Avtor: Neoznačeni avtor
Situacijsko in politično poročilo z dne 13. VI. 1942
Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino, Cankar (Fasc. 7) 133/II
27. sept. 1945
Minister Kosanović mi je pred časom dal na vpogled precej svojega londonskega gradiva. Hotel mi je s tem povedati, da je vmes marsikaj, kar bi bilo zame in tovariše iz vodstva OF novo in zanimivo. Gradivo je prevzel Gradišnik, da ga uredi. Danes sem pregledal tisti del gradiva, ki se sestoji iz tajnih poročil iz Ljubljane v London v letih okupacije. Ta poročila so pošiljali klerikalci, se pravi belogardisti. Ko sem jih na hitro prelistal in se tu in tam ustavil, me je prevzelo mučno občutje, ne nad dejstvi in podatki, ki jih točno ali netočno navajajo, storjena zlodela od okupatorjev ali od partizanov, ampak nad tonom, ki ta poročila preveva. Pravi stud me je prevzel. Neznanje, nespretnost, laž, hinavščine, sovraštvo. To so dokumenti katoliške degeneracije na Slovenskem. Zavijanje dejstev, zavijanje z očmi, sentimentalnost, fina pokvarjena človečnost, kako je prav, da teh ljudi ni več na oblasti. Zdaj vidim, kako svež veter veje po Slovenskem.
Edvard Kocbek – Dnevnik
I. Okupatorji
Po zadnjem poročilu, poslanem meseca maja, se na ozemlju pod Nemci ni zgodilo nič posebno važnega. Omenil bi le spopad s partizani pri Litiji, kjer so imeli Nemci precej izgub, a so menda tudi naši ljudje izgubili precej moči. Natančnih podatkov pa ni bilo mogoče dobiti ne z ene ne z druge strani, ker pač vsak po svoje dogodek pretirava in tolmači. Za Gorenjsko in spodnji del Štajerske se zadnji čas trdovratno govori, da pride pod Italijo; Kombinira se, kakor da je v ozadju nekaka kompenzacija za Nico in Korsiko, ki je Francija ni hotela odstopiti Italiji, a je Nemčija hotela po vsi sili preprečiti spor med tema dvema državama, da pridobi Fr. za svoj boj proti Rusiji in Angliji. Take so kombinacije, če je sploh kaj na vsem skupaj, zakaj takih govoric je bilo že več, a vse prazne.
Položaj v Ljubljanski pokrajini se je od zadnjega poročila do danes hudo poslabšal. Italija je pokazala, da ljudi ne zna in noče zavarovati, da ji je naravnost ljubo, da se ustvarja na terenu položaj, v kakršnem lahko po mili volji ubija in trebi ljudstvo. Drugače si ni mogoče razlagati njenih nastopov bodi že na upravnem ali vojaškem polju.
Že zadnjič ste dobili razglas o talcih. Do 17. maja so jih ustrelili 42 in so te ustrelitve z lepaki takoj objavljali javnosti. Pokazalo se je pa, da so ti lepaki strašno porazno vplivali na Italijane same tudi in so se nad tem neprestanim streljanjem zgledovali. Tiste dni so partizani na terenu zajeli več italijanskih vojakov in uradnikov ter zagrozili z lepaki podobne represalije kakor Italijani. Kakor da so se tega ustrašili, so se za nekaj dni ustavili s streljanjem, čeprav so grozili, da jih bodo ustrelili kar 500 za nekega polkovnika, ki je bil ustreljen pri Dobrovi v bojih. Ob tem je menda prišlo do nesporazuma med vojaško in civilno oblastjo. Toda 29. maja so jih zopet ustrelili 6 in 2. junija zopet 6, a njih ustrelitve niso sporočili z lepaki, marveč šele 7. junija uradno sporočili v časopisju. Kdor pazno ne pregleduje vseh odlokov in razglasov vojaške in civilne oblasti, je sporočilo kaj lahko prezrl. Tako je torej ubijanje talcev dobilo novo, še gršo obliko tihega klanja, zakaj talci imajo smisel le kot zastrašitev, ta pa je uspešna le z objavo, sicer nima pomena. Nemci so od prvega začetka streljali talce, a njih imena tudi moško nabijali, tu pa imen sploh nikoli niso sporočili, le splošno: … oseb, zanesljivo krivih komunističnega ali subverzivnega ali terorističnega delovanja. Bi se pač prehitro pokazalo, da streljajo tudi čisto nedolžne ljudi, daleč od vsakega takega delovanja. Tako je le težko zvedeti z zanesljivostjo, kdo je bil pravzaprav ustreljen. Spočetka so takim nesrečnim domačim pošiljali vsaj umorjenčeve stvari na dom s sporočilom, da je umrl, sedaj tudi tega ne delajo več. Ni čuda, če trepetajo vsi, ki imajo koga zaprtega, zakaj govori se kar naprej o streljanju, še več, kakor je res.
Avtor slike: Kambič Mirko
Opis slike: Zapuščeni dom Kambič Mirko
Med ustreljenimi 2. junija je bil tudi dr. Aleš Stanovnik, to se ve zagotovo. Bil je res med vidnimi člani OF, ali s čistim idealizmom narodnega osvobodilnega borca; deloval je tam v trdnem prepričanju, da služi na najboljši način narodni osvoboditvi, zato ga je tudi bolelo vse, kar se je tam zadnji čas zbralo zločinskega, politično nemogočega in nezrelega. Bil je v tej družbi tistih eden, ki bi bil rad spravil delovanje OF na pravo pot, a ni imel moči, voz drvi nezadržno svojo pot naprej. Padel je kot talec za ubitega prof. Ehrlicha in Rojica ter še en uboj. Ta usmrtitev je napravila na Ljubljano zelo globok vtis in pretresla mnogo ljudi, tudi Italijane, ki so njegovo smrt videli. Umrl je zelo lepo, do konca pogumen in narodno zaveden, tudi pri zasliševanju ni skušal strahopetno tajiti in se zvijati, priznal je, da se je bojeval za svobodo naroda, ker je prepričan, da je taka dolžnost vsakega Slovenca. Tudi to je učinkovalo. Po zadnjem poročilu je bilo ustreljenih tudi nekaj na smrt obsojenih teroristov in komunistov, med drugimi neki akademik Tomšič, ki se ga bo ta ali oni morda spomnil še iz prejšnjih časov. Za osvoboditev poslednjega so se komunisti močno potrudili tako z denarjem kakor z intervencijami doma in v Rimu; interveniral je tudi škof. Ob tej priložnosti naj omenimo, da škofa za te intervencije neprestano nadlegujejo tudi najizrazitejši komunisti in nasprotniki, čeprav mu sicer grozijo z najhujšimi kaznimi in obračuni.
Tudi z zapiranjem niso prenehali. Odvažajo in zapirajo zlasti mlade ljudi, akademike in dijake. Dne 20. maja so pobrali vseh 23 akademikov v Jegličevem akademskem domu, 21. maja vse akademike v Akademskem kolegiju. Po 1 dnevu so izpustili iz kolegija vse razen treh, iz Jegličevega doma pa 6, teden dni kasneje pa še tri, drugi so vsi šli v internacijo. To postopanje je v Ljubljani zbudilo mnogo hrupa, zlasti zato, ker so se vpraševali, od kod te informacije o posameznikih. Zdi se, da je bilo zadnji čas mnogo ljudi naravnost ovadenih in izdanih po domačinih. V nekaterih primerih se je uveljavilo nekako indirektno izdajstvo, da se pač o kom ali o kaki zadevi toliko javno govori, da slednjič mora zanjo zvedeti tudi policija. Nekaj takega je bilo okoli Jegličevega akademskega doma, o katerem so nekateri katoliški krogi vzdrževali govorico in javno mnenje, da je gnezdo levičarstva; seveda ni v tem več resnice, kakor je je v trditvi, da je bilo tega
po vseh zavodih dovolj, da je slednjič vse šlo za istim ilegalnim osvobodilnim delom.
Nastopi vojaštva na terenu proti partizanom pa so pokazali popolno nesposobnost te vojske, da bi mogla napraviti red in mir v deželi. Namesto da bi se lotili čiščenja gozdov, se zakadijo v vasi in pobijajo nedolžne ljudi, ki ostajajo doma v trdni veri, da se jim ne sme zgoditi nič hudega, ker niso ničesar zakrivili; toda moške v takem primeru kar skoraj redno zadene smrt. Zato ni čuda, če v takem primeru vse pobegne k partizanom v gozdove. Kakor da so zmenjeni med seboj, saj se tako množe partizanske vrste, zakaj ko si enkrat med njimi, je pot od njih težka in nevarna. Ponekod so tako pognali Italijani sami vse moške v naročje partizanov. Danes imajo Italijani večje posadke samo še po mestih in po večjih trgih, manjše oddelke so povsod umaknili. Tako obvladujejo partizanski oddelki domala vse zaledje večjih prometnih žil in krajev ter tam nemoteno gospodarijo. Kakšni so taki nastopi, kaže poročilo iz Dobrepolj, priloženo v prepisu z dokumenti, izdanimi od OF v teh krajih.
Za zgled takih »hrabrih« nastopov podajam dogodek iz bližine Stične. Tam so precej na dolgo pokvarili progo, tako da ves teden ni vozil vlak na progi Karlovac–Ljubljana. Zakadili so se popravljat s posebnim vlakom in celo vojaško edinico, ki naj bi zavarovala kraj. Streljali so s strojnico v gozd ves dan in so jim prišli na pomoč še tanki s topiči, a gozd je bil gluh in ni odgovoril. Ker pa jim je ostalo še delo za naslednji dan, so se vrnili. Toda ustaviti so se morali še prej, zakaj razdrto je bilo njihovo delo prejšnjega dne in še nov mostiček razstreljen. Tedaj so zopet zavarovali kraj in začeli popravljati. Kar se oglasi nad njimi na majhni vzpetini jugoslovanska strojnica in zapoje delavcem preko glav. Italijani so z največjo naglico pospravili orožje in planili v vlak, prav tako njihovo strokovno osebje; Slovenci so nekaj časa gledali, kaj bo iz tega, potem pa tudi oni popustili delo in šli za njimi; odpeljali so se, ne da bi padel strel proti napadalcem. Recite, da to ni naravnost dogovorjena igra.
Tako ni čudno, če raste med ljudmi sovraštvo proti tem strahopetnim ljudem, ki se znašajo nad vsakim, ki se jim pusti; zato tudi prezgodnje in nepremišljene akcije OF zbujajo zmeraj več poguma in raste volja za splošen napad. Tako je ogrožena vsa pokrajina. Grozijo s strašnim čiščenjem terena, ki naj bi ga izvršile posebno divje čete. Verjetno je, da bo do tega res prišlo, a kaj, ko bo plačalo zopet vse neoboroženo prebivalstvo, morda celo ženske in otroci. Po Ljubljani se atentati godijo pri belem dnevu, čeprav je vojaštva z orožjem na cestah, da se kar tare. Ne dobijo zlepa ne koga. Zato so pa naravnost smešno vneti v preiskavah kakih naznanjenih hiš ali ljudi, ki jih ovadi kdo samo zato, da sum spelje drugam. Korupcija je pri vojski in civilni upravi takšna, da je nemogoča primerjava z nekdanjo našo. Za denar se dobi vse, prav vse, to vedo in so vedeli vsi ljudje.
II. Domače razmere
Tudi domače razmere so se od zadnjega poročila do danes močno spremenile. Omenjati moramo obojno akcijo za osvoboditev, OF in Slov. zavezo.
1. Osvobodilna fronta
Že zadnjič smo poročali o nastopih z orožjem na nekaterih krajih. Te akcije so prešle v sistematično napadanje in osvajanje terena, v proglašanje slovenskih zveznih republik po posameznih občinah, itd. Tako imajo sedaj partizanske čete OF v oblasti večji del ozemlja od Novega mesta proti Sv. Križu ob Krki in proti Škocijanu, večji del Kočevskega okraja pa do Dobrepolj in skoraj do Grosupljega; tudi na Notranjskem so si osvojili nekaj ozemlja in razglasili osvoboditev. Po vseh teh krajih pobirajo moške v svojo vojsko in jih odvajajo v gozdove tudi s silo, če nočejo zlepa. Ti oddelki so zelo različni v posameznih krajih, kakor so pač voditelji in ljudje. Po mnogih oddelkih tvorijo jedro takih čet ničvredni ljudje, delomrzneži in pokvarjena mladina, zakaj največ jih še nima 20 let; med njimi so tudi pravi zločinski tipi in komunisti iz španske državljanjske vojske. Zato ni čuda, če se pojavljajo med njimi znamenja pravih roparskih tolp, ki imajo kaj malo osvobodilnega pred očmi, marveč predvsem uničevanje domačega premoženja in življenja. Tako postaja tudi vodstvo v svojih akcijah zmeraj bolj krvavo.
Dne 26. maja so bili izvršeni v Ljubljani 3 umori: pred Ljudskim domom sta bila ubita s streli iz avtomatske pištole prof. dr. L. Ehrlich in njegov spremljevalec akademik Rojic; 2 uri kasneje pa je bil v uradu Vzajemne zavarovalnice ustreljen g. Ivo Peršuh, ki je umrl dan kasneje. Ni mi treba posebej govoriti o g. Ehrlichu, njegovo osebo in mišljenje, tudi politično, poznate. Morda je v zadnjem času s svojo skupino nekoliko preveč poudarjal srednjeevropsko orientacijo Slovencev, ne da bi bil s tem hotel jugoslovansko slabiti, a poudarjal je predvsem neposredno zvezo s severnimi Slovani, češ da drugače slovenske meje ne bodo nikoli varne. V svoji orientaciji je močno poudarjal protikomunistično smer in s tem protirusko, zaradi česar je imel veliko nasprotnikov, saj smo kljub preteklosti in nazoru vsi želeli, da Rusija čimprej in čim odločneje zmaga, ker smo pač v tem videli čimprejšnjo rešitev našega naroda. Ta smer ostrega in nepomirljivega boja proti komunistom je gnala s svojo nepopularnostjo mnogo ljudi v nasprotno smer, zlasti med mladino, medtem ko je druge zelo ostro postavila proti Rusiji in s tem zelo blizu »križarske vojske« Italijanov in Nemcev proti istemu sovražniku. Ker so Italijani bili grozili, da bodo univerzo zaprli, če se ne bodo študentje vpisovali v organizacije po vzoru italijanskih fašističnih, je bil Ehrlich za ohranitev univerze zato, da bi se študentje na zunaj predali Graziolijevim zahtevam. Mladina je pa bila po večini tukaj nepopustljivo radikalna, mnogo po zaslugi OF, zato so doživeli Lahi neuspeh s svojo organizacijo. Na univerzi se jih je vpisalo le ok. 70, a je po smrti Župca in Kiklja, ki sta bila člana direktorija, skoraj popolnoma mrtva, saj so najagilnejše fante zaradi varnosti odpeljali v Italijo. V zadnjem štadiju, po smrti Župca in Kiklja, je akad. klub Straža zavzel zelo ostro stališče do OF in poskušal tudi z dejanskimi nastopi preiskav, razsodb in groženj ustvariti nekako nasprotno silo komunističnemu terorju. Toda s tem so le še bolj razdražili duhove, medtem ko sami niso upali seči po edino uspešnem in enakovrednem sredstvu – orožju. To je razumljivo, do tega ima pravico le vojska in redna oblast. Zato se je zgostilo toliko trenj, da je padel kot žrtev vodja kluba g. dr. Ehrlich. Kljub vsej tej napetosti je vsa Lj. ob tej smrti onemela, zakaj tolike drznosti le ni nihče pričakoval. Njegov slučajni spremljevalec je bil popolnoma neprizadet, sicer Stražar, a miren fant in čisto nedolžen pri stvari. Oba mrliča so položili na oder v Akademskem domu na Miklošičevi cesti in priredili slovesen pogreb.
Udeležba je bila zelo velika, a zelo neprijetno je bilo, da se ga je udeležilo tudi zelo veliko Italijanov, z najvišjimi oblastmi, vojaškimi in civilnimi, da je bil zraven poveljnik Robotti in komisar Grazioli. Govoril je namesto odsotnega škofa, ki je bil tedaj v Rimu, g. gen. vikar Ign. Nadrah; nekaj nerodnosti je bilo v govoru, ki so v živo zadele mnogo Ljubljančanov, zlasti obtožba Ljubljane, kakor da je vsa rdeča, kakor da nam doslej noben tuj gospodar ni jemal vere in jezika, da pa to skušajo sedaj komunisti ipd. Te stvari so pred italijanskimi oblastmi zelo neprijetno odjeknile za narodno zavedne ljudi in povzročile mnogo razburjenja … Ivo Peršuh je padel kot resnična žrtev Mihajlovičeve organizacije in vojaških priprav. Po načelu, da bo likvidiran vsakdo, kdor bi pripravljal kako vojaško ali politično akcijo izven OF, je padel on, ki je bil udeležen pri organizaciji vojaške moči. Pokopan je bil dan pred onima dvema, v intimnem krogu domačih in prijateljev brez ital. oblasti. Ti 3 umori so mnogo škodovali OF in bi ji bili še več, ko bi ne bil pogreb s ponesrečenimi izjavami zopet odbil nekaj krogov. Vsaka politična manifestacija v okrilju ital. oblasti zavedne ljudi boli in se ji ognejo. Zabolelo je ljudi še posebej, ker je nekaj dni kasneje komisariat v nekakem spominu ustreljenemu fašistu v Jutru in Slovencu nekako povezal obe žrtvi, kakor da sta Ehrlich in fašist padla kot žrtvi iste ideje … boja proti boljševizmu. Ustrelila pa je tega fašista menda neka prevarjena ženska. Pred nekaj dnevi je bila vržena v restavracijo pri Levu bomba (tam je sedaj ital. gostilna) in ubila eno žensko, več jih pa ranila.
O terorističnih in zločinskih tendencah partizanskih čet po gozdovih pričajo tudi žalostni primeri ubojev in nasilij po vsem podeželju. Po nekaterih krajih so na sadističen način ubili že več ljudi, ki ne gredo z njimi in so jim nevarni, čeprav ne nasprotni. To so največkrat odločni, vplivni možje in fantje. Takih primerov je bilo sedaj že zelo veliko (Št. Rupert, Ježica, Trebnje, Sodražica, Zapotok pri Sodražici, Šmihel, Metlika itd.). Po mnogih krajih ne vedo za usodo odpeljanih ljudi, ali so še živi ali ne, ker pač ni zvez z gozdovi. S takimi dejanji, ki so včasih sadistično kruta, hočejo terorizirati vso okolico, da bi si nihče ne upal nastopiti proti njim. Uspeh je ravno nasproten. Spočetka se ljudje umaknejo in boječe utihnejo, potem pa počasi pride do izraza strašno ogorčenje in si išče izraza.
Ko bi imeli s čim in kako, bi si hitro napravili red, toda tako je težko. Mogla bi tu napraviti red samo oborožena vojska. Okupator je prestrahopeten, da bi tu neoborožene ljudi z lastno življenjsko nevarnostjo varoval, orožja domačim ljudem ne dado. Tako so ljudje med dvema ognjema. Ko bi bil boj pošten, bi ljudje z obema rokama podpirali boj proti okupatorju, tako pa se teh »osvobodilnih« čet boje kakor sovražnih. Ponekod je bolje, kakor je pač poveljnik in moštvo. Po nekaterih oddelkih je celo večina razpoložena menda za narodno Mihajlovičevo vojsko. Kako take prisiljene in dobro misleče četnike prepeljati v pravi tabor, je še zmeraj velik problem, dokler nima Mihajlovičeva vojska večjih operativnih baz na ozemlju. Sedaj jih je zelo težko ustanavljati, ker je vse živo partizanov po gozdovih in ker je organizacija zelo težka … pač veliko zamujenega.
S tem v zvezi bi omenili imenovanje generala Rupnika za ljubljanskega župana. Sicer je brez pravih osnov, kar se govori, ali vendar nočejo in nočejo potihniti govorice o ustanavljanju neke narodne vojske, ki naj bi jo snoval general zlasti potem, ko bi se pridružila še Gorenjska in del Štajerske in bi tvorilo ozemlje nekak protektorat. Analogija z Nedičem bi bila potem dosti blizu. Tudi tako je seveda za narodno zavedne ljudi generalovo dejanje popolnoma neskladno s častjo jugosl. generala. Proglas ima nekaj mest, ki bi jih ne smel tak človek nikdar podpisati. Zato je prav, da vlada primerno zavzame stališče do tega človeka in njegovega dejanja.
V Lj. sami simpatije za OF še niso prenehale, ker enostavno slepo verjamejo le njihovi propagandi, medtem ko jim je vse neugodno laž in propaganda. Zato bo treba še mnogo dela, preden bo mogoče reči, da je OF razorožena v središču. Kljub temu pa je treba priznati, da jih je zmeraj več, ki teh nastopov, ubojev in akcij na terenu ne odobravajo, ker vidijo njih neuspešnost, škodljivost in prezgodnjost. Zlasti je čudno, da ne morejo razumeti, kako nerešljivo je slovensko vprašanje z mednarodnega vidika drugače kakor v zvezi z Jugoslavijo. Čeprav je bilo o tem že marsikaj napisanega, je treba to še pojasnjevati in dokazovati, tudi z vaše strani, a pametno, ne zahtevati samo vere v svojo tezo, marveč prav utemeljevati. Zlasti je v tem primeru treba kazati na slepoto, če kdo računa na neposredno vključitev v SSSR, ko je to geografsko nemogoče brez velikanskih koncesij Rusiji, ki jih nihče ne bo dal, nemogoče tudi v vseh drugih pogledih, ker Rusiji ni do tega koščka sveta, saj ga ne potrebuje. Ne v gospodarskem ne v političnem pogledu; najmanj pa je pametno računati, da nas bo osvobodila in vključila SSSR prav zaradi sentimentalne ljubezni do hrabrih partizanskih čet v pokrajini. Govorite o tem in pokažite nespamet takih računov. Pokažite, da oceanski pakt nikakor ne govori o »narodih« v smislu naše terminologije, marveč zahodne, t.j. narod – država. Pokažite zlasti, kako je treba razumeti najnovejšo pogodbo med Rusijo in Anglijo v zadevi nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav. Govorite o češko-poljskem paktu, ki kaže, da gre tendenca v smeri združevanja v velike državne komplekse, ne pa v smeri razbijanja na še manjše državne celote. Te stvari je treba prav resno in tehtno pripovedovati, če hočete, da bo kaj zaleglo, zakaj politična vzgoja tudi izobražencev je obupno majhna, da ne govorim o drugih ljudeh. Pritiskajte zmeraj in zmeraj znova na to, da je nujno potrebno skupno in enotno narodno vodstvo, ki bo dirigiralo vse narodno življenje, zlasti vse akcije na terenu, ker sicer se bomo med seboj pobili.
2. Slovenska zaveza (SZ)
Po vsem tem bo tudi jasno, kako težak je položaj SZ. Najti med okupatorjem in OF pravi prostor, ko sta že rinila v boj in se sprijela, je skoraj nemogoče. Gotovo je za SZ eno, nikdar na strani okupatorja. Zato je tudi tako težko SZ, če posamezne skupine na svojo pest ustvarjajo položaje, ki nas razdvajajo, kakor da hočemo proti OF nastopati v okrilju okupatorjev. Pogreb dr. Ehrlicha sem v tej zvezi že omenil; nekaj podobnega se je dogodilo v Novem mestu, kjer je govoril dr. Dolenec in diviz. general na grobu od partizanov ubitega dijaka Turka. Kakor vsi obsojamo umor, tako nam je nemogoče sprejeti videz, kakor da smo eno proti OF in domačim partizanom. To stališče je po naši misli edino pravilno in bi bilo zelo prav, če ga nam na vsa usta potrdite tudi od tam, potem bomo imeli lažje stališče. Strahopetno skrivanje pod okupatorski plašč nam ne bo nikoli v čast in tudi vam ne v korist pri nastopanju za slovenske zahteve. Vse padle žrtve – naj so jih tudi povzročile podle tolpe, to so pač nujna posledica takega stanja – je treba svetu predočiti kot izrazito narodne žrtve, da bo svet vedel, koliko smo dali za zmago zaveznikov.
Druga velika težava SZ je v tem, da ne more in ne more javnost prav verjeti, da ne gre za restavracijo starih strankarskih metod in načina v jugoslovanskem vladanju. Zato bi bilo z vaše strani silno važno, da bi dali slovesno in določno izjavo, da vlada nima nikakor namena, da bi uvajala stare razmere, da našim predstavnikom ne gre za uvajanje kakih totalitarnih režimov iz preteklosti, ki so tako močno zaudarjali po sosedih, a so danes tako osovraženi, da beže tudi v najbolj neumno skrajnost, če kje čutijo tako nevarnost. Povejte že enkrat jasno, kako je z ureditvijo državne celote med Hrvati in Srbi in Slovenci, kako je z Bolgari. Kakor slišimo, sta se Češka in Poljska že sporazumeli do te mere, da izdelujeta nekake ustavne osnove, pri nas pa? Kako vse drugače lahko bi bilo potem delo nam tukaj. Saj moramo pač mi na ozemlju samem tudi to povezanost iskati, a ta je težka, ker je vse tako zastraženo in zabarikadirano, da kmalu ne bomo mogli več iz hiš, medtem ko imate tam pri vas zastopnike vseh teh narodov. Zelo veliko bi bilo vredno, ko bi mogli prepričati slovenski svet – tako strašno spremenjen v zadnjem letu – da moramo graditi danes vsi na isti osnovi, centralni za nas vse in vsakega posebej, na slovenstvu v Jugoslaviji, na strpnem sodelovanju vseh konstruktivnih elementov. Strah pred strankarskimi diktaturami in prerivanji je prevelik, da bi si ga smel kdo privoščiti, zato pokopljite, če hočete uspešno delati, vsako misel nanje.
V SZ je strahu pred takimi pojavi še zmeraj veliko, nezaupanja dovolj, da ne pride do tiste aktivnosti, ki bi bila nujno potrebna zlasti v vojaškem pogledu. Že doslej je preveč zamujenega, če še sedaj ne bomo spregledali, nam ni rešitve. Nejevolja nad nekaterimi politiki iz preteklosti, ki so se pač eksponirali tudi ob zlomu in uvedli nekak režim sodelovanja v začetku, je tolikšna, da nekateri kar hočejo in hočejo z njimi ne imeti nobene zveze in sodelovanja. Gotovo bi bilo v interesu stvari, da se umaknejo, a kaj, ko tega ne uvidijo ne sami, ne njihova neposredna okolica. Velika nesreča. Ustvarjati danes neko propagando proti domačim ljudem in jih nasilno žagati z agitacijo bi se reklo razbijati narod še bolj, kakor je že razbit, a nekaj je potrebno, da se napravi. Prav je, da veste, koliko so te razprtije – zlasti v kat. krogu – škodovale skupnemu nastopu. Mladi svet je, hvala Bogu, povsod tako radikalno naroden, da si je bil od prvega začetka na jasnem, da ne sme nikoli z okupatorji skupaj, zato se tudi koj postavil na stališče, da bo vodil svoj osvobodilni boj; slednjič je ta smer prijadrala v OF, medtem ko se je treznejša mladina vseh taborov odločila in iskala novih potov, a ni hotela prevzemati odgovornosti za politično preteklost starih strank, ni hotela nikakega zbliževanja in sodelovanja z okupatorjem, a voditi odkrito in določno, na realnih temeljih slonečo osvobodilno borbo aktivne priprave v vsej opreznosti in smotrnosti. Izločil se je iz tega sveta predvsem krog okoli Straže in zavzel stališče, ki ni povsem jasno ne do okupatorja ne do drugih strank, ker ne vemo, ali mu je okupator blizu zaradi svetovnega natora ali so mu bliže domače stranke in struje, ker so pač domače.
Na vsak način pa boste morali misliti na to, da se razmeje kompetence med vami v inozemstvu in nami doma. Na terenu se položaj tako hitro in močno spreminja, da ga more uvaževati le kdo, ki stvari gleda pred seboj. Zato boste v notranjepolitičnih zadevah in osebnih vprašanjih pač morali pustiti, da v Sloveniji SZ nastopa kot vaš eksponent in ima polnomočje. Podobno bo treba urediti stvari s Srbi in Hrvati, da potem tudi na terenu samem pridejo v stik ti odbori in ustvarijo doma nekako notranjo vlado na terenu, saj to bo pri dejstvu, da je Mihajlovič na terenu, še laže. Vaša zunanja naloga pa je predvsem diplomatska in zunanjepolitična, da izvršujete v inozemstvu, kar je potrebno domovini (boj za meje, pravno priznanje, prehrana in oskrba koj po vojski, vprašanje gospodarske obnove, vojna škoda, itd. itd.). V SZ so se osnovali odseki, ki naj prevzamejo skrb, da pripravijo vse potrebno za dobo prevrata in prevzema oblasti na posameznih področjih. Zato bi bilo nujno potrebno, da imamo od vaše strani čimprej vsaj glavni koncept prihodnje nove Jugoslavije. Meje Slovenije so bile že enkrat oznanjene, a ne vemo, koliko je to realno. Morali bi vedeti vsaj približno, da je stvar resno priznana pri velikih državah. Nujno prosimo, da mislite na te stvari in poskušate dati čimprej odgovor. Prav tako bi bilo potrebno, da si pridemo na jasno o glavnih potezah federativne ureditve, da vemo, na kakšno ustavno bazo postaviti Slovenijo, itd. Tu bodo pač Hrvatje imeli važno besedo, saj je njihov položaj kljub »nezavisni« krepak, doma zmeraj boljši, saj se menda že četniki in domobranci bratijo proti ustašem in partizanom ter Italijanom.
Položaj SZ in njeno delo se bo hitro močno okrepil, kakor hitro jo boste vi podprli z omenjenimi izjavami. Da je taka povezanost struj in strank v tem času nujno potrebna, to čutimo vsi, a težave bodo prej in laže odpadle, če jih še vi pomagate odstraniti. Strah pred starimi načini vladanja (bodi državnega, bodi strankarskega) je največja ovira. Preženite ga!