Avtor: Justin Stanovnik

V vrtincu pototalitarnega časa

Totalitarizem komunističnega tipa prizadene narod, ki si ga je podredil, tako ali drugače na vseh področjih njegovega obstajanja. Ker je življenje po naravi pestro in mnogotero, je totalitarizem nujno nasilje nad vsemi njegovimi deli. Celota človeškega življenja dobi oblike, ki jim je skupno to, da so nenormalne. Ko pritisk totalitarne volje popusti in začneta človek in njegova kultura po naravnem vzgonu rasti v normalne oblike, pride, ko se stare oblike lomijo se ustvarja novo, do mučnega in negotovega stanja.
V procesu tega prerajanja prihaja tudi do raznih spoznanj. Vedno bolj postaja na primer jasno, da nas je komunizem prizadel bolj, kot smo bili mislili. Stvari so torej bolj zapletene, kot se je predvidevalo. Pot v normalnost bo težja in daljša, morda bomo od tistih, ki totalitarne izkušnje niso imeli, drugačni za celo zgodovinsko dobo. Izkazalo se je tudi, da težave, ki spremljajo prehod, niso v prvi vrsti tiste, ki smo jih predvidevali. Vedeli smo na primer, da totalitarna oblast generira v ljudeh globinski strah, ki se bo na različne načine pojavljal še potem, ko zanj neposrednih razlogov ne bo več. Vedeli smo, da bo uveljavljanje normalnega stanja na področju lastnine, ki ga je komunistični družbeni inženiring razobličil do neprepoznavnosti, stalo pred neslutenimi ovirami. Vse to se je vedelo, a nam je danes le bolj in bolj jasno, da bistvo problema leži drugod.

Nedomišljena preteklost

Bistvo problema je v tem, da ni bilo nobenega pravega konca in nobenega pravega začetka. Ko je bil nad preteklim sistemom oklican bankrot in je postalo jasno, da ne more nositi življenja, se niso hkrati izpisali nad deželo stavki, ki bi izražali globinsko vrednost o tem, kaj je ta sistem bil, kaj ga je rodilo in kaj ga je nosilo. In ker teh stavkov ni bilo, tudi pravega konca ni bilo. Doba, ki so ji dajali pečat ljudje, ki so za uveljavitev svojega projekta bili pripravljeni žrtvovati kakršnokoli količino človeških življenj, ljudje, ki so obvladovali najbolj rafinirano tehniko rokovanja s človekovo pametjo, ki so jim bile zadeve resnice in neresnice samo postavke v velikem izračunu, ki so imeli pogum, da so z umitimi obrazi izrekali evidentne laži: ta nenavadna doba je minila, ne da bi o njej bila izrečena temeljna misel. Izgubila se je, s svojim čudaštvom in krutostjo, v somraku zgodovinske neprisebnosti. In ker se ta misel ni oblikovala, ker ni bila izrečena sodba – etična, estetska, politična – v katero bi se ta misel nujno iztekla, so nosilci te dobe, sledeč talentu, ki jih je od nekdaj klical in navdihoval, začeli delati osnovo za nov projekt, še preden se je stari končal.
Drugi konec dejstva, da misel o preteklosti ni bila dognana in izrečena, pa je ta, da se ni mogla izoblikovati misel o tem, kar naj bi prišlo. Ker se nismo ovedeli, od kod prihajamo, nismo mogli in hoteli določneje povedati, kam gremo. Zato pravimo, da ni bilo ne pravega konca ne pravega začetka. Naš problem je v tem, da se, kot pravijo ljudje, nič ni spremenilo. Lotili smo se nečesa, kar ima vse znake neizvedljivega početja: začenjamo novo dobo, ne da bi končali prejšnjo, čeprav se nejasno zavedamo, da se med seboj izključujeta. Pravimo, da hočemo izoblikovati demokratično prihodnost, a pri tem naivno mislimo, da bo to mogoče, ne da bi izšli iz nedemokratične preteklosti. Nimamo moralnega in intelektualnega poguma, da bi naredili določene zaključke iz dejstva, da nekatere stvari ne morejo soobstajati.

Arogantnost komunističnega totalitarizma in vdaja kulture

Izhod iz totalitarnega komunizma, ki bi ga lahko, kot smo rekli, opisali kot vračanje k normalnosti ali vračanje k sebi, bi bil v vsakem primeru težak. Ker ne bi šlo brez splošne discipline in odrekanja, bi nujno prihajalo do nezadovoljstva. Ob tem bi začetna »lepota visokega namena« marsikomu izginila izpred oči. Marsikdo bi se zasačil pri misli, ki bi spraševala, če navsezadnje ni bilo bolje pri egiptovskih loncih, čeprav varljivih. A ko bi se ona doba končala tako, kot bi se bila morala: ko bi se v času totalitarnega nasilja zgostila v ljudeh tako velika volja po svobodi in tako brezpogojna zahteva, da se v deželi uveljavijo znamenja svobodnega človeka, spoštovanje, čast, dostojanstvo; ko bi bila energija te volje in teh zahtev tako velika, da bi se bili nosilci nekdanjega sveta morali pokoriti obsodbi, ki jo je nad njimi izrekla najprej zgodovina, nato pa še živi, sedanji ljudje, in oditi v recesijo in se tam zaposliti z edinim opravilom, ki jim je sedaj še ostalo: soočiti se s kompleksno naravo ideološke zablode, ki so se ji najprej vdajali in jo potem samo še izkoriščali; ko bi se vse to zgodilo, bi bilo postavljeno dovolj jasno ločilo na koncu neke dobe. Oni tam, v recesiji, pa bi morda, prisiljeni, da si postavljajo vprašanja, ki jim jih sedaj ni treba, začeli zoreti v ljudi, ki bi jih obnavljajoča se demokracija lahko brez strahu sprejela za kompetentne in zanesljive oblikovalce svoje kulture.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Počitek Mirko Kambič

A ravno to se ni zgodilo in zato ni bilo pravega konca ne pravega začetka. Oni vzgon k svobodi ni bil tolikšen, da bi nas dvignil v jasno politično misel. Tisti pa, ki jim je čas potekel, so bili že tako pohujšani od uspešnosti svoje igre, da so sklenili nadaljevati jo »ob spremembah, ki jih je treba narediti«. Arogantnost, s katero so se, hkrati brutalno in pretkano, dvignili nad sočloveka, jim je pomagala in jih obenem kaznovala; kaznovala zato, ker se je tako v njih razgradil eden od vitalnih senzorjev človeškosti: izgubili so občutek za sram, ki je v bistvu spoznanje, da se je človek znašel v prostoru, v katerega ne spada. To se jim je pripetilo zato, ker je prostor izgubil svojo avtonomnost in ni več deloval. Postali so prva žrtev svojega novega prostora.
Človek se dvigne nad sočloveka, kar totalitarizem v bistvu je, šele potem, ko pozabi, kaj je. Ko ne vidi več izpisanega onega ukaza iz Delfov: Spoznaj samega sebe! Ob spoznanju samega sebe –

Nezaupanje

Eno od teh spoznanj je tudi to, da bi komunisti ob vsem, kar so storili, morali oditi. Toda, ker se niso zagledali takšne, kot so, so ostali in so tu. V tem dejstvu je, kot smo rekli na začetku, treba iskati osnovno zapletenost postsocialističnega sveta. Po mestu hodijo ljudje, ki se zaklinjajo na demokracijo in nastopajo po tribunah v civilnih kostumih, a nam spomin ne dovoljuje, da ne bi videli njihove tujosti.
Po vsem, kar smo povedali, je mogoče bolj jasno, zakaj je za postsocialistični čas najbolj značilna njegova nepreglednost. To je svet, v katerem se kar naprej sprašujemo, kaj je za videzom. To je svet, ki zahteva predvsem interpretacijo. Pri vsem pa ne moremo pozabiti na temeljno okoliščino, da so sile, okoli katerih kroži naše nezaupanje, tako močne, da pomenijo resno nevarnost za dosego tiste normalnosti, ki ji v politiki pravimo demokracija. Ta moč je politična, kar dokazuje število sedežev v skupščini; ta moč raste tudi iz institucij civilne družbe, ki so jih te sile z vsemi instrumenti totalitarne oblasti zasedle takorekoč neprodušno.
A preden se vprašamo, kaj stanje, kakršnega smo opisali, terja od kulturnih in političnih sil, ki vstopajo v javni prostor na strani demokracije, poglejmo še, ali obstaja kak razlog, ki onstran vsakega dvoma upravičuje naše nezaupanje do nosilcev nekdanjega sistema. Prvič je povsem gotovo, da so ti ljudje v poglavitnih smereh svojega poseganja v narodovo zgodovino eno govorili in drugo delali. To so počeli tako dosledno, celostno in velikopotezno, da so nam s tem pokazali svoj habitus ali drugo naravo. To spoznanje ne dopušča nobene druge drže, tu ima mesto samo globoko nezaupanje. Toda, ali se niso morda spremenili? Mnogi so se. To vemo zato, ker so nekateri od njih tudi javni ljudje in jih lahko slišimo. Njihov jezik ne dopušča nobenega dvoma, da so postali povsem svobodni ljudje. Toda protagonisti novega komunističnega projekta, oni sami in brezimna množica, ki jo predstavljajo, niso dali še nobenega prepričevalnega dokaza, da so se spremenili. Da povemo odkrito: po vsem, kar se je bilo v tej deželi zgodilo, bi nas do kraja prepričala ena sama reč: odhod s foruma. Foruma pa ne samo da niso zapustili, ampak so ga znova zasedli in tam sedaj postavljajo in ukinjajo zakone.

Prihodnost: ali samo mračna ali tudi temna

V organizaciji sedanje politike, ko se je na eni strani oblikovala nova levica in zasedla večinski politični prostor in del desnice s to levico sodeluje, v položaju, ko ne bo pravih možnosti, da skrčena desnica povzame in organizira razpoložljivi demokratični potencial, v takih razmerah lahko govorimo o dveh možnostih za slovensko prihodnost. Nobena ni svetla, a je ena manj črna od druge. Ta bi se lahko uresničila ob predpostavki, da v dogledni prihodnosti ne bo usodnih pritiskov na državo v smeri modificiranja ciljev osamosvojitvenega plebiscita. V tem primeru – ob ugodnih zunanjepolitičnih razmerah – bi se zgodila pravzaprav ena sama pomembna reč: uresničil bi se neokomunistični projekt optimalno. Seveda se ne bo govorilo o neokomunizmu, mogoče niti ne o novi levici, vse bo potekalo v znamenju liberalizma ali česa podobnega. A to so imena. Ostalo pa bo dejstvo, da se bodo ljudje iz komunističnih vzgajališč in političnih vrtcev spet, to pot pod demokratičnimi prapori, polastili javnega prostora. In potem bodo sledili novi zakoni, sledila bodo imenovanja, počasi in previdno, vse utemeljeno in predvsem »racionalno«. Z uporabo raznoterih retoričnih amortizerjev se bo izvedla ta zasedba. Krščanski demokrati bodo od kraja še posredovali, a ne preveč odločno, ker jih bo vodila misel, da morajo biti zraven; nazadnje pa bo tako, da bodo zaman dvigali roko. A ker jih bodo še dolgo potrebovali, jim bo mesto v vladi zagotovljeno. Od kraja bodo celo obilno obdarovani. Dobili bodo večino tega, kar bodo želeli, ker bodo s tem, da bodo zraven, prispevali nekaj zelo dragocenega: onemogočili bodo oblikovanje enotnega demokratičnega bloka. Ta možnost ni, kot smo rekli, svetla, a ni tudi brezupna. V naslednjih desetletjih bodo namreč prihajale nove generacije, novo življenje tako rekoč, politični in javni prostor sploh se bo uravnovesil in normaliziral, postajal bo vedno bolj evropski, pa naj bo to, pripomnimo kar tu, že dobro ali slabo. A neokomunistične ere bo enkrat konec.
Druga možnost, da nadaljujemo s svojim tveganjem, pa bi bila bolj usodna. Tudi človeku, ki se ne ukvarja posebej s svetovno-političnimi vprašanji, postaja počasi jasno, da živimo v dobi velikih manipulacij. Na nas delujejo silnice, ki izvirajo v svetovnih političnih središčih, v Washingtonu in Moskvi, povezanih z velikimi mednarodnimi finančnimi organizacijami, ki gospodarijo s svetovnim kapitalom in tako odločilno vplivajo na gospodarstvo držav. Domnevamo, da je moč tega sveta velika in da presega predstavne možnosti neposvečenega opazovalca, prav gotovo pa potiska v skrajnost in celo presega odporno sposobnost majhnih in ne tako majhnih držav. Denimo – to sicer ni zelo verjetno, a možnost vsekakor obstaja – da bi tem silam iz kakršnihkoli razlogov ustrezalo, da država Slovenija postane del neke nedolžne regionalne zveze, ki bi segala v Balkan. Če bi se ta morebitni pritisk posrečil, bi imel za posledico predvsem to, da Slovenija ne bi mogla postati organski del zahodne skupnosti, vsaj ne kot posebna in samostojna enota. To pa bi imelo daljnosežne in zgodovinske posledice. Neodgovorno bi bilo misliti, da je sedanja balkanska erupcija zadnja, če se omejimo samo na ta vidik. Naravni optimizem nam brani, da bi videli veliko možnosti za ta mračni scenarij. Važno pri tem pa je to, da bi samo odprta in transparentna demokratska politika bila pripravljena te poskuse že na začetku registrirati, nato pa sposobna organizirati zavesten pristanek ljudi, da plačajo visoko ceno za samostojnost. Oblast, ki se nam, kot kažejo sedanje razmere, obeta, ni prosta vseh sumov. Ah nismo rekli, da imamo razloge, da tem ljudem ne zaupamo? Ali niso idejni in politični potomci tistih, ki so se nekoč uprli okupatorju, da bi lahko zanetili revolucijo in tako izvedle svoj projekt? Dokler bodo obstajali prepoznavno, tako da bomo videli od kod prihajajo, se jih bo držal ta sum.

Nujnost demokratičnega bloka

Naše stoletje nas je poučilo, da se nikoli nimamo pravice odpovedati upanju, pa naj se dogajajo še tako nezaslišane stari. A moramo pri tem vseeno postaviti kategorično trditev, da je prihodnost države samo v tem, da se oblikuje trden demokratičen blok, sestavljen iz sil, ki so zrastle iz odpora proti totalitarizmu in imajo zato avtentično pravico in od zgodovine dodeljeno dolžnost, da uveljavijo politiko odgovornih in svobodnih ljudi.
Glede konstitucije, politične in duhovne, tega bloka bi bilo potrebno povedati nekaj besed. Prvič je jasno, da ga ni mogoče učinkovito oblikovati brez krščanskih demokratov. Še več, krščanskim demokratom pri tem pripada vodilna vloga, pri čemer te vloge ni treba videti v formalnih določilih. Vodstvena poklicanost krščanske demokracije izhaja iz njene naravne povezave s tradicionalno politično organiziranostjo slovenskih katoličanov. Ta vloga je torej moralna. S to besedo hočemo pokazati na odgovornost, da do tega bloka sploh pride. Sedaj pa moramo prav zaradi izpostavljene vloge krščanskih demokratov povedati o njih nekaj besed. A še prej nekaj malega o političnih ciljih demokratskega bloka. Njegova glavna naloga bo utrjevati in širiti demokratično kulturo, dokler ne bo za njene vrednote pridobljen večinski politični prostor. Ta cilj ni nobena iluzija, če se bodo seveda prej zgodile nekatere stvari: da se v celoti uvede odprta, zanesljiva in respektabilna politična igra in da se pred volilnim korpusom demonstrira vrednost te igre; da se izkličejo kulturni in moralni instinkti, ki so nosili slovenskega človeka skozi zgodovino; da se poiščejo, odkrijejo in ponudijo začetne možnosti za ustvarjalnost pripravljenim ljudem.
Predvsem pa bo naloga združenih demokratičnih sil, da spričo uvida, da se na levici v resnici odvija neokomunistični projekt, nastopa predvsem z radikalno kritiko. Poleg pozitivne vloge podpirati in razvijati demokratično kulturo v vseh vidikih, bo torej tu še druga, enako važna naloga: zasledovati politično in vsako drugo dogajanje na levici in sproti izpostavljati njeno globinsko pragmatiko. V postsocialističnih družbah demokracije ni mogoče uveljaviti in zavarovati razen tako, da se ob načinu, kakor je prehod bil izveden – izveden je bil v odsotnosti revolucije – s pozorno in dosledno kritiko prepreči travestitom, da v novih pogojih nadaljujejo oblast.

Opis slike: Meja med videzom in resničnostjo

Politična resničnost in jezik

Ko pa smo uvedli pojem kritike, smo nujno že pri vprašanju jezika. Čas je, da tudi v politiki jezik dobi svojo osnovno sporočilno vlogo. To pa se bo zgodilo le tedaj, če bodo stavki postali nosilci ali stvarne ali miselne preverljive vsebine. Ljudje demokracije se bodo morali potruditi za jezik, ki mu ne bo manjkala izjavnost, povednost, predikativnost. In vloga kritike bo ravno v tem, da se bo prav ta jezik izterjal tudi od nasprotnikov.
Današnji politični jezik kaže svojo slabost predvsem v tem, da nam ne daje tega, kar od njega predvsem pričakujemo: pušča nas v nepoučenosti. Prvi javni nastopi vidnih predstavnikov združene levice so se tistim od nas, ki se še spominjamo socialistične retorike, zdeli nenavadno znani. Začeli so se časi, smo si rekli, ko bomo poslušali dolgotrajne kvazipolitične rapsodije, kjer nazadnje sploh ne bomo več vedeli, za kaj gre, kaj šele, da bi imeli v rokah kaj oprijemljivega. To opažanje seveda ne pokriva celotne scene, saj od časa do časa, skoraj izključno na desnici, poslušamo jasen in dognan govor. Ob tem samo po sebi nastane vprašanje, kaj je tisto, kar povzroča nezadovoljiv politični jezik ali kar ne-jezik. Če se ob stvari malo dlje ustavimo, se nam bo pokazalo, da je jezik – če odštejemo osebne moralne kvalitete – odvisen od tega, v kakšnem odnosu je govorec do politične resničnosti. Glede tega sta danes v Sloveniji možna v bistvu dva jezika ali dve politični retoriki. Zakaj?
Enostavno zato, ker sta v državi dve politični resničnosti. Na eni strani so tu sile, ki hočejo utrditi demokracijo in njeno kulturo in imajo v programu to, kar je novo; na drugi strani pa so sile, ki se morajo zaradi spremenjene klime tudi priznavati k novemu, v resnici pa jim gre za to, da se ohrani staro. Taka je sedanja resničnost, bipolarnost je njen znak; sedanji čas teče z dvojno hitrostjo. Vse delitve med ljudmi – v strankah, v medijih, v kulturi, na ulici se nazadnje dogajajo na tej črti. Razlika med obema skupinama je ta, da so protagonisti novega skladni z resničnostjo, da so z njo v premem odnosu, odnos protagonistov starega pa je do resničnosti protisloven. Različen je tudi jezik obeh skupin: prvi lahko deluje na način odkrivanja resničnosti, drugi pa išče sredstev za njeno prikrivanje; prvi ima to prednost, da se lahko pokorava zakonom normalnega govora in je zato svoboden, drugi pa prav zaradi potrebe, da si resničnost prireja, dela jeziku silo, kar se seveda pozna.
V politični resničnosti torej nahajamo osnovno dvojnost, ki je izraz osnovne dvojnosti časa. Ne priznati te dvojnosti, takoj in nujno pomeni, obremenjevati jezik z nalogo, da resničnost ideologizira. Ko je predsednik države Milan Kučan »kritično izpostavil« načelo, po katerem se ljudje delijo med naše in ne naše, je že v območju ideološkega idioma. Ko pa je v naslednjem dodal, da »uveljavitev tega načela pomeni spreminjanje političnega nasprotnika v sovražnika, pri čemer se ne izbirajo sredstva, tudi skrajna, za obračunavanje z njim«, zaide celo v nedopustno moralno diskvalifikacijo. Zakaj v resnici je tako, da so nekateri naši in drugi ne naši – tako normalno govorimo – toda trditi, da imamo s tem tistega, ki ni naš, tudi že za sovražnika, pa je ideološka insinuacija. Preveč preprosta, da bi jo lahko zapisal predsednik države, razen če upoštevamo, da je nekaj let živel v svetu, kjer je ista črta, ki je delila naše in ne naše, tekla tudi med tistimi, ki so imeli politične pravice in tistimi, kijih niso imeli. A kljub temu se nam upira, da se svobodnim ljudem pripisuje tako malo razsodnosti in taka pritlehnost, da ne morejo čez »svoje« in odkrivati človeško vrednost in dostojanstvo pri tistih, ki niso »njihovi«. Ko se torej človek idejno opredeli, naj bi hkrati bil že moralno determiniran.
A to še ni vse. V nadaljnjem, se pravi, po zgornji pripravi – gre za njegov odgovor dvaintridesetim intelektualcem na njihovo zahtevo, da ali dokaže izjave, ki jih je dal v Novi Gorici, ali pa odstopi – namreč predsednik z nekaj jezikovnimi operacijami vzpostavi enačaj med seboj in svojimi kritiki: »Verjamem namreč, da med nami ne more biti velikih razlik v ocenah … « Ta »posvojitev« se dogodi na način istovetenja idelogije z resnico: Vi ste razumniki, torej mislite razumno in potemtakem ne morete misliti drugače, kot mislim jaz, ki tudi mislim razumno – a potiori, saj marksizem ni drugega kot racionalna interpretacija zgodovine, marksističen poseg v družbo je poseg razuma v kaos spontanosti. Tu sledi sedaj še očitek: »Žal mi je, da se niste seznanili s temeljnim sporočilom mojega nastopa … « Vaš protest ni torej nič drugega kot trenuten
odmik od razuma – ein kleines Versagen, kot pravi Heidegger – trenutna splašenost, povzročena po bogve kakšni nepozornosti in neprisebnosti. Poleg tega se tudi vi ukvarjate z istimi vprašanji kot jaz, kar dokazuje tema blejskega srečanja pisateljev: Jezik sovraštva in jezik strpnosti. Skratka: Vi ste jaz, vi ste moji, kljub drobni nerazumnosti – nepotrebni, a odpustljivi.
Jezik, ki nas tolaži s svojo normalnostjo in osvobaja s svojo razumnostjo, je mogoč torej samo takrat, če je njegova vsebina v osnovni skladnosti z resničnostjo. Da ima to spoznanje splošnejšo veljavo, po svoje dokazuje tudi to, da nam razloži zadrego, ki jo občutimo, ko spremljamo besedne nastope krščanskih demokratov. Ko razmišljamo o vzrokih nezadostnosti, ki jo opažamo na tem jeziku, si pravimo, da tu pač ne gre za elokventnost, ki je beseda za sposobnost, rabiti jezik kot orodje. Občutek imamo, kakor da tu jezik ne prihaja iz enega vira, iz nekega temeljnega spoznanja, iz globokega uvida v naravo časa; kakor da ne prihaja radostno in sproščeno, iščoč vedno nova sredstva dopovedljivosti; da se ne giblje suvereno in varno, da se ne spreminja v vedno nove podobe, kar je znak naravnega obstajanja jezika. Občutek imamo, kakor da ga zasleduje negotovost. Zakaj tako?

Krščanski demokrati – ključno vprašanje slovenske politike

Krščanski demokrati so vklenjeni v neke predstave, ki imajo znake protislovnosti: mislijo, da je mogoče ustvariti demokracijo, ne da bi bilo treba zavestno iziti iz nedemokratične preteklosti. Niti za trenutek jim ne bi hoteli odrekati volje, da uveljavijo demokracijo, a hočejo to storiti na pragmatičen način; niti za trenutek nočemo podvomiti o njihovi volji, da se celotna kultura odlepi od totalitarne preteklosti, a mislijo, da bo to samodejna posledica njihovih pragmatičnih postopkov. Tako so v celoti sredi pragmatike, a kako nevaren in zavraten je ta svet, so nam zelo dobro pokazali prizori iz državnega zbora, ko se je krščansko demokratski notranji minister pojavil med poglavitnimi eksekutorji ministra za obrambo – pri čemer je bilo očitno, da se pokorava stranki in njeni pragmatiki. Nastopi in izjave drugih vodilnih ljudi SKD v zvezi z omenjenim dogodkom so obilno dokazali tezo, ki jo tu razvijamo.
Krščanski demokrati mislijo, da je mogoče prelisičiti zgodovino, tako nekako, kakor da se bodo velike stvari naredile same, mi pa bomo med tem po svojih dvoriščih brez velikega hrupa postorili to in ono. Videti je, da so ljudje krščanske orientacije nagnjeni k takim utvaram. Pomislimo samo na predvojni Korošcev odnos do Beograda, potem pa na nepripravljenost katoliških politikov, videti vso zahtevnost in neizprosnost medvojne situacije. In sedaj, komaj se je dvignil zastor za svobodno politično igro, že vidimo, da se ponuja isti vzorec. In spet je resnica tega vzorca ta, da dobivamo majhne in zelo minljive stvari, zapravljamo pa dostop do vzvodov, s katerimi se odloča dolga prihodnost.
Krščanski demokrati tudi ne bi smeli pozabljati na ime, ki ga nosijo. Njihova dejanja v veliki meri prispevajo k predstavi, ki se ustvarja o slovenskem krščanskem človeku. In danes je tako, da je ta prispevek tak, da se v javnosti ustvarja mnenje, da so kristjani ljudje, na katere ni mogoče računati. Vse, kar krščanski demokrati naredijo, pade na celotno katoliško skupnost. Gre za dejstvo, da so katoličani v preteklem petdesetletju nosili največje breme totalitarizma, težo in vročino dneva, kot pravimo. Katoličani so bili edini tujek v ideološki zatrpanosti prostora in so zaradi svoje neutajljive drugačnosti omejevali totalnost totalitarizma. Preprosto se, v nasprotju na primer z liberalci, niso imeli kam skriti. To dejstvo je, čeprav se o njem ne govori veliko, tako nesporno, da je slovenska politično misleča javnost bila nemalo začudena, ko je ekipa, ki je po letu 1990 prevzela politično organiziranje slovenskih katoličanov – to je pokazala z izbiro imena – začela dajati znake, da vrednosti te tradicije niti malo ne razume: kakor da ne bi bila njen sestavni del. Če nič drugega, je s tem obnašanjem vrgla senco na skupnost in njeno sposobnost, da svojo osnovno zgodovinsko izkušnjo vdela v politiko. Prav lahko razumemo, da jih ni malo, ki se sprašujejo, ali je mogoče resno jemati ljudi, ki tako razmetavajo svoj kapital.
Ne dogaja se ravno vsak dan, da bi kaka politična stranka stala pred tako resno odločitvijo, kot stoji danes SKD. Poleg tega pa se je še znašla v položaju, ki mu ne manjka zagatnosti. Če bi se sedaj podredila zgodovinskemu instinktu in izstopila iz koalicijske zveze s postsocialistično levico, bi to, po toliki uslugi, ki jo je s svojo prisotnostjo tej levici izkazala v poldrugem letu tega nenaravnega sožitja, bilo podobno, kakor če bi delavec cel dan garal v vinogradu, zvečer pa bi, ko bi ostali odšli na večerjo in po plačilo, zavil domov. Toda vseeno bi moralo obveljati staro spoznanje, da je bolje pozno kot nikoli. Zakaj če ostane, se utegnejo prej ali slej pokazati zelo resne posledice. Najprej bi bilo soobstajanje s svojim protiprincipom celo ob izostreni pozornosti velika nevarnost za identiteto stranke in njeno kredibilnost v javnosti. Nujno bi namreč morala nositi soodgovornost ne samo za projekte koalicije, ampak tudi za tiste, ki bi se spočenjali in uresničevali zgolj na levici. Zato bi stranka morala ohraniti hladno kri ob mikavnih nagradah, ki jih bi levica za začetek largiozno pokladala prednjo, trepljanje levičarskih mladeničev pa bi kot stara in izkušena gospa sploh morala odkloniti kot nepoznavanje dobrih manir. Poleg vsega pa se za prihodnost izrisuje realna možnost, da se katoliška politična substanca razcepi – morda za dolgo obdobje. Tu smo že na terenu nepredvidljivega razvoja: ne ve se namreč, kako globoko bo ta razcepljenost segla tudi na duhovnem področju, če že odštejemo verjetno možnost, da bodo naši politični nasprotniki manipulirali s katoličani tako, da bodo paktirali zdaj z enim zdaj z drugim ločenim delom. Predvsem pa obstaja velika verjetnost, da bo zveza s postkomunistično levico stranko številčno oslabila. Ljudje bodo odhajali, iščoč rešitve pri sorodnih strankah, ne vedno povsem v skladu s svojim okusom. Če bi notranja korozija napredovala do te mere – toliko se seveda ne bo nikoli skrčila, da ne bi zagotavljala poslanskih mest za najožjo strankino elito – da bi nehala biti pomembna politična sila, bi za njo nastala zevajoča praznina. Izginila bi stranka, ki je ključnega pomena za oblikovanje naše avtentične demokratične kulture. Prav bi bilo, da bi to vedela sama in njeni prijatelji – nasprotniki to že vedo.

Opis slike: Dober dan! Ali je kaj mokra ta voda?

Zbiranje za demokracijo

Za slovensko demokratično prihodnost je sedaj važno predvsem to, da se oblikuje velika krščanska stranka, sestavljena iz SLS in SKD. Pravijo, da je to utopija. Glede tega je treba pokazati absurdnost tega, da neko skupino pokrivata dve programsko identični politični organizaciji. Iz notranjih razlogov torej združitev ne more biti utopična, nasprotno, notranji razlogi združitev celo terjajo in ukazujejo. Obstajajo seveda zunanji razlogi, ti pa, prav zato, ker so zunanji, ne morejo predstavljati ovir, zaradi katerih bi združitev bila utopična. Vsi, ki jim je prihodnost demokratične in svobodne in samostojne Slovenije pri srcu, bi morali vselej in povsod to združitev zahtevati. Teh glasov bi moralo biti toliko, da bi bila arogantnost tistih, ki jih ne bi hoteli slišati, očitna. Tako bi se postavil en pol bodoče demokratske zveze, drugi pol pa bi predstavljala laična sredina, ki bi se najbolj naravno organizirala okoli socialdemokratske stranke, ki se je izkazala za najzanesljivejšo demokratično silo. Socialdemokratska stranka prav gotovo ne bo hotela, da se zamegli njen individualni imidž, in bo zato ohranila samostojnost tako v odnosu do krščanske desnice kot v odnosu do strank in skupin, ki se bodo znašle na sredini. Iz teh dveh polov pa bi se morala oblikovati velika demokratična aliansa, vezana po pogodbah in sporazumih v akcijsko učinkovit politični blok. Trajati bo moral vse dotlej, dokler ne pride do diferenciranja na levici. Ko pa se bo iz nje izločila politična skupina, ki bo mogla dati vsa kulturna in politična zagotovila, da poseduje evropsko liberalno dušo, se bo začelo obdobje politike, ki bo normalno v smislu, da se ne bo več treba drug drugega bati. Morda bi kazalo pripomniti še to, da demokratskemu bloku ne bi pristajala imena kot so Za Slovenijo ali Za novo Slovenijo ali Protikorupcijsko gibanje. Sedaj sta namreč važni samo demokracija in njena kultura.