Revija NSZ

France Kozina

Dec 1, 2012 - 5 minute read -

Avtor: Stane Štrbenk

stran: 093




Dne 26. septembra 2012 je v Kanadi umrl – dotrpel v 91. letu starosti France Kozina, preživeli slovenski domobranec in eden od treh rešencev iz brezna v Kočevskem rogu.
France je bil rojen leta 1921 v kmečki družini v vasi Sušje pri Sodražici kot sedmi otrok od enajstih. Do začetka druge svetovne vojne je delal na domači kmetiji. Kmalu po italijanski zasedbi Slovenije so ga italijanske oblasti odpeljale v koncentracijsko taborišče na Rabu. Leta 1942 se je vrnil domov. Ni si še dobro opomogel, že so ga partizani prisilno mobilizirali. Že pred tem je partizane dobro poznal kot boljševiške teroriste in zato je vedel, da med njimi nima kaj iskati. Zato je takoj v začetku svoje partizanščine iskal priliko za pobeg. To je storil v začetku leta 1943 in se pridružil slovenskim domobrancem. In to ne zato, da bi prišel na varno, pač pa v prepričanju, da je tam njegovo mesto v slovenski državljanski vojni. Ves čas svojega domobranstva je služil na oklopnem vlaku v Grosuplju, od koder je dan za dnem do konca vojne varoval železniško progo Ljubljana–Kočevje.
V letu 1945 ob navalu komunističnih hord z juga se je umaknil na avstrijsko Koroško v zavetje angleških vojaških zasedbenih oblasti v prepričanju, da bo tam med zavezniki – prijatelji. Izkazalo se je, da je prišel med sovražnike. Naložili so ga z ostalimi domobranci na kamione ter ga odpeljali v žrelo partizanstva – Slovenijo namesto v Italijo, kot so jim lažno obljubljali, ter jih izročili partizanom. Tu so ga natovorili v živinske vagone z ostalimi domobranci in ga odpeljali v Kočevje. Tam so ga pretovorili na tovornjak, zvezali z žico dva po dva, obrnjena drug proti drugemu, in ga odpeljali proti Kočevskemu rogu. Med potjo so že slutili najgrše, molili so žalostni del rožnega venca, vse dokler niso prišli do roškega brezna. Tam so jih slekli, jim odvzeli prstane, ure, izbili zlate zobe (kdor jih je imel) ter jim naravnost povedali, da jih bodo postrelili. France je pred breznom dobil pričakovani milostni strel, katerega pa je s hitrim skokom v jamo prehitel, zaradi česar ga je krogla le oplazila in France je živ in skoraj nepoškodovan padel v brezno med mrtve in umirajoče soborce. V breznu – odprtem grobu je ostal dve dni in dve noči ter se vseskozi poskušal nekako rešiti iz brezna. Čudežno mu je to uspelo. Bil pa je povsem izčrpan, vendar je imel še toliko moči, da je prišel iz brezna. Za preživetje je lizal roso, jedel listje in vsemogoče gozdne sadeže. France Kočevskega roga ni poznal, da bi se orientiral oz. da bi našel pot domov. Z neke točke na poti v neznano je zagledal cerkvico sv. Ane nad Ribnico, ki jo je dobro poznal. V tej smeri je šel in se rešil Kočevskega roga. Končno je prišel domov. Ker se je bal morilcev, se je skrival na podstrešjih raznih stavb tri leta, da ne bi niti bratje in sestre za to vedeli. Vedel pa je, da tako ne more iti naprej, in se odločil za pobeg preko meje v tujino. Uspelo mu je in končno je po daljšem tavanju prišel do cilja nazaj na Koroško in od tam v Kanado, kjer je srečal ljubezen svojega življenja – Anico in se z njo poročil leta 1949. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok, »ljubeči ata« pa je bil 16-tim pravnukom, ki so skupaj udejanjali Kozinov dom v Kanadi, kar je drugi izraz za Kozinov raj na zemlji.
Ko je France prišel v Kanado, se je takoj zaposlil v tovarni avtomobilov in tam delal do upokojitve. V tem obdobju je zgradil hišo in ustvaril solidne pogoje za življenje družine in s tem izpolnil dolžnosti in naloge moža in očeta.
Sedem let pred smrtjo je Franceta doletela huda bolezen, ki ga je v celoti priklenila v posteljo. Možganska kap mu je vzela tudi sposobnost govora. Tako se je idilični Kozinov dom sesul, Anica pa je Francetu stala ob strani brez pomisleka še naprej, ga hranila, umivala, molila z njim, mu prinašala sv. obhajilo, vse do zadnjega diha.
France se je zavedal milosti rešenja. Ostal je hvaležen Bogu in svojo vero izpovedoval v družini in javno v krogu slovenskih izseljencev v Kanadi in bil ministrant pri slovenskih mašah. Ob njegovi postelji je bila majhna miza, kozarec vode, nekaj zdravil, Sveto pismo, rožni venec in molitvenik.
V slutnji slovesa je opravil kratko oporoko družini z besedami: »Ponudite mi slovo Anica, sinovi in hčere, odhajam na svoje potovanje. Priklanjam se vam v neizmerni hvaležnosti. V krsto mi položite kamenček, ki sem ga s seboj prinesel iz roškega brezna.« In sosedom: »Dolgo smo bili sosedje, dobil od vas sem več, kot sem vam lahko dal. Hvala vam! Jaz sem pripravljen oditi na pot v hišo svojega Očeta.« Tako je umiral France Kozina, slovenski domobranec.

stran: 094

France tudi nikoli ni pozabil trpinov v kočevskem breznu. Vsako leto ob dnevu spominske slovesnosti se jih je spomnil z vencem, ki ga je v njegovem imenu polagala Nova Slovenska zaveza.
France Kozina je bil in bo ostal blizu naših src in bo tam tudi ostal, hodil bo z nami skozi življenje, dokler se zopet ne srečamo.
Avtor: Neznani avtor. France dejak, Nikolaj Tolstoy in France Kozina na slovesnosti v Kočevskem rogu

Opis slike: France dejak, Nikolaj Tolstoy in France Kozina na slovesnosti v Kočevskem rogu



stran: 095