Avtor: Katarina Bogataj-Gradišnik

Gornji naslov, izposojen iz znanega filma režiserja Petra Weira, se kar ponuja ob dveh knjigah iz leta 1991; z njima se je namreč v našo zavest vzdignila skupina književnikov, povezanih generacijsko in tudi svetovnonazorsko, ki so bili dotlej mrtvi v dvojnem pomenu besede: telesno in kulturno. Kakor pove podnaslov zbornika Jutro pozabljenih, je to »antologija padlih, pobitih, prepovedanih, zamolčanih, pozabljenih«. Medtem ko je institucionalna literarna zgodovina partizansko literaturo odkrivala in raziskovala, v zadnjem času celo kritično ovrednotila, je bila književna ustvarjalnost nasprotne strani izbrisana iz povojnega kulturnega prostora. Z izjemami, kakršna je bil Balantič in deloma Hribovšek, se imena nezaželenih pesnikov v literarnih zgodovinah niso niti omenjala, zaman bi jih iskali tudi v kakem leksikonu ali priročniku. (Enciklopedija Slovenije jih je po osamosvojitvi začela uvrščati, tako vsaj kažeta članka o Ivanu Hribovšku in Francetu Kunstlju, ki ju Leksikon CZ Slovenska književnost iz leta 1982 še ne pozna.) Izgubljena pesniška generacija se je zdaj tako rekoč iz nič prikazala v dveh publikacijah, v antologiji Jutro pozabljenih (Celje, Mohorjeva družba 1991) in v študiji Slovenski dunajski krog 1941–1945 (Ljubljana, Cankarjeva založba 1991). Urednik prve in avtor druge, slavist in pesnik France Pibernik, je že leta 1971 v reviji »Prostor in čas« opozoril na 50–letnico Balantičevega rojstva z Epitafom na grobu zavrženega pesnika, ki je bil v načinu konkretne poezije sestavljen iz črk pesnikovega imena in rojstne letnice.






Vendar je bil »zavrženi pesnik« edini izmed svojih vrstnikov, ki je tudi v prvih dveh povojnih desetletjih, ko je bila objava njegovih verzov v tej deželi še nepredstavljiva, imel svoj krog bravcev, posebno med študenti slavistike, čeprav je bil ta krog gotovo precej ozek. Vzrokov za to, da Balantič ni zatonil v pozabo s svojimi sopotniki vred, je bilo kar nekaj, ne le ta, da je bila njegova poezija s svojo eksistenčno grozo in temnim erosom drugačen glas v gluhem času lopatarske verzifikacije. Neka srhljiva fascinacija je nedvomno sevala iz pesnikove smrti v plamenih grahovske postojanke, iz smrti torej, ki se je tako dramatično ujela z naslovom zbirke V ognju groze plapolam. Balantičevo podtalno navzočnost v tistem času pa je omogočala tudi čisto zunanja okoliščina, da je imel – edini med mrtvimi pesniki – že objavljeno zbirko pesmi in sonetni venec. Njegove pesmi so bile bravcu, ki se je zanje intenzivneje zanimal, tako ali drugače le dostopne, ali v izvodih obeh medvojnih objav, ki so preživeli čistke, ali pa v katerih od tistih, ki so izhajale v zamejstvu. V tem je bila tudi občutna Balantičeva prednost pred Hribovškom, ki je svoje pesmi sicer sam pripravil za natis, vendar so prvikrat izšle šele leta 1965 v Buenos Airesu in so zato pri nas verjetno dosegle le zelo majhen krog bravcev. (V ilustracijo naj omenim, da sem Hribovškovo zbirko dobila le naposodo za nekaj dni, medtem ko sem imela »svojega« Balantiča v miniaturki, ki je izšla v Celovcu.) Samo ugibati je mogoče o nagibih, zavoljo katerih se je tedanji režim leta 1966 odločil, da dovoli izid Balantičeve Muževne steblike – ena od možnosti bi lahko bila ta, da se zajezi uvoz zamejskih izdaj; morebitni škodljivi učinek dekadentne poezije bi se dal v domači objavi ublažiti s primernim uvodom in še posebej z opombami, ki bi postavile kritično razdaljo do pesnikove osebnosti in njegove odločitve v državljanski vojni. Vendar so takoj po natisu očitno prevladali drugačni premisleki; kakor je znano, je bila naklada v celoti uničena. Med knjižničarji je takrat krožila anekdota, kako je upravnik neke študijske knjižnice v provinci na zahtevo iz Ljubljane, naj vrne obvezni izvod, ker da so v njem odkrili napako, odgovoril, da so napako opazili že sami in izvod pri priči uničili. Muževna steblika je nato izšla leta 1984, potem ko je bilo že osem let v obtoku Balantičevo Zbrano delo iz Argentine. Medtem je pesnikovo ime že prodrlo v literarno zgodovino in publicistiko, njegove pesmi pa skupaj s Hribovškovimi tudi v nekatere antologije, tako v reprezentativnega Živega Orfeja kakor tudi v Šalamunov in T. Brejčev izbor 57 pesmi od Murna do Hanžka (obe antologiji sta izšli leta 1970).






Vsa taka in podobna, znana in manj znana dejstva iz Balantičevega kontroverznega posmrtnega življenja je kronološko razvrstil France Pibernik v dodatku k monografiji Temni zaliv Franceta Balantiča (1989), ki že nakazuje pesnikovo renesanso v naslednjih letih. Pričujoči zapis jih na kratko povzema samo zato, ker je do nedavnega prevladoval videz, kakor da je Balantič osamljen primerek sicer odličnega pesnika, ki je po spletu nesrečnih okoliščin zablodil na »napačno« stran; isto velja tudi za sicer dosti manj znanega Hribovška. Pibernikovi knjigi to podobo bistveno spreminjata: Balantič in Hribovšek odslej nista več marginalna posameznika na praznem ozadju, temveč pesniški vrh neke izgubljene generacije. Na straneh antologije Jutro pozabljenih so oživela izbrisana imena in mladi obrazi avtorjev (urednik je knjigo opremil tudi s fotografijami vseh književnikov), ki so bili ob času svoje smrti še neuveljavljeni, njihova dela pa raztresena po predvojnem in medvojnem revialnem tisku in zbornikih, kolikor niso sploh ostala v rokopisu. Velika večina je začela objavljati šele tik pred vojno ali med njo in se še ni utegnila profilirati; koliko gradiva se je izgubilo ali uničilo, pač ne bo več mogoče dognati. Vsekakor je France Pibernik za to društvo mrtvih pesnikov naredil tisto, kar je v preteklih desetletjih za partizansko literaturo postorila institucionalna literarna zgodovina. Z njegovo antologijo in študijo o dunajskem krogu sta postavljeni v širši okvir tudi izdaji Balantičevih in Hribovškovih pesmi, ki ju je pripravil že prej, kakor tudi njegovi monografiji o teh dveh pesnikih.


Delo za Jutro pozabljenih je nedvomno občutno presegalo običajno uredniško prakso. Urednik je moral namreč najprej opraviti vse pripravljalne postopke, kakor so zbiranje primarnega gradiva in dokumentacije. Med uvodna dela je pač sodil pregled tedanjega časopisja in zbornikov, pa tudi poznejšega emigrantskega tiska. Sicer pa je Pibernik uporabil predvsem dva metodološka prijema: pogovor s pričami, med katerimi so nekateri imetniki rokopisnega gradiva, ter iskanje dokumentov po arhivih in knjižnicah. Urednikova zahvala osebju desetih kulturnih ustanov, ki so mu omogočile dostop do gradiva, že sama kaže, kako široko je seglo raziskovalno delo. O težavah, s katerimi se je pri tem srečeval, je marsikaj povedal v intervjuju, ki ga je za letošnjo julijsko/avgustovsko številko »Ognjišča« pripravil Božo Rustja (Raziskovalec del zamolčanih književnikov). Normalno delo na tem področju je bilo vse do osamosvojitve zelo ovirano, delno celo onemogočeno; za nekatere vire so bila potrebna posebna dovoljenja, arhiv Udbe pa je Piberniku ostal zaprt do letošnjega maja. Podobne ovire so se pokazale tudi ob iskanju preživelih svojcev, prijateljev in znancev pobitih pesnikov ter ob srečanjih s temi potencialnimi pričami. Precej jih je živelo v emigraciji, drugi spet so bili za pogovor pripravljeni – ali pa tudi ne; poleg tega je po več ko štirih desetletjih spomin pri posameznikih pač različno jasen in zanesljiv. Tako je marsikaj ostalo fragmentarno; ne le pesniška zapuščina, tudi življenjska zgodba marsikaterega teh mladih literatov je ostala nepopolna, zlasti ker pri mnogih ni bilo mogoče ugotoviti okoliščin, kraja in natančnejšega časa smrti.

Kljub takim in podobnim pridržkom je uspeh urednikovih prizadevanj impresiven: izbrana besedila 21 književnikov, pospremljena s krajšim uvodom, z biografskimi orisi ter z bibliografskimi podatki o objavah v tukajšnjem in emigrantskem tisku, pa tudi o ohranjenih rokopisih. Kakor opozarja urednik, seznam zamolčanih književnikov s tem še ni popoln; vendar se ne zdi verjetno, da bi se splošna podoba z morebitnim odkritjem še katerega imena bistveno spremenila.
Avtorji v zborniku so razvrščeni po letnicah rojstva in tako je na prvi pogled razvidno, da gre v glavnem za generacijo, rojeno v letih med 1914 in 1925. Nekako zunaj tega okvira ostajata književnika na čelu antologije, in to ne le po rojstni letnici, temveč tudi zato, ker ju je beroče občinstvo bolj ali manj že poznalo. Narte Velikonja, veliko starejši pisatelj, je svoja popularnejša dela objavil že v 20. in 30. letih, res pa ga vse do leta 1991 v Sloveniji niso več tiskali. Zato pa bi tržaškega pesnika Stanka Vuka komajda lahko šteli za pozabljenega ali zamolčanega (izbor iz njegovih del je izšel leta 1959, pisma 1989), posebno še, ker je njegova nepojasnjena smrt razvnemala ne le vedno nova ugibanja o morivcih, temveč tudi domišljijo priznanih ustvarjalcev, kakor sta Boris Pahor in Fulvio Tomizza.
Če torej štejemo Velikonja in Vuka za že znana avtorja (oba najdemo tudi v Leksikonu CZ Slovenska književnost iz leta 1982), ostane sklenjena generacija 19 literatov, od katerih sta bila najstarejša, France Kunstelj in Lado Piščanec, rojena l. 1914, najmlajša, Leopold Legat in Odon Peterka, pa l. 1925. Njihovi rojstni kraji, ki so pri nekaterih močno obarvali njihovo literarno delo, so raztreseni od Trsta do Maribora in Slovenskih goric pa od Kočevskega prek Dolenjske do Bohinja, Jesenic in Kamnika. Kraj smrti je pri večini neznan; pri petih je to zanesljivo ali domnevno Teharje, vsaj pri dveh Kočevski Rog, pri enem Jelendol. Trije so bili umorjeni kot civilisti že med vojno; Lado Piščanec, Franček Prelog in Lojze Grozde (slednjemu je teolog dr. Anton Strle že leta 1944 posvetil življenjepisni oris z naslovom Slovenski mučenec Lojze Grozde). Med vojno je izgubila življenje na partizanski strani četverica krščanskih socialistov, Janez Klarič, Tone Čokan, Janez Tominc in Franček Štabuc; nekateri v okoliščinah, iz katerih je mogoče sklepati, da so jih likvidirali njihovi sobojevniki sami. Urednika v tej domnevi potrjuje tudi dejstvo, da se je uradna literarna zgodovina njihovim imenom izognila, čeprav je sicer zelo skrbno in prizadevno odkrivala partizanske avtorje. Za Karlom Starcem, ki je bil mobiliziran v nemško vojsko, se je izgubila sled nekje na ruski fronti. Vsi drugi so umrli v domobranskih uniformah, večinoma pomorjeni po vojni, le dva od njih, Balantič in Janez Borštnar, sta padla med vojno. Med mrtvimi pesniki so bili štirje duhovniki, trije še gimnazijci, vsi drugi študenti različnih strok: medicine, slavistike, teologije, kemije, zgodovine in prava. Kar trije so študirali klasično filologijo, torej prav tisto stroko, ki jo je nova oblast po vojni v srednji šoli tako uspešno zatolkla; morda ne čisto brez razloga – kaj, če res navaja k deviantnemu mišljenju? Navsezadnje je precejšen del teh literatov prišel prav iz gimnazije v Škofovih zavodih, kjer so bili deležni temeljite klasične izobrazbe. V svetovnonazorskem pogledu je bila nedvomno velika večina katoliškega prepričanja, vendar z različnimi odtenki, med katere sodijo tako krščanskosocialne ideje kakor tudi nekateri svobodomiselni pogledi (slednje zapaža Janko Kos npr. pri pesnikih dunajskega kroga).


Slovenski dunajski krog 1941–1945 v več pogledih dopolnjuje biografsko–bibliografske podatke v Jutru pozabljenih, čeprav se skupini književnikov v teh dveh knjigah ne ujemata v celoti. Z imenom dunajski krog je Pibernik označil gorenjske maturante Škofovih zavodov, ki jih je meja odrezala od možnosti, da bi študirali v Ljubljani, in so se zato skušali vpisati na dunajsko univerzo, tam pa so se jim pridružili še nekateri dijaki s Štajerskega. Ta skupina literarno nadarjenih študentov se je zbirala okrog Janeza Remica in izdala tudi rokopisni zbornik, ki se je ohranil v enem samem izvodu brez naslovne strani. Pibernik ga analogno po dijaškem literarnem glasilu iz zavodov imenuje »Dunajske domače vaje« in ga v celoti ponatiskuje na koncu svoje knjige. Sicer pa je študija o dunajskem krogu zasnovana podobno kakor Jutro pozabljenih: splošnemu orisu nastanka in značaja mlade literarne skupine sledijo z bibliografijo opremljeni življenjepisi peterice najizrazitejših avtorjev, od katerih trije – Remic, Hribovšek in Starc – sodijo med mrtve in zamolčane, medtem ko sta štajerska pesnika, France Filipič in Jože Šmit, preživela in svoj glavni opus ustvarila po vojni; prav ta dva sta tudi Piberniku posredovala veliko dragocenih podatkov.



Medtem ko je Slovenski dunajski krog v celoti monografska študija, pa v Jutru pozabljenih sestavljajo glavnino leposlovna besedila različnih zvrsti; prevladujeta poezija in pripovedna proza, manj je esejistike, dramski fragment je en sam. Gotovo je najizrazitejši del tega zbornika lirika, v veliki meri nadaljevanje tistega toka v predvojnem pesništvu, ki je svoj vrh dosegel z Antonom Vodnikom in Božom Voduškom. Gre torej za liriko, ki je pri nekaterih avtorjih izrazito religiozna, skoraj pri vseh pa se loteva metafizičnih in eksistencialnih vprašanj, razpeta med »varljivo večnostjo in ničem«, kakor je Remic označil Voduškovo poezijo. Ves ta blok pesniških besedil še čaka na podrobnejšo analizo in ovrednotenje, kakršnega sta bila doslej že deležna Balantič in Hribovšek, pred nedavnim tudi v esejih Tarasa Kermaunerja in Nika Grafenauerja in zlasti še v študiji Janka Kosa Živi in mrtvi (Sodobnost XL, 1992, št. 4). Tu sta prvikrat postavljena drug ob drugem »dionizični« Balantič, dedič baroka, in »apolinični« Hribovšek, občudovavec antike, kot enakovredna, čeprav med seboj zelo različna ustvarjavca, ter uvrščena v zgodovini novejše slovenske lirike v linijo zgodaj dozorelih in zgodaj umrlih pesnikov: Ketteja, Murna, Kosovela in Kajuha.



Z literarno produkcijo njunih sopotnikov se Kos ne ukvarja podrobneje, vendar zapaža v njej »vrsto skupnih motivnih, tematskih in celo formalnih značilnosti«, po katerih se ta poezija razločuje od sočasne partizanske. V čem naj bi bile te značilnosti, koliko gre pri njih za nadaljevanje pesniške tradicije ali za naslonitev na tuje zglede, koliko pa za oseben, avtentičen glas, ostaja vprašanje za prihodnje literarnozgodovinske analize. Ta vprašanja je na več mestih načel že Pibernik, ko je v biografskih orisih opozarjal na stilno pripadnost posameznikov kateremu od sočasnih literarnih tokov (v zvezi z ekspresionizmom bi se dalo morda kaj reči tudi o Starčevem dramskem poskusu). Ponekod se je dotaknil tudi njihovega literarnega obzorja, na katerem so, kakor za zdaj kaže, kraljevali pesniki francoske moderne ob Rilkeju, Hölderlinu in Rusih.
Pripovedniški del zbornika je nedvomno šibkejši; proza pač zahteva neko življenjsko izkušnjo, kakršna zgodaj umrlim pisateljem ni bila dana. Večidel so zastopani s kratkimi zgodbami iz kmečkega ali polproletarskega okolja, pogosto z močno lokalno barvo, neredko z moralno poanto ali s socialnim poudarkom. J. Kos izvzema iz povprečja novelo Franceta Kunstlja; ta je zapustil tudi dovolj obsežen in izrazit opus, da ga je bilo mogoče v emigraciji izdati v samostojni prozni zbirki.
Med esejisti stoji v ospredju Janez Remic, ob Balantiču in Hribovšku nesporno tretje pomembno ime zamolčane generacije, tudi intelektualno najmočnejša osebnost dunajskega kroga. Ker pa njegova nadarjenost ni bila obrnjena v leposlovno ustvarjanje, temveč v filološko in literarno vedo (študiral je klasično filologijo in pripravljal disertacijo o Platonu), je tudi njegova zapuščina ostala predvsem obetaven in zanimiv nastavek. O Remičevem širokem obzorju, logičnem in natančnem načinu mišljenja ter izražanja pričata v zborniku ocena Voduškove pesniške zbirke Odčarani svet, kakor tudi kratki, a zanimivi esej Naslov romana, priostren v dosledno izpeljano tezo. Še posebej preseneča njegova zgodnja zrelost v presoji političnega položaja Slovencev v stari Jugoslaviji s poudarkom na veliki odgovornosti slovenske inteligence pri ohranjanju narodove identitete. Ta zrelost se kaže že v prispevku, ki ga je kot gimnazijec objavil v zavodarskih »Domačih vajah«: »Strašno je dejstvo, da se moramo v lastni državi bojevati za svoje šolske knjige, da moramo materialno uničevati sebe, da moramo raznarodovati svoje fante pri vojakih … Avstrija nam je zgled, kako propade država z več narodi; in kakor se vidi, nas ni izučila« (Slovenski dunajski krog, str. 14).



Pibernikovi knjigi odpirata novo stran v naši polpretekli literarni zgodovini; sta prvi dosežek in hkrati izziv za nadaljnje delo na tem področju, posebno še, ker se je z izginom cele pesniške skupine nasilno pretrgalo neko zelo izrazito izročilo naše predvojne književnosti in je nastala neka nenaravna vrzel, ki se je začela polniti šele z novim pesniškim rodom v 60. letih. Vendar je na društvo mrtvih pesnikov tudi iz razdalje več ko štirih desetletij težko gledati le kot na nekakšen literarni kuriozum. Besedila in zgodbe kratkega življenja puščajo v bravcu občutek prizadetosti, ne le zavoljo osebne usode mladih književnikov, temveč tudi zavoljo spoznanja, da je bil s pomorom tolikšnega dela tedanje mlade generacije uničen ustvarjalni polet ter moralni in intelektualni potencial, ki je nato občutno manjkal v narodovem povojnem duhovnem življenju.