Avtor: Jožef Kociper

O avtorju

Christofer R. Browning je profesor zgodovine, diplomiral je na Oberlin College leta 1968 in doktoriral na univerzi Wisconsin-Madison leta 1975. Poučeval je na Pacific Lutheran University 1974-1999. Browning je bil izvoljen za člana Ameriške akademije znanosti in umetnosti v letu 2006. Najbolj je znan po svoji knjigi o holokavstu iz leta 1992 »Običajni ljudje. Rezervni policijski bataljon 101 in končna rešitev na Poljskem«.
Browning predstavlja študijo nemške rezervne policijske enote 101, ki je bila udeležena v pokolih in deportacijah Judov v nacistična taborišča smrti v okupirani Poljski leta 1942. Zaključek knjige, ki je bila precej pod vplivom eksperimentov Stanley Milgrama, je bil, da člani enote 101 niso bili demoni ali nacistični fanatiki, ampak običajni ljudje srednjih let iz delavskega razreda iz Hamburga.
Browning trdi, da so policisti enote 101 ubijali iz osnovne poslušnosti do avtoritete in zaradi pritiska znotraj skupine, in ne iz želje po krvi ali zaradi prvinskega sovraštva. Knjiga opisuje uboje, ki jih izvajajo običajni ljudje. V knjigi je izraženo spoznanje: kadar so ljudje v ustreznih okoliščinah in podrejeni avtoriteti, večina izpolni ukaze, tudi če ugotovijo, da so dejanja nemoralna in kazniva.V knjigi dokazuje, da običajni ljudje zelo verjetno izpolnijo naročila, ne glede na osebna vprašanja ob tem, če zaznavajo, da ta naročila izvirajo od priznane avtoritete. To zanimivo hipotezo je raziskoval tudi Milgram v svojih eksperimentih.
Knjiga »Običajni ljudje« je dobila veliko pohval, povsem pa jo je zavrnil Daniel Goldhagen. Glavni očitek je neupoštevanje pomena nemške kulture, ki je povzročila holokavst. V izredno sovražni oceni knjige v New Republic julija 1992 je Goldhagen poudaril, da je knjiga »Običajni ljudje« brez vsake znanstvene vrednosti in obtožil Browninga ponarejanja dokazov. Goldhagen je leta 1996 napisal kontroverzno knjigo »Hitlerjevi prostovoljci«, ki v veliki meri skuša ovreči Browningovo tezo. Browning v spremni besedi argumentirano odgovarja na te kritike.

Kratek povzetek knjige

Avtor Christofer R. Browning opisuje, kako je bil rezervni policijski bataljon 101, kot večina nemške družbe, vpet v rasistično in protisemitsko propagando. Indoktrinacija je potekala tako v osnovnem treningu kot tudi v vsakodnevni praksi znotraj vsake enote. Večina članov tega bataljona ni bila pripravljena za ubijanje Judov. Poskušal je ugotoviti, zaradi katerih razlogov posamezni policisti niso streljali. Bataljon je namreč doživljal izolacijo in odpor, poslan je bil v tujo deželo s sovražno populacijo. Zelo dobro prikazuje nasprotja med zahtevami vesti in moralnimi normami na eni strani in avtoritativnimi normami znotraj bataljona.
Bralec dobi občutek, da zve več o življenju in delovanju bataljona, kot so vedeli v takratnem času posamezni člani bataljona o tem, kaj se dogaja. Večina knjige je osredotočena na rekonstrukcijo dogodkov, v katerih so policisti sodelovali. Lahko se strinjamo z avtorjem, da je večina ljudi v policijskem bataljonu 101 bilo povsem običajnih. Bataljon je štel petsto mož srednjih let, v glavnem so bili delavci nemškega rodu. Večina teh ljudi ni bila včlanjena v nacistične stranke ali v SS. Največ jih je bilo doma iz Hamburga, to je iz mesta, ki ga je nacistična Nemčija okupirala nazadnje. To pomeni, da niso bili dolgo časa izpostavljeni nacističnemu režimu. Ti ljudje se niso sami izbrali ali določili za policiste niti jih niso posebej izbrali, ker bi bili npr. bolj nasilni. Z mobilizacijo so bili iztrgani iz svojega običajnega normalnega življenja, postavljeni v enote in dobili so nalogo, da ubijajo in deportirajo Jude, ker so bili edini na razpolago za to nalogo.
Kar je presenetljivo, je, da so ti običajni ljudje bili povsem sposobni za ubijanje desettisočev. Dejansko so njihove sposobnosti za ubijanje bile tako velike, da so bistveno presegle pričakovanja celo nacističnih voditeljev. Morda je nanje – tako kot na druge Nemce – vplival občutek njihove lastne večvrednosti in rasne izbranosti. Na Jude so gledali kot na manjšino. Močan je bil pritisk skupine in občutek dolžnosti, zato so v večini postali ubijalci. Browning se sprašuje, ali bi v enakih ali podobnih okoliščinah običajni ljudje ravnali enako. To se sprašuje tudi komentator Vlado Miheljak v spremni besedi h knjigi Poslušnost avtoriteti.
Večina knjige temelji na arhivskih dokumentih ter zapisnikih sodnih zaslišanj v zvezi s holokavstom med leti 1962–1972. Glavni vir so posamična pričevanja, zapisniki sojenj, raziskovalni zapisi in dokumenti o zaslišanju članov rezervnega policijskega bataljona 101. Dodatni vir so še druge knjige, ki govorijo o nacizmu in holokavstu, kot v prikazu te knjige omenja Walter Zapotoczny.
Dejstva in ključne točke, ki jih avtor poudarja, se skladajo z drugimi raziskavami o holokavstu. V tej knjigi Christofer Browning pokaže zelo natančna zaporedja dogodkov ter individualne reakcije, ki so običajne ljudi spremenili v ubijalce. Njegovi argumenti imajo smisel. Ne dela nobenih neutemeljenih hipotez. Vzrok, posledice in argumenti so predstavljeni na logičen način in zelo razvidno. Navadni ljudje Cristoferja Browninga so delovali kot običajna nemška zvezna policija. Gre za natančno študijo ubijalcev, ki je tem bolj mogočna, ker je napisana z določenim občutkom in trudom za empatijo in razumevanje. Browning analizira množico teh ljudi, okrog 125, približno 20 let po teh dogodkih, ter zelo natančno razmišlja o njihovi motivaciji. Zelo plastično ponazori, kakšna je bila resnična organizacija policijskega bataljona 101. Knjiga pušča bralcu možnost in prostor, da se lahko sam postavi v to situacijo. Skozi knjigo vse bolj natančno spoznavamo sistematični vzorec delovanja bataljona. Bataljon 101 je dobival svoje naloge vsakokrat sproti in pri tem je postajal vse bolj organiziran in prefinjen. Delitev dela med člani je postajala vse bolj specializirana in v tej svoji specializaciji del so postajali vse bolj učinkoviti – kot skupina in kot posamezniki. Ljudje, ki so doživeli streljanje tako velikega števila Judov, so postali tudi izvedenci v tem, kako ubijati čim bolj indirektno in oddaljeno in vendar pri tem ostati zelo učinkovit. V začetku so bili možje zelo blizu svojim žrtvam, v neposrednem kontaktu. Pozneje pa so postali vse bolj specializirani in večina je ugotavljala, da če streljajo v množičnih pokolih, postajajo Judje vse bolj ljudje brez obraza in ubijalci niso bili več tako prepleteni s svojimi žrtvami. To je ljudem bataljona 101 omogočilo, da so postali vse bolj učinkoviti ubijalci. Zgodil se je nekakšen paradoks: čim bolj so bili fizično oddaljeni od ubijanja in žrtev, bolj metodično in učinkovito je postajalo to ubijanje.

Avtor slike: (Iz knjige Chrostofer R. Browning, Običajni ljudje, rezervni polocijski bataljon 101)

Opis slike: Možje rezervnega policijskega bataljona 101 lovijo po deželi skrite Jude (Iz knjige Chrostofer R. Browning, Običajni ljudje, rezervni polocijski bataljon 101)

Skratka, ta knjiga je izredno informativna in daje bralcu zelo močan in natančen vtis o strahotnih in brezumnih akcijah policijskega bataljona 101. Pokaže neverjetno krutost genocida, ki se je dogajal v holokavstu. Knjiga razodeva resnico, da so posamezni policisti imeli precej priložnosti, da bi se lahko izognili ubijanju Judov. Kljub temu večina med njimi ni izkoristila priložnosti, da bi se umaknili iz strelske vrste. Še več – postajali so zmeraj bolj specializirani izvedenci in eksperti v ubijanju. Knjiga je priporočljiva za vsakogar, ki se zanima za holokavst in predvsem za vprašanje, zakaj običajni ljudje lahko postanejo ubijalci.

Prikaz knjige

V enajstih mesecih, od sredine marca 1942 do februarja 1943, je bilo na Poljskem ubitih okrog 55-65% Judov. Bliskovita vojna, ki ni uspela na bojni fronti v Rusiji, je v ofenzivi zoper Jude popolnoma uspela. Večina Judov v velikih getih v Varšavi in Lodzu je bila takrat že pobita. Toda največ poljskih Judov je živelo v majhnih mestih in vaseh, kjer je bilo med populacijo pogosto več kot tretjina Judov, v posameznih primerih celo do devetdeset odstotkov. Kako so se Nemci organizirali in uničili vso to razširjeno judovsko populacijo? Kje so našli ljudi v tem letu vojne, da so lahko tako grozljivo uresničili svoj manever masovnih pobijanj?
V zapiskih o rezervnem policijskem bataljonu 101 je veliko sodnih zaslišanj zoper 125 ljudi od leta 1960 naprej. V pričevanjih o istih dogodkih, ki so jih doživeli različni posamezniki, je po več kot dvajsetih letih po dejanjih marsikaj spremenjenega. Vsak od teh ljudi je igral drugačno vlogo. Vsak je videl, doživel ter počel različne stvari. Vsak posameznik je tudi potisnil iz zavesti ali pozabil določene vidike svojih izkušenj v bataljonu ali pa je svoje spomine nekoliko preoblikoval. To je v zasliševanjih ves čas prisotno v zelo konfuznem načinu pripovedovanja in spominjanja. Poleg teh različnih spominov in raznih perspektiv pa je prav tako pomembna okoliščina, kako so ta pričevanja nastajala. Večina ljudi se je bala pravnih posledic govorjenja resnice, kot so se je pač spominjali. Tako ni delovala samo represija in popačenje ter distorzija spomina, temveč tudi zavestno laganje. Vsi ti dejavniki so močno vplivali na pričanje.
Seveda bi vsak človek in predvsem vsak zgodovinar na ta material gledal drugače in bi videl te dogodke na različen način. Vendar pa gre za drug pogled, in sicer prakso vsakdanje zgodovine, zgodovine vsakdanjega življenja, ki opisuje izkušnje navadnih ljudi. Kot pokaže zgodovina rezervnega policijskega bataljona 101, so množični ubijalci postali vse bolj rutinirani. V normalnih okoliščinah se nam to zdi izjemno abnormalno. Drug možen ugovor za tak način prikazovanja je, da se kaže prevelika empatija do storilcev in tudi poskus razumeti jih. Seveda takšno pisanje zgodovine zahteva, da ne demoniziramo vsega povprek. V policijskem bataljonu, ki je moral izvajati množične poboje in deportacije, je bilo le majhno število tistih, ki so temu ugovarjali ali se temu izmikali – a so bili vsi človeška bitja. V isti situaciji so eni lahko bili morilci, drugi so se temu izognili, in vendar je oboje bilo človeško, če bi seveda skušali razumeti in razložiti vedenje obojih, kot je najbolj možno. Seveda razumevanje še ni odpuščanje in tudi razlaganje ni opravičevanje. Toda če ne skušamo razumeti storilcev v človeških pojmih, tudi ni mogoče nekega dne študirati zgodovine storilcev holokavsta. Iti moramo prek črno belega mišljenja in enodimenzionalne karikature.

Začetek množičnih pobojev, poboj v Jožefovem

Bataljon 101 je evakuiral okrog 36.972 oseb od nameravanih 58.628. Okrog 22.000 ljudi je pred evakuacijo zbežalo.
Ko je prišlo do prvega množičnega ubijanja v Jožefovem, je eden od oficirjev, Buchman, jasno povedal, da je sam poslovni človek in da ne bo v nobenem primeru sodeloval v takšni akciji, ko je potrebno ubijati nemočne ženske in otroke. Prosil je za drugo nalogo. Sporočeno mu je bilo, da bo lahko sodeloval kot spremljevalec Judov, ki so jih preselili v delovna taborišča v Lublin. Ko je komandant Trapp dobil navodilo za poboj, je postrojil bataljon. Eden od policistov se spominja, da je Trapp dejal: »O Bog, zakaj so mi dali te ukaze?« in si je ob tem položil roko na srce. Drugi policist je pričal: »Še danes natančno vidim pred svojimi očmi, kako je major Trapp hodil po sobi naprej in nazaj z rokami na hrbtu, dajal je vtis, da je na tleh, in je rekel nekaj takega kot: »Človek, takšno delo ni zate, toda ukazi so ukazi!«

Avtor slike: (Iz knjige Chrostofer R. Browning, Običajni ljudje, rezervni polocijski bataljon 101)

Opis slike: Možje rezervnega policijskega bataljona 101 stražijo Jude iz Miedzyrzeca 26. maja 1943. Potem so jih odpeljali v Majdanek in jih novembra 1943, na tako imenovani »praznik žetve«, pokončali. (Iz knjige Chrostofer R. Browning, Običajni ljudje, rezervni polocijski bataljon 101)

Drug policist se je spomnil, da je videl, kako je Trapp po končanem poboju sedel v skupni sobi na stolu in grenko jokal. »Solze so mu v resnici tekle.«
Pričevanje policista o njegovem stanju, ko je imel pred seboj četrto žrtev: »Streljanje na ljudi je bilo zame tako odvratno, da sem četrtega človeka zgrešil. Nisem mogel natančno meriti. Naenkrat sem čutil slabost in me je sililo na bruhanje, odšel sem stran od strelskega mesta. Vedel sem, da se ne obnašam prav. Videl sem, da ne morem več natančno meriti, a vem, da sem četrtič namerno zgrešil. Potem sem šel v gozd, bruhal sem in sedel na drevo. Nato sem v gozdu glasno kričal, hotel sem biti sam. Danes lahko rečem, da sem bil popolnoma na koncu z živci. Mislim, da sem ostal sam v gozdu kakšne dve ali tri ure.«
Ko so po nekaj urah streljanja možje prišli v barake (v Bilgoraju), so bili vsi depresivni, jezni, zagrenjeni in pretreseni. Jedli so zelo malo, pili pa zelo veliko. Na voljo so bile velike količine alkohola in tako se je marsikateri od policistov popolnoma opil. Major Trapp je hodil okrog in poskušal potolažiti in umiriti ljudi, se zmeraj znova izgovarjal in prelagal odgovornost na višje avtoritete. Toda niti pitje niti tolažba Trappa nista mogla odplakniti občutka sramu in groze, ki je bila prisotna v barakah. Trapp je prosil ljudi, da ne govorijo o tem, toda oni glede tega niso potrebovali prigovarjanja. Tisti, ki niso bili v gozdu, niso želeli ničesar izvedeti o tem. Tisti, ki so bili, pa niso želeli o tem govoriti niti takrat niti pozneje. Tihi sporazum znotraj rezervnega policijskega bataljona 101 je bil, da se o ubijanju v Jožefovem ne govori. Vsa stvar je bila nekakšen tabu. Toda ta sporazum ni mogel zaustaviti nočnih mor. V prvi noči po pomoru v Jožefovem je eden od policistov skočil pokonci in streljal v zrak sredi barake.

Razmišljanje o množičnem ubijanju v Jožefovem

Samo dvanajst ljudi od približno petstotih je instinktivno odgovorilo na ponudbo majorja Trappa in izstopilo iz strelske vrste. S tem so se izognili temu, da bi bili množični ubijalci. Zakaj je tako malo ljudi izjavilo, da ne želijo streljati? Po eni strani je šlo za presenečenje, saj ni bilo nobenih opozorilnih znamenj ali časa za razmišljanje. Večina policistov je bila popolnoma presenečenih zaradi akcije v Jožefovem. Tako tudi niso mogli reagirati na ponudbo majorja Trappa in so s tem tudi izgubili svojo prvo priložnost. Najbolj pomemben pri pomanjkanju časa za refleksijo je bil pritisk prilagajanja – konformističnost. Ljudje so se identificirali z uniformo in s svojimi kolegi in se niso ločevali od svoje skupine, da ne bi izstopali. Bataljon je bil ustanovljen šele pred kratkim in ljudje se pravzaprav med sabo še niso niti poznali. Povezanosti in kolegialnosti med njimi še ni bilo. Izstopiti iz vrste v Jožefovem je pomenilo, da posameznik zapušča kolege in da je preveč šibak ali slabič. »Kdo bi si upal,« je rekel eden od policistov, »izgubiti obraz pred svojo skupino?« »Če vprašanje postavite meni, zakaj sem skupaj z drugimi streljal v prvi vrsti,« je rekel drug policist, »moram odgovoriti, da nihče ni želel biti slabič.« Večina od spraševanih policistov je zanikala, da bi sploh imeli kakšno možnost izbire. Ko so se soočili s pričevanji drugih, večina ni ugovarjala majorju Trappu, da jim je ponudil izbiro kot darilo, temveč so se pritoževali, da njegovega govora niso slišali in se ga tudi ne morejo spomniti.
Nekateri so se izgovarjali na preproste razmisleke, 35-letni kovinarski delavec iz Bremerhavna je rekel takole: »Skušal sem se potruditi in to mi je bilo tudi omogočeno, da sem streljal samo otroke. Navadno so matere imele otroke v naročju. Moj sosed je streljal matere in jaz sem streljal otroka, ki je bil pri njej, ker sem razmišljal v sebi takole: ‘Otrok brez matere ne more živeti sam dlje. To mi je bilo naloženo.’ Tako sem si govoril in tako sem pomiril svojo vest, da ni mogoče pustiti otroka brez matere.«

Avtor slike: (Iz knjige Chrostofer R. Browning, Običajni ljudje, rezervni polocijski bataljon 101)

Opis slike: Možje rezervnega policijskega bataljona 101 so si vzeli čas in prisilili skupino Judov, da so pozirali fotografom, preden so jih odpeljali v smrt v Treblinko. (Iz knjige Chrostofer R. Browning, Običajni ljudje, rezervni polocijski bataljon 101)

Oficir Buchman je navajal etični vidik za svoj odpor. Kot rezervni oficir in poslovni človek iz Hamburga ni hotel in ni mogel streljati na nemočne ženske in otroke. Poudaril je tudi pomembnost ekonomske neodvisnosti, ko je razlagal, zakaj njegova situacija ni ista kot pri njegovih oficirjih, ki so bili člani SS. »Jaz sem nekoliko starejši človek in predvsem rezervni oficir in zame ni bilo posebej važno, da bi si prizadeval ali iskal neko prednost. Doma sem imel vse možnosti za posel. Glavni šefi so bili mladeniči in karierni policisti, ki so želeli postati nekaj.«
Glavni problem, s katerim se je soočil major Trapp in njegovi nadrejeni, ni bil etično in politično utemeljena opozicija manjšine, temveč velika demoralizacija, ki se je zgodila pri tistih, ki so streljali in ki niso bili več zmožni nadaljevati tega. Šlo je za reakcijo na grozo ubijanja kot takega. Če bi rezervni policijski bataljon 101 moral zagotavljati ljudi za nadaljnje uresničevanje »končne rešitve« v Lublinu, bi psihološko breme bilo potrebno nekako olajšati in upoštevati. To psihološko razbremenitev, ki je bila nujna za integracijo rezervnega policijskega bataljona 101, so dosegli z delitvijo dela. Breme neposrednega ubijanja se je premaknilo v koncentracijska taborišča in tako so najbolj grdo od vsega dela opravili drugi. Ta sprememba je bila zadostna, da je ljudem v rezervnem policijskem bataljonu omogočila njihovo nadaljnjo udeležbo v končni rešitvi. Ko je ponovno prišel ukaz in čas za ubijanje, policisti niso več »znoreli« kot prvič. Postali so vse bolj učinkoviti in goreči izvrševalci.

Lov na Jude

Večina tako imenovanih »lovcev na Jude« je bila sestavljena iz majhnih patrulj, ki so bile poslane v gozd, da bi likvidirale posamične bunkerje ali zaklonišča, o katerih so zvedeli od Poljakov. Bataljon je imel široko mrežo informatorjev in »tekačev po gozdu« ali zasledovalcev, ki so poiskali in razkrili skrita mesta, kjer so bili Judje. Večina drugih informacij o Judih v gozdovih je prišla od Poljakov, katerim so ti kradli hrano. Ko so dobili kakšno poročilo, je lokalni policist sestavil majhno patruljo, ki je lokalizirala skrite Jude. Čas in scenarij je bil že pripravljen z nekaj manjšimi spremembami. Policist je sledil poljskemu vodiču direktno do bunkerja ter vrgel bombo v odprtino. Jude, ki so preživeli prvo eksplozijo, so izvlekli iz bunkerja ter prisilili, da so se ulegli na tla. Ustreljeni so bili v vrat. Trupla so običajno pokopali v najbližji poljski vasi.
Te patrulje so bile za večino policistov preveč pogoste. Spominjajo se, kako pogosto so v njih sodelovali. To je bil več ali manj naš vsakdanji kruh, je povedal eden. Izraz »vsakdanji kruh« je pomenil za drugega policista lov na Jude. Občasno so imeli tudi borbe s partizani, vendar so bili večinoma na lovih na Jude. »Te akcije so bile naša glavna naloga in v primerjavi z realnimi partizanskimi akcijami so bile veliko bolj številne.« Čeprav je bil lov na Jude deležen zelo malo pozornosti, je tvoril zelo pomemben in statistično zelo velik del »končne rešitve«. Veliko število judovskih žrtev v splošnem okrožju je izgubilo življenje na ta način. Ne glede na statistiko pa je bil lov na Jude psihološko izredno pomemben za mentaliteto zločincev. Večina nemških okupatorjev na Poljskem je bila udeležena v čisčenju geta, kar se je lahko tudi relativno hitro in zlahka potisnilo v podzavest, toda lov na Jude ni bil kratka epizoda, bil je zelo napeta, neutrudna in nenehna kampanja, v kateri so lovci zasledovali in ubijali svoj plen na direkten in oseben način. To ni bila prehodna faza, temveč bistveni pogoj za stalno pripravljenost in namero, da ubijejo zadnjega Juda, ki ga bodo našli.

Avtor slike: (Iz knjige Chrostofer R. Browning, Običajni ljudje, rezervni polocijski bataljon 101)

Opis slike: Judinje in njihove otroke iz Miedzyrzeca trpajo v tovorne vagone. (Iz knjige Chrostofer R. Browning, Običajni ljudje, rezervni polocijski bataljon 101)

Rezervni policijski bataljon 101 je v prvi akciji v Jožefovem ubil približno 6500 Judov in približno 1000 Judov v »lovu na Jude«. Približno 30500 Judov je bilo ustreljenih v Majdaneku in Poniatovi, tako da je bataljon sodeloval pri smrti najmanj 38.000 Judov. Število Judov, ki so bili poslani na vlak v Treblinko, pa je znašalo okrog 45.000. V tem številu je všteto tudi najmanj 3000 Judov iz Miedryrzreca v maju 1943, ki so umrli v drugih koncentracijskih taboriščih. Bataljon s petstotimi ljudmi je pustil za seboj najmanj 83000 trupel Judov.
Skoraj vsi člani bataljona so preživeli propad tretjega rajha in se varno vrnili v Nemčijo. V neposrednem povojnem obdobju so le štirje člani enote doživeli pravne posledice za svoja dejanja na Poljskem. Aretirani so bili zaradi sodelovanja v uboju 78 Poljakov v mestu Talcyn, izročili so jih Poljski leta 1947. Dva sta bila obsojena na smrt, dva pa na zaporno kazen. Leta 1962 pa je policijski rezervni bataljon 101 kot celota prišel v preiskavo in pregon s strani državnega tožilca v Hamburgu. Leta 1967 je bilo štirinajst članov enote obsojenih. Čeprav je bila obsojena večina, jih je le pet prejelo zaporne kazni (od pet do osem let), ki so bile nato v okviru dolgotrajnih pritožbenih procesov znižane.

Dojemanje Judov s strani članov bataljona

Eden od policistov je poročal, kako je izčrpan star mož kolabiral in dvignil roke k poročniku Bekemayerju ter ga prosil usmiljenja. Poročnik pa ga je ustrelil naravnost v usta.
Za večino policistov so bili Judje umazani in manj čisti v primerjavi s Poljaki. Nekateri policisti so imeli določeno občutljivost ter so Judom priznavali, da so človeška bitja. Videli so, da so bili oblečeni v cunje in na pol sestradani. Podobna razdvojenost je tudi v opisu judovskega vedenja na mestu streljanja. Nekateri so bili pretreseni zaradi judovske pasivnosti, verjetno so ob tem imeli občutke krivde, kar je vključevalo, da so Judje sprejemali svojo lastno smrt. Ni bilo nobenega odpora, nobenega poskusa, da bi ušli. Judje so sprejemali svojo usodo: Takoj so se ulegli na tla, da bi bili ustreljeni, ne da bi čakali, da bi jim kdo zapovedal, naj se uležejo. V drugih zapisih pa se zelo jasno kaže dostojanstvo teh žrtev. Drža Judov je bila »osupljiva in neverjetna«. V Komarovki je imel eden od oficirjev dve judovski gospodinji po imenu Jutta in Hari. Nekega dne je oficir rekel, da ne moreta več biti tam in da ne ostane drugega, kot da jih postrelijo. Eden od policistov se je z Jutto pogovarjal, medtem ko jo je drugi od zadaj ustrelil. Kmalu za tistim so Hari, drugo gospodinjo, ustrelili v hrbet, ko je nabirala jagode. Za policiste je moralo biti izjemno boleče, da so streljali žrtvi, ki sta jim mesece in mesece pripravljali hrano in so ju poznali po imenu. Po standardih nemško-judovskih odnosov iz leta 1942 je veljalo, da je hitra smrt, brez agonije ali opozorila, primer človeškega sočutja!

Poskus z zaporom – Zimbardo

Kako pomembni so situacijski dejavniki nad osebnimi psihološkimi značilnostmi, je pokazal eksperiment z zaporom, ki ga je naredil Filip Zimbardo na Standfordu. Izbral je ljudi, ki so bili po psiholoških testih znotraj normalnega ranga, ter vključil enega posameznika, ki je imel rigidno nagnjenost h konvencionalnim vrednotam ter podrejeno nekritično držo do avtoritete. Zimbardo je razdelil svojo testno skupino na zapornike in stražarje ter jih dal v simulirani zapor, ki bi naj trajal 21 dni. Zunanja fizična nasilnost je bila preprečena, vendar je v šestih dneh zaporniškega življenja, v katerih so stražarji delali v tridelnem turnusu ter so skušali najti načine kontroliranja bolj številčne zaporniške populacije, prišlo do izjemno hude brutalnosti, poniževanja in dehumanizacije. Najbolj dramatično in stresno pa je bilo za Zimbarda opažanje, s kakšno lahkoto se takšno sadistično vedenje lahko spodbudi v posamezniku, ki sploh ni sadistični tip. Zaporniška situacija sama, zaključuje Zimbardo, je zadosten pogoj, da ustvari izkrivljeno, antisocialno vedenje.

Avtor slike: (Iz knjige Chrostofer R. Browning, Običajni ljudje, rezervni polocijski bataljon 101)

Opis slike: Možje rezervnega policijskega bataljona 101 stražijo Jude na igrišču v Lomazih, preden jih bodo pokončali. (Iz knjige Chrostofer R. Browning, Običajni ljudje, rezervni polocijski bataljon 101)

Med storilci zločinov imajo ukazi od zgoraj običajno največjo moč. Najpogosteje so jih navajali kot razlago za svoje vedenje. Avtoritativna politična kultura nacistične diktature jih je naredila netolerantne, bili so prisiljeni v pokorščino ukazom in neusmiljeno disciplino. Tako se je ustvarila situacija, v kateri posamezniki niso imeli izbire. Ukazi so ukazi in v takšni politični klimi posameznik nima možnosti za neposlušnost. Zaradi tega so vztrajali. V situaciji nemogoče trdosti, ostrine niso mogli biti odgovorni za svoja dejanja.
Zanimivo, da se je Zimbardo po petintridesetih letih ponovno ozrl na svoj eksperiment ob pogledu na nove podobe zla, ki prodirajo prek medijev v našo zavest: Irak, zapor Abu Graib, Srebrenica …

Vprašanja za običajne ljudi

Ta knjiga je vznemirljiva in močna. Ne gre samo za spoznanje o tem, zakaj se je zgodil holokavst, temveč kako so se ljudje psihološko spremenili iz navadnih ljudi v aktivne udeležence v najbolj grozljivem zločinu v človeški zgodovini. Tako trdi Walter Reich v recenziji knjige v The New York Times Book Review.
Kako lahko razumemo grozljivost in banalnost ubijanja kot običajni ljudje, ki smo preko socializacije ponotranjili eno od desetih zapovedi? Prepoved »Ne ubijaj!« so v našo kulturo vnesli Judje pred tremi tisočletji. Pred nekaj desetletji je zagledala luč sveta deklaracija o človekovih pravicah, med katerimi spoštovanje življenja zavzema prvo mesto. Mojzes je razumel globino in razsežnost prepovedi »Ne ubijaj!«, saj je kot egipčanski princ pobegnil v puščavo, ker je ubil človeka. Razumel je tudi, da je ubijalec zaščiten, čeprav je ubil človeka. V pripovedi o prvem umoru je Kajn zaščiten s strani Boga, čeprav si je zaslužil kazen za nepotrebni umor brata. Ubijanje namreč gre zelo hitro preko pravila oko za oko, življenje za življenje.
Če pa pogledamo zadnjih nekaj desetletij po deklaraciji o človekovih pravicah, še nikoli ni bilo toliko kršitev in ubijanj ljudi kot v tem času. Moralna deontološka argumentacija, pa naj se naslanja na Boga ali na človekove pravice kot dodatno avtoriteto, je v konkretnih situacijah prešibka in preveč oddaljena. Tam je na delu samo situacijska in teleološka etika. Odločilni igralec pa je človek v svoji trenutni moralni zrelosti ali nedozorelosti.
To nam pričajo mediji z vsakodnevnimi poročili z današnjih front, od Iraka do napadov piratov na neoborožene ladje. O tem imamo izkušnjo v bližini, na bivših bojiščih in množičnih grobiščih bivše Jugoslavije. In kar je še bolj alarmantno, otroci, ki se učijo zgodovine najnovejšega časa na tleh bivše Jugoslavije, se večinoma učijo le z vidika žrtve, kaj so drugi narodi storili njihovemu narodu. Sovražno razmišljanje, ki rojeva ideologije, sovražne do drugih (drugačnih, krivih, manjvrednih) narodov, se hrani s sovražnim govorom, ki ga ustvarjajo intelektualci. To je še en znak, da se iz preteklosti učimo samo tisto, kar smo že prej delali narobe. Torej se iz zgodovine človek ne nauči ničesar novega.
Učitelj verouka in Nemka, dva izmed redkih v Milgramovem eksperimentu, nista hotela dajati smrtne doze električnega šoka ljudem na drugi strani. Učitelj je povedal: »Če ima človek za najvišjo avtoriteto Boga, tedaj ta trivializira človeško avtoriteto.« Nemka pa je povedala: »Morda smo videli preveč bolečine.« Nobeden od teh običajnih ljudi ni bil pripravljen mučiti človeka po nevsiljivem ukazu avtoritet, imeli so samo sočutje do človeka in dovolj moralne moči ter poguma, da so storili, kar je končno edino prav in kar bi verjetno storil vsakdo drug na njihovem mestu, če bi imel dovolj živo vest.
Menim, da je rešitev običajnih ljudi možna takrat, ko bomo znali – mi običajni ljudje – postaviti spomenike tistim maloštevilnim, ki so izstopili iz strelske vrste in niso hoteli streljati. Med petstotimi je bilo dvanajst takšnih, ki so prvič izstopili. Kako bi se pa vi odločili na njihovem mestu?