Avtor: Marta Milena Keršič
stran: 088
Pred sedemdesetimi leti se je prav tu, v Šentjoštu, začel organiziran boj proti največji mednarodni teroristični organizaciji. Žal so bili sovražniki krščanskih vrednot, poštenja in vsega, kar je dobrega, premočni. Kljub temu bomo zanje prosili z Jezusovimi besedami: »Oče, odpusti jim, saj še vedno ne vedo, kaj delajo.« (Župnik Andrej Sever, uvod v sv. mašo.)
Spominjati se pokojnih je naša pravica in hkrati tudi dolžnost. Pravica zato, ker smo jih imeli radi, ker smo ob njihovem odhodu s tega sveta žalostni in prizadeti, ker so bili del našega življenja in to ostajajo še naprej. Dolžnost zato, ker iz spominjanja živimo, se zavedamo svojih korenin, prednikov, se sprašujemo o njihovem življenju, o tem, kako so živeli in delali, kdaj, zakaj in na kakšen način so umrli. Prav je, da na grobove peljemo tudi svoje otroke, se z njimi pogovarjamo o smrti, jim pripovedujemo o tem, kdo je v grobu pokopan, zanje skupaj molimo, se jim priporočamo.
V času povojne komunistične totalitarne vladavine nam je bilo spominjanje na tiste, ki so bili med in po vojni umorjeni, onemogočeno, prepovedano. Oblast nam je hotela vzeti preteklost, izbrisati iz spomina in vsakdanjega življenja prav vse, kar bi nas vezalo na starše, stare starše, sorodnike, sosede, prijatelje. Vzela nam je njihova imena in priimke, njihov stan, poklic, še vedno nam skriva prostor njihovega zadnjega počitka. Izbrisati jih je hotela z obličja zemlje. S tem nas je hotela postaviti v prazen prostor, ki bi ga z novo vsebino napolnila komunistična ideologija. Kot da smo se rodili iz nič, da nimamo svojih prednikov, svoje predzgodovine, da ne pripadamo nikomur. Kot taki bi bili seveda lahko vodljivi, brez trdnih temeljev, ki bi nas umeščali v prostor in čas.
Temu smo se upirali ves čas. Temu so se uprle šentjoške žene in mame že leta 1945, ko so v spomin na svoje može in sinove, ki jih ni bilo več domov, že jeseni na šentjoškem pokopališču postavile skromen železen križ in se hodile na to mesto spominjat svojih dragih, da ne bi pozabile, da so nekoč nekomu pripadale. Tja so vodile tudi svoje otroke, ki so ostali sirote in jim, največkrat v tišini, pripovedovale, da jih nekaj boli, da jim je hudo. Otroci so to njihovo bolečino čutili, jo sprejeli in posredovali /88// naprej. Imena mož, očetov, bratov in sester so leta 1995 z zlatimi črkami zapisali na spominske plošče v Kapelo mučencev. Danes jih lahko prebere vsak naključni ali redni obiskovalec. Lahko se glasno vpraša, čemu toliko mladih življenj? Sočutje vsakega od njih lajša žalost in prinaša mir med Šentjoščane ter širi prostor razumevanja na dogodke, ki so se ne dolgo tega odvijali v naši vasi in širni Sloveniji.
Tudi letošnja slovesnost pri Kapeli mučencev je bila namenjena spominjanju, spominjanju na dogodke izpred 70 let, ko je v Šentjoštu v petih dneh (od 31. julija do 4. avgusta 1942) kar 50 otrok ostalo brez enega ali obeh staršev! Pri slovesnosti smo se poklonili zdravi pameti domačih fantov in mož, ki so spoznali in doumeli, da se je treba pred nasiljem komunističnega terorja braniti. Ustanovili so vaško stražo, skupino slabo oboroženih fantov in mož, ki pa so poskrbeli, da se je rafal umorov zaustavil, in so glasno povedali, da ideja komunizma v teh krajih ne bo nikoli zaživela, kaj šele preživela. Sledili so jim mnogi fantje in možje iz sosednjih krajev in vasi.
Zbranim na slovesnosti v Šentjoštu je v nedeljo, 8. julija 2012 v mašni pridigi spregovoril prelat ljubljanske nadškofije Anton Slabe. Spomnil jih je na pogum domačih fantov in mož: »čut odgovorne ljubezni do domačega kraja, močne zavesti skupnosti, trdne, mestoma morda tudi trde krščanske kulture na eni strani, se je v tistem času soočil s svetom, kjer so odločilno vlogo igrali interesi in jim je bilo treba zlepa ali s silo vse podrediti.« Vprašal se je ne le, kaj se je v resnici dogajalo, ampak še bolj, zakaj je bilo tako? »To so težka, včasih kar nerešljiva teološka vprašanja. Ne da bi Bog molčal, ljudje so ga hoteli utišati, da bi se sami slišali, da bi se sami postavili na mesto njega. Tu je bil, teološko govorjeno, temeljni vzrok dogajanja v tistih in naslednjih letih.« Kaj nas more odrešiti nemoči, zagrenjenosti, trpljenja v spominjanju, kaj nam lahko prinese mir v srca? Sveti Pavel je Gospoda večkrat prosil, naj mu odvzame križ. »Ko je namesto tega spoznal, da mu Gospod daje moč, pa je svoj križ ne samo sprejel, ampak mu je postal ljub. Prav v njem je odkril neverjetno moč, ki je prinašala vrednost njegovemu delu in molitvam, pa tudi gotovost in veselje. Moj Bog, kakšna moč je to! Moč spoznanja in sprejetja, moč odpuščanja, moč zaupanja Bogu, da bo ob svojem času vse postavil na pravo mesto. Pa tudi moč, da zvesto napravimo to, kar je naša naloga in naša možnost, zato da se razodene resnica, z njo vred pa tudi pravičnost in dobrota. To je moč božje milosti, z njo in v njej ostajamo sodelavci za graditev in na za podiranje. Za mir in ne za razdeljenost. Potem smo zbiralci življenja in ne sejalci smrti. Potem nihče onih iz našega spomina ni umrl zaman, ampak za poglobitev življenja Šentjošta in vse naše domovine. Njihov spomin bo res živ, če bo sedanji Šentjošt živel vrednote, ki so oni zanje umrli. Kar je namreč narejeno iz vere v človeka in njegove moči, je prej ali slej izničeno. Kar pa raste iz moči božje milosti, naj je še tako nebogljeno, ostane za vedno,« je svojo pridigo zaključil prelat Slabe.
stran: 089
Avtor slike: Tatjana Splichal
Opis slike: Maševalec prelat Anton Slabe med pridigo Tatjana Splichal
Po maši je sledil kulturni program. Osrednji govornik je bil Janko Maček (njegov govor je v celoti objavljen v tej številki Zaveze). Skozi oči mlade generacije je o vplivu in posledicah zgodovinskega dogajanja na današnji čas spregovorila pravnica in kolumnistka v tedniku Družina Urška Makovec: »Ni le laskanje, če rečem, da rada pridem v Šentjošt in se tu ali kje drugje srečujem s Šentjoščani. To namreč ni kar neka vas in to niso kar neki ljudje. Vedno me sprejmejo odprte roke in svetal nasmeh, gostoljubje in prešernost … Kljub odročnosti vztrajate na višini in se – vsaj v tistem simbolnem pomenu – ne spuščate v ljubljansko meglo. Vas ostaja mladostna, iskriva, ustvarjalna, polna življenja. Zakaj to pripovedujem, ko sami vse dobro poznate? Ker nisem prepričana, da se zavedate, kaj imate in zakaj imate privilegij, živeti v tej oazi normalnosti. Sama prihajam od drugod, kjer ni tako, pa bi očitno lahko bilo. človek in družba nista od danes, zato vzroke iščem v zgodovini in takoj preidem na čas, ko se je v Sloveniji – vsaj tako se zdi – vse začelo in žal tudi ustavilo – na čas druge svetovne vojne … Kdor ve za pogum in zvestobo tistih, ki so se takrat žrtvovali, da bi narod ubranili pred revolucijo, pač ne more zapasti slepljenju. Resnico poznate, jo ohranjate, in če uporabim besede evangelista Janeza, resnica vas osvobaja … Pa ne vzemite tega zgolj kot hvaljenje, ampak predvsem kot velikansko odgovornost, ki jo nam vsem, ki smo danes tu, nalaga resnica … Širjenje resnice o dogajanju med drugo svetovno vojno in po njej je v Sloveniji očitno še težje, kot oznanjevanje evangelija … Prav zgled vašega veselja, dragi Šentjoščani, vaše odprtosti in polnega življenja je ob zavedanju, od kod vse to izhaja, lahko ključ do sprememb. Predvsem pa je to tista ljubezen, zaradi katere so takrat fantje in dekleta zastavili svoja življenja za domovino. Vsem nam želim, da bi v svojih srcih nosili veliko Slovenije ter jo z malo njihove norosti in veliko pogumne ljubezni širili med rojaki doma in po svetu!« je svoje razmišljanje zaključila Urška Makovec.
Z razvitjem narodne zastave iz leta 1942 in zastave Srca Jezusovega smo se simbolno poklonili šentjoškim vaškim stražarjem.
Sledila je podelitev priznanj Odbora Kapele mučencev, ki jih je podelila članica odbora Breda Kavčič iz Šentjošta. Za pogumna dejanja v težkih časih slovenskega naroda so jih prejeli Iva Erznožnik, Viktor Šinkovec in Zofija Skvarča.
Odbor za podelitev Ehrlichovih priznanj je letos prvič podelil priznanja in medalje za predanost in zvestobo slovenskemu narodu. Medalje in priznanja je izročil direktor Družine Tone Rode, prejeli pa so jih Viktor Tominec, Janko Maček, Justin Stanovnik in Anton Drobnič. Priznanja pomenijo zahvalo prejemnikom za vztrajnost, predanost in ljubezen, ki so jo in jo še vedno izkazujejo s svojim delom in svojimi dejanji. Priznanje njim naj bo spodbuda nam, da ne bomo oklevali, kadar bo potrebno prijeti za delo ali povedati pravo besedo na pravem mestu.
V zadnjem delu slovesnosti je s pesmijo sodeloval Domobranski pevski zbor, pod vodstvom dirigenta Jake Jerina in ob spremljavi trobilne skupine iz Logatca, ki jo vodi Robert Albreht. Zbor so za to slovesnost sestavili možje in fantje iz Šentjošta, Rovt, Sv. Treh kraljev, Polhovega Gradca in Dobrove. Pridružile so se jim tudi pevke. Ubrano so zadonele domobranske koračnice, s pesmijo Slovenija v svetu smo se povezali s Slovenci z vsega sveta in zaključili s himno naših srečanj Moja domovina.
stran: 090
Avtor slike: Andrej Zgonc
Opis slike: Sedemdesetletnica prve Vaške straže Andrej Zgonc
Avtor slike: Andrej Zgonc
Opis slike: Združeni zbor pevcev in pevk iz Šentjošta, Rovt, Sv. Treh kraljev, Polhovega Gradca in Dobrove Andrej Zgonc
stran: 091
Avtor slike: Andrej Zgonc
Opis slike: Trobilna skupina iz Logatca pod vodstvom Roberta Albrehta Andrej Zgonc