Avtor: Janko Maček
stran: 069
Ko smo aprila letos po 68. letih v ljubljanski stolnici spet sprejemali nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, smo vsi čutili, da se dogaja nekaj velikega. Za marsikoga je bil morda njegov povratek in zadnje slovo premalo glasen, kot da bi nam bilo nerodno zaradi vsega, kar se je skozi desetletja o pokojnem škofu pisalo in govorilo, vendar je bilo vse dostojanstveno in primerno vzvišeni službi, za katero ob prevzemu ni mogel vedeti , da bo – po človeško gledano – presegla njegove moči. Ko je med spuščanjem krste v grobnico zadonela pesem Rož, Podjuna, Zila, se je orosilo marsikatero oko in skozi tisto roso so se pojavile različne slike; pred menoj se je pojavila slika sprejema škofa Rožmana v mojem domačem kraju ob birmi leta 1943. Ustnice so z drugimi izgovarjale: » … venec treh dolin, v sveti zemlji sniva tvoj slovenski sin«, misli pa so se vrnile v daljno leto 1943, v čas moje birme, ko so nad domovino viseli črni oblaki, ki je bil vse kaj drugega kot čas mirnega pričakovanja veselega dogodka.
Kdo ne ve, da je bila 17. julija 1942 v Šentjoštu nad Horjulom ustanovljena prva vaška straža. Pričakujem, da se boste začudili, kakšno zvezo ima to z birmo, o kateri nameravam govoriti. No, zveze ima toliko, da sta Šentjošt in okolica v letu 1942 morala veliko pretrpeti, saj je v viharju revolucije ugasnilo več kot 30 življenj, cela kopica otrok je ostala brez enega ali obeh staršev in uničeni so bili njihovi domovi. Tudi pri nas doma je bilo tedaj vse požgano, vendar smo imeli srečo, da smo ostali živi, kajti pri dveh sosedih so »osvoboditelji« ubili očeta in mater, dveletni otrok je pa umrl v plamenih domače hiše. Na rojstnem domu Romana Malavašiča, ki je julija 1941 pel v Šentjoštu novo mašo, so konec julija 1942 vzeli dve Malavašičevi sestri, njegovega svaka oziroma gospodarja domačije, deklo, dva hlapca in dva dninarja ter vseh osem umorili v slabo uro oddaljenem gozdu, menda zato, ker jim je mladi duhovnik Malavašič pobegnil. In prav on je konec leta 1942 postal škofov tajnik in ga je naslednje leto spremljal na birmi v svojem rojstnem kraju.
Tisto birmo in vse v zvezi z njo sem si dobro zapomnil, saj sem bil sam med birmanci, poleg tega pa so me tudi določili, da v imenu birmancev pozdravim škofa. Priprave so v glavnem vodili bogoslovci in študenti, ki so bili tiste mesece v Šentjoštu na počitnicah. Škof se je tik pred slovesnostjo pripeljal iz Rovt in
Opis slike: Šentjošt 1943 – sprejem škofa dr. Gregorija Rožmana – na desni njegov tajnik Roman Malavašič
pričakali smo ga pred cerkvijo. Ko sem prišel na vrsto, sem ga pozdravil takole:
Priznam, da tedaj nisem povsem razumel, kaj govorim. Bil sem star dvanajst let. Kot ministrant sem bil v drugi polovici leta 1942 skoraj na vseh pogrebih – večinoma je tedaj pokopaval Roman Malavašič – in sem seveda po otroško videl ter razumel stisko svojcev, ki so spremljali v grob svoje pomorjene starše in sorodnike, izgubljenost otrok, ki so nenadoma ostali brez očeta ali brez obeh staršev, vendar sem še mislil kot otrok, bolečina žalujočih pa je bila tako globoka, da je nedorasla pamet ni mogla dojeti. Kasneje, v gimnazijskih letih, ki pa zame tudi niso bila normalna, mi je tu in tam prišla kakšna misel tistega pozdrava škofa Rožmana, vendar navadno ni bilo časa, da bi se ob njej ustavil. Šele sedaj, ko je korak postal počasnejši, spoznavam, da tisti pozdrav ni bil povsem otročji, da je povedal marsikaj: … “prestala je preizkušnje čas.“ Ali ni škof tedaj pomislil, da preizkušenj za faro, kjer je tisti dan birmoval, in širše za Slovenijo še ni konec, da najtežje šele prihajajo. In res je „crucis pondus“ spomladi 1945 z vso težo pritisnil nanj – tudi to, da je cela stotnija Šentjoščanov izginila v jaških Hrastniškega hriba. „Zaupamo, z Marijo boste nas rešili, … zato se vam izročamo.“ Čeprav je bilo s temi besedami najbrž poudarjeno škofovo poslanstvo, da zaupano mu čredo vodi k zveličanju, bila izražena vera, da naš cilj ni samo sreča na tem svetu, je bila gotovo vsaj nakazana tudi želja za tostranske rešitve, ki bi bile tedaj še kako potrebne. Tudi to je bilo breme, ki ga je gotovo čutil že ob birmi v Šentjoštu, še bolj pa kasneje v begunstvu, in ga je nosil do svojega prvega groba v tujini.
stran: 070
Morda bi bilo prav, da bi kaj povedal tudi o botrih in botricah, ki so takratne šentjoške birmance spremljali k birmi, pa se kmalu potem preselili oziroma bili preseljeni, večinoma v večnost, nekateri pa v tujino tako kot naš birmovalec. Vendar naj se zgodba tu konča. Upam, da ne bo komu v spotiko, če je omenjen v njej čas revolucije, saj je res bila in je močno zaznamovala našo mladost in celo življenje. Naj bo ta skromni zapis zahvala vsem, ki so poskrbeli, da je škof Rožman prišel počivat v domovino. Čeprav verjetno ni nevarnosti, da bi se začela množična romanja k njegovemu grobu, pred čimer so nekateri že svarili, smo lahko prepričani, da bo njegova navzočnost med nami spodbujala k pogumu in zaupanju, da bo On, ki vodi usodo narodov, poskrbel tudi za nas, seveda ne brez našega sodelovanja.