Avtor: Zdenka Škof

Spomini, srečanja in exit

Buenos Aires, oktober 1989. * Kanadski Slovenci na jugu. Le kratek obisk, prvi zame. Ogled dežele, morda stisk roke staremu prijatelju. Povezujemo preteklost s sedanjostjo: sladko–grenki spomini. Nepričakovano klic po telefonu: »Pozdravljena. Čakam te v veži.« »Kako te bom spoznala, saj se že pol stoletja nisva videla?« »Sem edini s šopkom vrtnic.« Pohitim. »Nikolaj!« »Sidney, Violain!« Čas ne zabriše pravega prijateljstva. Mladost nama sije z obraza, besede tečejo kot nekdaj, kakor doma. Nisi zadovoljen, praviš. Argentina ti bo vedno tujka. Želiš na sever. Želiš med ljudi, ki jim je blizu bogastvo Shakespearovega jezika. Mnogi so ti že obljubljali pomoč. Ostalo je samo pri besedah. Pred odhodom nas prideš pozdravit na letališče. »Želim ti še mnogo srečnih let za tvoj sedemdeseti rojstni dan, Nikolaj!«, ti voščim. »Hvala, Sidney. Prepričan sem, da se me ne bo nihče drug spomnil.« Naznanjajo polet. Zbogom in na svidenje! Spremljajo nas nepozabni vtisi. Lepa dežela, pa še vedno mačeha tolikim.
Toronto, november 1990. * Nikolaj pristane v Torontu na poti v Muenchen. Prvič v Kanadi! Prvič v svoji obljubljeni deželi!
Videti, kako sonce utone v Ontarijsko jezero, so mu bile dolgoletne sanje. Resničnost je presegla sanje. »Nisem verjel,« je dejal, »da žive tu gori tudi galebi.« Hvali žlahtnost kanadskega viskija. Crown Royal. Pijača za bogove. Povprečnost kulturnih ustanov ga ne pritegne. Po nekaj dneh slovo. »Ko bom knjigo končal, se spet vidimo,« nam je zatrdil.
Toronto, februar 1991. * V mrzlem jutru zazvoni telefon. Po etru slišim Nikolajev glas: »Sidney, potrebujem pomoč. V Nemčiji sem nezaželen. Viza mi je potekla. Knjiga še ni končana. Se lahko spet oglasim pri vas?« »Seveda, pridi takoj!« V nekaj dneh je bil na Burnview. Obupan je. »Čutim, da je vse moje življenjsko delo zaman. Vse je ničevo. Nič kaj vrednega ne bo ostalo po meni.« Govoriva mnogo. Izpove se. Čuti se močnejšega. Delo bo šlo vnaprej hitreje. Jaz za računalnikom. Nikolaj pa narekuje. Vsebina zadnje četrtine Stalinistične revolucije II.je na papirju. Končano delo je poslano Branetu v Muenchen. Knjiga bo šla kmalu v tisk v Celovec, mu sporoče. Po tolikih letih, sam za vse, se Nikolaj oddahne. Čez čas napiše prvič pod svojim pravim imenom uvodnik v svojo knjigo in ga datira s 25. junijem 1991, na rojstni dan slovenske države.

Toronto, maj 1991. * Ivan in jaz sva vabljena na petdesetletnico mature klasične gimnazije v Ljubljani. Nikolaj se nama pridruži. Ni bil še doma, odkar ga je vojna vihra iztrgala iz ljubljene Slovenije. Tudi Ivan ne. Poletimo na Dunaj. Od tam nas vozi Marjana do Dravograda. V mraku prečkamo avstrijsko mejo. Sprejmejo nas sorodniki, ki žive tik ob meji. Niso še pričakovali našega prihoda. »Oprostite, mudilo se nam je. Hoteli smo biti čim prej doma … Saj razumete.« Praznujemo. Ivan bo čez dan poiskal stezo, po kateri je hitel v Avstrijo, potem ko je skočil iz vagona in si rešil življenje. Moral bi povedati družini, ki čaka v taborišču, naj ne nasedajo »zaveznikom«. Bil je prepozen. Končali so v Teharjih. Pogrešamo Nikolaja. V temi, naslonjen na drevo, joče na glas. Živci so mu popustili. Po več kot štiridesetih letih spet doma. Pretresljiv občutek.
Ljubljana, maj 1991 * Srečanje maturantov letnika 1941 klasične gimnazije v Holiday Inn. Obisk stare klasične gimnazije. Dobrodošlica v latinščini. Gaudeamus. Snemanje za televizijo. Kaj je mogoče, da nam je petdeset let tako hitro poteklo? Saj smo po srcu še vedno najstniki, gimnazijci. O, vse blagoslove tebi, Ljubljana! Kako nas pomlajaš! Nikolaj se druži z gledališčniki: Viktor, Klio … S starimi prijatelji, kulturniki … Še nikoli ga nismo videli tako srečnega. »Nerodno mi je, da mi Mirjam tako streže. Kdaj bom imel priliko, da ji povrnem? Zelo mi je pri srcu. Vse življenje me je ona najbolj razumela,« praviš. Minki se greš zahvalit, da skrbi za grob staršev. Obiščeva zveste prijatelje Žitnikove. – Obisk pri misijonarju Lenčku je bil nadvse prisrčen. Prav nazadnje se še hočeš posloviti od Ljubljanskega gradu. Na vrhu se spominjava onih, pozabljenih, nekdaj tam svečano pokopanih …
Toronto, poleti 1991. * Nikolaj ima množico idej, kako preživeti počitnice v Kanadi. Najprej spoznati Toronto. Mesto mu je silno všeč! Kako je lepo, čisto! Cigarete prižigajo in ugašajo pred vhodi v javne prostore. Kajenje je omejeno, celo prepovedano. Čike vržejo v pepelnik, ne na tla. Red povsod. »Tega tako zelo pogrešam v Argentini,« nam tožiš. Umetnostne galerije so lepše v Buenos Airesu, tudi teatri so boljši. Toda pri koncertih se Toronto odlikuje.
Odločimo se za enotedenski obisk v Stratfordu – Ontario. Shakespearove predstave Nikolaja popolnoma očarajo. Odmakne se svetu, ko zaživi v teatru. Kupuje knjige, da jih bo doma prebiral. »O Bog, ko bi mogel tu ostati!«

Opis slike: Nikolaj Jeločnik – Materi v spomin iz Buenos Airesa 1948

Kdor pride v Kanado, mora videti Niagarske slapove. Tudi Nikolaj. Med potjo se ustavimo v vinarni. Poskušamo vina. Inniskillin mu je najbolj pogodu. Za na pot si odberemo precej primerkov. »Ne smemo pozabiti Toneta,« si rekel, »vesel bo te žlahtne črnine.«
Dolga leta so bile Nikolajeve sanje, da obišče Baragovo deželo. Delal je za misijonsko misel, o tem pisal, uprizarjal in celo nastopal sam kot Baraga. Odločimo se: Leander vozi, Tone bo vodič, Nikolaj in jaz pa romarja. Peljemo se po sledovih našega slavnega »škofa na krpljah«. Nikolaj je bil prevzet. Želel si je več časa. Vozaču se mudi. Vrnili se bomo, če Bog da …
Domeniva se za Harbourfront. Umetniki tam recitirajo svoja dela. Nikolaj odloči: »Ko pridem spet v Toronto, se jim tudi jaz pridružim.« Večer se nepričakovano konča v zmedi: Nikolaj gre po prijavnico

Opis slike: Nikolaj Jeločnik s soigralci v igri Napad, ki sta jo napisala Vombergar in Jeločnik in je bila prvič predvajana 27. novembra 1949

in izgine … Čakam ga že eno uro. Ni ga. Stopim do vratarja: moramo ga poiskati. Končno se pojavi s črncem, ki ga je odkril v labirintu hodnikov. »Vzel sem napačen Exit,« se opravičuješ, »pa sem se znašel v zaprtem parkirišču.« Oddahnila sem se. Sreča, da so ga našli. Lahko bi tam ostal sam celo noč. »O tem bom nekoč napisal novelo, ki jo bom naslovil EXIT,« je vrelo iz Nikolaja. Začel jo je. Nikoli dokončal.
V septembru je Nikolajeva knjiga dotiskana in razposlana. Stalinistična revolucija na Slovenskem II.je na domobranskem banketu predstavljena in z navdušenjem sprejeta. Nikolaj jo vneto avtografira. Triumfalno je dočakal dan priznanja svojega dolgoletnega truda.


V množici zagleda slovenskega domobranca, stotnika Kolmana. Prisrčno si sežeta v roke. Obujata spomine. Z velikim spoštovanjem se spominjata generala Rupnika. Govorita o propagandnem odseku. Razpravljata o Stanku. O Nikolaju, kako je bil vnesen tretji v seznam domobrancev. Kdo sta bila prva dva? Po Nikolajevem opisu v knjigi (str. 163): »Iz zasebnega arhiva je postalo razvidno, da je bil glavni obveščevalec pri italijanskih racijah v Ljubljani Ljubljančan Ivan Rozman, ki je bil poslan iz partizanov. Svoj posel je vršil preoblečen v italijanskega karabinjerja. Na enak način je tedaj izdajal Italijanom Slovence partijec Ivan Mohor. Oba vosovca sta se prijavila k domobrancem na prvi dan vpisa pod številkama 1. in 2., po nekaj dneh pa izginila.« Spominjata se bega na Koroško. Potem Nikolajevega preimenovanja v Jose Petric tam v begunskem taborišču Monigu. »Da se zabriše sled preganjalcem: angleški FSS,« je bilo rečeno. Vse do smrti si je Nikolaj ime obdržal.
Srečanja v Torontu so bila za Nikolaja mnoga in pestra. Seznani se s »slovensko Antigono« in jo občuduje. Po njeni »ustavitvi desnice« je globoko razočaran. Pogovarja se v gladki francoščini z grofom Nikolajem Tolstojem. Nadškofa torontskega ima za prijatelja in mecena. Prvič se srečata z Božom Kramolcem. Po pismih ga je bil bodril, naj piše v slovenščini. V torontski slovenski družbi se počuti doma. Naša družina ga sprejme medse. Z verzi pozdravi Leandra za petinšestdeseti rojstni dan. Postane birmanski boter Marku. Meni, Tjaši, Evi in Tomu pa je »a special person«, vedno ljub in dobrodošel.
Poletje se bliža h koncu. Kanadska viza bo potekla. Nikolaj se pripravlja na odhod. Dela načrte za prihodnost. Izbere solarij za svojo delovno sobo. »Tu bo dovolj prostora za moje knjige in arhiv. Vrnem se čimprej,« zagotovi. »V Scarboroughu sem zadobil nov pisanjski in ustvarjalni zagon. Prav gotovo bi mi življenje v Kanadi dodalo nekaj ur, da bi v miru izpeljal, kar mislim,

Opis slike: Nikolaj Jeločnik v Krstu pri Savici – Buenos Aires 1967

da moram storiti: pisanje osebne kronike o medvojnem dogajanju, Petrovo biografijo, študijo o slovenskem izseljenstvu v Kanadi …«, piše prijatelju.
V oktobru odleti v Buenos Aires.
Motnje v prebavi so ga napotile k zdravniku. Rak.
Decembra ga operira eden najbolj priznanih argentinskih kirurgov. Postane in ostane mu najožji prijatelj, prav do smrti. Zdravje se mu izboljšuje. Čez tri mesece prosi za kanadsko vizo. Odbita mu je. Posredujemo pri ministrstvu za zdravje, pri politikih. Vse brez uspeha.

Opis slike: Grob Nikolaja Jeločnika na Jardin de Paz – Buenos Aires 1993

Leto 1992 Nikolaju ni bilo naklonjeno. »Preselil sem se v svet bolnih,« mi piše. »Tvoja pomoč mi je zdaj edino upanje. Nekje v zraku sem. Čutim, da se ponavlja kafkovski EXIT od lani. O, kako hrepenim, da bi te našel kot lani; da bi mi nekdo odprl vrata, kot tisti zamorec lani; da bi spet zadihal jezersko sapo, kot lani. Sam sem, neznansko sam. Koliko časa me bodo gledali pod to streho, ki ni več moja, ne vem.« Redno pošilja slovenske knjige in arhiv na Burnview. »Ne mislim še umreti. Pa vendar, po svoji uvidevnosti uredi vse, če me več ne bo … Ireni in gospe bom pustil, kar je španskega. Nista ogreti za slovenstvo,« mi da vedeti.
Spet težave z zdravjem. Ponovna operacija. Prognoza ne preveč obetajoča. Nikolaj se ne vda. »Želim te videti, Sidney, prinesla mi boš zdravje,« kliče po etru. Ne more pisati. Pogovarjava se po telefonu. V januarju 1993 ga obiščem v Buenos Airesu. »Tako sem srečen. Sem brez skrbi, če si ob meni. Sem invalid … S Kanado ne bo nič. Pojdiva v Slovenijo. Bojim se potovati sam. Pridi po mene, ko se počutim dovolj močnega.« Obljubim, trdno obljubim. Sv. Ambrož, pomagaj!
Nikolajevo zdravje se ne izboljšuje, kot je upal. Konec maja sem spet v Buenos Airesu. »Hvala Bogu, da si prišla. Pripravljen sem na odhod. Težko že čakam, da bom v Sloveniji.« Prtljaga je pripravljena. Z vozovnicama urejeno. »Že dolgo nisem dobil sporočil od prijateljev. So me res že vsi pozabili?!« sprašuje. V nočeh brez spanja šepeta: »Ko bom umrl, hočem, da mi zatisneš oči. – Epitaf naj se glasi: Nikolaj Jeločnik – Domobranec. Ne pozabite na moje delo. Trudil sem se. Zadovoljen nisem. Lahko bi bilo mnogo boljše. – Nerad bi bil pokopan kot revež.«
Tvoja volja mi bo sveta!
Prijatelji ga niso pozabili. Pisali so po smrti, cenili njegovo delo: M. Jevnikar, Gerzinič, Eiletz, Rebula, Velikonja, Rot, Kramolc … Taras Kermauner se ga spominja v pismu: »Žal mi je, da se Niko ni mogel zdrav in poln moči vrniti v Slovenijo; zaradi svojega umetniškega daru je imel edinstveno možnost, da reagira na vse skupaj drugače kot večina; da gleda na preteklost z modre distance – neodvisno od tega, da je bil celo močan ideolog domobranstva in zaslužen pisatelj Stalinistične revolucije na Slovenskem. A kot umetnik je imel do lastne ideologije notranjo distanco. Škoda, da tega ni izrazil v umetniških delih, ki bi imela danes izredno vrednost in pomen … Žal v svojo umetniško moč ni dovolj zaupal – tudi drugi ne in mu niso dali podpore; zaradi svojega temperamenta – ravno umetniškega – je prihajal z mnogimi v spore, pa tudi položaj SPE mu ni dajal dovolj osebne svobode in možnosti za javno izražanje avtokritike. A je bil – kot sem ga spoznal jaz – eden najbolj odprtih, nedoktriniranih, tudi notranje osebno in miselno svobodnih udov SPE. To je bilo težko vzdržati, kot je zmerom težko vzdržati individualno držo – posebej še v emigracijah in v tako strahotno pomorjeni emigraciji, kot je slovenska.«
V dnevniku imam zapisano:
Buenos Aires, 14. junija 1993 – Nevihta, mraz. Ob 13.30 Nikolaj omahne. Srce mu neha biti. Zatisnem mu oči. Ovijem dachauski molek okoli prstov. Prižgem svečo. Lahen nasmešek na obrazu priča, da je odšel miren in srečen skozi EXIT v LUČ. Stvarnik sam mu je napisal poslednje poglavje. Jutri bo za vedno v svojem domu na Jardin de Paz.
We love you, Nikolaj – Au revoir!