Avtor: Justin Stanovnik

Naša uvodna besedila želijo seznanjati slovensko javnost o pogledih Nove Slovenske zaveze na vsakokratno kulturno in politično stanje v državi. Gledanje NSZ se v marsičem razlikuje od gledanja drugih opazovalcev, ker nujno vnaša v to gledanje svojo poučenost iz preteklosti, poleg tega pa ji njeno naporno obstajanje v sedanjosti zaukazuje pozornost in prisebnost. Posebej dobro se namreč zaveda, kaj so neizpolnjena pričakovanja. Že prvi dan svobode so se, nesramno in žaljivo, pojavili na forumu ljudje, ki so še malo prej z vsako besedo, ki so jo spregovorili, svobodo zasmehovali, sedaj pa so vse in vsakogar poučevali, kaj to je. Čistega in jasnega neba torej v deželi že od prvega dne ni bilo. Poznali smo bili Hölderlinove stihe »Vesel z otokov daljnih vrne se mornar domov na mirne vode« in tolažili so nas, ker smo sredi onega tujstva čutili, da je svoboda človekova prava domovina. A ko je posijala, kot pravimo, ni bila taka, kot smo jo v sebi slikali, ko je še ni bilo. Potem pa se je to občutje širilo v drugo spoznanje: vse, kar se pričakuje, pride takšno, nepopolno in oblomljeno. A nič za to. Svoboda, čeprav ni čisto takšna, kot smo jo bili pričakovali, je tukaj in nazadnje si bo njena svetloba pokorila vse.
Zaenkrat torej, prav zato, ker svoboda še ni vse presvetlila, slovenski svet obremenjuje še mnogo stvari. V tem komentarju bomo poskušali na nekatere pokazati. Pobirali jih bomo z obrobja, a vse bodo, upamo, kazale na sredo, kamor bo nazadnje bralec, sledeč tem majhnim kazalcem, sam izpisal sodbo o času, ki ga živimo.
Uvodoma bi lahko rekli, da to ni visok čas: njegovi ljudje letamo kot večerne lastovke, nizko ob tleh in za majhnim plenom. Ne ženemo se za razgledi, od koder bi lahko izrekali pomembne besede. Če bi kdo rekel, da je to čas niča, bi morali takoj še pristaviti, da tudi ta ni pridobljen z visokega razgleda. Ubožnost časa se kaže tudi v tem, da to ni čas izjav. To se kaže tudi v tem, da najbolje uspevajo tisti, ki se podrejajo strujanju časa in govorijo tako, da ne rečejo ničesar. Neizjavnost sodobnega govora imamo lahko za znamenje
časa in naše kalkulacije, če tega ne bi upoštevali, bi bile zelo pomanjkljive.
Od kod ta človekova neambicioznost? Zakaj nam zadostuje to, kar je v dosegu roke? Kako to, da tisto, kar je dlje in višje, celo sovražimo?
Splošno ozadje, na katerem se izrisuje čas, kot smo ga pokazali, je gotovo ustvarilo odzivanje večinskega človeka na to, kar je doživljal v preteklosti. Totalitarni čas je bil namreč čas trdilnih stavkov. Vprašanj, za katera pravijo, da so pobožnost uma, ni gojil. Na ušesa ljudi so udarjale trditve, ki pa so, ker so bile ideološke in torej prazne in nezanimive, počasi postajale muka. Pamet večinskega človeka se jim ni mogla upirati tako, da bi jih razkrojila, zato se jim je uprla tako, da se je enostavno zaprla. Nevečinski človek pa se je med tem bil že vdal ali pa so ga utišali. Večinski človek pa je potem, prepuščen sebi, naredil še sklep, ki usodno sega v današnji čas: niso prazni in nesmiselni samo ideološki splošni stavki, ampak splošni stavki sploh. Ta sklep je eden od kanalov, po katerem priteka nič v postkomunistični čas. Iz obupa se je človek zaprl v krog, kamor prava vprašanja ne segajo in ki ga obdaja krožnica, na kateri se v večnem krogoteku sopogojuje to dvoje: proizvajati in trošiti. Nevečinski človek tu s svojimi stavki nima nobenih možnosti. Samozadovoljni moderni Arhimed mu ne dovoli, da bi se dotikal njegovih krogov. To je ena reč. Druga pa je neko pohujšanje.
Nosilci nekdanje totalitarne ideološke oblasti so se, potem ko je njihov svet zgrmel, odločili, da ne odidejo. Čeprav jim je zgodovina ukazala, da se umaknejo vzhodno od foruma, so uporno in kljubovalno vztrajali tam, kjer so bili in kakor so bili. Pri tem pa so si izmislili formulo, s katero so upali, da bodo ublažili svoje tujstvo: odločili so se za spreminjanje. Ob tem pa so se zgodile tri stvari. Najprej je ta odločitev za spreminjanje vnesla v prostor neusahljiv vir nedoločenosti in negotovosti. V takem svetu se nikoli ne ve, kje je kdo in kaj je kdo. Vedno je mogoče trditi, da te ni tam, kjer te iščejo. Nadalje pa je bilo za večino ljudi, pa najsi so s preteklim svetom delali še take komproinise, dokaj jasno, da je ta svet moralno zelo obremenjen, predvsem pa je s sedanjostjo, kakor je zasnovana, v popolnem neskladju. A ta svet je sedaj bil kar tu in čeprav proti temu svetu niso mogli nič – morda tudi niso hoteli – niso mogli zanikati, da je vse skupaj le veliko pohujšanje. V jedru tega pohujšanja je bil presenetljiv uvid, da je na svetu vse mogoče: če je to, kar se tu dogaja, mogoče, potem svet ni prostor pravičnosti. In roka, ki se je že stegovala, da bi kaj premaknila, se je umaknila, in pamet, ki se je že zbirala, da bi kaj rekla, se je vrnila vase. Na drugi strani pa so tisti – in s tem bomo sliko dopolnili – ki so se s preteklim sistemom spajdašili, bili potrjeni. Njihov nihilizem je bil še trdnejši.
Opisano stanje se zrcali v neki veliki odsotnosti: v odsotnosti kulturnega prostora. Mogoče je odsotnost prehuda in krivična beseda, točneje bi bilo mogoče reči, da je še tu, a je njegova vrednostna moč oslabljena in da včasih pride do njegove eklipse. Kulturni prostor ima pravico, da se tako imenuje, takrat, kadar temelji na nekaj osnovnih stavkih, ki ne dovoljujejo, da bi se v njem dogajalo karkoli. Prostor sam, njegov duhovni namen – zavest ljudi v času – deluje tako, da se nekatere stvari sploh ne morejo pojaviti, če pa se že pojavijo, se umaknejo, ker čutijo, da v njem ne morejo obstajati. To, čemur pravimo kultura, ni nič drugega, kot izgrajevanje tega prostora, pri čemer je treba vedeti, da to nikakor ni načrtovan postopek, ampak srečno soobstajanje mnogih rodovitnih duhovnih dejanj.
Ni treba posebej poudarjati, da se duhovni prostor spreminja in da včasih izgine povsem. To je vselej takrat, kadar se nekaznovano izrekajo groteskni in žaljivi nesmisli – nekaznovano seveda v okviru zakonodajnih kompetenc kulture. Če je bil kulturni prostor uničen, potem je mogoče izreči vse. Besede, pa naj bodo še tako nezaslišane, nimajo v sebi te moči, da bi izrekovalca udarile nazaj po zobeh. Čutijo, besede, da jim prostor ne priznava več potrebne veljave.
Tak primer je na primer odpor, ki ga je nedavno doživela trditev, da je bil nekdanji komunistični režim nelegitimen. Oglasili so se profesorji. Oglasili so se novinarji. Iz tega kvartirja smo slišali, da »polemika o legalnosti, /legitimnosti/ zločinskosti režima, ki smo ga vendar vsi skupaj tako ali drugače živeli, meji že na svojevrstno perverznost …« Kaj je na tem »perverznega«, raje pustimo. Veliko priznanje pa avtorju izrekamo za tisti del, kjer pravi, da smo ta režim »vsi skupaj tako ali drugače živeli«, pri čemer mislimo, da bi bilo treba tisti »tako ali drugače« izgovoriti s posebnim poudarkom. A to je nekaj obrobnega v primerjavi z naslednjim. Avtor pravi, da v vsaki dobi in povsod pride do legalnih zločinov in da, če jemljemo za mero dejstvo, da se dogajajo zločini, za nobeno dobo ne bi smeli reči, da je nelegitimna. Avtorju očitno ni prišlo na misel, da je sicer res, da se v vsaki dobi dogajajo pravni zločini, a je med dobami ta razlika, da se v nekaterih okoljih ti zločini dogajajo proti zakonodaji, v drugih pa v skladu z zakonodajo. Do zločinov pride tu in tam, a vse enačiti, bi bilo nekaj podobnega, kot reči, da je zahteva, da se operacije opravljajo z aseptičniin orodjem, nesmiselna, češ da se tudi operacije, kjer rigorozno izvajajo to zahtevo, včasih končajo z bolnikovo smrtjo.
Ena od prvin anaforičnega niza, na katerem je dr. Ljubo Bavcon zgradil svoj članek Demokratična pravna država in »afere« (Delo, 12. 6. 93), pravi tudi, da je »stvar subjektivne ocene«, če kdo označuje našo preteklost za zločinsko. Torej tako: so nekateri ljudje, ki imajo politično organizacijo družbe, ki je izvedla dejanja presežnega zla, kot so Rog, dachauski procesi, Goli otok, za zločinsko, a je to stvar njihove osebne ocene, kakor je stvar njihovega okusa, da imajo rajši Murna kot Ketteja. Analogno bi morali reči, da so pač ljudje, ki mislijo, da so kraji množičnega zločina, kot so Auschwitz, Treblinka, Begunje, proizvod od političnih zločincev obvladovane dobe, a je to stvar subjektivne ocene. Če bi se sedaj začudili, da je kaj takega mogoče reči, bi vtis, ki bi ga gornji stavki morali narediti na bralca, samo zameglili.
A zgodbe pravzaprav še ni konec. Dr. Bavcon naprej še pravi, da ljudje, ki komunistično preteklost ocenjujejo za zločinsko, delajo »očitno« to zato, da bi pripravili teren za »čistke«. Ni čisto jasno, zakaj je zadnja beseda v navednicah.
Mogoče je to zato, da ima avtor na razpolago dve besedi: najprej besedo čistka, ki aludira na to, kar je počel z ljudmi Stalin, potem pa še tisto besedo v narekovaju, ki mu omogoča, da se vsak čas umakne, češ da je mislil na blažjo varianto te besede, recimo zgolj na odstranjevanje kompromitiranih ljudi z vplivnejših položajev. Jasno je, kaj hoče dr. Bavcon doseči: hoče denuncirati ljudi, ki so pripravljeni razumeti in sprejeti preteklost v njeni nepolepšani podobi in mislijo, da se je šele tako mogoče boriti za demokracijo. Dr. Bavcon pa jih povezuje s čistkami, te pa se povezujejo, čeprav imajo častitljivo starost, dandanes predvsem s Stalinom.

Opis slike: V samoti

V nadaljevanju članka so še nekatere stvari, ki morda niso tako usodno važne, so pa izredno zanimive za mores, kot jih izkazuje čas. Dr. Bavcon pravi, da se dobro spominja povojnih »čistk«, za katere priznava, da so bile »veliko bolj krute«. (Veliko bolj krute od katerih?) Tistih »čistk« (ne vem, zakaj jih deva v narekovaje, saj so bile to prave, krvave čistke) se torej dobro spominja. Žal pa iz članka razberemo, da se ne more spomniti, da bi te »čistke« že takrat »silovito napadal«, kakor so on in njegovi prijatelji »silovito napadali« kazensko zakonodajo, ki je bila v nasprotju z demokratsko pravno državo – »vsaj od začetka osemdesetih let«.

Neki namig med vrsticami le dobimo, zakaj se pisec »čistkam« že tedaj, takoj po vojni, ni uprl. Dr. Bavcon namreč pravi, da so »medtem« – se pravi enkrat od vojne do danes – »civilni narodi« dobili neka besedila (splošno deklaracijo o človekovih pravicah, mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, evropsko konvencijo o človekovih pravicah), ki tiste reči, ki jih pokrivajo čistke, prepovedujejo početi. Iz tega, kar je med vrsticami, bi torej človek lahko mogel razbrati, da takrat, takoj po vojni, te stvari še niso bile registrirane kot nekaj prepovedanega in da dr. Bavcon ni imel v rokah še pravih papirjev, da bi protestiral. Šele »medtem« so ti dokumenti bili objavljeni, tako da se je od osemdesetih let dalje lahko »silovito uprl« vsakemu poskusu, tlačiti človekovo svobodo. Tudi malo manj natančen bralec se bo pri tem verjetno spomnil, da so bile temeljne stvari o človekovem dostojanstvu, predvsem o njegovi svobodi in enakosti, napisane že mnogo prej, v Ameriški deklaraciji o neodvisnosti (1776) in v francoski Deklaraciji o pravicah človeka in državljana (1791). Ker je v omenjenih besedilih bila konstitucija človekove polnoletnosti, če smemo tako reči, izražena na tako veljaven in slovesen način, se samo čudimo – naj nam bo to enkrat le dovoljeno – da tako poučen človek v njih ni videl dovolj močnega moralnega branika pred človekovim zasužnjenjem.
Če že omenjamo povojne »čistke«, potem ne smemo mimo načina, kako so se izvajale: izvajale so se z nezaslišanim mučenjem ljudi. Glede mučenja bi morali reči dve stvari. Prvič je vloga mučitelja na najnižji stopnji človekove degeneriranosti. Za to službo so delovne organizacije, kot so bile gestapo, udba, enkavede in druge, zaposlovale moralno zelo prizadete ljudi. Drugič pa mučenja kakih sto let pred letom 1917, ko sta to umetnost znova vpeljala v politiko Lenin in Dzerzynski, v evropskem prostoru praktično ni bilo več. Tako nas vsaj poučujejo zgodovinarji.
Toda bolj kot vse drugo je važna tu neka spremna misel. Videli smo tu, da se šolani, gojeni, rekli bi lahko celo, rafinirani pravni um ne more odlepiti od preteklosti, ki jo je ljubil in dal zanjo del življenja. A glede te preteklosti so že takrat mnogi čutili in vedeli, danes pa bi to moralo biti jasno vsem, da je bila zločinska. Tu je razlog za paniko. Kako pa se bodo iz preteklosti rešili preprosti ljudje, ki imajo samo to, kar so doživeli, svoje izkustvo? Komunisti in nekomunisti! Kako se bodo izmotali iz moralnih težav, v katere so se bili zapletli z majhnim, a pogostim poklekanjem pred vseprisotnim sekretarskim aparatom, kar sedaj od časa do časa v njihovem spominu oznanja svojo zavratno prisotnost. Kako se bodo rešili ljudje, ki jih ni nihče izučeval v umetnosti razločevanja.
Opazovanje življenja okoli sebe nas poučuje, da je kulturni prostor v postkomunističnem svetu bistveno oslabljen. Ne samo da ne protestira, ko se flagrantno greši proti zakonom, ki jih je postavil. Njegovo slabost oznanja že to, da se stvari, proti katerim bi moral nastopiti, sploh pojavijo. Dejstvo je, da večina teh, ki stopajo na takšne in drugačne tribune, s kulturnim prostorom sploh ne računajo.
Poleg tega pa se ustvarja neka nova duhovna in politična klima. Nosilci te klime niso samo ljudje nekdanjega političnega aparata. To so predvsem ljudje, ki so delali v institucijah, ki jih je ta aparat ustanavljal in vodil, in so to imeli za nekaj najbolj samoumevnega na svetu. To so tudi ljudje, ki so pretekli svet sprejeli in so se nanj tako navadili, da ga niso imeli za nekaj tujega in jih je zato njegov konec, ko je prišel, šokiral. Bistvo pa je to, da so nastop novega sveta morali sprejeti na znanje, a so to storili neradi in z odporom. Vsi ti predstavljajo določeno družbeno snov, katere duhovni in politični vzgon je tak, da se bo iz nje prej ali slej izoblikovala nova levica. O njej bomo v tem komentarju še govorili, a si prej oglejmo nekaj primerov, kako se ta skupina generira in nekoliko tudi, kako deluje.

Opis slike: Za žejo – vodnjak in vrata

Dne 10. maja 1990 se je na radiu 1 na začetku oddaje studio ob 17h pripetilo nekaj nenavadnega. Bil je to dan, ko se je konstituiral prvi posttotalitarni parlament. V studio je bil povabljen tudi dr. Bučar, predsednik novo izvoljenega parlamenta. Prišel je s polurno zamudo. Voditeljica oddaje Vesna Burnik je reagirala razdraženo, s slabo prikrito napadalnostjo: da na to niso navajeni, da se kaj takega pač še ni zgodilo. Bučar se je opravičil in še povedal, da zamude ni čisto sam kriv, saj je prišel že mnogo prej, a so ga lep čas pošiljali po hiši, kakor da ne vedo, kam z njim. Voditeljica ga je osorno zavrnila, da so ga pač morali čakati in prekinila nadaljnje poskuse opravičevanja. V poslušalcih je ostal zelo neprijeten vtis. Še danes se človek sprašuje, zakaj je Vesna Burnik mislila, da sme ali celo mora ravnati s predsednikom prvega demokratičnega parlamenta kot nataknjena učiteljica s šolarčkom, ki je zamudil nekaj minut pouka. To ni moglo biti stvar osebnega nerazpoloženja, tu ni moglo iti na primer za ustaljeni red hiše. To je bil vendar poseben čas, po mestu je vel duh zgodovine in nekaj tega je moralo biti tudi v tisti hiši. Kaj je novinarko tako globoko vznemirilo, da je šla, ne preko navadne vljudnosti, ampak se njena arogantnost ni ustavila niti pred prvim človekom suverenega narodnega predstavništva, legitimno izvoljenega in ne postavljenega od partijske hierarhije. Le kako so njene nekdanje kolegice, pomisli človek ociozno, reagirale, če sta zamudila na radiu Kidrič ali Maček? A to ni važno. Važno pa bi bilo, če bi nam Vesna Burnik mogla povedati, zakaj je ravnala, kakor je ravnala. Če bi nam to zelo dobro razložila, če bi v sebi identificirala najgloblje vzgibe za svoje ravnanje, bi namreč že nekoliko vedeli, kako je sestavljen tisti instinkt, ki poganja duhovno mašinerijo nove levice. Zelo mnogo bi tako izvedeli, a ne bomo, ne da bi nam Vesna Burnik tega ne hotela povedati, ampak zato, ker je stvar po eni strani zelo zapletena, potem pa to tudi niso ljudje, ki bi dovoljevali, da bi vprašanja vanje pronicala prav globoko. Ampak od tistega maja naprej je postala Vesna Burnik znamenje, ob katerem smo prepoznavali množico podobnih prizorov.
Pičlo leto za tem se je na TV pripetil majhen dogodek, katerega zunanja neznatnost ne ustreza pomenu, ki ga nosi. Zgodilo se je med pogovorom, ki ga je vodil novinar Lado Ambrožič z gospo Drago Ahačičevo. Spretno kot vedno je novinar vijugal od vratc do vratc – v treh letih so novinarji zelo napredovali, svoja visceralna nagnjenja so že znali podrejati subtilnemu nadzorstvu ega – a, kot pravi Horac, včasih zakinka celo sicer tako odlični Homer. Za bežen trenutek, za drobec sekunde je zakinkal tudi Ambrožič, zapustila ga je milost ideološke prisebnosti. Da se bo vse bolje razumelo, je treba povedati, da je bila gospa Ahačičeva, kot vedno, vsa in brez ostanka na strani narodnoosvobodilnega boja, Ambrožičeva naloga pa je seveda bila, držati se »strokovnosti«. In tedaj se je zgodilo. Ko sta se tako prijazno pogovarjala, kot »dva neopažena«, se je zgodilo. Nenadoma zaslišimo Ambrožiča, ko pravi – mislim, da je šlo za sprenevedanje ali nekaj podobnega – da je tega mnogo tudi »z naše strani«. Samo bežen trenutek – in čar »strokovnosti« je zginil povsem: Ambrožič se je znašel na strani Ahačičeve.

Opis slike: Starina

Izkazalo se je, da imamo svojega človeka na TV, da je tam »naš« človek. Obenem pa je človek ob tej majhni besedi pomislil, da je ves slovenski svet posejan z »našimi« ljudmi, ne samo tam, kjer je čisto človekova osebna stvar, čigav je, ampak tudi tam, kjer bi ljudje morali biti »strokovni«: v šolski zbornici, na institutu, v banki, v tisočih odborih. Svet nove levice je svet »naših« ljudi. In potem »naši« ljudje prirejajo partizanska slavja, kjer imajo visoki državni uradniki ognjevite govore za »našo« stvar in TV vse verno in primerno pobožno beleži in prenaša. In potem vidimo na ekranu, kako prihajajo borci v stotinah in tisočih in očitno nihče ne pomisli, da je neokusno in obsceno, da se tako razkazujejo, medtem ko se oni drugi ne morejo zbirati, ker so jih vse, neoborožene in celo zvezane, pobili. Astronomsko daleč od tega, da bi se kateri od njih zaradi tega počutil samega. Nič čudnega, mar nismo rekli, da ne vidijo radi, da bi vprašanja vanje pronicala pregloboko. Pri tem pa »naši« ljudje na TV poskrbijo, da med večernim dnevnikom kamera niti huškne ne mimo kake farne spominske plošče, ki so jo tisto nedeljo odkrili. Instinkt, o katerem smo prej govorili, jih poučuje, da bi to lahko škodilo »naši« stvari.
Problem, ki ga nova levica predstavlja za politično kulturo države, ni v problematičnosti njenega programa, ampak prej v odsotnosti programa sploh. Problem je v njeni kulturni in politični nedefiniranosti. Nova levica je zaenkrat le zasilen kulturno političen pojem, s katerim je mogoče zajeti določeno splošno, kulturno in politično razpoloženje, za katero se ve predvsem to, da je vezano na strukture, ki so izšle iz totalitarnega monizma, in na strukture, ki so se razposedle po ključnih mestih civilne družbe.
Vse to gotovo ne prispeva k preglednosti družbe. Poleg tega se kar naprej dogajajo stvari, ki nas silijo, da se sprašujemo: Kaj od vsega je mogoče videti in česa ni mogoče videti? Naravno je, da bi radi vedeli, kdo je generator stanja, ki ga javnost, potem ko zanj zve, poimenuje z ambivaletnim izrazom afere. Ob vsaki na novo odkriti aferi nam povedo neko zgodbo, ki pa so si vse v tem podobne, da nimajo pravega konca. Tista praznina je takšna, da je ni mogoče ne videti, in ljudje nimajo ničesar, s čimer bi jo zapolnili, razen z novimi vprašanji, ki, neodgovorjena, rodijo spet nova, dokler se nazadnje čez vse ne razlije veliko nezaupanje. In sedaj pride tisto, kar je najvažnejše in kar bi bilo treba posebej poudariti: človek bi mislil, da bo kdo od odgovornih ljudi, kdo od šefov večjih strank, stopil naprej in iz svoje obveščenosti pred ljudmi potegnil poglavitne črte slovenske sedanjosti, predvsem pa, kaj iz teh črt sledi. Zakaj tega nihče ne naredi? Ali niso sposobni stopiti tako daleč nazaj, da bi videli celoto in jo razumeli? Ali pa bi to znali, pa se jim zdi nevarno, tako se izpostavljati, in se zato rajši omejujejo na vedno popravljivo pragmo? Ali pa je tudi nje zajela splošna postmoderna negotovost in strah pred celoto? Morda pa jih je kratka politična izkušnja do kraja poučila o poglavitni lastnosti postkomunističnega prostora: da nešteto majhnih in velikih črnih lukenj bistveno onemogoča njegovo obvladljivost.
Vedno znova nas razmislek, pa naj smo ga začeli že kjerkoli, pripelje do istega: ali smo demokratično prenovo postavili na prave temelje? Vsi problemi, ki vstajajo pred nami, nam skušajo dopovedati, da so tu sedaj zato, ker tam, kjer se je končal totalitarni svet in se je začela demokracija, niso bili narejeni nekateri temeljni premisleki. Čutimo, da smo obtoženi nekega umanjkanja: da je spet bil neki čas večji, kot smo bili pripravljeni biti mi.
Tak problem so tudi tako imenovani udbovski dosjeji. Zgodba je dokaj znana. Vsak, ki je imel z udbo kaj opraviti, je imel posebno mapo. To pa so bili zelo različni ljudje. Predvsem so bile to žrtve. Toda napačno bi bilo misliti, da so bile žrtve samo tisti, ki so bili opazovani in se je o njih poročalo. Žrtve so bili tudi tisti, ali vsaj mnogi od tistih, ki so bili prisiljeni to početi. Če bi se spuščali v te reči, bi bili kmalu sredi najbolj zavrženih in temnih strani totalitarnega sistema. Koliko neznanih in bridkih človeških dram se je tu odigralo! Pa tudi, koliko podlosti se je tu nakopičilo, saj je ovajanje sočloveka od vseh prepovedi z največjimi črkami izpisana. Toda kakor so dosjeji nekoč izpodkopavali normalno tkivo družbe, tako danes, ko je njihov čas minil, predstavljajo spet zadrege, strah, nevarnost, skrivno orožje, grožnje. Kaj napraviti z njimi?
Nekateri so za to, da se, ne glede na okoliščine in posledice, objavijo. Drugi bi jih hoteli videti uničene vse. Spet drugi bi jih dali v varstvo posebno zaupni skupini ljudi. Vsak od predlogov, se zdi, ima svoje pomanjkljivosti.
V resnici je samo en način, kako se rešiti tega zavratnega ostanka preteklosti. Tiste mape in fascikle je treba narediti nepomembne! A kako jih napraviti nepomembne? Kako doseči, da bodo zgubili svojo strupeno moč in postali zgolj kosi papirja, ki ne bodo mogli več nikomur škoditi, ki se jih ne bo nihče več bal, ki ne bodo mogli več terjati, da se kaznujejo odurna in odvratna dejanja preteklosti. Samo en način je, da se to doseže: da se vsa družba, ves narod osvobodi preteklosti, v celoti in popolnoma, da se tej preteklosti odrečemo kot nečemu blodnemu, na vseh področjih, v kulturi, v politiki, v medijih, kot skupnost in kot posamezniki. Samo taka odpoved, izrečena v jeziku politike in kulture, na volitvah, kjer se postavlja demokratična oblast, in v umetnosti, kjer se izraža globinski človek, bi v ljudeh ustvarila gotovost, da je preteklost dokončno mrtva in nenevarna. Samo ob taki gotovosti bi pošasti preteklosti izgubile svojo moč.

Opis slike: Povabilo

Zgodbe z dosjeji nas opozarjajo, da zgodovine ni mogoče ukaniti. To ravno pa so v času, ki ga po pravici imenujemo veliki prehod, mislili vsi: ne samo poražene sile, ampak tudi sile, ki so si naložile, da ta veliki prehod izpeljejo – sile slovenskega Demosa. Mislili so ljudje, ki so se zbrali v tej druščini, da bo mogoče iti mimo nekaterih reči z zaprtimi očmi. A se je že takrat vedelo in je postajalo z vsakim dnem bolj jasno, da je to velika iluzija. Dosjeji so dober primer za to, čemur pravimo nemezis zgodovine – ponovno in boleče srečanje z nepokopano preteklostjo.

Če bomo hoteli iti kolikor toliko varno naprej, se bo treba torej vrniti in sicer prav na začetek, ne v leto 1990, ampak v leto 1941, in se vprašati, kako se je vse začelo. Če bomo postavljali prava vprašanja in nanja prisebno, nepopustljivo in pogumno odgovarjali, se bo nateklo v našo sedanjost toliko svetlobe, da si pošasti preteklosti ne bodo več upale noter.
Nova Slovenska zaveza ima te stvari za zelo pomembne – za pogoj, brez katerega ni nič. Zato predlaga državnemu zboru in vladi države Slovenije, da se brez predsodkov in odprtega uma posvetita vprašanjem, ki jih pred obe visoki ustanovi postavlja v Izjavi, ki sledi temu besedilu.