesenicah izgnance z vlaka natrpali v Titov dom, tako so preimenovali Krekov dom. Takoj se je odpeljala na Jesenice in hotela do komandanta. Stražar ji je zagrozil: »Ako ne ideš, pucat ču!« – »Ti samo pucaj, pucanje je tvoj hleb!« ga je mama zavrnila. Veliko si je upala. A do očeta ni prišla.
Potem je mama slišala, da so nekatere odpeljali v Kočevski rog, očeta in staro mamo pa s kamioni do Maribora. Od tam so jih peš nagnali v neke hribe in dolgo časa so hodili navkreber. Stara mama se je komaj še vlekla in prosila je stražarja, naj jo pokonča, ker ne more več. Ata si jo je naložil na hrbet in z znancem Rabičem iz Mojstrane sta jo izmenoma nosila. Prišli so do avstrijske meje. »Pojdite kamor hočete,« so jih nagnali stražarji, »če pa se bo kdo samo obrnil nazaj, ga bomo ustrelili.«
Ušivi, premraženi, mokri, izstradani in izmučeni so pritavali do nekega logorja v Avstriji. Vso pot čez hribe sta ata in Rabič nosila staro mamo. En mesec so bili v taborišču, da so prišli k sebi. Po enem mesecu so morali taborišče zapustiti in vsak je odšel, kamor je vedel in znal. Mi smo imeli sorodnike v Radni vasi. Ata in stara mama sta se nekako prebila do tja in ostala pri njih eno leto. Mama je zvedela, da sta tam, in naslovila je prošnjo na župana, Bobkovega Miha, če se sme stara mama vrniti. Prošnjo je odklonil. Takrat je bila občina tudi v Martuljku. Naši znanci so prosili še tamkajšnjega občinskega moža, če sme stara mama domov. Ta je dovolil. Stara mama se je vrnila in tri leta kasneje je od izčrpanosti in žalosti mirno umrla, kot umirajo dobre in plemenite matere.
Ata je ostal na Koroškem deset let. Spominjam se nekega prvega maja, ki so ga vsako leto proslavljali na Poljanah pod Korenskim sedlom. Za praznovanje je vedel tudi ata in mama mu je verjetno pisala, da bi se videli ob meji. Ata je lahko prišel čisto do meje, me pa le do gostilne Pristavc daleč proč od meje. A med nami je bila neporaščena ravnina. Napenjale smo oči in zagledale v daljave neko drobno postavo. Mama je povedala, da je to ata in navdušene smo mu dolgo časa mahale. Tako smo tisto leto praznovale prvi maj. Živel prvi maj!
Po tistem je ata nekoč dobil dovoljenje, stalno je pisal prošnje, da nas lahko za konec tedna obišče. Težko smo si predstavljale, da se bo to res zgodilo. Joj, koliko smo v dolgih letih prejokale, še posebej za praznike. Jok je najmočnejši spomin na moje otroštvo. Z mešanimi občutki strahu in radosti smo pričakale petek. Nuša ga ni še nikoli videla, a toliko je slišala o atku in videla našo radost, da ga je še ona vsa srečna objemala in nobena si ga ni mogla nagledati.
Kakšni dve uri po atovem prihodu se je pojavil na vratih neznan moški. Povedal je očetu, da ga bo naslednji dan v Veliki jami, v kotanji med Martuljkom in Srednjim Vrhom, pričakal neki moški, da se bosta z atom nekaj pogovorila. Kot bi odrezal, je bilo naše radosti v trenutku konec. Vsi smo dobro vedeli, kaj to pomeni. Ata je takoj sklenil, da bo naslednji dan še pred dogovorjenim časom za sestanek z neznancem odšel nazaj na Koroško. Zagotavljale smo mu, naj se ne boji, da ga bomo vse pospremile do meje. Res smo ga, toda bilo nas je tako zelo strah! Samo oprezale smo, kdaj se bo pred nami izza kakšnega grma pojavil neznan moški, nam zaprl pot in nam odpeljal ata. Kako smo se oddahnile, ko smo mu objokane mahale čez mejo v slovo!

Opis slike: Vdova Ivana Zupan s sirotami

Po desetih letih atovega izgnanstva je mama pričela pisati na maršalat prošnje za očetovo vrnitev. Odgovor se je glasil: Andrej Oitzl je bil nemški sodelavec in se mu ne dovoli, da se vrne. Lahko pa se izseli žena in obe mladoletni hčerki, jaz pa sem bila takrat že polnoletna in dovoljenja ne morem dobiti. Mama je naredila prošnjo za izselitev. Mera njenega psihičnega in fizičnega trpljenja je bila polna: strašno je trpela zaradi osamljenosti brez očeta, sama je redila živino in obdelovala polje. Iz srca sem ji privoščila, ko je bila prošnja ugodno rešena. Toda ob odhodu smo spet vse jokale. Čutile smo, da nobena ni srečna. In nikoli več nismo bile iz srca srečne. To slovo nas je za vedno ločilo.
Ata je bil zaposlen pri avstrijskem gozdnem podjetju na Koroškem in se je v desetih letih navadil na svoj način življenja. Mama je vzela v najem neko zapuščeno mitnico, naredila s svojo pridnostjo in podjetnostjo iz nje gostilno in kljub izčrpanosti spet delala od jutra do pozne noči. Sestri sta pognali korenine na rodnem domu v Kranjski Gori, zato jima nov kraj, novi ljudje in drugačen način življenja ni bil nikoli več dom, ki sta ga imeli v otroštvu v Kranjski Gori. Postali smo še bolj razklani ljudje.
Ko sem se poročila, sem bila vesela, da sem se znebila priimka Oitzl, ker so me tolikokrat zaradi njega sramotili. Toda to ni bilo nič v primerjavi s tem, da so uničili našo in vse Oitzlove družine.«
Ne moremo zapustiti Kranjske Gore, ne da bi se poslovili od še ene povojne žrtve te vasi, Joža Lavtižarja (23. 3. 1908).
Pred vojno je bil pilot jugoslovanske vojske. Ob propadu Jugoslavije je ostal doma, kjer je preživel vsa vojna leta. Doma so imeli trgovino, gostilno in pekarijo. Poročen je bil z Dragico, roj. Oman, in leta 1948 se jima je rodila deklica Jana.
Množičnim povojnim aretacijam ni ušel Jožev znanec Vojtek Budinek, trgovec iz Kranjske Gore. Jože Vidic ga v omenjeni knjigi Sedem krst za Ronkarjevo družino pohvali, da je med vojno večkrat pripeljal s konjsko vprego in sanmi partizanom v gozd naročeno blago! Dobesedno piše: »Zvečer sem Vojteka na dogovorjenem kraju čakal s 15 borci, vosovci in terenci. Bili smo kot na trnih. Bo ali ne bo prišel, smo ugibali in napenjali ušesa in oči, da bi slišali kak šum in videli kako senco v bližini. Naj ga zlomek, če me je prevaral in izdal. Sekunde in minute so se vlekle. Slišim dobro? Da, sopihanje konj in škripanje sani po zmrzlem snegu se že sliši. Hrana je prispela, trgovec je bil mož beseda.«

Oči in ušesa je verjetno bolj napenjal Vojtek, saj bi nemška patrulja, če bi ga presenetila ponoči v gozdu, takoj vedela, komu pelje voz hrane. To bi ga stalo življenje, partizani pa bi jo medtem popihali v gozd. Toda Vojtek je bil mož beseda.
Zakaj torej so ga aretirali, se je vedno bolj vznemirjal Vojtekov znanec Jože Lavtižar? Bilo je že več kot tri leta po vojni in pomorjenih ter zaprtih je bilo že ogromno Dolincev, ki jih je poznal. Jože je s strahom pričakoval, kdaj bodo prišli udbovci ponj, kot da bi slutil, da že stegujejo svoje lovke tudi po njem.
Udba je bila prepričana, da deluje tako tajno in ima ljudi že tako ustrahovane, da izza železne zavese o njenih hudodelstvih ne more zvedeti nihče. 30. novembra 1947 pa jo je spravila v bes slovenska oddaja radia Celovec, ki je poročala, da komunistični banditi izseljujejo družine iz Zgornjesavske doline. V roke jim mora priti živ tisti ‘izdajalec naroda’, ki širi v emigracijo ‘sovražno propagando’. Kdo bi to bil? Od takrat naprej je Udba mrzlično iskala ‘sovražnika’ in ‘izdajalca’. Morda bi bil ta Jože Lavtižar, predvojni pilot, ki se med redkimi v Dolini spozna na radio oddajnik in telefonijo. Morda ima oddajnik celo doma? Lepega dne so udbovci pobunkali pri Lavtižarjevih, toda Jože jih ni čakal. Pobegnil je skozi straniščno okno. Nekaj časa se je skrival pri sestrični Zori v Čošelnovem mlinu v Podkorenu in snoval načrt, da pobegne čez mejo. Drugega izhoda ni videl. Zadrževala ga je le misel na ženo in njuno nekajmesečno deklico.
Udbi nikoli ni zmanjkalo najpodlejših načinov, da doseže svoje cilje, pa naj stane kar hoče. Ker niso dobili Joža, so zaprli ženo Dragico in ji od prsi odtrgali deklico. Vklenjeno so odpeljali in še prej premetali vse stanovanje. Mimogrede so še marsikaj pokradli. Oddajnika niso našli. Do smrti je žena trdila, da ni vedela, da bi mož sploh kje skrival oddajnik.
Sestrična je Joži takoj povedala, da so Dragico zaprli. Novica ga je strla, saj je vedel, da žena trpi zaradi njega. Javil se je policiji in takoj so ga zaprli v udbovski zapor pri trgovcu Mežeku na Jesenicah. Nič ne bomo pretiravali, če bomo rekli, da je bil ta zapor za Joža dolge mesece strašna mučilnica.
Dragico z devetmesečno deklico Jano so izgnali na Kočevsko v drugem izseljeniškem valu družin iz Doline poleti 1949. Naselili so ju v nekdanjem konjskem hlevu v Moravi, požgani kočevski vasi. Preživljala se je s tem, kar je ‘zaslužila’ na karte. Če je ne bi enkrat na teden obiskovali domači in ji prinesli hrane, bi z deklico težko preživeli. Oskrbeli so jo tudi z drvmi, ki so jih šli domači napraviti v hosto. Toda zgolj hrana ni pomagala. Toliko je trpela zaradi izgnanstva, osamljenosti in skrbi za moža, da so se domači bali zanjo. Izprosili so dovoljenje, da se je lahko Dragičina sestra Katra Oman prostovoljno naselila z njo v hlevu in bila do konca ob njej.
Toda vrnimo se v Mežekovo mučilnico k Dragičinemu možu Joži. Joževi sestri Vidi in sorodnici Angelci so dovolili, da sta v pisarno na Udbo nosili za Joža sveže perilo in odnašali umazanega. Morda so računali, da bodo kdaj med perilom našli kakšno sporočilo Joža ali domačih. Prihajali sta z velikim strahom in kar se da hitro odšli. Lahko si mislimo, kako so domači trpeli, ko so prali s perila krvave proge, ki so jih puščali sledovi udarcev s pendrekom. Kako dolgo še ga bodo mučili? Kaj vendar hočejo izsiliti iz njega?
Kot strela z jasnega je mednje udarilo sporočilo z Udbe, da je Jože naredil samomor. Domači so obvestili tudi Dragico v Kočevje. V spremstvu mladega udbovca, oblečenega v civilno obleko, je lahko prišla na jeseniško železniško postajo. Če bi na vsak način hotela videti mrtvega moža v krsti, jo lahko njen udbovski spremljevalec pelje v mrtvašnico na jeseniškem pokopališču in ji ga pokaže. Ne sme pa oditi domov v Kranjsko Goro, tam prespati in počakati na pogreb. Za pogrebom ne sme! Tako je povedal udbovec domačim, ko so ti prišli na železniško postajo. Dragica ni hotela videti mrtvega moža, do konca obupana je ostala na postaji in neutolažljivo jokala. Udbovec je pokazal toliko sočutja, da se je za nekaj časa umaknil od nesrečnih Dragice in njenih domačih: Angelce, Joževega brata Dančija in sestre Lidije. Sklenili so, da se gredo sami poslovit od mrtvega Joža. Udbovec je moral ostati na postaji pri Dragici.
Trojica je prišla v mrtvašnico sama, brez spremstva udbovca. Opazili so, da krsta še ni zaprta. Danči je dvignil pokrov in z grozo so se zastrmeli v Joževo truplo na slami, ki je bila nastlana v krsti. Vsa krvava je bila pod truplom. Na truplu so bili poleg mrtvaških modric madeži strnjene krvi. Na dlaneh so bile od lisic narejene globoke vdolbine. Verjetno je Jože ob mučenju vlekel lisice narazen, a so se še bolj stiskale in mu sčasoma naredile vdolbine. Pa so rekli, da je naredil samomor! Z vklenjenimi rokami?
Morda pa le! Okrog vratu je imel jekleno žico. Toda ni bila zvita v obliki kakšne zanke ali kavlja, na stičišču sta bila oba konca spojena z nekaj zavoji. Morda pa so ga mučili tudi tako, da so privijali žico in ga dušili? Pa so jo enkrat premočno zadrgnili okrog vratu, pritisnila je na žilo in Jože je bil mrtev. Videli in vedeli so dovolj, še preveč!
Odšli so na postajo s svinčeno težkimi srci. Dragica se je medtem morala vrniti. Na postaji je ni bilo več. Morda je bilo še bolj prav tako. Kakšno bi bilo po vseh vtisih ob Joževi krsti njihovo slovo?
Pred pogrebom je bilo treba oskrbeti še mrliški list. Na Udbi so zahtevali, da gredo do jeseniškega zdravnika dr. Brandstetterja. Napisal je, da je bil vzrok smrti samomor. Ali bi si kaj drugega sploh upal zapisati? Trupla si po vsej verjetnosti ni šel ogledat. Navedel je datum smrti, 25. 9. 1949.
Ko se je iz zapora pri Mežeku vrnil domačin Fric Grilc, je domačim povedal, da je Jože umiral v celici od ponedeljka do srede, ker je bil tako pretepen in mučen.
V Kranjsko Goro je prispela zaprta krsta. Veliko ljudi je prišlo na pogreb. Dragica je s svojimi solzami kropila mrtvega moža in ga pokopavala sama s svojo osirotelo deklico v konjskem hlevu v Moravi. Ko se je vrnila iz izgnanstva na Kočevskem, je do konca življenja delila bolečino in osamljenost le s fotografijo svojega moža v pilotski uniformi, ki ga je v njej oživljala vedno goreča sveča.
Vso Dolino je Joževa smrt zelo pretresla. Starejši, ki se ga še spominjajo, in mnogi, ki so slišali za zgodbo o njegovem mučenju – zgodbi o samomoru ni nihče verjel – so še danes pretreseni in ogorčeni. Priimek Lavtižar je med njimi še posebno boleče prisoten.

Opis slike: Ivan Zupan pred vojno

Kakor nikjer v Sloveniji tudi te pripovedi domačinov iz Zgornjesavske doline nimajo epiloga. Vse ostajajo neizrečene. Ljudje, ki so mi jih pripovedovali, na koncu umolknejo, kot da bi še vedno čakali na besedo tolažbe, na pojasnilo, opravičilo za storjene krivice, na priznanje resnice, obsodbo zločinov, na nasmeh pravice. Prazno govoričenje današnjih arogantnih postkomunistov, po srcu še vedno boljševikov, jim ne vliva nobenega upanja, da bodo to kdaj dočakali.
Verjetno nismo pretiravali, ko smo to prelepo alpsko dolino v vojnem in še posebej v povojnem času spremenili v dolino smrtne sence. Še po tolikih letih se ljudje ob spominu na tiste čase zjokajo, še vedno jim v bolečini zamre beseda na ustih in jim občutki tesnobe oklenejo srca.