Avtor: Jože Pavlič

Stoletja so naši predniki živeli pod tujo dominacijo. Zla usoda jih je v to prisilila, saj jim je pošiljala silne sovražnike z vseh strani, da jih je primorala v razne nehvaležne povezave. Te so jim seveda škodile, a bile so neizogibne. Vendar so vzdržali in ostali Slovenci. Ko so se na tem srednjeevropskem prepišnem prostoru stvari le malo uredile, je V. Vodnik že zapel Ilirijo oživljeno, le malo kasneje že imamo Prešernov Krst pri Savici in njegovo Zdravico. Naši pradedi so sanjali o Zedinjeni Sloveniji 1848. leta in takrat smo dobili tudi svojo zastavo. Avstroogrska je propadla leta 1918 in spet so Slovenci upali, da bodo končno dobili svojo državo. Verjeli so v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in bili strašno razočarani. Leta 1941 je sramotno propadla prva Jugoslavija. Tega leta so bile postavljene pred Slovence razne opcije. Vemo, kakšna jim je bila potem vsiljena. Tako so preživeli petdeset let. Danes, leta 1991 je tu čas, ko se ruši s svojim sistemom vred druga Jugoslavija, ki j e mnogo Slovencev sploh ni sprejelo za svojo domovino, mnoge pa, ki so jo, je razočarala.
To je čas, ko Slovenci spet stojimo na zgodovinskem razpotju. Od nas je odvisno, katero smer bomo izbrali, za kaj se bomo odločili. Pravzaprav smo se že. S plebiscitom lani v decembru. Odločili smo se uresničiti sanje naših prednikov in nas samih – odločili smo se za samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Vendar je videti, da bo pot od odločitve do same izvedbe kar naporna in najbrž tudi daljša, kot smo si zamislili in bi si želeli. Otežujejo jo strahotni politični, gospodarski in socialni pretresi. Ko postavljamo na noge svojo novo državo, moramo odpraviti staro in zgraditi novo gospodarstvo in ustvariti nov socialni red. Ob vsem tem se danes Slovenci srečujemo s popolno finančno izčrpanostjo in razvojno zaostalostjo, kar pa je še hujše, z neizmerno moralno krizo in razveljavljenostjo vseh vrednot.
Kako ob tem izvesti odločitev za neodvisno državo Slovenijo, je veliko in zapleteno vprašanje. Potrebna bo močna volja, veliko poguma in modrosti, zdrave pameti in učinkovitega ravnanja. Vsega tega ne manjka, a vendar se zdi, da so na delu nekje med nami neke skrite rušilne sile, ki ljudem že jemljejo voljo. Kažejo se v ustvarjanju neenotnosti med Slovenci, v vzpodbujanju dvomov in oviranju akcij. Slovenci, ki bi si želeli učinkovitosti v osamosvojitvenih dejanjih, so kar naprej hujskaško demoralizirani z vseh strani. Opozicija z intrigami in nesramno gonjo proti vladi in parlamentarni večini v medijih, ki jih iz totalitarnih časov sem dobro in tudi sicer obvladuje, ruši ugled izvoljenih predstavnikov in ustvarja pri ljudeh nezaupanje in strah, izkorišča socialne probleme za blokado novih rešitev in kar naprej vznemirja ljudi s stvarmi, ki bi se morale urediti same od sebe. Tako se slovenske nacionalne sile trošijo v neproduktivne namene, medtem ko naš osnovni nacionalni cilj tone in bledi v vsesplošni zmešnjavi želja in zahtev.
Slovenija je v teh odločilnih trenutkih, ko nam gre tako rekoč za „biti ali ne biti“, tragično razcepljena, kot je bila leta 1941, leta 1945 in naprej do današnjih dni.
Zaradi naše takšne duhovne razdeljenosti smo leta 1945, ko je obstajala še zadnja šansa za našo Koroško, to tudi izgubili. Svoje skromne nacionalne sile smo usmerili drugo proti drugi in tako izgubili vsi. Se ponavlja isto danes, leta 1991? Se zavedamo, kako majhni smo in kaj počnemo? Do danes kljub vsem velikim besedam bistvenega še nismo dosegli. Ko se med seboj kregamo, intrigiramo in v političnih bojih iščemo svoje koristi, nam na poti osamosvojitve stojijo še velike ovire tako znotraj Jugoslavije kot zunaj nje. Svet, ki obdaja to našo malo deželo, ima svoje različne interese, ki jih niti ne skriva. Za ene smo molzna krava, za druge nepomemben drobiž. Eni nam grozijo javno, drugi prikrito. Težko je reči, koliko nam je kdo nevaren. Podcenjevati jih ne bi smeli, vendar če bi bili enotni tako, kot nismo – če bi bila naša morala trdna in nezlomljiva – če bi bili pripravljeni tudi na žrtve in hude čase – vse z vero, da bomo zmagali, in s prepričanjem, da je za tako pomemben cilj, kot je nacionalna samostojnost in neodvisna država, vredno potrpeti, bi se nam sploh ne bilo treba bati. Tvegali bi in uspeli. A kaj ko nismo taki in ko nam vsega tega danes tako manjka.
Nesloga in notranji spori so Slovencem v zgodovini prinesli več škode, kot jim je povzročil katerikoli zunanji sovražnik. Če bi dobro pogledali svojo zgodovino, bi se iz nje lahko marsičesa naučili. Toda koliko je teh v praktični svet zagledanih Slovencev, ki znajo misliti zgodovino in se iz nje učiti? Večina nas je zagledana v svoje ozke in vsakdanje koristi, ki jim služimo tu in zdaj. Za skupne koristi in skupno dobro se le redkokdaj zmenimo. V političnem življenju se to kaže kot ozkosrčen in nekulturen boj za oblast.
V teh odločilnih zgodovinskih trenutkih, ki jih živimo prav danes, in ob tem tako pomembnem vprašanju, kot je samostojna slovenska država, bi moral vsak Slovenec obstati in se zamisliti, kaj storiti, kako ravnati, da bi Slovenci kot narod končno dosegli svoj glavni in neodložljivi cilj: svojo državo. Prav zdaj – na tej zgodovinski prelomnici – moramo odločiti stvar v svoj prid: dvigniti se moramo v zgodovino, med druge državotvorne narode – če smo Slovenci ljudje, enaki drugim; če smo Slovenci narod enak drugim narodom, ki so si ustvarili svoje države. Ne smemo pustiti, da potonemo med manjšine in zgodovinsko mrtve narode.
Res je, da odkrivamo v nas samih neko strašno zlo, ki nas žene v nasilje nad samim seboj in v nasilje drugega proti drugemu. Kot da je to podedovano in pogojeno z našo bridko zgodovinsko izkušnjo, ko so nam gospodovali drugi in nas tlačili, mi pa smo se ponižani, nesrečni in razžaljeni obračali proti sebi in dvigali roko nad svojega bližnjega, pa je to postalo naša usoda in tragični značaj. Sprašujem se, če to tudi ni vzrok naše skupne nemoči in naših travm, ki jih nosimo s sabo. Kakorkoli že to je, temu zlu se moramo zavestno upreti in ga premagati. Slovenci moramo začeti spoštovati drug drugega in se zavedati, da smo drug drugemu potrebni. Sovraštvo nam je in nam bo prinašalo le nesrečo.
V tem kontekstu vidim tudi vprašanje slovenske nacionalne sprave, ki ga nekateri niso sposobni razumeti. Slovenska medsebojna in politična sprava je pogoj, da bo slovenski narod mogel računati z uspešno prihodnostjo in da bo ustvaril svoj veliki cilj – svojo slovensko državo. Petdeset let zanikanja, ne dopuščanja in razklanosti ob vseh človeških in materialnih žrtvah je bilo več kot dovolj. Treba se je strezniti in doumeti. Potrebujemo spravo v duhu resnice in spoznanja, da smo tragična bitja, ki jim pristaja zgolj skromnost in ne napuh.
Mi, ki nismo komunisti, ampak smo se proti komunizmu kot družbenemu zlu in zmoti tudi borili, mi, ki smo bili neodgovorno, sramotno in kruto več kot zdesetkani, ki so nam bila usta zaprta in nam je bilo bivanje zabranjeno, smo na spravo pripravljeni. Nesreča, ki nas je zadela, nas je tudi marsičesa naučila in marsičesa osvobodila. Vedeli smo, da tisto ni bila samo naša nesreča, ampak je bila nacionalna nesreča, ki je Slovenci še niso dobro doumeli. Spoznali smo bednost in nepomembnost nekaterih stvari, ki so se kazale v lažni veličini in trivialni triumfalnosti nekega časa. V napuhu in samozaverovanosti se nam je odkrivala majhnost in uboštvo duha, v poveličevanih dejanjih smo gledali neznansko škodo, ki je za narod nastala. Tako smo videli le bolj skupno nesrečo in smo lahko obračunali s svojo. Ne s srdom, ampak z žalostjo smo videli tisti krvavi in sovražni čas. Zato v naših srcih ni mržnje in zamer; je žalost in skrb. Trepetamo za narod in domovino, z usmiljenjem nas navdaja usoda tisočev na razne načine trpečih. Zase pa si želimo samo nepristranske in poštene sodbe zgodovine. Naša vest je mirna. Vemo, da smo se v strašnih časih borili proti komunizmu – za narod in slovensko domovino. Prav to pa delamo tudi danes in bomo v bodoče. Zato smo za spravo med Slovenci, za razumevanje in enotnost – za samostojno in neodvisno Slovenijo.