Avtor: Justin Stanovnik

stran: 065

A. OSNOVNA DEJSTVA

1. Civilizacijski pomen državljanske vojne v Sloveniji
V notranjem slovenskem spopadu, katerega dimenzije so prerasle v državljansko vojno, ni šlo zgolj za spremembo oblasti in s tem ustrezno politično korekcijo, ampak je imel ta spopad bistveno ideološki značaj, z ambicijo postaviti novo ali drugačno civilizacijo, v temelju spremenjeno paradigmo obstajanja.
2. Struktura slovenske državljanske vojne
V skladu s tem za slovensko državljansko vojno ne moremo uporabiti kategorije spora, ki nakazuje spopad dveh sil za tretjo stvar, ampak je v slovenski državljanski vojni šlo za napad ene strani na drugo, konkretno napad boljševikov – mednarodno vezanih na Kominterno – na demokratsko substanco naroda, vezanega na tradicionalne civilizacijske norme. Slovenci smo bili hkrati napadeni od treh totalitarizmov: od fašizma, nacizma in boljševizma.
3. Strateška prikritost ciljev
Boljševiki boja, ki so ga začeli, niso vodili enoumno, ampak dvoumno. Svoje ideološke revolucionarne cilje so maskirali z bojem proti okupatorju, kakor da jim gre za narodovo osvoboditev. V resnici so sledili logiki revolucije, na zunaj pa so se obenem, včasih še z večjim poudarkom, šli rezistenco. Z eno besedo, boljševiški angažma je v slovenski zgodovini potekal v znamenju velikopotezne prevare.

B. ZNAČAJ IN POTEK DRŽAVLJANSKE VOJNE

1. Velika boljševiška manipulacija
Strategija boljševikov je računala na vse in zato vzdrževala dva momenta razpoloženosti narodove substance: 1. obljubo brezrazredne družbe z novimi možnostmi udeleženosti na oblasti in 2. ogroženost narodove identitete. Boljševiki so skrbno dozirali svoje vložke tako, da so omogočali hkrati obe interpretaciji svojega nastopa: socialno in nacionalno. V resnici pa je strateška uprizoritev rezistence z množično mobilizacijo naroda omogočila realizacijo boljševiškega revolucionarnega projekta. Iz svojih moči boljševizem ne bi uspel, ne v miru ne v vojni. Boljševiki so torej uspeli z uporabo drugotnih dejavnikov, kar je že nakazovalo zgodovinsko nelegitimnost njihovega projekta.
2. Etična nevezanost – strateška prednost boljševikov
Drugi razlog za etapni izid slovenske državljanske vojne, za zmago boljševiških in poraz izvorno demokratičnih sil, je tudi v moralni neenakosti obeh nasprotnikov. Ali drugače povedano, v vserazpoložljivosti boljševikov in v vezanosti demokratskih vojaških in političnih sil na etične norme. Osnovna intuicija, v imenu katere so boljševiki šli v boj, je temeljila na veri v njihovo zgodovinsko izbranost za integralno spremembo sveta. Ta osnovna nevezanost ali poljubnost ali vserazpoložljivost je postala poglavitni dejavnik njihove uspešnosti – kratkotrajne, kakor smo rekli. Zlasti če jo pogledamo v luči krščanskih norm, ki so vezale njihove nasprotnike. Način, kako je vosovec Franc Stadler načrtoval in izvedel umor bana dr. Marka Natlačena, ima na sebi vse bistvene simbolne znake boljševiškega nastopa v slovenski državljanski vojni.
3. Zunaj integralnega pristanka na civilizacijo
Tretji ozir, ki ga moramo upoštevati pri raziskovanju okoliščin, ki so dajale prednost boljševiškim revolucionarnim silam, je temeljno razpoloženje nekaterih manjših, pa tudi večjih skupin v narodu, ki so bile različne duhovne in politične provenience, skupno pa jim je bilo nekaj, čemur bi lahko rekli nagibanje k zamenjavi temeljne duhovne in družbene paradigme. Ta pa je bila seveda katoliška – trdna in življenjska in katoliška. Medtem ko sta vodilna izrekovalca slovenskih reči v 19. stoletju, Prešeren na začetku stoletja in Cankar na koncu, kljub kritičnim vzgibom temelje katoliške paradigme spoštovala, sta na koncu 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja že nastopili dve sili, liberalni posamezniki na podeželju in liberalne množice v mestih. Poleg tega pa so bili tu emancipirani intelektualci, kot je bil Kocbek, in ljudje, ki so, gnani od družbene nuje ali ne, koketirali s prevratnimi socialnimi idejami. Ker pa sami niso imeli ne poguma ne moči za odločilna dejanja na odprtem prostoru, so se predali veri, da bodo boljševiki to naredili namesto njih. A ta odločitev, kakor vemo, ni bila brez kazni: ta lahkovernost jih je peljala v pokrajine, od koder ni bilo vrnitve. Drug za drugim so spoznavali, da ne morejo več stran, da so se v resnici spremenili. Da so se odločili za nekaj, česar ni več mogoče popraviti.

stran: 067

1. Imperialna igra zahodnih zaveznikov
   Četrti faktor, ki je odločilno vplival na boljševizacijo Slovenije, pa nas že pelje v zgodbo, kako je svet v zgodovini ravnal z nami. Tu ne mislim samo na italijanski in nemški napad in s tem na agresijo fašizma in nacizma, tu mislim zlasti na dvojno britansko izdajo – samo v modernem času. To, kar se je zgodilo po Teheranu decembra leta 1943 in z vlado Tito–Šubašić poleti 1944, presega meje dovoljenega; vetrinjska odločitev Britancev, da vojake slovenske narodne vojske izročijo boljševiški Jugoslaviji, pa že postavlja stvari v območje vojnega zločina. Neizbrisnega vojnega zločina nad Slovenci!
   Iz zgoraj opisanih dejstev se sama po sebi oblikuje, na nov in poudarjen način, vrhovna slovenska moralna in politična norma za vso prihodnost: Vse, kar na kakršenkoli način zmanjšuje enotnost naroda, kaj šele oboroženi spor – je največji greh, najbolj zavrženo dejanje. Spričo naše majhnosti bomo samo enotni lahko vzdržali. Boljševiški poseg presega oznako zločina.
   
   

   C. BILANCA SLOVENSKE DRŽAVLJANSKE VOJNE

   
   

2. Negotovost edinega opravičila boljševikov
   Edina pridobitev, ki daje boljševikom nekaj začetnih možnosti, je pridobitev dela rapalske Primorske. Toda tudi ta edina možnost se kmalu izkaže za problematično, ker ne prenese legitimnega vprašanja, kaj pa bi prinesla izvorno demokratska rezistenca, ki je obstajala in bi se gotovo krepila, ko ne bi bilo začetne polastitve naroda s strani boljševikov. Sicer pa bilančna pola boljševiške revolucije na pozitivni strani ostaja prazna. Za boljševiško revolucijo moramo zato reči, da je bila koncipirana in izpeljana zaman (da je bilo abortivno dejanje). Na negativni strani pa bi zmanjkalo prostora za vpis vseh »pridobitev«, ki po svojem moralnem značaju gravitirajo tja. Ustavimo se za trenutek in jih nekaj naštejmo:
   

3. Nekaj postavk iz negativne bilance boljševiškega angažmaja
   a) Inicialni leninski teror, ki je – z 900 žrtvami že do junija 1942 – dosegel registriranje obrambnega upora Vaških straž.
   b) Kulminacija boljševiškega nasilja jeseni 1943, ki izstopa s 600 žrtvami posamičnih in množičnih umorov. Sem spadajo umor 28 ranjencev drugi dan po padcu Turjaka in množični masakri v Jelendolu in Mozlju. Sem spada umor 160 ciganov (predvsem žensk in otrok, ker so moški še pravočasno zbežali iz nevarnega območja). Pri tem je treba omeniti, da so boljševiki Italijane, potem ko so jim ti s topovi odprli vrata v Turjak in Grčarice, s fanfarami pospremili do meje.
   c) Z masakrom slovenske vojske po vrnitvi iz Vetrinja je število boljševiških žrtev naraslo na okroglo 20.000. Če prištejemo še tiste, ki so padli posredno zaradi reklamnih uprizoritev t. i. NOB, pa število žrtev naraste na 40.000.
   d) Če se ravnamo po tem, kar preberemo v Londonski listini iz avgusta 1945, je bila KPS kot organizator in naredbodajalec pomembnejših dejanj med vojno in po njej, kriva – dokazano kriva – v vseh treh postavkah Londonske listine: zločini zoper mir, vojni zločini in zločini zoper človečnost. Gre torej za eno najglobljih ali najvišjih zločinskih vpletenosti stoletja.
   

4. Totalna poškodovanost – zgodovinska dediščina revolucije
   Če se z eno besedo dotaknemo še obdobja od leta 1945 do leta 1990, v katerem sta vladala in odločala samo dva dejavnika, boljševiška partija in tajna policija, potem ni čudno, če ob pogledu na Slovence, ki so se v tem obdobju oblikovali, pridemo do obtežilnega spoznanja: »totalitarna poškodovanost«.
   Iz tega izhajata dva zgodovinsko overovljena normativna stavka: rast nove elite, hranjena iz avtentičnega razumetja civilizacije; in vrnitev slehernika k sebi, zaukazana iz krvi mučencev.