Avtor: Marjan Kovač

Velikonočni ponedeljek, devetega aprila dva tisoč dvanajstega leta nas je prebudil v jasno in očiščeno jutro, še sveže in polno simbolike in živega spomina na najbolj dramatična dogajanja v človeški zgodovini. Bog je tedaj nazorno in stvarno posegel v človeško zgodovino, da bi mi postali bolj božji … Velika noč je vrhunec Jezusovega zemeljskega delovanja … Praznemu grobu na velikonočno jutro sledi dan, ko dva učenca na poti v Emavs srečata tujca in mu vsa žalostna in razočarana pripovedujeta »kaj se je tam zgodilo te dni« … Zapustilo ju je upanje, polaščal se ju je nemir …, vendar, ko jima ta zakriti tujec ponudi pot upanja in odrešenja, se jima odprejo oči in Ga prepoznata …
Tudi mi, slovenski narod, potujemo skozi zgodovino v Emavs po nam lastni poti, polni raznih preizkušenj, podobno kot dva učenca. Pogosto nas spremljajo žalost, razočaranje, malodušje, zapušča nas upanje in polaščata se nas napuh in sovraštvo, pa nasilje … kljub temu, da je Gospod z nami in nas nagovarja naj mu sledimo … Gospod nas je spremljal na poti v Emavs tudi v času druge svetovne vojne, vendar so bile nekaterim oči zastrte in so povzročili mnogo gorja svojim bratom in sestram … tisočem in tisočem bratom in sestram, ki so jih morili po širni slovenski zemlji … Gospod nas spremlja na poti v Emavs tudi danes in nas vabi, naj vendar izpolnimo svojo krščansko in civilizacijsko dolžnost, pokopljemo svoje rajne brate in sestre in storimo potrebna spravna dejanja …
O tem razmišljamo v tem jutru velikonočnega ponedeljka, ko se na povabilo gospoda Stanka Kračuna peljemo proti Hudi jami pri Laškem, tej grozljivi podobi človekove stranpoti, kjer so komunisti v maju in juniju 1945 pomorili okoli 4000 ljudi, civilistov in vojakov protikomunistične strani slovenske in drugih narodnosti, verjetno največ hrvaške.
Razmišljamo o pojavu boljševizma, ki je po svoji anatomiji in teži posledic brez primerjave v zgodovini slovenstva. Slovenci do leta 1941 nismo poznali tako drugačnega, tako nerazložljivega nastopanja tistih ljudi, ki so si zadali cilj, da z ideologijo in metodami sovjetskega boljševizma temeljito spremenijo značaj slovenskega naroda. Zaradi tega tudi nismo bili ustrezno pripravljeni na njihov nastop, seveda pa so okoliščine druge svetovne vojne odločilno vplivale na razvoj dogodkov oziroma na prihod boljševikov na oblast.
Od kod vendar tem ljudem toliko energije in nepopustljivosti pri doseganju zastavljenih ciljev, ostaja nepojasnjeno, tudi če razumemo, da sta laž in ateizem nesmrtni sestavini komunizma, kot pravi Kolakowski, da je bil na delu napuh, ki človeka postavlja na mesto Boga. Tedaj pa, če Boga ni, je vse dovoljeno (Dostojevski) … Pa vendar, tudi če vse to razumemo, nam duh vendarle zastane, ko skušamo doumeti skrivnost te silovitosti in narave boljševiškega nastopa … tako kot je Tocquevillu.
Francoski mislec, zgodovinar in politik 19. stoletja Alexis Tocqueville se je ukvarjal s pojavom francoske revolucije. Stanje svojih raziskav je v pismu dne 16. maja 1858 predstavil svojemu prijatelju Kergorlayu. Takole piše: »Poleg tega je v tej bolezni francoske revolucije nekaj posebnega, kar čutim, ne morem pa niti opisati niti analizirati vzrokov za to. To je virus nove in neznane vrste. Bile so na svetu nasilne revolucije; toda neumerjena, nasilna, radikalna, obupana, drzna, malone nora, pa vendarle mogočna in učinkovita narava prav teh revolucionarjev nima precedensov, tako se mi zdi, v velikih družbenih nemirih minulih stoletjih. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo je naredil tako učinkovito? Kdo jo nadaljuje? Še zmeraj smo namreč pred istimi ljudmi, čeprav so okoliščine drugačne, in razmnožili so se po vsem civiliziranem svetu. Duh se mi izčrpava, ko hočem dojeti čisti pojem tega predmeta in poiskati sredstva, da bi ga dobro naslikal. Neodvisno od tega, kar je mogoče v francoski revoluciji pojasniti, je v njenem duhu in njenih dejanjih nekaj nerazložljivega. Čutim, kje je ta neznani predmet, trudil sem se, pa nisem mogel odgrniti zastora, ki ga prekriva. Otipavam ga nekako skozi tuje telo, ki mi onemogoča, bodisi da bi se ga res dotaknil bodisi da bi ga videl.«
Ali tiči torej skrivnost te silne boljševiške narave v nedrjih francoske revolucije? Ali niso jakobinci razuma dvignili visoko v neslutene razsežnosti, nad Boga … in mu razprli avreolo nesmrtnosti?
Bližamo se Hudi jami, tesnoba nam oklepa naša srca, ko zagledamo prizorišče zadnjega dela poti križevega pota tu pomorjenih. Podoživljamo njihove zadnje trenutke življenja na poti v smrt in otopeli svet morilcev, ki so ta kraj zaznamovali s strahom, bolečino in nasiljem. Čutimo veliko in zgoščeno težo trpljenja teh naših preizkušanih bratov in sester, ki so jih zvezane po skupinah gnali tristo metrov v notranjost rudnika do jaška in jih večino žive pometali v globino, druge pa pobili s strelnim orožjem v vodoravnem rovu. Nemo se sprašujemo vnovič in vnovič, zakaj se je to moralo zgoditi? Zakaj je Bog dopustil toliko gorja? Odgovor ni lahek, prepustimo ga Njemu, ki je s trpljenjem in križem prevzel nase vso bolečino sveta. Molitev desetke rožnega venca – ki je od mrtvih vstal – nas je pomirila in napolnila s prepričanjem, da so pokojni že dosegli svoj zasluženi mir in bližino Gospoda, ki je vedno pripravljen biti naš sopotnik …

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Barbarin rov

Zapuščamo Hudo jamo, eno izmed največjih morišč v Sloveniji po drugi svetovni vojni, kjer so boljševiki izvedli genocid, primerljiv s Kočevskim rogom, Katynskim gozdom, Srebrenico in še z drugimi kraji. Povsod je zaznati napredek pri urejanju posledic tega zločina – Rusi so izročili Poljakom dokumentacijo o pokolu poljskih oficirjev v Katynskem gozdu, prav tako je opravljen pokop srebreniških žrtev – sprašujemo se, do kdaj se bo v Sloveniji nadaljevala zarota molka in zavlačevanje z identifikacijo žrtev povojnih pobojev in njihovim pokopom.
Ali pomeni koalicijska zaveza sedanje vlade, da ne bo odpirala vprašanj naše polpretekle zgodovine, še nadaljnji zastoj že začetega reševanja teh vprašanj? Ureditev morišč oseb, ki so bile pobite v maju in juniju 1945, je naša dolžnost, ki je opredeljena v Mednarodnem sporazumu Republike Slovenije in Republike Hrvaške o ureditvi morišč. Sporazum je naša država že podpisala, ne pa tudi ratificirala. Tak sporazum z Nemčijo in Italijo pa smo tudi že ratificirali. Iz tega sledi, da smo učinkovitejši pri sklepanju zunanjih sporazumov, medtem ko šepamo pri ureditvi notranjih vprašanj urejanja identifikacije žrtev partizanskega nasilja in njihovega pokopa.
Na poti domov tudi mi urejamo svoje misli; usmerjamo jih v prihodnost, v urejeno, normalno Slovenijo, v kateri naj vlada pravo, pravičnost in poštenost.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Vera med gotskimi kamniSimon Dan

Sprava je naša nujna, krščanska in civilizacijska dolžnost! Danes in ne jutri!
K njej nas kličejo tudi naši pobiti v Hudi jami in po drugih grobiščih po Sloveniji in vsi padli za domovino Slovenijo, na obeh straneh – na komunistični in protikomunistični!
Ali bomo morali počakati na drugega predsednika države, ki mu razumevanje sprave ne bo drugorazredna tema? Dlje ko bomo čakali, več bomo zamudili z duhovnim in gmotnim razvojem naše družbe!
Narod, ki nima urejene preteklosti, ne more v polnosti sprostiti svojih ustvarjalnih in razvojnih možnosti!