Avtor: Justin Stanovnik

Strah pred zgodovino ni pri nas samo strah pred prihodnostjo, ampak tudi strah pred preteklostjo. Rekel bi celo, da sta ta dva strahova med seboj pogojena: kdor se tega boji, kar bo, ta se navadno boji pogledati v obraz tudi temu, kar je bilo. Kdor pa se boji pogledati v obraz lastni preteklosti, se nujno boji tega, kar bo.
Vaclav Havel

Generacija, ki gre danes skozi svoja šestdeseta leta, ima nekaj pravice misliti, da ji je zgodovina dodelila prednostno mesto. Ne zgodi se namreč pogosto, da je enemu rodu dano videti, kako se pred njegovimi očmi, kakor na odru, odigra velika zgodovinska predstava. Zgodba, ki se je pred nami tako začela in končala, je zgodba o evropskem komunizmu. Mi smo, s svojega privilegiranega zgodovinskega mesta, videli, kako se je vse začelo, videli smo prolog te drame, da se tako izrazim, videli smo, kako se zbirajo protagonisti, igralci in protiigralci, slišali smo besedila, ki so jih izgovarjali, sledili smo njihovim dejanjem, videli smo njihovo menjajočo se bojno srečo in nazadnje njihov konec. Ko je zagospodarila mrka tišina.
A ne samo videli, pri vsem smo bili tudi zraven; nismo bili samo gledalci, v vse smo bili tudi vpleteni. Zaradi mladosti mogoče nismo vsega prav razumeli, a bili smo zraven in vzeli nase vse, razen deleža v veliki smrti na koncu.
Komunizem je razdelil slovenski narod že pred vojno. Kaj je bilo tisto, kar je večinski del narodove kulturne in politične misli odvračalo od komunizma? To so bili preprosto ljudje, ki so se držali splošne, v tradiciji potrjene izkušnje, predvsem pa so bili iz take snovi, da jim je bilo mogoče ostati v območju, ki ga določa pojem zvestobe. Njihova specifična moralna teža jih je zadrževala v polju, ki so ga določala krščanska načela. To so bili predvsem slovenski katoličani.
Cerkev je začutila v komunizmu nevarnost za krščansko omiko že na samem začetku. Pred stopetdesetimi leti, natančno novembra 1846, dve leti pred Komunističnim manifestom, je papež Pij IX. v okrožnici Qui pluribus med drugimi zmotami obsodil tudi komunizem. V tem beselu pravi papež, da med sodobne zmote
spada »brezbožni in že naravnemu pravu skrajno nasprotni nauk o komunizmu, ki bi do temeljev porušil, ko bi se uveljavil, vsa prava, ustanove, lastnino in človeško družbo samo«. Tudi pozneje je Cerkev v svojih poglavitnih dokumentih svarila pred komunizmom, prav tja do okrožnice Divini redemptoris, ki je bila objavljena malo pred vojno, 19. marca 1937, na praznik Sv. Jožefa. Okrožnica pravi, da bo govorila o »grozeči nevarnosti, o tako imenovanem boljševiškem komunizmu, ki je ateističen, brezbožen in ki mu je glavna namera, da prevrne ves družbeni red in poruši temelje krščanske kulture«. V tem besedilu beremo tudi stavek, ki j e tako zelo razvnel predvojno Slovenijo: »Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato prav v nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture.« Marsikdo v naši domovini bi se lahko grenko nasmehnil ob naslednjem stavku iz okrožnice: »Če bi se dali nekateri zavesti v zmoto in bi v svojem kraju komunizmu pomagali, da bi se utrdil, jih bo za to zmoto prve zadela kazen.« Nauk Cerkve je bil torej prva oporna točka, na katero so se naslanjali slovenski katoličani, ko so določali svoj odnos do komunizma. Druga oporna točka pa je bila ruska komunistična praksa. Njena poglavitna dejstva so bila v predvojni Sloveniji dobro znana. Vedelo se je, da je zatrtje ukrajinskega kmeta, deloma tudi ukrajinskega naroda, zahtevalo 15 milijonov življenj. Montirani procesi iz sredine tridesetih let so jasno dokazali, kaj naredi komunizem s pravom, ki j e ena naj starejših in najvišjih pridobitev civilizacije. Ves čas pa so se polnila taborišča na severnih otokih in na daljni Kolimi; po planu, kakor smo pozneje zvedeli. Volga ruskega trpljenja, kot se je izrazil Solženicin.
O vsem tem se je tedaj govorilo in to ni bila nobena propaganda, kakor bi hoteli nekateri danes in kakor so hoteli takrat. To je bilo preprosto informiranje o nekem uničuj očem viharju v deželi, ki ni bila tako daleč, da se njegovo bučanje ne bi slišalo. Nevarnost je bila toliko večja, ker se je vedelo tudi, da se komunizem ni odpovedal svetovni revoluciji. Poleg tega pa komunizem ni nastopal odkrito. Ponujal je roko na levo in desno in govoril samo o svobodi. Izbiral je plošče, ki so jih ljudje radi poslušali, in uspehi niso izostali.
Pri komunizmu ne moremo govoriti o »banalnosti zla«. V nasprotju s fašizmom in nacizmom, katerih vulgarna narava je razvidna takoj, je komunizem rafinirana ideologija, odeta v oblačila, ki so stkana iz pradavnih človekovih sanj o koncu vsega hudega na svetu. Hkrati pa je taktično do perfekcije dognan. Domiselno je iskal mesto za svoje korenine v razpokah obstoječe družbe, obenem pa gradil do skrajnosti stehnizirano organizacijo, ki je obstajala sicer v družbi, med ljudmi, v resnici pa je bila nad ljudmi in celo nad zgodovino. Za svoje v bistvu skrivno življenje je komunizem ustvaril tudi svoj jezik. Nihče o komunizmu ničesar ne ve, kdor ne ve najprej in predvsem, da je treba njegov jezik prevesti v normalne človeške stavke, če hočeš, da se ti odkrije, s kom imaš opraviti.
S takšnim domišljenim, do skrajnosti prisebnim, z vsem in na vse računajočim namenom, z namenom, ki je bil pripravljen, kot pravi Machiavelli, izkoristiti tako človeka kot zver, se je srečala kultura slovenskega človeka. Bil je to zgodovinski trenutek in šlo je za velike stave. Pod pokrovom, na katerem so najlepše slikarije govorile o svobodi in napredku, o enakosti in sreči, o velikem novem človeku, je prežalo pravo in usodno vprašanje: ali bomo ostali v krožnici civilizacije ali pa nas bo vrglo ven v prostor nasilja in brezpravja, kjer je ne samo politična ampak tudi vsaka druga smrt.
Za to je torej šlo in o tem se je takrat slovenski človek odločal. Rekli smo že, da je bila to igra, v kateri so nekateri igralci nosili lažne kostume, in da zato mnogi gledalci niso vedeli, kdo je kdo. Možnost, da je bilo občinstvo zbegano, torej dopuščamo, a so tu vendar tri stvari, ki jih odgovoren človek ne bi smel puščati neopažene: tu so bili najprej osnovni stavki evropske politike in kulture, tu je bila nadalje izkaznica, ki jo je komunizmu zgodovina že do tedaj napisala, nazadnje pa je tu najosnovnejša pamet, ki bi že morala vedeti, ali je mogoče, kakor je trdila ideologija, skovati leseno železo. To niso kamenčki ali kamni, to so skale in še danes se ne moremo dovolj načuditi, da jih je toliko šlo mimo, ne da bi jih videli.
Vsekakor je bil to čas, ko se je zgodovina smehljala ideologiji in utopiji. Če se je kje pojavila misel, ki je hotela svariti, zadrževati, opozarjati, klicati k pameti in razumu, so jo agenti časa hitro ožigosali za nazadnjaško. Takrat kot pozneje se je veliko uporabljal izraz fašističen. Če je bilo kaj komunistom napoti, je bilo fašistično, čeprav je bilo od fašizma astronomsko daleč. Tako
so oblatili tudi organizacije, ki jih je postavila na noge kulturna politična volja slovenskih katoličanov, da bi zaustavile prodiranje organiziranega komunizma. Med katoličani se je namreč že bila utrdila misel, da bi bilo z zmago komunizma vse izgubljeno: noben razvoj ne bo več mogoč, nič več se ne bo dalo popraviti, normalno gibanje narodove kulture bo nasilno speljano v kanale partijske politike. Izoblikovala se je bila dokaj živa zavest, da gre za epohalno odločitev. Ravno v katoliških organizacijah, ki so bile nekakšne celice krščanske kulturne zavesti, se je izostrila misel, da je v našem času komunizem tisto gibanje, ki utegne najgloblje prizadeti kulturo, kakršno je dosegla Evropa v svojem razvoju. In nič ni bolj kazalo na to, da je evropska kultura v bistvu krščanska kultura, kot to, da so se nevarnosti, ki ji je grozila, najprej in najbolj zavedli nosilci krščanske tradicije. Jasno je, da je kultura nove, razsvetljenske, liberalne Evrope tudi bila v nevarnosti, a nosilci te tradicije se komunistične nevarnosti niso zavedali kot nekaj usodnostnega. A s tem so samo dokazovali, da je komunizem kot ekstrapolacija modernega subjekta zrastel na njihovem terenu. Velik del modernih intelektualcev liberalne inspiracije je do komunizma, kot do oblike radikalnega levičarstva, čutil simpatije, ne da bi opazil nečistost tega odnosa. Sorodstvenih odnosov enostavno niso ne mogli ne hoteli zanikati.
Ko je torej prišel trenutek spopada, so ostali katoličani v glavnem osamljeni. Izkazalo se je, da je glavno breme obrambe na njihovih ramah. Osamljeni so bili v dvojnem smislu: osamljeni doma in osamljeni v svetu. Sedaj je čas, da postavimo v središčno svetlobo in dovolj visoko osnovno dejstvo našega upora: v času, ko je iz ideoloških in strateških razlogov svet paktiral s komunizmom, ko je, kot bi tudi lahko rekli, sijala nanj milost zgodovine, ko so mu agenti svetovne politike za dvomljive usluge poklanjali deželo za deželo, ne da bi jih za trenutek zaskrbela njihova usoda, se je majhen narod v srcu Evrope odločil, da se mu upre. In nič ne bi moglo bolj neovrgljivo dokazati evropsko dušo tega naroda. Danes, ko gledamo nazaj in se je zastor spustil in je konec igre, lahko vsakdo vidi, kako visok je bil njegov upor – in kako tragičen.
Slovenski katoličani so se uprli zato, ker so vedeli, kaj je komunizem, in so, ko je udarila ura, za tem vedenjem tudi stali. V upor pa so seveda bili tudi potisnjeni. Dve okoliščini sta posebej zahtevali, da se nekaj naredi. Tu so bili najprej umori tistih slovenskih ljudi, ki jih je partija, ko je pripravljala teren za revolucijo, sklenila odstraniti. Tu je šlo preprosto za življenja ljudi. Treba se je bilo zavarovati pred politkomisarskimi terorističnimi ekspedicijami po slovenskih vaseh. Tu se ni moglo čakati, filozofirati ni tu nič pomagalo. Druga stvar pa je ta, da se je v Sloveniji – in samo v Sloveniji – partija odločila, da izkoristi okupacijo za dokončno izvedbo svojega projekta. Kakšno moralno oznako je za to treba partiji podeliti, je seveda jasno. A pred odgovornimi ljudmi, pred legitimnimi narodovimi predstavniki, je bil tedaj položaj, ki ni puščal nobenega dvoma: če se partiji projekt posreči, bodo Slovenci po vojni, namesto da bi prišli v svobodo, padli v kulturni in politični mrak nepredvidljivega trajanja. Za to je torej šlo, za obrambo življenja in za obrambo narodove bistvene svobode. In zgodovina se je zgodila in vse potrdila.
Kako se je zgodovina zgodila, vemo, zato o tem sedaj ne bomo govorili. Rajši poglejmo nekaj drugega. Poglejmo, kaj se je zgodilo s komunističnim projektom, s tem, kakor pravi pesnik Wolf Biermann, »najbolj velikopoteznim živalskim eksperimentom na živih ljudeh«, potem, ko je in kjer je komunizem zmagal. Tu je treba reči, da je malo idej bilo v zgodovini tako premaganih, kot je bil komunizem. Zavrgla ga je namreč zgodovina sama. Privoščila si je to ironično kretnjo in je tiste, ki so trdili, da so odkrili njeno zadnjo skrivnost, odslovila kot nesposobne parvenije. Nobena tuja sila ni komunizma zrušila. Razpadati je začel v sebi, od znotraj, iz središča.
Toda še preden se je nad njim začela izvrševati sodba zgodovine, je povzročil nezaslišano opustošenje. Milijonom je vzel življenje in celim narodom načel tisto središče, iz katerega izhaja njihova duhovna in moralna moč. Kjerkoli se je uvelj avil, v katerikoli deželi in na kateremkoli kontinentu, povsod velja, kar je Ana Ahmatova zapisala za svojo domovino: »Nedolžna se je zvijala Rusija pod krvavimi škornji in pod kolesi črnih maric.« Tudi za nas to velja. Pol stoletja mu je bilo dano tu gospodariti in, ko odhaja, lahko slišite, če imate srce za to, da zemlja ječi od množice grobov; po polstoletju se je dvignil pokrov in če se spogledamo, se ne poznamo več. Kam je izginilo zaupanje? Kje je poštena beseda? Kam se je odselila dobronamernost, ki je bila nekoč osnovna kultura naših ljudi? In kje je veselje do življenja, ki je čisto zadnja reč in nihče ne ve, kako naj se pokliče nazaj? Kaj vse se je zgodilo z nami na dolgi blodni poti, ne ve danes še nobeden. In kolikojih je bilo, ki jih je bolelo srce, ko se je delala sila resnici in ko so jemali ljudem svobodo, pa tudi ko so se ji odpovedovali sami!
Rekli smo, da je komunizem premagan in da odhaja. Toda, ali res odhaja? Komunizem je res premagan, a je vendar še tu. Kako močno je tu, je odvisno od interpretacije sedanjosti, a premislimo naslednje reči. Prvič je komunizem tu, kot smo rekli, po svojih posledicah. Drugič je tu v tistih, ki so bili nekoč komunisti pa so se preoblekli in so sedaj v ne vem kateri fazi prenavljanja. Za te se nikoli natanko in zares ne ve, kaj so. Na poseben način pa je komunizem tu v tistih, ki so mu nekoč služili v ustanovah, preko katerih je partija obvladovala družbo. V te ustanove je namreč bilo mogoče priti samo skozi filter, ki je prepuščal ljudi primerne oblike. Vsi ti so bili na poseben način sodelavci sistema, lahko bi jih tudi obremenili s tem, da bi rekli, da so s sistemom kolaborirali. Če so hoteli biti sprejeti v ideološko sfero partijske države, so morali, radi ali neradi, izpovedovati zapovedano vero. In kaj je sedaj z njimi? V kaj so se razvili? Mislim, da so naše kulturne, gospodarske in znanstvene institucije polne ljudi – še daleč ne trdim, da so to vsi, mogoče ne predstavljajo niti večine – ki imajo eno reč skupno: jezo in mržnjo.
Vpletli so se v sistem in, ko so se vpletali, nikomur ni ostalo skrito, da greši nad seboj. In potem se je izkazalo, da je to bila napačna izbira! Videli so, da to, čemur so žrtvovali svojo svobodo, ni tako trdno, kot so bili mislili. Nemogoče je, bi človek rekel, da se ne bi čutili poražene. A bili so vpleteni – miselno, politično in ne vem kako še – in sedaj je v tisti usedlini, ki je od vsega ostala, jeza in mržnja. Kar odprite radio in televizijo, kar razgrnite časopis, kar poslušajte tako imenovana mnenja, in ne bo minilo dosti, pa boste začutili, da ste se pravkar srečali s tem, o čemer vam govorim: z jezo in mržnjo.
Komunizem je torej med nami, ni ga malo, ni brez vpliva. Vemo tudi, da je obstojna reč. Ker bodo ljudje, o katerih sem govoril, v demokratičnih razmerah obdržali svoje vplivne položaje po institucijah, je jasno, da bodo vanje sprejemali nove ljudi po svoji podobi. Tako se bo zgodovina nadaljevala.
Tako hudo se je torej obremenila zgodovina tega naroda. Slovenski domobranci, ki jih danes kot redki preživeli predstavljamo, niso hoteli drugega, kot to, da bi to izostalo. Potem pa, ko se je zgodilo, kar se je zgodillo, kaj lahko naredimo? Kaj lahko storimo v spomin tistih, za katere velja, kar je rekla Ahmatova za svoje ljudi: »Zvezde smrti so stale nad nami.« Kaj lahko naredimo ob misli na tisto strašno osamelost, na katero je mislila ista pesnica, ko je rekla: »Kratko pesem slovesa lokomotive so nam peli žvižgi.« Najprej je tu vprašanje, ali je vse to sploh mogoče misliti, ali je to mogoče izreči. Ali ni presežnost zla tistega ubijanja zunaj jezika? In nič manj tiste groze? Prvi dan, drugi dan, tretji dan, četrti dan… deseti dan. Ubijati, od jutra do večera. V kaj se je spremenil človek, ki je to lahko počel? V zver prav gotovo ne! V kaj se je spremenila vsa kultura, ki o tem ni hotela nič vedeti? V kaj se je spremenil človek, ki je govoril in pisal, da je bila to napaka?
Ker so bili Slovenski domobranci, vojaški nosilci protikomunističnega upora, po koncu vojne genocidno uničeni, je razumljivo, da tistim, ki so, lahko rečemo, slučajno ostali pri življenju, ni mogoče postaviti na noge organizacije veteranov, kot jo običajno razumemo. Redki preživeli vojaki enostavno ne bi mogli opravljati nalog, ki se po naravi stvari postavljajo pred vsako veteransko organizacijo. Zato bo organizacija, ki se danes ustanavlja, vključila ne samo preživele domobrance, ampak se bo v celoti naslonila na tisti del protikomunističnega upora, ki se je odvijal na civilnem nivoju. Predvsem bo vabila in vključevala tiste, ki so bili spričo masovne moritve najbolj prizadeti – v svojem tkivu tako rekoč – sorodnike pobitih domobrancev: brate in sestre, sinove in hčere, nečake in vnuke; vabila in vključevala bo ljudi iz vasi in dolin, kjer so nekoč živeli, kjer so jih poznali in se jih še spominjajo; posebej pa bo želela, da stopajo vanjo ljudje novega časa, mladi ljudje, ki jih je prevzel ali njihov samotni boj ali neznanskost njihove smrti ali cilji, za katere je danes jasno, da bi lahko bili tudi njihovi cilji.
Slovenski domobranci niso bili politična vojska, politična vojska so bili komunisti. Domobranci pa so v bistvu branili tradicionalno kulturo, kakor jo je oblikovalo celotno narodovo občestvo skozi stoletja in kakor se je spletala iz prvin, ki jih je izoblikovala kultura v nemirnem, a v bistvu civilnem poteku zgodovine. Domobranci so branili v kulturnem in zgodovinskem procesu rojeno državo. Slovenski domobranci so bili legalni in legitimni branilci doseženega reda civilizacije. Zato niso bili nikaka politična milica, ampak vojaki kot polis delujoče družbe, bili so samogiben obrambni refleks civilne družbe, potem ko je bila država te družbe pod silo zunanjega pritiska uničena. Domobranci so bili vojska neke države v njeni odsotnosti.
Zato bo organizacija, ki se danes ustanavlja, ne samo organizacija nosilcev nekega spomina, ampak široka skupnost ljudi, ki bo imela za eno od osnovnih nalog povzeti duha omike, iz katerega je zrastel slovenski protikomunistični upor. Hotela bo ta duh najprej razumeti, potem pa ga po svojih močeh tudi uveljaviti kot dejavnik v slovenski sedanjosti. Zakaj po sesutju komunističnega projekta, stojijo ideje, ki so nosile slovenskega človeka v protiboljševiškem uporu, danes kot tisti temelji, ki dajejo možnost, da narod biološko, duhovno in politično preživi. Te ideje vodnice, v kulturi pridobljene, v poslušanju eksistencialnih potreb naučene, so bile: zvestoba narodovi biti; zvestoba narodovi kulturi in tradiciji; zvestoba podedovani veri, brez katere ni nobene zadnje utemeljitve in nobenega končnega smisla, ne za posameznika ne za narod.
Organizacija torej ne namerava živeti zgolj v logiki spomina, iz preteklosti za preteklost. V preteklost se bo vračala predvsem zato, da se ugotovi resnica te preteklosti, ki so jo bili izmaličili do nespoznavnosti: da bo ugotovljeno in uveljavljeno, kdo je bil napadalec in kdo se je branil; kdo je bil ubijalec in kdo je bil ubiti; kdo je vztrajal v zvestobi in kdo ni; kdo je stal na odprtem in kdo je trgoval z ljudmi in njihovo ljubeznijo do domovine. Pa tudi: da se očistijo imena častivrednih ljudi, ki so umirali obmetani z najsramotnejšimi besedami, ki jih ima jezik: izdajalec, kvizling, kolaboracionist.
Tudi bodo ljudje, ki se bodo zbirali pod tem programom, bolj skupnost kot organizacija: ljudje sedanjega časa, ki hodijo v preteklost po spomin na slavne odločitve, da bi ta spomin ohranjali zase in za ves narod, za njegovo pot v prihodnost. Kar bomo namreč Slovenci v prihodnosti potrebovali, je mogoče povzeti v dve postavki: na eni strani skrajna prisebnost in začetno nezaupanje do vsega utopičnega, izostreno oko za razločevanje med resničnimi in prividnimi narodovimi interesi; na drugi strani pa zvestoba narodovi biti, njegovi kulturi in njegovemu izročilu, ne glede na vse drugo. V spominu na slovenski katoliški protikomunistični upor bomo našli vzorec za oboje.
Danes mogoče ta spomin ni sprejemljiv za vse. Ko pa ga bodo ljudje, ki čutijo, da spadajo v to skupnost, očistili in očiščevali, tako da bo ta spomin govoril o tem, kar se j e v resnici zgodilo, bo ta spomin svetil vedno več ljudem. In ko bo enkrat ta spomin v pomoč vsem, bodo tisti, ki so šli skozi nepojmljivo bridkost, našli svoj mir v tem, da bodo postali prvina narodove duhovne biti.
Nazadnje bo tako, da se tiste besede, ki jih desetletja ponavljajo nemarni in hudobni ljudje, ne bodo mogle več izgovarjati. Tudi novih ne bo mogoče spočenjati. In ko bo to vedno manj mogoče, se bo počasi začela uresničevati sprava med ljudmi. Sprava – to ne samo smemo, ampak moramo reči – bo poglavitno notranje slovensko dogajanje v naslednjih sto letih: v podtoku vseh dogajanj odigravajoča se drama sprave bo poglavitna politika tega ljudstva na poti k sebi.
Na ljudeh, ki bodo spadali v našo skupnost, bo eno znamenje brez izjeme: na njih ne bo sovraštva ali mržnje. Zavezani resnici in ničemur razen resnici bomo jemali nase naporno delo pri odkrivanju velike zamolčanosti. Vdano bomo opravljali to delo in s spoštljivostjo, ki gre vsem velikim rečem. Sovraštvo je slepo in dela zato krivice. Sovraštvo je tudi sramota za človeka. Če bi kdo zavestno grešil zoper ta ukaz, bi se sam izključil iz skupnosti, ki hoče stvari popravljati. Taka skupnost mora namreč varovati svojo moralno integriteto, saj je neobhodni pogoj njenega obstanka.
A ko govorimo proti sovraštvu, nikakor nismo za beg. Naj navedem nekaj stavkov iz spisa Vzgoja za sovraštvo ali vzgoja za dostojanstvo izpod peresa poljskega filozofa Kolakowskega: »Ko hodimo po negotovih in močvirnih tleh, ko se izgubljamo in spet vračamo na staro mesto, ko tu in tam celo blodimo v krogu, imamo vendar na razpolago nekaj smernih znakov za svoje duhovno preživetje, ki jih je vse mogoče zvesti na preproste, že zdavnaj znane zapovedi in prepovedi, med katerimi sta tudi tile dve: pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenih rečeh. Vzgoja za demokracijo je vzgoja za dostojanstvo in to neločljivo postavlja na prvo mesto dvoje: pripravljenost za boj in prostost od mržnje. Prostost od mržnje, ki se doseže z begom pred konflikti, je le navidezna vrlina.« Kakor nas uči ta modri človek, je treba prevzemati odgovornost za dejanja. Ali nikoli ne smemo pozabiti, da je treba predvsem zapirati vrata pred sovraštvom, zakaj, kot tudi pravi Kolakowski, »vsak od nas, s tem ko to zlo omejuje v sebi, prispeva k temu, da se omejuje tudi v družbi; obenem pa oblikuje v sebi negotovo in krhko upanje na znosno življenje na tej naši nori ladji«.
V znamenju tega, kar smo pravkar povedali, izrekamo spoštovanje do tistih nekdanjih in sedanjih nasprotnikov, ki so šli v svoj boj zato, ker je bila žaljena njihova svoboda. Občudujemo njihov pogum in se klanjamo mukam, skozi katere so šli. Z razumevanjem mislimo na množico prevaranih ljudi, ki jim je po vseh bojih v dlaneh ostalo nekaj, česar pravzaprav niso hoteli. Posebej pa gre naša simpatija tistim, ki so si zelo obremenili roke in sedaj težko živijo. Razumemo celo, da molčijo, a bi vseeno bili veseli, če bi začeli govoriti.
Gornje besede naj bodo znak za to, da se res zbiramo zaradi preteklosti, a pri tem mislimo predvsem na prihodnost.