Avtor: Mirko Kunčič

Ded pripoveduje

Polonca, veš, pri nas doma

je vse, je vse drugače,

še kruh je slajši, pa čeprav –

suh krajec za berače.

Planine sončne in gore,

potoki žuboreči,

vasice bele in cesté –

oj ljubi domek, kje si?

Še ptički lepše tam pojo,

še zarje so bolj zlate

in čudo božje, kaj je rož

dišečih sredi trate!

Polonca veš, pri nas doma –

ah, ti bi kar strmela,

to drago rodno zemljico

bi na srce prižela!

Na dedovih kolenih

Kam pa, kam, Polončica,

danes na konjičku?

Tja čez morje, tja čez plan

v našo vas na gričku.

Tam je domek, tvoj in moj,

tam si se rodila,

tam je prve pesmice

mati te učila.

Kam pa potlej? Na Triglav?

Tja konjič ne more;

zvabil bi ga gorski škrat

v svoje črne dvore.

Na otoček v jezeru

tudi ne pozabi.

Milo, milo klenka zvon

in domov nas vabi.

Kam pa še? Na božjo pot

k Materi premili.

Skleni prste, prosi jo,

naj se nas usmili.

Dalje, dalje, hop konjič,

tja v Ljubljano belo.

Hej, kako bi v njej srce

spet se nam ogrelo!

Videla, Polončica,

vso si domovino.

Kam pa na konjičku zdaj?

Ah, nazaj v tujino.

Opis slike: Rodni dom, hiše očetove streha