Avtor: Justin Stanovnik
Izbranost
Čisto lahko drži domneva, ki se nam vztrajno vsiljuje, da je malo narodov, ki bi jim preizkušnje, skozi katere so morali iti v 20. stoletju, in dejanja, za katera so se v njih odločali, tako zelo bremenila njihovo sedanjost, kot se to dogaja Slovencem. V enem od preteklih komentarjev te revije se nam je že zdelo, da moramo popustiti videzu, ki je tako pritiskal na nas, in priznati, da smo bili izbrani. In čeprav ta misel ni skrivala, da zahteva, če bi jo hoteli sprejeti, posebno razumetje zgodovine, nam stvari, ki se nam še naprej dogajajo, ne dovolijo, da bi jo zavrgli. Izbranost kaže na eno od dvojega: ali na to, da neke sile v drami zgodovine igrajo svojo vlogo s poudarjeno predanostjo in pripravljenostjo na samožrtvovanje, če hočejo biti to, kar so; ali pa da prevzemajo vloge, ki so bile režijsko tako koncipirane, da ne predvidevajo niti osnovne moralne racionalnosti, ki je sicer spremljevalka človeških dejanj. Ljudje, ki take vloge kljub vsemu sprejemajo, so morali biti, se zdi, izbrani. S tem smo hoteli povedati, da smo Slovenci neko svojo zgodovino morali živeti – morali, če smo bili izbrani – zelo intenzivno, kljub njeni ekstremnosti.
Totalitarizem in evropska državljanska vojna
Za katero zgodovino gre? Dvajseto stoletje je bilo totalitarno stoletje ali stoletje totalitarizmov. Totalitarizem je beseda, ki pomeni avtoritarno oblast, a avtoritarno na način, ki v zgodovini civilizacije še ni bil ne zamišljen in še manj uresničen. Za totalitarno ali celostno oblast ne moremo reči, da bi bila oblast nad človekom, ampak je bila več, oblast, ki je človeka posedovala in zato imela možnost, da ga v celoti preoblikuje za potrebe ideologije. Tako zelo se evropski človek še nikoli v zgodovini ni obrnil proti sebi: proti temu, kakor je od nekdaj razumel svojo naravo, proti temu, kakršen status je v naporu za uresničitev te narave v zgodovini dosegel. V Evropi sta nastali dve vrsti sil: sile, ki so se borile za radikalno novo oblast in radikalno novega človeka, in sile, ki so v teh poizkusih videle grožnjo človeku, ki se je izdeloval v zgodovini z ambicijo, da postane vedno bolj resničen – vedno bolj to, za kar se je imel, vedno bolj človek, bi se lahko reklo. In ker so te sile naporom za temeljno resničnost človeka dale ime civilizacija, smemo spopadu, ki je med obema vrstama sil nujno nastal, reči boj za civilizacijo. Ali, ker je civilizacija, za katero je v tem spopadu šlo, nastajala na evropskih tleh in se napajala iz evropskih izvorov, lahko boju, ki se je vnel med tistimi, ki so bodisi stali za njo ali pa se dvignili proti njej, pravimo tudi evropska državljanska vojna. Evropa, ki je bila nekoč eno, se je razdelila glede svoje temeljne konstitucije. (Da je bil ta boj razumljen v kategorijah civilizacije, kaže nekoliko tudi naslov zadnjega večjega dela, ki sta ga v tridesetih letih objavila zakonca Sidney in Beatrice Webb: Sovjetski komunizem: nova civilizacija? – V prvi izdaji še z vprašajem, v drugi pa, že v suvereni veri, brez njega.)
Ameriški zgodovinar Carlton Hayes je na začetku druge svetovne vojne na neki konferenci označil totalitarizem kot pojav, ki v zgodovini Zahoda nima predhodnika, takole: »Totalitarizem je upor proti celotni zgodovinski kulturi Zahoda. To je upor zoper umerjenost in pretehtanost klasične Grčije, proti redu in zakonitosti starega Rima, proti ljubezni, milosti in miru Kristusa, proti celotni kulturni dediščini krščanske Cerkve v srednjem veku, v novem veku pa proti razsvetljenstvu, proti razumu in človečnosti 18. stoletja, proti liberalni demokraciji 19. stoletja. Totalitarizem je zavrgel vse te temeljne prvine naše zgodovinske kulture in vodi boj za življenje in smrt proti vsem skupinam, ki to kulturo nosijo v spominu.« (Uwe Baches, Totalitarizem v 20. stoletju, Baden-Baden 1996, str. 310.)
Ena od stvari, ki se nam jo je pri totalitarizmu zdelo potrebno poudariti, je bila njegova proticivilizacijska usmerjenost, njegova radikalna revolucionarnost in njegova modernost – njegova povezanost s časom, ki so ga živeli še včerajšnji, deloma pa celo današnji ljudje. Reči moramo torej, da je bil totalitarizem intimno naša zadeva, da ni nekaj, o čemer bi bili poučeni, ampak nekaj, o čemer, nasprotno, mi lahko povemo nekaj drugim – če se seveda potrudimo, da doženemo, kaj je bilo to, skozi kar smo šli.
Druga stvar pa je ta, da od vseh treh oblik, v katere se je evropska totalitarna ideja razvila, Slovenci s fašizmom ali nacizmom nismo imeli nič ali skoraj nič, komunizem pa je v svoji boljševiški varianti stopil takorekoč v nas in nas, ne samo od zunaj, ampak tudi od znotraj usodno prizadel, se pravi, ranil. (Pomislimo samo, kako nas je Kocbek desetletja ustavljal in razkazoval svoje rane.)
Fašizem in nacizem sta prišla k nam z okupacijskimi armadami, z namenom, da nam v primeru zmage na svetovnih bojiščih vzameta nacionalno samostojnost in z njo narodovo dušo (ker se to fašizmu in nacizmu ni posrečilo, je njuno delo skušal opraviti boljševizem, ki je imel več časa, in se že s strahom opazujemo, v kolikšni meri se mu je to posrečilo), sicer pa, razen fašizma, ki je že dve desetletji pred vojno raznarodoval rapalsko Slovenijo, in okupacijskega nasilja obeh armad, ta dva totalitarizma nad nami nista imela nobene moči. Ko sta bili obe armadi premagani na svetovnih frontah, Italija 1943, Nemci pa dve leti kasneje, je ponehal tudi pritisk obeh totalitarnih ideologij: fašizem in nacizem sta tako odšla, boljševizem pa je ostal. To je imelo različne, vse zelo hude, mogoče celo smrtonosne posledice.
Zmaga boljševizma in ponovna okupacija Slovenije
Najbolj pomembno je bilo to, da je Slovenija ostala še naprej okupirana. Če hočemo to dejstvo bolje razložiti, moramo uvesti pojem specifične diference. Zamislimo si, da obstaja rastlina, ki jo poznamo pod določenim imenom. Ta rastlina ima svoje znane lastnosti, od katerih je ena tudi ta, da raste izključno po močvirjih. Potem pa se nenadoma, na presenečenje laikov in poznavalcev, pojavi rastlina, ki je po vseh lastnostih takšna kot njen močvirski original, a raste izključno na suhih in peščenih površinah. Ne samo to. Nova rastlina je na suho zemljo tako navezana, da na močvirjih, če jo tja presadijo, sploh ne uspeva. Končno so ji ljudje prisiljeni spremeniti ime tako, da ji dodajo ustrezni atribut.
Tako specifično razliko je po maju 1945 doživela Slovenija (skupaj s še nekaterimi evropskimi državami). Potem ko sta bili nosilki obeh totalitarnih zvrsti na svetovnih bojiščih premagani, je večina držav spet uvedla politični sistem, ki je stal na vrednotah, ki jih je Evropa dosegla v civilizaciji in jih ponavadi povzamemo z besedo politični liberalizem, Slovenija pa je ostala okupirana. To pot ne več od fašizma ali nacizma, ampak od začetne in najbolj radikalne variante totalitarizma, od boljševizma. Izid evropske državljanske vojne je torej bila razdeljena Evropa: na eni strani pravna, demokratična Evropa, Evropa z uzakonjenimi človekovimi pravicami, na drugi pa totalitarna Evropa. Slovenija se je rešila italijanskega fašizma in nemškega nacizma, se pravi ene okupacije, padla pa je nemudoma pod drugo okupacijo – pod slovensko varianto sovjetskega boljševizma. Novi okupatorji so sicer govorili slovenski jezik, a ne v idiomu, ki ga je jezik zgradil v normativnem svetu civilizacije. V razmerju do civilizacije se je Slovenija znašla v specifični diferenci.
Ta tako pomembna specifična razlika – in z njo novi slovenski idiom – pa se ni pojavil šele z majem 1945, ampak že štiri leta prej, že na samem začetku, že leta 1941. 1. novembra 1941 je bilo na nekem »forumu« sprejeto načelo, da se bodo po vojni »vsa vprašanja rešila na dosleden ljudski demokratičen način«. Ta idiom, bran v gramatiki in semantiki historične slovenščine, lahko namreč pomeni samo eno stvar: da »na dosledno ljudski demokratični način« ni mogoče odločati o ničemer in da mora, če se hoče družba izogniti vsesplošnemu kaosu, obstajati še neka sila, ki bo, ne sicer na »dosledno ljudski in demokratični način«, postavljala prave in učinkovite odločitve. Taka sila pa se je v jeziku, v katerem so bili izučeni Slovenci, imenovala Partija. Nova idiomatika – »na dosledno ljudski demokratični način« – je za ljudi, izučene v tradicionalni slovenščini, predstavljala nepremagljive težave, in kakor bi rekel aktualni predsednik vlade, imela »tragične« posledice. Iz čistega jezikovnega nesporazuma, ki je obstajal v tem, da so jezikovne prvine, ki so po normah novoreka bile ne samo razumljive, ampak tudi smiselne, potem ko so bile dešifrirane s prvinami tradicionalne gramatike, so tisti, ki so to storili, prišli do tolmačenj, ki so jih uvrstila v kategorijo »izdajalcev«. Ko je takih izdajalcev bilo že tisoč in več in po predpisih »zaščitnega odloka« primerno kaznovanih, so se predvsem kmečki ljudje vdali »skupinski koristi« – čeprav je bila stigmatizirana s »sebičnostjo« – in sredi svojih vasi postavili vaške straže; čeprav je tako »na ozemlju slovenskega naroda nastala oborožena sila« ki ni zrastla iz predpisanih boljševiških političnih in vojaških kvartirjev. Tako v okupirani Sloveniji že od vsega začetka ni veljala avtohtona jezikovna kultura iz časov civilizacije, ampak jezik specifične diference, ki so mu takrat šele postavljali temelje, pod streho, tako rekoč, pa so ga dali šele po totalitarni zamenjavi fašizma in nacizma z boljševizmom.
Tako je v času petdesetletne boljševiške okupacije Slovenija obratovala, če smemo temu tako reči, v dveh jezikih. Njuna moč je bila razdeljena tako, da je bil na območjih, ki so še bila pretežno v domeni posameznika, uporabljen jezik, ki so ga ljudje osvojili še v času civilizacije, na območjih, ki so bila pod vplivom novih okupacijskih oblasti, pa je bil na revolucionaren način uveden novi jezik, ki je, protežiran od ideološke volje, dobival vedno bolj sebi lastno podobo, hkrati pa vedno večjo oddaljenost od starega jezika. Tako sta se v deželi uveljavljali dve delitvi: ljudje s konservativnim instinktom so dajali prednost – tam, kjer je to bilo mogoče – jeziku, ki so ga poznali iz predokupacijskih časov, ljudje, ki so razpolagali z bolj mobilno notranjostjo, pa so iz dneva v dan uporabljali bolj spretno in bolj domiselno jezikovne variante, ki so jih potiskale v ospredje nove okupacijske oblasti. To je bila ena delitev in ni zadela vseh ljudi enako. Druga pa je zadela vse: vsi so namreč vedeli, v katerih položajih je bilo možno, zlasti pa pametno, uporabljati eno ali drugo varianto sporočanja in sporazumevanja. Posledica tega stanja je bila ne samo naraščajoča shizofrenost v narodu, ampak tudi neizvestnost glede temeljne razpoznavnosti, kaj kdo misli. Nič ne bi moglo bolj škoditi temu, čemur pravimo enotnost naroda, kot boljševiška jezikovna politika. Vzroke ekstremnih slovenskih težav s tranzicijo bi bilo treba iskati v dogajanju v tem razdobju.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Otroci se veselijo sebe in življenja Mirko Kambič
Za totalitarne ideje smo rekli, da so se mogle roditi, še bolj pa uresničiti, v določeni fazi civilizacije. Duhovni in družbeni razvoj Evrope je potekal tako, da se je to moglo zgoditi v 20. stoletju. V uvodu temu zanimivemu in kompleksnemu vprašanju nismo posvečali posebne pozornosti. Poleg modernosti totalitarnega fenomena smo deloma izločili samo posebno vlogo, ki je bila dodeljena enemu od treh – boljševizmu. In še tu tega nismo hoteli razložiti z intenziteto notranjega dinamizma, ampak z zunanjimi razlogi, ki so jih zagledali in investirali v svoje strateške koncepte zahodni zavezniki.
Tretja stvar, ki je ni mogoče spregledati na komunizmu, pa je njegova obstojnost in njegova trpežnost. To ne velja samo za slovenski boljševizem (čeprav tu izkazuje poudarjene oblike upornega vztrajanja, h kateremu se bomo še vrnili), ampak za vse države in regije, kjer se je kdaj pojavil, in bi človek mislil, da ljudje nekoliko vedo, kaj je, pa tudi tam, kjer o njem vedo samo to, kar so o njem slišali.
Obstojnost boljševizma
Claire Berlinski, ameriška novinarka, ki živi v Istanbulu, se je intenzivno bavila s tem vprašanjem in v časopis City Journal o tem napisala informiran članek z naslovom Skrita zgodovina zla. Iz njega bomo navedli nekaj stavkov, ki po našem mnenju povzemajo poglavitne poteze vprašanja. Avtorica najprej naredi primerjavo s tem, kako se v tem pogledu godi nacizmu: »V kolektivni zavesti sveta je beseda nacizem sinonim za zlo. Na splošno se ve, da je nacistična ideologija – nacionalizem, antisemitizem, avtarkična etnična država, načelo führerstva – vodila direktno do peči Auschwitza. Niti približno tako dobro pa se ne ve, da je komunizem, povsod po svetu, kjer je imel moč, prav tako neizprosno povzročal lakoto, mučenje, suženjske delovne lagerje. Tudi ni vsem znano, da je bil komunizem v 20. stoletju odgovoren za smrt kakih 150 milijonov ljudi. Svet postaja nerazložljivo ravnodušen in neprizadet do najbolj smrtonosne ideologije v zgodovini.«
To ravnodušnost najbolje dokazuje nezanimanje za sovjetske tajne arhivske dokumente, za katere se njihovi lastniki – nekdanji zaporniki in disidenti – zaman trudijo, da bi jih objavili na Zahodu. Nekateri se tolažijo, da bo »nekoč vsekakor prišel čas, ko si bodo ljudje hoteli zelo natanko ogledati tiste papirje. Temu enostavno ne bomo mogli uiti. Če se ne bomo soočili z resnico o tem, kaj se je zgodilo z nami v 20. stoletju, enostavno nimamo poti v prihodnost.« Tako pravijo nekateri.
Claire Berlinski takole končuje svoje razmišljanje: »Pravilno je bilo, da smo vztrajali na popolni denacifikaciji, pravilno je bilo, da smo razgaljali poizkuse oživljanja nacistične ideologije. Toda svet obenem razkazuje nevarno nemoč, da bi priznal pošastno zgodovino komunizma.« In še pripominja: »Mnogi še vedno prikimavajo temeljnim tezam komunistične ideologije. Politiki, akademiki, študenti, vsakovrstni samouki so še vedno proti zasebni lastnini. Mnoge še vedno mamijo načrti za centralno ekonomsko planiranje. Mnogo mladih ljudi v Istanbulu, kjer živim, se s ponosom izreka za komuniste. Take ljudi sem srečala povsod po svetu, od Seattla do Kalkute.« Claire Berlinski nam je povedala resnico nekih dejstev, ni pa nam je razložila.
Prostor postboljševizma
Eden od razlogov za vztrajanje pri veri v diskreditirani komunizem je tudi ta, da se ta zvestoba ohranja v krajih, kamor niso uperjeni najmočnejši reflektorji svetovne pozornosti. Kaj se v takih krajih dogaja, nam je nedavno razkril profesor Timothy Snyder (Transit 38) z opisom medvojnih razmer v pasu od Baltika preko vzhodne Poljske, Bele Rusije do Ukrajine. Noben drug predel Evrope se ne more primerjati z grozo, ki se je dogajala na teh ozemljih. V Beli Rusiji je bil vsak drugi prebivalec ali umorjen ali pregnan. Snyder je profesor za zgodovino na Yaleu in tega ne bi trdil, če ne bi bil v stanju dokazati. Toda pravo vprašanje se glasi, ali je to splošno znano ali koliko ljudi je za to sploh že slišalo. Očitno obstajajo temni predeli sveta, kjer se lahko dogajajo stvari, ne da bi se kdo za to vznemirjal. (Za Slovenijo se začenjamo bati, da je eden od njih.) Za komunizem je celo 20. stoletje veljalo, da je vznemirjal fantazijo ljudi, tudi na Zahodu, a le do tedaj, dokler je bil s svojo primitivno prakso daleč od Zahoda. Še potem, ko je njegova era že zdavnaj minila, je akademski zahodni svet še vedno obvladoval nostalgični spomin na udobno podoživljanje naprednega socialističnega sveta – za varnimi zidovi zahodnih kulturnih ustanov. Ali kakor je zapisal John Gray (Enlightment’s Wake, 1995), aludirajoč na neki znani stavek, izrek: »V akademskih glavah se Minervina ptica redko spreleti že v mraku.« Težko se je bilo intelektualcem odpovedati ljubim sanjam o nekem svetu, ki so ga, potem ko je bil uresničen, prenašali neki drugi ljudje, ki jih je zgodovina, očitno z njihovim pristankom, prav temu namenila. (Mislili so si, da obstajajo plemena, ki so v svoji zaostalosti primerna za takšne poizkuse.)
Tako je s komunizmom v velikem evropskem in neevropskem svetu. Postkomunistična lojalnost do komunizma posebej v evropskem prostoru ni vezana nanj z drugimi vezmi kot s tistimi, ki so spletene z nečistim spominom na neko prepovedano zablodo, glede katere je prizadeta Evropa sama leta 1989 izvedla korekturo. Njeni eliti sedaj ni ostalo drugega, kot da izpiše zgodovinski izvid.
S Slovenijo je drugače. Slovenske postboljševiške sile je nerazčiščeni spomin na to, kar so bile, zapeljal v skušnjavo, da se spustijo – po tolikem porazu, po toliki moralni in zgodovinski katastrofi – v ponovno tekmo za oblast. Trenutno jo na primer spet imajo. To pa pomeni, da jo lahko spet izgubijo. Tako zelo so slovenske postkomunistične sile odvisne od družbene moči ideološkega ptolemajskega mita, ki je bil izdelan za revolucijske in postrevolucijske potrebe. Če bi ta mit izgubil moč, postboljševiški eliti ne preostane drugega kot samoukinitev. Tako težke uteži se polagajo na tehtnico njenega sedanjega odločanja. Gre za biti ali ne biti. Resnica – če bi se zanjo odločila, a se verjetno ne bo – bi jo torej sicer izključila iz nabora obstoječih sil, a bi ji hkrati rešila njen položaj v civilizaciji.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Pastir pod Triglavom Mirko Kambič
Oblika postboljševiške inercije v sloveniji
Odločitev je težka, in kakor kaže igra, ki jo je Borut Pahor igral s tistimi dvajsetimi stavki, ki jih je pripravil za Kočevski rog, še zdaleč ni padla. Pogled na to, kar je tam počel, je tragikomičen, bolj za nepoznavalce kot za poznavalce, saj se že od nekdaj ve, da boljševiki igrajo najbolj predrzno igro takrat, ko imajo najmanj možnosti za uspeh. Borut Pahor je prišel na Kočevski Rog obremenjen z vsemi zločini, ki jih je uprizorila Partija za časa revolucije in po njej, a ni prosil za pomoč, ampak je, ko je priznaval, hkrati tudi že obtoževal. Vse na splošno, tako da se nikoli ni vedelo, na kaj konkretno misli, zlasti pa ne na koga.
Glede prvin moralnopolitičnega paralelizma, ki ga je predsednik izbral za vodilni retorični postopek na Rogu, v veliki večini že niso nobena skrivnost in mu z njimi ne bi bilo treba hoditi v Kočevje, ampak bi jih lahko rešil na kongresu svoje stranke v Ljubljani. To zelo jasno kaže, da ni šlo za nobeno reševanje, ampak prej za učinek neke šokantne prisotnosti in nekih lepo zvenečih besedi, kot sta »tragika« in »tragičen«, ki sta imela to nalogo, da nekim resnim rečem podelita vsakdanji žurnalistični prizvok. Duha grške tragedije ti dve besedi nista prinesli na sceno Kočevskega roga, ki je tragiška.
Kot predsednik vlade se tudi predsednik države zateka k ptolemajskemu mitu, če nanese potreba po apologiji revolucije. To pot ga nismo šli poslušat na Kočevski rog, ampak kaka dva meseca prej na Prešernov trg v Ljubljani. Tam je borcem in borkam predvajal tiste prvine tega mita, ki so obetali najbolj dvigati njihovega duha in jim jemati z ramen težo revolucije, katere moralno breme je brez dvoma še prenekateri čutil. Gospod predsednik jih je utrjeval v misli, »da je bila Osvobodilna fronta slovenskega naroda izraz politične zrelosti«, da »poizkusi zmanjševanja pomena narodnoosvobodilnega boja ne bodo uspeli«, da je tem poskusom treba »odločno reči ne«. Ljubeznivo in rahločutno je svojim poslušalcem ponujal rešilne alibije in jih bodril, naj »razumejo, da je druga svetovna vojna vrgla svet z moralnih tečajev«, da je bila Slovenija samo »del tega usodnega vrtinca in veliko večje evropske in svetovne tragedije«. Naj bodo pametni, je opogumljal borce in borke pred seboj, in »naj si ne nalagajo bremen, ki jim v resnici ne gredo«. Šel je še dlje in se obenem pazil, da je ostal na varnem terenu. Tako je poslušalce vzpodbujal, naj sodelujejo pri odkrivanju zločinov in njihovih storilcev, dobro vedoč, kot informiran politični človek, da teh pri najboljši volji zasledovalcev ne bo več najti. Ni pa se dotaknil tega, kar iz tega sledi: da fizičnih krivcev res ne bo najti, so pa zato na razpolago ideologije in se ve za ljudi, ki so se jim dajali na razpolago, da so se mogla goditi dejanja, ki bi jih morala pravno oskrbeti mednarodna sodišča. Kot občutljiv človek je dr. Türk spregovoril tudi o tem, kaj zahteva »etika zmagovalcev po vojni«. Tu ni pomislil na to, da se morajo zmagovalci vzdržati barbarskih dejanj genocida in zločinov proti človečnosti, ampak je poudaril, da se morajo pokoriti »odgovornosti za ekonomski in družbeni razvoj,« potem pa še za politično zrelo razpravo, predvsem pa za »spoštovanje resnice«.
Na koncu pa je govornik izpeljal še obrat, ki bi lahko meril na kako visoko priznanje. Rekel je namreč, da »danes, ko se odkrivajo grozljive posledice tedanjega časa« – koga tisti »danes« ne bi spomnil na Barbarin rov – »moramo razumeti globino zla, v katerega sta ves svet v drugi svetovni vojni pahnila fašizem in nacizem«. Čudno, da se ob tem ni domislil boljševizma. Boljševizem ne spada v ptolemajski mit!
Postboljševiško zanimanje za svete kraje slovenskega mučeništva
Posebnost letošnje spominske slovesnosti na Kočevskem rogu je bila torej ta, da se je tam – za večino obiskovalcev nepričakovano – pojavil predsednik vlade Borut Pahor. Ker je znano, da je ta visoki uradnik postkomunistične demokratske Slovenije tudi predsednik tako imenovane socialdemokratske stranke (SD), ki je naslednica medvojne in povojne Komunistične partije Slovenije (KPS) – slovenske variante boljševiške partije, ki je pilotirala medvojno revolucijo in po vojni prevzela vlogo organizacije totalitarne države na področju Slovenije. Kar se je tam na sami slovesnosti reklo – potem pa še drugod – je bilo razumljivo pozneje sprejeto kot nekakšen raziskovalni teren za postboljševiško gledanje na vodenje porevolucijske demokratske države.
Temperaturo pričakovanja je samo še dvignil joined venture, ki sta ga brez vidnega razloga izvedla že naslednjo soboto Borut Pahor in ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres. Ker se nam, kot že rečeno, konkreten razlog za ta podvig ni in ni hotel pojaviti pred očmi, smo se rešili z nekakšno mirovno ofenzivo, ki je, to nam je bilo jasno, bolj ustrezala eksboljševiku Pahorju kot dr. Stresu, ki mu boj za mir že po naravi stvari ustreza. Ker je slovenski zgodovinski problem nerešen boljševiški angažma, nas bo razumljivo bolj zanimal predsednik Pahor in njegovi novinarji – če se omejimo na dnevno časopisje in na elektronske medije, so domala vsi njegovi. Od tega, kar je povedal nadškof dr. Stres, se bomo na koncu omejili na dve njegovi gledanji, ker neposredno zadevata naše samorazumevanje.
Gospod Pahor je v eni od svojih moralnih intonacij v svojem roškem nastopu opomnil Slovence, naj bo to, »kar je bilo v preteklosti temnega, opomin za prihodnost«. A ni minilo veliko dni, ko je neki Ivan Urbančič iz Mirne – očitno človek iz njegovih političnih kvartirjev – v nekem pismu zapisal tele »temne« besede (temne tudi zaradi odostnosti tiste luči, ki je metafora za razum) o Lojzetu Grozdetu: »Kako je mogoče imenovati za svetnika nekoga, ki je izdal svojo domovino, ovajal poštene ljudi okupatorju, nagovarjal mlade fante, da so šli služit v izdajalsko domobransko vojsko in delil letake, ki so bili hvalnica okupatorju? Ve se, da kdor je med vojno izdajalec svojega naroda, si zasluži smrtno kazen. In tako je tudi bilo.« Za podobno zatemnitev je, kljub premierovi prošnji, poskrbel Delov pisec Dejan Karba: »Kmalu po kongesu v Ljubljani 1935 so mladci iz vrst kristjanov namesto h Kristusu zaklicali po Hitlerju.«
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Veseli Belokranjci Mirko Kambič
Beseda, ki je v duhovnem gospodinjstvu ljudi te vrste, je tudi beseda pieteta in njene izpeljanke. Tako je Pahor zahteval, da država poskrbi za »pieteten pokop žrtev Hude jame«, a tu mu, kot rečeno, delajo konkurenco mnogi. Videti je, da bo beseda pieteta postala predpisana beseda, kadar bo šlo za žrtve boljševiškega boja za oblast. Boljševiki so opazili, da so z investicijo te besede varni, če jo seveda rabijo pametno, se pravi, v reducirani obliki. Ko polagoma spoznamo, kako je beseda pieteta razložena v njihovih slovarjih, jih razumemo. Izkazati komu pieteto pomeni, ne pustiti koga trohneti na površju zemlje, poiskati pa pokojnikovo ime, če so s tem povezane kake sitnosti, že presega to normo. Na Teharjah na primer noben od 14 napisov obiskovalcu ne pove, kdo so ljudje, ki tam ležijo ali so tam nekaj tednov bili, preden so jih odpeljali na morišče. Pieteti pa bi bilo zadoščeno šele tedaj, če bi bilo povedano, kdo so ljudje, ki ležijo v Krimski jami, v jami pri Macesnovi gorici, na Hrastniškem hribu, v Hudi jami, kdo so ti ljudje bili, kako so bili, kar so bili, in zakaj so to bili. Pieteta je po postboljševiških uzancah beseda za mimikrijo. Boljševiška manipulacija se ne ustavi nikjer, »svetost mrtvih« ni zanje nobena ovira. In ljudje slišijo lepo besedo, ji zaploskajo in že mislijo, da so pri plemeniti stvari. Tako je s frazo »povojni poboji«. V neki agitropovski delavnici so jo izdelali – ni jim bilo neznano, zakaj so to naredili – in že so jo vsi začeli ponavljati. S tem pa je bilo v jezik vnešeno neko hinavsko sporočilo: tistega na koncu vojne niso počeli ljudje, to je bila naravna katastrofa, nekakšna ujma, ki je nihče ni bil kriv in zanjo ni mogoče nikogar prijemati. »Povojni poboji« – ali imate, ko to rečete, kako predstavo, ali kaj vidite pred seboj? Koga boš pa kaznoval za to, da je včeraj vihar lomil drevje? V nekem podnaslovu v Delu piše o »žrtvah povojnih pobojev v Hudi jami« in o »usmrtitvah, ki so jih v Starem piskru zagrešili nacistični zločinci«. Spet nekje drugod pa o tem, da je Barbarin rov uprizoril »sprevrženi del partizanstva«. Če se ne motim, je bil to spet Dejan Karba (27. 7.), ki nedvomno ve, kaj je budnost.
Med ideološke usluge, s katerimi se novinarji zahvaljujejo za svoje službe, je tudi ta, da nekaterim temam posvečajo cele strani, drugim, ravno tako pomembnim ali še bolj, pa toliko, da jih odkrijejo samo najboljši arheologi med bralci. Tako je neka gospa, sledeč zgledu, ki ga je videla večer prej na nacionalki, kjer delež NSZ na Kočevskem rogu letos ni bil niti omenjen, naredila naslednji dan isto v Delu. Metode, tako zastavljene, ne ostanejo brez učinka: če enemu dogodku daš trikrat več prostora kot drugemu, tega počasi tudi v zavesti ljudi ne bo več. A tu je še nekaj drugega. Novinarjem ni neznano, da s tem kršijo temeljne norme svojega poklica, da je v tem nekaj bistveno nepoštenega. Pokvarjenost je kakor bolezen, počasi zajame celega človeka. Tako je tudi tu: nazadnje bo skorumpiranost zajela celoten medijski svet. Kaj pa bi se narodu ali državi moglo hujšega zgoditi!
Druga beseda, ki je na Kočevskem rogu in pri Hudi jami dobila ideološki predznak, je bila beseda tragedija. Pahor jo je uporabil nekajkrat. Izvorno je tragedija dramsko predstavljena zgodba, ki vzbuja strah in usmiljenje in spoznanje, na koncu, če smo vse troje videli in razumeli in doživeli, pa še očiščenje ali katarzo. Ko pa je predsednik Pahor na Kočevskem rogu rekel, da so se tam dogajale tragične stvari, je temu, kar se je tam zgodilo, vzel značaj zločina megalitskih razsežnosti in ga postavil v območje zgolj žalostnega: nečesa, za kar bi raje videli, da ne bi bilo. A, saj veste, kako je na svetu. Tako je tragedija, ena največjih besedi evropske duhovne občutljivosti, postala postboljševiški politični amortizer.
Delo je 30. julija poročalo, da bo nemško tožilstvo postavilo pred sodišče nacista Samuela Kunza, »ki je med majem in julijem 1943 ubil osem taboriščnikov, ki so jih stražarji samo ranili«. V članku je še omenjeno, da v preteklosti nemško tožilstvo pri iskanju nacistov ni bilo pretirano delavno, kar pa se »zadnjih deset let spreminja z željo mlajših tožilcev, da spravijo tiste, ki so še živi, pred sodišče«. Iz članka ne sledi, če se je novinar pozanimal, ali tudi slovenske »mlajše tožilce« navdaja želja, da bi spravili pred sodišče oznovce in knojevce (in oznovke in knojevke), ki so 25. junija 1945 zvlekli 88 domobranskih ranjencev do brezna pri Konfinu, jih tam postrelili ali pa še žive spehali v globino. Tudi na to pisec poročila ni pomislil – morda po asociacijah, za katere je znano, da so v neki zvezi z duševno razvitostjo posameznika – da bi dal bralcem v pretres suverenost, s katero slovenski kolesarji gredo preko tega, kar se je zgodilo pri Konfinu, ko navdušeno pritiskajo pedale za maraton Franja, ki ima zaradi tega imena tudi nekaj opraviti z ranjenci. Morda bi ga ob tem zaskrbelo za slovenski okus!
O obisku Kočevskega roga in Hude jame se je nekoč govorilo tudi v oddaji Odmevi. Vodja oddaje je hotel zvedeti, če smo s tema dvema dogodkoma, kakor sta potekala letos, sedaj res stopili na novo pot. Prvega od odgovorov je ponudil dr. Borut Košir: »Mislim, da je bil to zelo pomemben dogodek na simbolni ravni. Končno se je pokazalo, da trditev, da je civilna družba ali država na strani osvoboditeljev, Cerkev pa na strani kolaborantov, enostavno ni resnična, kakor je povedal že nadškof Stres. Oba predsednika, tako Cerkve kot vlade, sta to pokazala s skupnim pietetnim (Et tu Brute! op. avt.) dejanjem, ki se zdi velikega pomena in velik korak naprej.« Zdi se, da dr. Košir misli, da so obstajali ali da obstajajo tako osvoboditelji kot tudi kolaboranti. Če bi hotel dokazati, da so bili tisti, ki so prišli v Ljubljano 9. maja 1945, osvoboditelji, bi ga čakalo nelahko delo. Nič lažjega dela pa ne bi imel z obstojem kolaborantov. Ker pa je kolaboracija zelo razširjena zabloda in zelo negovano postboljševiško ideološko oporišče, bomo na tem mestu ponovili neko staro besedilo, s katerim je NSZ že zdavnaj opravila s to stvarjo.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Štajerska trgatev Mirko Kambič
Ekskurz – Kaj je treba vedeti o kolaboraciji!
Kaj je kolaboracija, ne moremo prav razumeti, če ne upoštevamo važne razlike med prvo in drugo svetovno vojno. Prva svetovna vojna je bila vojna med nacionalnimi državami. Ko so na primer Nemci, Italijani in Rusi zasedli dele drugih držav, so jih zasedli kot Nemci, Italijani in Rusi. Vsakokratni okupirani narodi pa so okupatorje imeli za Nemce, Italijane in Ruse. Razni narodi so torej, kakor je z njimi ravnala vojna sreča, zasedali ozemlja drugih držav in narodov v svojstvu svoje partikularne narodnosti. V drugi svetovni vojni pa je to bilo drugače. Tudi ta je bila vojna med nacionalnimi državami, a ne samo to. Narodi, ki so okupirali druge države, tega niso naredili samo v svojstvu svoje narodnosti, ampak tudi v svojstvu neke ideologije. Torej v dvojnem svojstvu. Tako Nemci niso zasedali drugih držav samo kot Nemci, ampak tudi kot nacisti; Italijani ne samo kot Italijani, ampak tudi kot fašisti; Rusi ne samo kot Rusi, ampak tudi kot komunisti. Torej ne samo v svojstvu svoje partikularne narodnosti, ampak tudi v svojstvu neke univerzalne ideologije.
Tu smo sedaj pri jedru vprašanja. Partikularni narodnosti se ni mogoče priključiti, prilagoditi, podrediti – takoj. Poleg naravnih barier, kot sta jezik in zgodovina, je tu še narodova partikularna identiteta. Univerzalno ideologijo pa je mogoče sprejeti takoj in v celoti, prav zato, ker je univerzalna. Možno je z njo kolaborirati. Zakaj »kolaborirati«? Zato, ker je bila vnesena s silo in praviloma nasprotuje tradicionalni narodovi kulturi. Za večino pripadnikov naroda ni sprejemljiva, za manjšino pa je, in sicer takoj. Ideologija namreč nima zahtev do partikularne narodnosti teh ljudi – ali pa jih ima samo posredno – pač pa jim nudi splošna gledanja na svet in življenje, ki se jim zaradi določenih duhovnih, zgodovinskih in političnih izkušenj zdijo sprejemljive. To je razlog, da se je pojem kolaboracije pojavil šele z drugo svetovno vojno, ko se je pojavila tudi totalitarna ideologija in njeni nosilci. To, kar se je med drugo svetovno vojno dogajalo v Franciji, Belgiji, Nizozemski, Danski, Norveški, je bila kolaboracija – sprejetje tuje ideologije in preko nje deloma tudi njenega nosilca, a nikakor ne nujno in ne v celoti.
Prva svetovna vojna ni poznala kolaboracije. Poznala pa je »normalno« soobstajanje z okupatorjem. Ljudje so še naprej hodili v službo, še naprej so imeli in poslušali svojo lokalno oblast in policijo, še naprej so proizvajali, pridelovali in prodajali, še naprej so obhajali kulturne in verske slovesnosti. A zato se še nikomur ni očitala kolaboracija.
Analogno stanje se je vzpostavilo v Sloveniji tudi med drugo svetovno vojno. Zlasti v tistem delu, ki so ga zasedli Italijani. Jasno je, da je nasilni prihod tujca v deželo za narod neznosna žalitev. V njem je ranjeno to, čemur je Veselin Djuretić rekel »praćulo naroda« – narodov prainstinkt. Toda treba je, kljub vsemu, živeti naprej. Tako je bilo tudi v medvojni Sloveniji. Ljudje so bili prisiljeni v skrajno poniževalna stanja. Iz rok okupatorja, ki jim je vzel svobodo, so na primer jemali živilske nakaznice. Naravno je bilo tudi, da so, če se je kje zgodil rop ali umor, poskrbeli, da je zanj zvedela okupatorjeva ali od okupatorja vodena policija. In ko so komunistični teroristi začeli delati atentate na slovenske ljudi, so natanko v istem redu stvari vzeli iz okupatorjevih rok orožje, da so se branili – nazadnje, ko ni bilo mogoče več vzdržati.
Tudi ta gesta je bila v skladu s tradicionalnim soobstajanjem z okupatorjem – mednarodno pravo je samo kodifikacija tega obstajanja – in je ni mogoče imeti za kolaboracijo. Bistvo pri vsej stvari je namreč to, da Slovenci nismo sprejeli okupatorjeve univerzalne ideologije – fašizma ali nacizma. Nismo storili tega, kar je zahodno Evropo naredilo za kolaborantsko. V Sloveniji ni bilo kolaboracije.
Z eno izjemo. Znano je, da so bili v evropskih državah ne tako maloštevilni ljudje, ki so se priključili posameznim univerzalnim ideologijam, še preden so jih njihovi nosilci nasilno uveljavili v njihovih deželah. Tudi v Sloveniji je bilo nekaj ljudi, ki so se priključili univerzalni komunistični ideologiji, še preden se je začela vojna. Res je, da izvorni nacionalni nosilec nikoli ni zasedel Slovenije. A to ni bilo potrebno. Za razliko od fašizma in nacizma je komunizem imel enotno mednarodno organizacijo, ki je zelo učinkovito nadomeščala nacionalne ideološke nosilce. Slovenski komunisti so bili posebna oblika pete kolone in so se ob napadu konkurenčne ideologije na narod tudi tako obnašali. V imenu kominterne ali komunističnega commonwealtha so zahrbtno napadli svoj narod. Jasno je, da te igre ni bilo mogoče igrati, ne da bi uprizorili boj z okupatorjem. Šlo je torej za boj z okupatorjem in ne za narodnoosvobodilni boj, v pomenu, ki ga je izdelala evropska politična kultura. Za to, da je ta trditev resnična, obstajajo stvarni dokazi, resnična pa je tudi sama po sebi, kakor je na primer resnična trditev, da v restavraciji ni mogoče naročiti praženega snega. Če so namreč obstajale razmere, zaradi katerih je bilo mogoče priti iz točke »A« v točko »C« samo preko točke »B« – in na noben način drugače in z nobenim prirejanjem razmer drugače – potem nikoli ne bo mogoče odpraviti suma, da je bila točka »B« samo v funkciji točke »C« in ni imela nobene samostojne vrednosti. Če pa pri tem še upoštevamo, kako je pohod iz »A« v »C« dejansko potekal, potem ima analitična vrednost zgornje misli tudi vso empirično podporo.
Če bi hoteli poiskati drugi svetovni vojni smisel, bi ga nazadnje zagledali v uničenju treh, proti človeku usmerjenih totalitarnih ideologij. Zato se je ta vojna, ki se je začela leta 1939, končala šele pol stoletja pozneje, ko je leta 1989 s padcem berlinskega zidu odšel z odra tudi komunizem.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Zahvalna nedelja Mirko Kambič
Izločenost NSZ iz mirovnega procesa in katoliški značaj slovenskega protikomunističnega angažmaja
Kakor smo že rekli, sta se od nadškofovih stališč, ki jih je izrazil v zvezi s Kočevskim rogom in Hudo jamo, dve zdeli tudi za NSZ tako pomembni, da se nam je zdelo prav, da skušamo domisliti, kaj ob njiju čutimo. Najprej, da »Cerkev ne želi in ne more sprejeti vloge, da je zastopnica ene strani, država pa druge«. To stališče je logično in ga NSZ ne samo sprejema, ampak tudi z obema rokama podpira. Kar pa nas čudi in tudi nekoliko vznemirja, je okoliščina, da gospod metropolit, ki mu je veliko do mirovnega procesa, ni izkoristil priložnosti, ki se je pri tem na stežaj odprla, da bi predlagal za sogovornico NSZ, ki ima vse moralne in politične kompetence, da postane druga stran – le da Borutu Pahorju tega še nihče povedal ni. Tak način nekoliko prispeva k vtisu – napačnemu, seveda – da gre za dvojno igro, ki traja že od 8. julija 1990, čeprav ljudje NSZ – tudi že od 8. julija 1990 – želijo ta vtis ovreči.
Druga stvar – ki je pomembnejša – pa izhaja iz nadškofove izjave, ki jo je dal v razgovoru z Reporterjem 19. julija 2010, »da ne vzdrži, da so bili partizani komunisti, katoličani pa domobranci in da je šablonsko enačenje nevzdržno«. Čisto lahko, da se z balkonov nadškofijske palače svet vidi v drugačni perspektivi, zato bomo gospodu Stresu, doktorju teologije in filozofije, izvrševalcu visokih služb v Cerkvi, odgovorili brez vseh ambicij, razen te, da povemo, kaj o neki pomembni stvari mislimo.
V nekem smislu so bili celo komunisti katoličani, saj je redkokateri uradno izstopil iz Cerkve, kot je to baje naredil Kardelj. Da ne govorimo o partizanih. Ob vstopu v njihove vrste so bili mnogi od njih katoličani, ne samo institucionalno, ampak tudi dejansko. Toda, kakor je pred kakimi desetimi leti povedal v Dragi Milan Apih, sam partizan od »prve ure« – da je čez štirinajst dni vsakdo od njih vedel, kam je prišel. Tudi glede tega, ali je prišel v krščanski in katoliški ali pa v nekrščanski in nekatoliški svet. Mnogi so se vrnili, če so le mogli. Mnogi pa so ugotovili, da so prišli prav – tja, kamor so že od nekdaj hoteli priti. Ti so ostali in dograjevali partizansko vojsko, ki je bila že tako zasnovana osemdesetodstotno od partijcev. Tako je šlo naprej in jeseni leta 1941 se je že z veliko gotovostjo vedelo, kako stojijo stvari v tej točki. Tako sta se končno ustvarili dve vojski, na eni strani so bili partizani, ki niso bili navadna vojska, ampak politična milica boljševiške partije, na drugi strani pa narodna in katoliška vojska, ker je bila katoliška večinska identiteta slovenskega naroda, ki se je komunizmu uprl. V to vojsko so vstopali tudi tisti, ki preprosto niso hoteli biti del vojske boljševiške partije. Na Štajerskem in na Primorskem so bile stvari nekoliko drugačne, a ta drugačnost tudi tam ni imela nobenega vpliva na končni izid. Če imamo opraviti z boljševiki, moramo biti glede kategorij, ki jih uvajajo, zelo previdni. Tu nimamo samo izvensodnih pobojev, ampak tudi »sodne poboje«. Razlika zgolj besedna.
A važnejše se nam zdi nekaj drugega. Kar so hoteli komunisti, je bil izstop iz politične kulture, ki jo je dosegla civilizacija. Del te kulture so bile tudi človekove pravice, ki so danes zelo čaščene, niso pa šele od včeraj. Komunisti so z njimi opravili in s tem izročili človeka nasilju, ki presega njegovo izkustvo. Čeprav se je leta 1941, ko se je v Sloveniji začela idejna uvertura v revolucijo, že vedelo, kdo je kdo, – v resnici pa že mnogo prej, Figesovi Šepetalci nam govorijo, kakšna je bila Rusija v tridesetih letih – so se kljub temu mnogi, tudi nepričakovano, priključevali komunistom. To so bili liberalci in katoliški disidenti, krščanski socialisti in kocbekovci. Ti so večinsko vstopali najprej v partizane in nato v Partijo, ki je obljubljala večno utopijo, a je že čez pol stoletja morala napovedati bankrot – potem ko je povzročila opustošenost človeka in njegovega družbenega okolja. Do katere mere, še nihče ne ve. Katoličani, institucionalno zvesti katoličani so pred temi rečmi, ko je bil še čas, svarili, ko pa so komunisti začeli z množičnim fizičnim terorjem, so se tudi branili, sebe in druge. Odločili so se prav. Kar so napovedovali, se je zgodilo, v Sloveniji in drugod. Svoj pogum, svojo jasnovidnost, svojo zvestobo, ki so jo pokazali v največji krizi, ki jo je doživelo evropsko človeštvo, so drago plačali – tako drago kot malokateri narod v zgodovini. Slovenci smo jim dolžni zahvalo za dvojno zaslugo: za njihov zgodovinski nastop in za njihovo veliko žrtev. Z eno besedo bi lahko rekli: za njihov zgled, ki je najbogatejša dediščina, ki smo jo v zgodovini kdaj od koga dobili. Če bi bili normalni, bi po vsem tem vsi vedeli: Danes je tako, da ne samo Slovenija, ampak tudi Evropa potrebuje krščanstvo. Kdo bo rešil Evropo, če ne krščanstvo? Kdo bo rešil Slovenijo, če ne krščanstvo? Imamo veliko zgodovinsko knjigo, v kateri vse to piše, knjigo, ki smo jo tudi sami pisali, a je ne beremo! Imamo mučence, ki se njihova kri še prav posušila ni, in jih ne cenimo. Spreminjamo se v duhovne proletarce in v politično infantilno ljudstvo. Že sedemdeset let boljševiki manipulirajo z nami in še ni dovolj in še ne vemo, kaj se dogaja.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Jesenski dež – Čimprej domov Mirko Kambič
Postboljševiška adaptacija postmoderne
Če hočemo bolj razumeti kulturni pomen krščanstva v sedanjem svetu, nam bosta po naši misli nekoliko pomagala dva odlomka iz zajetne knjige (750 strani) Kulturne in družbene naloge šolstva, ki jo je izdalo združenje nemških filologov. Prvi odlomek govori o človekovi izpostavljenosti v svetu, v zadnjem stoletju celo o njegovi vrženosti v bivanje. »Tudi v prejšnjih časih je bil človek izpostavljen nevarnostim, a se je ta izpostavljenost dogajala v prostoru, ki ga je določal teološki in metafizični interpretativni vzorec« (str. 222). Po krizi, skozi katero je šla moderna, pa se je civilizacija znašla v postmoderni. Na njej avtorji knjige ugotavljajo naslednje značilnosti: smrt subjekta (smrt bitja, ki se razumeva iz subjekta); konec filozofije zgodovine (konec zgodovinskega človeka in njegovega sveta); razkroj družbe v nepreglednost od heterogenosti zaznamovane družbe (ki sestoji iz množice izoliranih faktov in podatkov in je ni mogoče več voditi); razkroj soodvisnosti med jezikom in resničnostjo (kar ima za posledico, da spoznanja glede svoje obveznosti nimajo veljave) (str. 76).
Zakaj je opisano stanje tako koristno za umevanje postboljševiške strategije pri nadaljevanju obvladovanju družbe? Zato, ker obstaja tu neka paralela. Kot je bil boljševizem v osnovni intuiciji moči razumljiv iz sebe, iz ideje, a je čakal na ustrezno zgodovinsko okolje za realizacijo, tako je tudi postboljševizem, potem ko je boljševizem zgodovinsko bankrotiral, v posesti iste hereditarne intuicije moči, spet čakal, da se kot nekoč boljševizem, realizira v skladu s spremenjenim zgodovinskim okoljem. In kakor je boljševizem našel matrico za svojo zgodovinsko realizacijo v jakobinskem konceptu nasilja, duhovnega in fizičnega (odbori za javno varnost, ki so nazadnje prepredli vso Francijo), tako je postboljševizem, potem ko je bilo nasilje v fizični in ideološki fakturi diskreditirano, vzel za matrico svojega postavljanja postmoderno z njenim načelom nedosegljive resničnosti. Boljševizem je videl možnost moči v uniformiranem človeku, ki sta ga vzdrževali Partija in policija, postboljševizem pa obratno v človeku, ki zgodovinsko nima nobenega skupnega oprijemališča, s pomočjo katerega bi zavaroval svojo človeško normalnost. Kot nekoč je človek tudi sedaj – le da na drug način, v svoji nemoči – odvisen od partije. Tudi sedaj partija uzakonja red, a zavestno tako, da nikoli ne doseže svojega cilja. Če se nekoliko ozrete naokoli, boste hitro zaslišali odmev tem besedam. Če pa boste nekoliko natančneje hoteli razumeti, kaj je tisto, kar vas spravlja v družbeno in človeško negotovost, boste tudi nazadnje ugotovili, da nekje iz ozadja deluje enotna volja, ki preko medijev zagotavlja tolikšno količino notranjega in zunanjega nereda, da ostaja človek v trajni odvisnosti. Kdor ne razume nove metode, ne razume ničesar.
Pojem kontinuitete je torej zelo koristen. Pove nam, da isti ljudje, ljudje istega duha obvladujejo človeka na dva diametralno različna načina: z ideologijo in z ukinitvijo ne samo vsake ideologije, ampak tudi vsake ideje. To pa pomeni, da je, kot nekoč, spet vse moč, samo moč in nič drugega kot moč. Ali, z drugega kota pogledano, da je vse manipulacija (kar je druga beseda za laž).
Vloga krščanstva in utrjevanje človeka
S povedanim smo poskušali utemeljiti vlogo, ki jo ima danes krščanstvo v Sloveniji. Zgodovinska je ta vloga zato, ker gre za restavracijo duhovne in družbene normalnosti, ki jo je boljševiška intervencija porušila. Bolj kot se morda tega zavedamo. Če hoče slovensko krščanstvo – v okviru institucionalnega katolištva – biti kos tej zahtevni in zapleteni nalogi, se mora najprej zavedati poverilnic, ki mu jih je dala zgodovina 20. stoletja, do katerih je dobilo pravico s tem, da se ni izneverilo zgodovini, ko je prišla. Ti papirji potrjujejo našo kompetentnost za vsako prihodnjo zgodovino, posebej pa za to, ki teče sedaj in ki zahteva urgenten duhovni in kulturni poseg. Naša naloga bo opravljena, če bomo omejili vpliv relativizma in nihilizma. Če bomo uveljavili zavest, da so nekatere stvari trdne in zanesljive.
Druga naloga krščanstva v prihodnosti pa je sooblikovanje moderne liberalne države. Ta naloga ni urgentna, ker ne more nastopiti, preden se ne iztrošijo potenciali sedanje postboljševiške ere. Zgodba je na kratko naslednja. Moderna država, ki je nastala v 19. stoletju, ima strukturni deficit, ki ga je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja klasično izrazil nemški ustavni sodnik Ernst Wolfgang Böckenförde in se glasi: »Svobodnjaška, sekularna država živi od normativnih predpostavk, ki jih sama ne more jamčiti.« Avtor je s to tezo naredil v konceptu moderne države prostor, kamor lahko stopijo s svojimi predpolitičnimi in nravnimi prepričanji tudi religiozne in nacionalne skupnosti. Nasprotniki in kritični presojevalci Böckefordöve teze (na primer Jürgen Habermas, Med naturalizmom in religijo) pa so nasprotno trdili (in deloma še trdijo), da tega deficita ni, če seveda drži, da z demokratičnim postopkom samim dosežemo legitimnost na primer ustavnih norm. »Ustavna liberalna država je legitimacijsko samozadostna in se lahko hrani z lastnimi kognitivnimi sestavinami, neodvisno od religioznih in metafizičnih sestavin tradicije.« Problem, ki ga priznava tudi Habermas, pa je v motivaciji: v pripravljenosti za angažma, za interese drugih, za drugega. Tega ni mogoče uzakoniti. Poleg tega je prepojenost krščanstva z grško metafiziko »omogočila filozofsko prilaščanje krščanskih vsebin«. Tako je nastal proces prehajanja med dvema sistemoma, kot pravi Habermas. »Prevod bogopodobnosti človeka v enako in brezpogojno upoštevanost dostojanstva vseh ljudi je eden takih rešilnih prevodov.« Nato Habermas še pravi: »Zato je tudi v interesu ustavne države, da se obzirno vede do vseh kulturnih virov, iz katerih se hranita solidarnost in normativna zavest državljanov. To konservativno zavest so začeli uveljavljati z govorjenjem o ‘postsekularni družbi’. »Izraz postsekularen daje religioznim skupinam priznanje za funkcionalni prispevek, ki ga dajejo k proizvodnji želenih motivov in naravnanosti.«
Čeprav postboljševiška država že sedaj s svojim stanjem kriči po tem razgovoru, mu njena elita iz znanih razlogov še ni pripravljena nuditi prostora. To bo, kot rečeno, sledilo njenemu koncu.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Je čas za žalost in čas za veselje Mirko Kambič
Politična sterilnost boljševizma in postboljševizma
Čeprav ima postboljševiška država vse formalne atribute demokracije, ne deluje tako, da bi bila tudi v resnici to, kar njene ustanove oznanjajo, da je. Tudi kadar kontinuiteta ne postavlja administracije države, imajo sile njene ideološke provenience v rokah toliko vzvodov moči, da o državi soodločajo, na mnogih področjih tudi odločajo. Toliko celoviteje in polneje takrat, kadar je tudi administracija njena. Videz, ki ga njene ustanove dajejo, je ta, da je država politična zgradba, a tam, kjer bi morala biti politika, tam je, če nam je dovoljeno uporabiti nekega znanega pisatelja, tam je praznina.
V tem je politična inhibicija boljševiškega uma, v tem je nefunkcionalnost postboljševiške simulacije države.
Boljševizem je nastal iz upora, ne iz upora zoper kaj konkretnega, zoper kako krivico na primer. Boljševizem je upor človeka, ki je mislil, da bi lahko bil Bog, in se je v nekem hipu, v neki uri odločil, da tudi postane. V nekem hipu – vse, kar se zgodi pomembnega, se zgodi v hipu – priprave pa so tekle stoletja. Stoletja je ta človek poslušal neki odmev, ne da bi vedel, da je odmev: »In bosta kakor bogova.« Ni vedel, da se je to že enkrat zgodilo. Ni vedel, da ima njegov upor pravzor v edenskem dejanju. Tudi tega ne, da bo kakor edenski človek, za svoj upor tudi on kaznovan. Boljševiški človek je bil kaznovan tako, da mu je bila odvzeta ustvarjalnost, ki je najbližja božji ustvarjalnosti – odvzeta mu je bila političnost. Od tod vse katastrofe, ki so jih po vrsti doživele boljševiške realizacije. Kot boljševizem, tako je tudi postboljševizem politično sterilen. Ne da njegovi pripadniki ne bi bili formalno politično usposobljeni v smislu znanja ali izobrazbe. Česar nimajo – kar jim je bilo odvzeto – je snov, iz katere je narejena politika in brez katere ni nobene politike, je skrb za drugega, ki je etična substanca. Kot so bili boljševiki, so tudi postboljševiki v celoti v sebi. Še ko se obračajo k drugemu, delajo to zaradi sebe in ostajajo v sebi. Da ne morejo iz sebe, to je njihovo prekletstvo ali njihova sterilnost. Še taka virtuoznost na orodjih politične manipulacije ne more prikriti bede dejanj, s katerimi bi od časa do časa le hoteli pokazati, da vejo, kaj se od njih pričakuje.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Našim dragim pokojnim v čast Mirko Kambič
Pri postboljševikih – sedaj govorimo o slovenskih razmerah – pa je še nekaj. Ko je boljševizem na zahtevo zgodovine razpisal konkurz – v resnici je to bil proces, v Evropi pa nam je to bilo postreženo z datumom – bi boljševiki ta dogodek lahko razumeli tudi kot milostni čas. Ko je boljševikom bilo rečeno, da morajo z odra, ko je bilo jasno, da jim nobena ukana ne bo pomagala, da se ukaza, ki je bil tako jasno in odločno in precizno formuliran, ne da tajiti, da ni bil noben človek, ki je to zahteval, ampak zgodovina sama, tedaj je to moralo biti tako boleče, da bi ta trenutek lahko bil obenem tudi trenutek resnice. Da, si pravimo, ko danes gledamo nazaj, to bi lahko bil trenutek rešitve. Ko jim je v tisti ponižanosti spet vse prihajalo pred oči – kako bi moglo, da jim ne bi, kljub vsemu, kljub vsemu – vse neresnice, s katerimi so polnili pretočne kanale slovenske zavesti, tako da niso mogli funkcionirati, kakor jim je ukazala narava; ko so spet bile pred njimi vse muke, s katerimi so milo lepoto domovine s svojimi kriki bremenili ubogi ljudje po breznih in prepadih, dokler so še mogli; kako jim je bilo, ko so pomislili na ves obup, ki se je odbijal od betonskih pregrad Barbarinega rova in se vračale nazaj in prinašal novo bolečino, če je tam še bilo kaj prostora zanjo – ali ne bi bilo takrat najbolj naravno, da bi pustili vse in šli »vzhodno od raja« in tam jokali nad seboj ali pa »škripali z zobmi«? Ne, ne, niso storili tega, šli so na volitve!
Ali so še kje bolj nesrečni ljudje? Ničesar jim ne bi rekli, če bi ubogali zgodovino in šli, če se 8. aprila 1990 ne bi spet postrojili na voliščih. Ko ne bi spet začeli igrati svoje prastare igre. Ali je takim ljudem sploh lahko kdaj hudo, se sprašujemo. Ne, ne, vse je spet kakor nekoč: tisto, česar nikoli nikjer ni bilo, je sedaj na vsakem koraku, tisto, kar pa je bilo na vsakem koraku, tistega sedaj ni nikjer. Revolucije, ki je bila povsod, sedaj ni nikjer, NOB, ki ga ni bilo nikjer, pa je edino, kar je bilo. Spet so polni starih spretnosti, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. Spet so odprli svojo staro prevarantsko obrt.
Nova Slovenska zaveza veliko reči nima. Ima pa spomin. Naj vam sedaj povemo, kaj je o spominu povedal Josef Pieper: »Življenjska nujnost izročila je v tem, da je, kot se glasi neki stari stavek, za ljudi bolj važno, da se spominjajo kot pa da se kaj novega naučijo. Človekovo življenje se ne znajde v nevarnosti samo tako, da se ljudje k temu, kar znajo, ne naučijo česa novega, ampak tudi tako, da kaj važnega pozabijo in zapravijo.«
Nova Slovenska zaveza ima to prednost, da nosi v svojem spominu to, kar se je Slovencem zgodilo v dvajsetem stoletju, od začetka do konca. To je bolj važno, kot večina ljudi misli. Zakaj kar nas je zadelo, nas je zadelo zato, ker preveč ljudi ni nosilo v sebi tega, kar Slovenci moramo vedeti. Zmerom!