Avtor: Justin Stanovnik
stran: 067
stran: 068
Doletela me je čast in odgovornost, da poiščem nekaj besed za obletnico tiste, sedaj že davne nedelje, ko so bile blagoslovljene te plošče in izročene ljudem in zgodovini. Na njih so imena mladih ljudi, ki so nekoč živeli po vaseh te široke doline, danes pa počivajo, kakor pravimo, po grapah in breznih in vsakterih divjih jamah, ki so se v mnogih tisočletjih naredile tudi v tej zemlji. Čast sem rekel zato, ker spomin na ljudi, ki so se v času, ko je po domovini šel vonj po smrti, odločili, da se uprejo njenim izdelovalcem – izdelovalcem smrti – visoko presega vsak drugi spomin; odgovornost pa zato, ker sem se zavedal, da mora biti to, kar bom o njih povedal, resnica – po možnosti bistvena resnica. Vsa in bistvena resnica pa je, v kratkem, ta, da so tvegali in dali svoja življenja zato, ker so branili Slovenijo in Evropo. Tako visoka je bila njihova odločitev – braniti Slovenijo in Evropo. Bili so takega duha in volje in uma in srca, da so zaslišali glas zgodovine, ga razumeli in šli za njim. Takšni so bili ti ljudje. Branili so civilizacijo, kakršno je naredila še antična krščanska kultura.
Boljševiki pa ne bi bili boljševiki, ko ne bi potem, ko so ti ljudje že bili mrtvi – potem ko so jim že vzeli življenje – pol stoletja ubijali še njihov spomin. Vedeli so, da njihova fizična smrt, če se hočejo polastiti naroda v celoti, ne bo zadostovala. Več kot pol stoletja je trajalo to drugo ubijanje in veliko tisočev in deset tisočev je v njem sodelovalo: hudobne učiteljice, uslužni novinarji, stremuški aparatčiki, ki so na ponižanih in razžaljenih gradili svoje bedne kariere. Na tisoče knjig je bilo napisanih, na stotine filmov narejenih, brez števila radijskih in potem televizijskih oddaj izdelanih. Po deželi je šla organizirana laž in skrunila to, kar je bilo vredno in plemenito in dobro. Šlo je zato, kako žrtve, ponižane in žaljene, še bolj ponižati in žaliti. Boljševiki so vedeli, da morajo svoje delo opraviti tako, kakor je pisalo v dokumentih njihovega osnovnega navdiha. To pomeni na totalitaren ali celosten način.
Kakor drugod po svetu, so se boljševiki tudi v Sloveniji predstavili s svojo izvirno pisavo. Tisoč let je komunikacija v slovenskem narodu potekala v besedi in preko besede. Takemu sporazumevanju pravimo dialog – po slovensko preko besede. Ko pa je vosovec Franc Štadler 13. oktobra 1942 pozvonil pri banu Natlačenu, je prišel z revolverjem, tudi s pismom za prevaro, v žepu pa je imel revolver, ki ga je, ko je ban začel brati pismo, potegnil in nameril v čelo tedaj edinega legitimnega slovenskega politika. Tako je v Sloveniji prišlo do boljševiške zamenjave dialoga.
Pri vas je ta zamenjava potekala natanko tako, le da še bolj neposredno in grobo. Boljševiki so hoteli predvsem eno reč – strah. V sredo, 13. maja 1942, so odpeljali komaj dvajsetletno Marijo Urbančič. Kmalu za tem so se oglasili pri Hrenovih in očeta mizarja ustrelili doma, sinova Franceta in Stankota pa odpeljali. Lahko si predstavljamo materin strah. Ne, zmotili smo se, ne moremo si ga predstavljati. Pa tudi tega, kako so mogli, slovenski ljudje to početi, si ne moremo predstavljati. Nihče ne more tega razumeti. Naj kaka fakulteta ali akademija ali pa samostan, če hočete, študira to vprašanje sto let, pa ne bodo prišli vprašanju do kraja. Samo ena stvar je vsakomur jasna: morilci so morali najprej ubiti v sebi človeka.
Tako so boljševiki začeli razvijati novo filozofijo dialoga in jo začeli uveljavljati po Sloveniji, dokler ni rodila posledic, ki so jih želeli doseči. Dosegli so to, kar so pomenile besede sina umorjenega župana v moji dolini, ki je ob očetovi krsti izgovoril znamenite besede: Jaz se bom branil. Boljševiki so tako dosegli državljansko vojno, ki so jo tako zelo potrebovali za uresničenje svojega ideološkega projekta.
In potem je šla stvar naprej. Boljševiška manipulacija je tekla dalje. Začetni temeljni slovenski stavek se je, kot sem omenil, glasil: Jaz se bom branil. Drugega pa je tudi povedal neki fant iz neke slovenske doline, ki je neke noči prišel domov iz boljševiškega taborišča v gozdovih, kjer je preživel nekaj mesecev, in rekel domačim: To niso moji ljudje. To je bil drugi temeljni slovenski stavek: To niso moji ljudje. Še danes nas gane domet tega stavka in razum in pogum njegovega izrekovalca. Koliko razredov osnovne šole pa je imel ta mladi človek? In vendar je zmogel stavek, ki ga niso zmogli ne Kocbek, ne Vidmar in ne Oton Župančič – kronani slovenski pesnik!
A boljševiška igra je tekla naprej. Mogoče moram sedaj povedati, zakaj govorim o boljševikih in ne o partizanih. Zato, ker so slovenski partizani bili boljševiki. To so sami povedali o sebi. V Dolomitski izjavi z dne 1. marca 1943 stoji tale stavek: »Komunistična partija Slovenije je zgrajena in vodena po organizacijskih in političnih načelih boljševizma.« Eden teh načel je bilo prav to, o čemer sem malo prej govoril. Celo leto 1942 so stopnjevali svoj teror, dokler julija ljudje niso mogli več prenašati in šli k Italijanom po orožje. Potem pa je, že novembra, Kardelj pisal generalu Avšiču v Dolomite, da je sedaj njihova naloga samo še ta, da s terorjem dosežejo, da ljudje tam tudi ostanejo, da jih bodo Angleži, ko bodo prišli, sami uničili. Taka je bila zločinska boljševiška manipulacija s svojim narodom! Angleži pa domobrancev niso sami pokončali, ampak so jih – potem ko so jim že dali azil – izročili boljševikom, da so oni z vajeno roko to naredili.
stran: 069
A tu je še nekaj drugega, o čemer moram spregovoriti. V soboto, 26. maja 1945, je Josip Broz z balkona univerze v Ljubljani napovedal uboj vrnjenih domobrancev. Z dvema stavkoma je napovedal uboj narodove politične elite, ki je tisti prostor, v katerem nastajajo osnovne misli, ki jih ima narod o sebi. Če pa te elite ni, tudi misli, ki so nujne za obstoj naroda, ni. Josip Broz je napovedal, z drugimi besedami, narodov genocid. A to ni bilo najhujše. Najhujše je bilo to, da je množica na Kongresnem trgu ob teh besedah ploskala. Ali ste že kdaj pomislili, da ima te`ma, v kateri smo; da ima nemoč, iz katere nikakor ne moremo, kaj opraviti s tistim ploskanjem lastni smrti? Ali se je to že kdaj kakemu narodu zgodilo? Ali je že kdaj kak narod ploskal lastni smrti? Sedaj boste razumeli, zakaj je neko dekle na Vetrinjskem polju, ko se je zvedelo, kaj se je z domobranci zgodilo, zavpilo: »Ali ne bo že sodni dan!«
Dragi prijatelji, ali ne bi bilo razumno, če bi pretreseni od tega prizora pomislili, da bi bil že čas, da bi kateri od sinov ali katera od hčera nekdanjih izklicevalcev smrti začutil – kakor smo slišali, da je storil ameriški kolesar Lance Armstrong –, da mora še enkrat napolniti Kongresni trg in tam s svojimi zmoliti slovenski Confiteor. Saj se še spomnite stavka, ki ga je po svojem razkritju ponavljal skesani Lance Armstrong: Vse je bila laž in prevara. Vse je bilo laž in prevara.
Mi pa se od svojih poslovimo. Naredimo to v tišini. Kako bi svojim mogli izkazati večje spoštovanje kakor tako, da odidemo v tišini. Da jih počastimo s tišino.
A preden gremo, moramo skupaj premisliti še eno stvar. To je zato, ker posebej zadeva nas, ki smo danes tukaj.
Vsi veste, da je na pomladni strani slovenske politike sedaj novo to, da se zbližujeta Nova Slovenija in Slovenska ljudska stranka. Ali nas to veseli? To nas zelo veseli, hkrati pa tudi nemalo skrbi. Naj vam kdo pove, kaj se je zgodilo 18. januarja 1993, kaj se je zgodilo 27. februarja 1997, kaj se je zgodilo 13. julija 2000. Poizvedite kje, če se sami ne spomnite, kaj se je takrat zgodilo, in boste razumeli, zakaj ob tem zbliževanju vstopa v nas nemir.
Nedavno je poslanec Nove Slovenije gospod Jože Horvat izjavil, da slovensko državo lahko reši samo novi Demos. Če je omenjeno zbliževanje dveh strank podlaga za to, da se izdela ta rešilni splav – da se osnuje novi Demos – potem boljše novice ne bi mogli izvedeti. Toda ker poznamo one tri datume, vemo, da se omenjeno gibanje lahko izteče tudi v novo Osvobodilno fronto (ki seveda ne bo nosila tega imena, a bo igrala takšno vlogo; to se pravi, da bo omogočala nadaljno vlado postboljševiške ideologije).
Preveč je bilo krvi! Povejte jim to. Preveč je bilo krvi.
1Objavljamo govor, ki ga je imel gospod Justin Stanovnik ob dvajseti obletnici postavitve farne spominske plošče – v Šentvidu pri pri Stični, 30. marca 2014.