Avtor: Neoznačeni avtor

Od tistih, ki smo v zgodnjih majskih dneh leta petinštiridesetega hiteli čez Ljubelj, bodisi skozi še nedograjen predor ali pa više gori čez prelaz, je verjetno malokateremu sinila slutnja, na kakšno pot se podaja. Pred nami je še milostno visela zavesa, ki se je za večino odgrnila že čez nekaj tednov, pred drugimi pa je še nekaj časa visela, potem pa se je tudi tu začela odmikati, zelo počasi, tako da se je šele čez pol stoletja pokazalo, kaj je tista pot v resnici bila. Za vse je to bil isti pot, le da je to spoznanje stopilo pred ene nenadno in brutalno, z vonjem po smrti, pred druge pa je prihajalo počasi in je, potem ko je bilo mnogokrat nesprejeto in odgnano, nazadnje tudi pred njimi obstalo in obveljalo: s tega potovanja se ne bomo več vrnili.
Nekakšna vrnitev je tako za prvo kakor za drugo skupino seveda bila.
Domobranci so se vrnili že petinštiridesetega, na način, ki ima na zunaj vse prvine dramske napetosti, znotraj, v tem, da se je resnično zgodilo, pa je neupodobljivo in presega mejo predstavljivega: bili so izdani in potem pomorjeni vsi. Vrnili so se torej v smrt. Morali bi biti pravzaprav bolj natančni: vrnili so se v dvojno smrt. Potem namreč, ko so petdeset let ležali – zasuti sicer, a ne pokopani – in se je čas toliko spremenil, da so lahko začeli pripovedovati svojo zgodbo, je ljudje niso marali poslušati. Niso hoteli videti znamenja, v katerega so bili povzdignjeni. To je bila njihova druga smrt, a s to pokojni nimajo nič opraviti, ta v celoti zadeva samo sedanji čas – brezbrižnost piše zdaj sodbo njemu. Tisti, ki stojijo v središču institucionalne narodove zavesti – umetnik, filozof, teolog – živijo na ravnini, na kateri to znamenje ne more spregovoriti. Zgodi se, da celo tisti, ki sedaj zapisujejo njihova imena na farne spominske plošče, nimajo tega duha, da bi zapisali še, kdo in kaj so ti ljudje bili, ko so še živeli.
Čas nekakšne vrnitve je končno prišla tudi za tiste, ki so ostali živi in so se lahko vrnili, čeprav so na vrnitev čakali pol stoletja. Čakati pol stoletja, se lahko in hitro reče, a kdo bi izmeril, kaj za tem stoji. Koliko upanja in brezupa se je tu pretočilo, koliko tihih potovanj je bilo opravljenih, kolikokrat je raztoljeno srce moralo spet otrdeti v delo, zvestobo in ponos. Če bi zapisali, da je bilo to pol stoletja ljubezni, bi to bilo prav povedano, ko ne bi bilo treba rabiti tako obrabljene in zlorabljene besede. Ljubili so domovino, daljno, ki je bila sedaj njihova in hkrati tuja, ker so se imeli za tiste, ki so zanjo odgovorni. Kakor pesnik Trinko: zemlja uboga, mala, ki te milost božja meni v last je dala. Vedeli so, da morajo ohraniti njeno svobodo, zato so jo v tujini živeli svobodno. Vedeli so, da morajo to nositi in, kakor njihov pesnik, čakati, »da sine dan«. Da se bo naredil velik dan in da se bo vse videlo takšno, kakor je v resnici. In potem, ko se je le naredil nekakšen dan in so se vrnili, je bilo v njem ravno toliko svetlobe, da so mogli razločiti, da jih domovina ne sprejema. Od vsega, kar so ob povratku našli, je bilo jasno predvsem to, da se je bila domovina med tem že tako zelo spremenila, da ni, kakor so verjeli, na skrivaj živela tiste svobode, ki so jo oni javno gojili in izrekali. Zato domovina, ko so se vrnili in položili prednjo svojo zvestobo, z njo ni imela kaj početi. Nazadnje je postajalo vedno bolj jasno, da se nimajo kam vrniti.
Namesto da bi bili slovesno sprejeti v skupščini na način enkratnega velikega dejanja, namesto da bi tedaj bile izrečene besede, ki bi s svojo močje vse zabrisale in končale, so se morali kot zadnji berač postaviti v vrsto za tiste papirje, ki so jih tedaj neodgovorno metali pred noge vsakomur, ki je prišel mimo. In čudno, nobeden ni vstal in zahteval, da se ono dejanje opravi. Nihče ni imel tega v sebi. Tudi tisti ne, ki so še malo prej hodili od Amerike do Argentine s klobukom v roki, če bi kaj padlo vanj za obnovo demokracije. Sramu namreč tedaj v domovini že ni bilo več ne pri enih in ne pri drugih. Potem pa je prišla še znamenita predstavitev: televizijski prikaz argentinske Slovenije. To je bila zadnja priložnost, da se opravi sprejemni obred v okviru velikega kulturnega dejanja, če ga že politična misel ni ali zmogla ali hotela. A ko je bilo vse mimo, smo spoznali, da smo videli mnogo nerazumevanja in brezčutnosti in malo fantazije.
Tako torej! Kakor da bi neki nevidni režiser hotel, da ti ljudje izpijejo svojo grenko čašo do dna – do zadnje kaplje. Kakor da bi hotel, da je drama, ki jo režira, tako konsekventno izpeljana, da ne bo nobenega dvoma, kaj je njeno sporočilo. In kaj je njeno sporočilo? Njeno sporočilo je moderna verzija prilike o gorčičnem zrnu, ki je zgodba o mestu, ki ga ima žrtev v krščanskem misteriju. Ali drugače: da je zgodovina tudi dogajanje, v katerem so nekateri ljudje izbrani, da uresničujejo temeljna dejanja v moralni ekonomiji sveta. Izbrani so vedno takšni, ki to vlogo sprejmejo in odigrajo do konca. V ekonomiji krščanskega misterija je ta igra njihova slava, v očeh sveta pa je poraz seveda poraz in neuspeh pač neuspeh. A zakaj se odločamo za ono razlago in ne raje za to? Zato ker je z ono razlago in samo ono razlago vse razloženo, vztrajanje pri zgolj dejanskosti poraza in zgolj istovetnosti neuspeha pa svetu ne samo ne daje nobenega smisla, ampak ga mu v celoti jemlje in odpira pred nami brezno absurda. Pri nesmiselnosti sveta pa ne smemo ostati, prav zato, ker se je pred nami odvilo dejanje, ki se je iz sebe, iz svoje lastne moči spremenilo v znamenje. In naj še tako iščemo v sebi in okoli sebe, ne najdemo ničesar, kar bi nas upravičevalo, da ga ne vidimo.
V umiranju gorčičnega zrna je zapisana prihodnost. Kakšna prihodnost pa je zapisana v usodi tistih, ki so petinštiridesetega šli čez Ljubelj in se niso in se ne bodo vrnili? Kakšna natanko bo ta prihodnost, ne vemo, a zaradi znamenja, ki se je postavilo pred nami, in zaradi pomena, ki ga v njem vidimo, vemo, da se bo tej prihodnosti reklo življenje. Fiat voluntas Tua!