Avtor: Karl Peter Schwarz
Barbarin rov je samo eno od množičnih grobišč v Sloveniji. Ker je ohranil sledove zločinov iz leta 1945, je postal spomenik, ki kljubuje pozabi.
Malo pred slovenskim mestecem Laško, znanem po zdravilišču in pivu, vodi ozka cesta ob Rečici v komaj poseljeno, s strmimi hribi obdano stransko dolino. Na robu iglastega gozda leži zazidan vhod v Barbarin rov rudnika Huda jama, v katerem so v letih 1902 do 1942 kopali rjavi premog. Sedem mesecev je bil rov grozovito delovišče rudarskega inženirja Mehmedalije Alića.
Alić, bosenski musliman, živi v Slovenije že 33 let. Njegovi bratje in svak so umrli julija 1995 v pokolu v Srebrenici. Je tehniški vodja »prave jugoslovanske gradbene skupine«, v kateri so po en Hrvat, en Srb, en Slovenec, en bosenski musliman in en Albanec. Tu gre za nekaj, pravi, kar se »tiče nas vseh«.
Lani poleti je rudnik Trbovlje-Hrastnik dal svojo skupino na razpolago vladni komisiji za odkrivanje vojnih grobišč, da bi opravila težko in nevarno nalogo: odpreti in zavarovati Barbarin rov ter priti do globoko v gori zakopanih žrtev pokola, ki so ga maja in junija 1945 izvršili slovenski partizani.
Storilci so napravili vse, da bi prikrili svoj zločin in zabrisali njegove sledove. V rovu so Alić in njegovi sodelavci po več kot 300 metrih naleteli na prvo veliko oviro. Rov je bil v dolžini približno sto metrov zasut. Morali so torej odkopati 400 kubičnih metrov jalovine, opeke in gline. Nato so prišli do poleti 1945 zgrajenega opečnega zidu, ki so mu sledile plasti betona, gline, železobetona in nazadnje spet debel opečni zid. Ta zapora je v celoti merila več kot pet in pol metra. Rov je bil tako zaprt pod pretvezo, da gre za končno odlagališče atomskih odpadkov.
Prvi poskus, da bi našli množični grob, so leta 1990 zaradi številnih tehničnih problemov opustili. Alić in njegovi so bili bolje pripravljeni. Med potjo na delo, pripoveduje, je vsak dan moral misliti na tiste, ki so morali iti po tej poti, zavedajoč se, da se nikoli ne bodo vrnili. Vendar pa na to, kar so našli v rovu, ko so odstranili vse ovire, rudarji niso bili pripravljeni.
Hermetična zatesnitev rova, napravljena zato, da bi se zločin prikril, je njegove sledove konservirala bolje kot v kateremkoli do sedaj odkritem množičnem grobu. Številna trupla so mumificirana, okostja večinoma v celoti ohranjena. Barbarin rov so nekakšni Pompeji totalitarne groze – ta ni posledica naravne katastrofe, ampak nehotena posledica načrtno izvedenega zločina. Jože Balažic, ravnatelj sodnomedicinskega inštituta, »česa takega še ni videl, niti v filmu ne«.
Za zadnjim opečnim zidom je ležalo prvo okostje, zraven njega lomilka, kakor da bi bila pravkar uporabljena. Je mož preživel pokol in je poskušal predreti sveže zgrajeni zid? Jože Dežman, ki kot ravnatelj Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani vodi raziskave, ga imenuje »begunec«. Dva metra naprej je ležalo drugo okostje, z nogami še v čevljih. Imenujejo ga »upornik«: lahko da so ga v zadnji fazi množičnih eksekucij uporabili kot prisilnega delavca, pa se je poskušal morilcem upreti in se osvoboditi.
Sicer na tem mestu v rovu ni trupel, zato pa je polno čevljev, škornjev, žice in ostankov oblek. Preden so ujetnike pobili, so jih prisilili, da so se slekli in odložili vezi. Nekaj metrov dalje so sodni medicinci našli še kupe večinoma mumificiranih, z belo plesnijo prevlečenih trupel, ki so ležala mestoma do dva in pol metra visoko eno na drugem. Na mnogih lobanjah so videti luknje od strelov. Po vsem videzu so se morali ujetniki uleči na svoje že mrtve tovariše in so bili usmrčeni s strelom v glavo. Druga okostja kažejo znake brahialnega nasilja, kot da so bile žrtve pobite s krampi in železnimi drogovi. Nekateri so bili najbrž še živi, ko so naložili nanje druge žrtve. Sodni medicinci so našli mumijo, ki je z roko objemala nožno protezo.
Rov je bil meter za metrom napolnjen s trupli, posutimi z apnom. Žrtve so bile samo moški, žensk in otrok, kot so poročali nekateri slovenski časniki, niso našli. Tudi prvotne domneve, po katerih naj bi bile žrtve zastrupljene s plinom, niso bile potrjene. Množični umor se je tu dogajal v industrijskem obsegu, ampak same usmrtitve so bile ročno delo – ne čisto moderno, ampak čisto v duhu 20. stoletja.
Opis slike: Huda Jama – Rov Sv. Barbare
V dolžini samo 15 metrov so v Barbarinem rovu do sedaj izkopali posmrtne ostanke več kot 400 ljudi. Niso pa še raziskali dveh navpičnih slepih jaškov, ki sta globoka po 45 metrov in napolnjena s trupli. Vsak jašek obsega približno 200 kubičnih metrov; po izkušnjah slovenskih sodnih medicincev lahko pride na en kubični meter do 13 trupel. Dežman domneva, da so partizani ujetnike žive zmetali v jamo in jih zasuli z granatami ali minami. Barbarin rov in oba jaška sta lahko grob do 4000 ljudi. Tega mnenja so, pravi Dežman, tudi nekdanji partizani, ki so bili udeleženi pri množičnem umoru.
Pavel Jamnik že osem let vodi kriminalistične preiskave o pobojih na slovenskem ozemlju, ki so se pričele leta 1994; pristojen je tudi za Barbarin rov. O številu žrtev ali o domnevnem poteku zločina noče govoriti pred koncem preiskave. »Storilcev morda ne bomo mogli več ugotoviti,« pravi Jamnik, »zavarovali pa bomo lahko dokaze in zbrali izjave prič.« Že en teden po odprtju rova se je javilo 70 prič. V celoti je policija v zvezi s povojnimi poboji zaslišala že več kot tisoč prič. Do sedaj so obtožili le dva domnevna storilca.
Rov v Hudi jami ni največji množični grob v Sloveniji. Diskusije o tako imenovanih »povojnih pobojih« so se začele že v osemdesetih letih, pravi Dežman, ki sam izhaja iz partizanske družine in je bil včasih član zgodovinske komisije komunistične partije. Prepričan je, da je bila pripravljenost obeh strani slovenske družbe, ki sta izšli iz državljanske vojne, da se spopadeta s preteklostjo, predpogoj za kolikor toliko miren izhod Slovenije iz jugoslovanske federacije.
Na pobudo odličnega slovenskega disidenta Jožeta Pučnika je bila leta 1992 prvič osnovana parlamentarna komisija za preiskovanje komunističnih zločinov. Preiskovala je med drugim tudi dogodke v Barbarinem rovu. Pred štirimi leti je opisal zgodovinar Mitja Ferenc, ki že dolgo dela za topografsko evidenco vseh množičnih grobišč, kako dolgo je bilo treba, da je obseg terorja prodrl v zavest javnosti: »Če se je 20 let o tem le šepetalo in se je šele 30 let kasneje prvič javno spregovorilo, če se je po 40 letih vedelo šele za tri ali štiri množična grobišča in se je njihovo število po 50 letih podeseterilo, pa danes, ob 60-letnici konca druge svetovne vojne, vemo že za 400 do sedaj zamolčanih množičnih grobišč.«
Po zmagi konservativcev na volitvah jeseni 2004 je Janševa vlada ustanovila komisijo za raziskovanje množičnih grobišč, Jože Dežman je postal njen predsednik. Od takrat je postalo znanih še nadaljnjih 200 množičnih grobišč. Največje je v 940 metrov dolgem protitankovskem jarku v Teznem, predmestju Maribora. Preiskovalci ocenjujejo, da so tam komunistični eskadroni smrti ubili in zasuli okrog 15 000 hrvaških, srbskih, črnogorskih in nemških vojakov, pa tudi pripadnikov nemške manjšine in drugih »razrednih sovražnikov«. V Tezno so prihajali transporti celo iz politično »očiščenega« Zagreba.
Množične eksekucije spomladi 1945 so trajale tedne dolgo. Žrtve so s kamioni pripeljali k protitankovskemu jarku, ki so ga Nemci izkopali med vojno, jih tam postavljali v vrste in pokosili s strojnicami. Na njihovih okostjih so našli žice, s katerimi so bili privezani eden na drugega. V 590 množičnih grobiščih, ki jih je do sedaj na slovenskem ozemlju registrirala vladna komisija (številna množična grobišča so še na Hrvaškem in v Srbiji), naj bi bilo zakopanih več kot sto tisoč žrtev revolucionarnega terorja.
Opis slike: Huda Jama – Rov Sv. Barbare
Do sedaj je bila preiskana le četrtina teh grobov, med njimi štirideset od stotih kraških jam, trije bombni lijaki – iz enega od teh so izkopali 189 trupel – pa še nadaljnjih trideset množičnih grobov v okolici Maribora. Vendar je šele odprtje Barbarinega rova slovensko javnost tako pretreslo, da je sedaj, pravi Dežman »razpadla podoba sveta: podoba sveta tistih, ki so kot otroci partizanov odrasli v mitu osvoboditve in antifašizma in so bili sedaj soočeni z resničnostjo«.
Kadar nanese beseda na nacistične zločine, ima kolektivni spomin takoj na razpolago podobe, ki so se mu globoko vtisnile, potem ko so zavezniki osvobodili nemška koncentracijska taborišča. Filmski posnetki in fotografije kažejo gore trupel, plinske peči, do kosti shujšane preživele žrtve nacističnega množičnega uničevanja, ki postavljajo na laž zanikovalce holokavsta in tiste, ki hočejo zmanjševati njegov pomen.
Komunistični zločini pa so do sedaj v spominu na 20. stoletje komaj zastopani. Le redko so bili filmsko in fotografsko dokumentirani tako kot sovjetski pokoli v Katynu ali piramide lobanj rdečih Khmerov v Kambodži. 60 do 100 milijonov mrtvih, žrtev rdečega totalitarizma, je abstraktna količina, kajti uničenje individualnih eksistenc v komunističnem območju je komaj zapustilo sledove.
Toda to, kar nima podobe, tudi ni prisotno. Zanikanje in omiljevanje komunističnih zločinov ni kaznivo, prav tako kot ni kazniva komunistična propaganda, niti v državah, ki so pod terorjem najbolj trpele. Marca 2009, ko so iz rova Barbara prinašali truplo za truplom, je slovenski filozof Slavoj Žižek priredil na londonski univerzi tridnevno zborovanje, ki je bilo posvečeno »ideji komunizma«. Moto je bila Brechtova hvala komunizmu: ”To je preprosta stvar, ki jo je težko uresničiti.«
Šefi komunističnih strank so to že uresničili, še posebno vodja partizanov Tito. Kjerkoli se je pojavil odpor ali so ga samo pričakovali, so nastopili eskadroni smrti. V prvih dveh mesecih po koncu nemške zasedbe so likvidirali 15 000 Slovencev, ne da bi jim sploh sodili – to ustreza približno enemu odstotku takratnega slovenskega prebivalstva. Če bi tako delali italijanski partizani, pravi Dežman, bi moralo biti v Italiji po koncu vojne med nekdanjimi pripadniki fašističnih enot in njihovimi svojci pol milijona mrtvih. Slovenija pomeni »killing fields« komunizma po 1945. Vojna in revolucija sta stala življenje 95 000 Slovencev. Od tega jih je 40 000 padlo v boju. Več kot 25 000 neoboroženih so pobili okupatorji, 25 000 partizani, več kot 2000 protikomunistične enote.
Proti koncu vojne je Slovenija zapadla v kaos. Ob umiku vermahta iz Jugoslavije so v neskončnih kolonah bežali proti severu hrvaški ustaši, slovenski domobranci, srbski in črnogorski četniki, pogosto s svojimi družinami. Tisoče so zajeli partizani, jih takoj postrelili ali pa zaprli v taborišča in nato likvidirali. Drugim se je posrečilo priti čez gorske prelaze do demarkacijske črte na Dravi in se predati angleškim četam, ki so zasedle Koroško. Upali so, da jih bodo zaščitile pred Titovimi partizani. Kozaki, ki so se bojevali v severni Italiji na Hitlerjevi strani, so se predali Britancem v severni Koroški, slovenski domobranci južno od Celovca, ustaši v Pliberku.
Opis slike: Huda Jama – Rov Sv. Barbare
Med tem so partizanske čete vpadle na Koroško, odvlekle nekaj sto koroških Nemcev in so z namenom, da anektirajo Koroško, prodrle prav do Celovca. Britanci so jih prisilili k umiku, predali pa so jim prebegle in razorožene Hrvate in Slovence. Kozaki pa so bili izročeni Stalinu.
Tisoči Hrvatov, ki so jih poslali nazaj iz Pliberka, ležijo v protitankovskih jarkih v Teznem. Približno 11 000 slovenskih domobrancev je prišlo v taborišče v Šentvidu pri Ljubljani in v Teharjah pri Celju. Nato so napol mrtve od lakote in hudo trpinčene ujetnike zvezali med seboj in naložili na tovornjake. Barbarin rov je bil samo ena od mnogih končnih postaj. Okrog rudnika rjavega premoga Trbovlje-Hrastnik, v zbombardiranem Zidanem Mostu in v gozdovih so še številna množična grobišča.
Nekdanji partizan Jakob Ugovšek je 9. maja 1994 izpovedal pred Pučnikovo preiskovalno komisijo, da je skozi tri dni po večkrat dnevno vozil zajete domobrance iz teharskega taborišča v Hudo jamo, med njimi tudi 17- ali 18-letne mlade moške, zvezane po parih s telefonsko žico. »Nalagali so jih kot les,” je pripovedoval Ugovšek, kakih 30 na vsako vožnjo. To je šlo tako dolgo, dokler ni neki oficir rekel, da je rov poln. Potem je moral voziti ujetnike na druge kraje.
Slovence, Hrvate, Srbe in Črnogorce so ločili in vsake izročili partizanom njihove narodnosti. Titova zamisel jugoslovanskega »bratstva in enotnosti« ni dopuščala, da bi Srbe pobijali Hrvati ali Črnogorci; to bi ogrožalo harmonično sožitje v skupni državi. Slovenci pobijajo Slovence, Hrvati Hrvate, Srbi Srbe – tako je moralo biti.
Presenetljivo veliko tistih, ki so se javili kot priče, je nekdanjih partizanov, starih mož, ki so desetletja trpeli pod težo spominov in bi si sedaj radi olajšali vest. Dežman pripoveduje »zgodbo o Jožetu«, ki je bil stražar v rovu Barbara. Pred smrtjo se je zaupal zetu, ki je njegovo pripoved zapisal. Ni se mogel, piše v zapisniku, rešiti spomina na mladega Slovenca, ki ga je kleče prosil za milost, ker da ima dva majhna otroka. Bolj in bolj postaja jasno, da je mnogo več Slovencev vedelo za strašno skrivnost rova Barbara, kot bi to pričakovali po režimskem prikrivanju.
Janez Stanovnik, predsednik veteranskega združenja slovenskih partizanov, je do sedaj vztrajno zanikal, da bi kaj vedel o množičnih pobojih. Sedaj pa je, pod vtisom groze, ki so jo slike iz rudnika vzbudile v javnosti, svoje stališče spremenil. Od vsega začetka je vedel, pa ni hotel govoriti, da ne bi odpiral »starih ran«, je rekel Stanovnik. Še zmeraj je mnenja, da so zahodni zavezniki pokole legitimirali, ko so kolaborantom odrekli status vojnih ujetnikov in »vse kvizlinge izročili državam, v katerih so storili svoje zločine«. Veteransko združenje, je rekel Stanovnik, ima razumevanje za okoliščine, v katerih so se dogajali poboji.
Razumevanje za »veliko in kompleksno historično figuro« Josipa Broza Tita je izrazil tudi slovenski predsednik Danilo Türk, ko je konservativna opozicija predlagala, naj se končno vendar preimenujejo ceste in trgi, posvečeni »maršalu«. Komentar ob odkritju množičnega groba je Türk najprej odklonil. Šele po hudem pritisku javnosti je svoje stališče spremenil in dopustil, da so ga preiskovalci informirali. Ali slike iz Barbarinega rova kazijo bleščečo podobo Tita, ki velja še danes?