Avtor: Nova Slovenska zaveza

Predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk je v soboto 8. maja v srcu Slovenije, pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani, nagovoril »borke in borce, državljanke in državljane Republike Slovenije in visoke goste«. To je storil »ob 65. obletnici zmage nad nacifašizmom«. S tem je predsednik utemeljil svoj nastop tako pomanjkljivo, da ne bi rešpektirali svojih človeških in političnih obveznosti, če bi mu v tej točki ne bi prihiteli na pomoč.
Če bi predsednik hotel biti celovit, bi moral v soboto 8. maja govoriti še o neki obletnici – o 65. obletnici boljševiške okupacije Ljubljane in Slovenije. Razume se, da bi v tem primeru moral svojemu govoru dati dodatno intonacijo ali pa jo celo v celoti spremeniti. Morda – morda, pravimo – se je problema celo zavedel, a se mu je zalogaj zdel prehud. Mi pa – iz bojazni, da ne bi bili to, kar mislimo, da moramo biti – mi pa čutimo, da moramo na vsak način opozoriti na odsotnost, s katero je na tisti sobotni prireditvi kričala boljševiška okupacija Slovenije.
Nacifašistična okupacija je bila brutalna in barbarska, a je trajala štiri leta; boljševiška okupacija je tudi bila brutalna in barbarska, trajala pa je petinštirideset let; poleg tega pa nas ni prizadela samo fizično, ampak tudi duhovno. Nekateri govorijo že o pohabljenosti. Ta pa ostane.
Okupacijo, ki je kljub zmagi nad nacifašizmom zadela polovico Evrope, so njeni agenti v Sloveniji izbojevali tako, da so za svoj cilj uprizarjali zločine vseh treh kategorij, ki jih navaja Londonska listina Mednarodnega vojaškega sodišča iz avgusta leta 1945. To so zločini zoper mir, vojni zločini in zločini zoper človečnost. »Sove bi nosili v Atene«, kot pravi neki pregovor, če bi v strokovnjaka za mednarodno pravo tiščali z nadaljnjimi razlagami. Čeprav bi, po drugi strani, kazalo raziskati, zakaj je ravno boljševiški napad na slovenski narod terjal toliko žrtev. Zakaj so ga tako težko osvojili ali okupirali.
To je ena stvar. Druga pa je, kako je ta okupacija delovala ali kakšen je bil petdesetletni boljševiški okupacijski režim v Sloveniji. Slovenska ustava, sprejeta 23. decembra 1991, izjavlja v 5. členu: »Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine.« V tem stavku je zgoščena vsa razlika med družbo, ki so jo omogočile volitve 8. aprila 1990 in politejo, ki so jo omogočile »borke in borci«, ki so z odprtimi usti poslušali svojega predsednika pred Prešernovim kipom v Ljubljani. Njihova država je imela na sebi to posebnost, da je bila totalitarna in človekovih pravic ne samo ni registrirala, ampak jih je preganjala. (Ali pa jih je registrirala, a na boljševiški način. Besedilo Stalinove ustave iz leta 1936 je bilo baje virtuozno demokratično. Besedilo!)
Tudi v Sloveniji je totalitarizem temeljil na istih šestih točkah, na katerih so stali totalitarizmi na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah, posebej totalitarizmi izvorno marksističnega navdiha.
Ti temelji so:
1. ideologija, ena, izdelana, za vse obvezna;
2. partija, ena, elitna, nosilka ideologije;
3. teror, miselni in fizični, partijsko in policijsko vzdrževan;
4. integralni medijski monopol;
5. monopol nad oboroženimi silami;
6. državno, plansko gospodarstvo.
Tak sistem je omogočil »narodnoosvobodilni boj«, o katerem je tako lepo in tako navdihnjeno govoril predsednik Türk.
Novi slovenski ustavi, sprejeti 23. decembra 1991, je predsednik Skupščine Republike Slovenije dr. France Bučar takorekoč na pot zapisal tudi naslednje: »S posameznimi ustavnimi amandmaji je nova država korak za korakom sicer rušila ta sistem, (stari sistem op. p.) vendar ga brez nove ustave ni mogla nadomestiti, ker gre za družbeno ureditev, ki izhaja iz povsem drugačnih osnov: parlamentarni sistem, utemeljen na demokratični družbeni ureditvi, neodvisnost posameznika, tako v njegovih temeljnih pravicah in svoboščinah, pa tudi v njegovi svobodi na vseh področjih dejavnosti, tako na gospodarskem kot na duhovnem.« Upi na evolutivni prehod iz totalitarizma v demokracijo so se torej izkazali za utvaro. Izkazalo se je, da se dva tako različna politična časa ne bosta nikoli zlila v enega, ampak da ju je treba zavestno ločiti. Tu žal ni časa ne prostora, da bi podrobneje analizirali dejstvo, da tega zavestno še vedno nismo naredili, ne s citirano ustavo ne s čim drugim. Besedilo, za katero bomo lahko rekli, da na njem »lahko začenjamo graditi«, kot še pravi –v svojem predgovoru Bučar, bo tista ustava, ki bo vsebovala tudi mirovno pogodbo po državljanski vojni. A bo prej vsekakor treba priznati temeljno dejstvo slovenskega 20. stoletja. To pa zelo jasno govori, da partizani, ki so jih 8. maja pred Prešernom predstavljale »borke in borci«, hvaležno poslušajoč svojega predsednika, niso bili vojska slovenskega naroda, ampak politična milica boljševiške partije – pa naj so nekateri (ali pa mnogi) od njih mislili že karkoli.
Nova Slovenska zaveza