Avtor: Janko Maček

V ZDA imajo vsako leto v ponedeljek po zadnji nedelji v maju državni praznik, spominski dan v počastitev svojih padlih vojakov in vseh pokojnih. Slovenci, ki so po letu 1945 kot begunci prišli v ZDA, so na ta dan začeli obhajati spomin na medvojne in povojne žrtve komunističnega nasilja v Sloveniji. Ta spomin je bil še posebno živ pri redkih preživelih domobrancih, saj so se nekateri od njih rešili z morišč, kjer je bilo spomladi in v začetku poletja 1945 pomorjenih na tisoče njihovih soborcev, prijateljev in vrstnikov. Ameriški spominski dan je tako postal vsakoletna obletnica največje slovenske tragedije.
Od naših dopisnikov smo dobili nekaj poročil o letošnjih praznovanjih spominskega dneva. Iz njih živo začutimo duha naših rojakov v deželi onstran Atlantika.
Slovenci iz Milwaukeeja in okolice so pripravili spominsko slovesnost na praznik 30. maja. Zbrali so se na svoji pristavi, ki jo imenujejo Triglavski park, pri kapelici sv. Cirila in Metoda. Slovesnost so začeli z mašo, ki jo je daroval pater Vendelin Špendov. Med mašo je bila pridiga o slovenskih mučencih in še posebej o Lojzetu Grozdetu. Pri maši in pri komemoraciji je prepeval pevski zbor slovenskega društva Triglav. Glavni govornik pri komemoraciji je bil Franjo Mejač, predsednik milwauškega Tabora. Jože Rus je pripovedoval, kako je škof Rožman leta 1945 v Tirolah s skrbjo in bolečino spremljal poročila o tragični usodi domobrancev. Za konec so vsi zbrani zapeli znano pesem Oče, mati, bratje in sestre.
Obširno poročilo o praznovanju spominskega dne v Chicagu nam je poslal g. Jože Rus. V nedeljo, 5. junija, se je zbralo v farni cerkvi sv. Štefana izredno veliko domačih faranov in drugih Slovencev iz Chicaga in okolice. Sv. mašo je opravil pater Kalist. V pridigi se je spomnil praznika presv. Rešnjega telesa in množice slovenskih domobrancev, ki so stanovitni v veri darovali največjo žrtev, žrtev svojega življenja. Pri maši je prepeval farni zbor pod vodstvom Janeza Arka.
Cerkvenemu opravilu je sledila kulturna prireditev v dvorani pod cerkvijo. Pevci, recitatorji in številno občinstvo so se zbrali ob skrbno urejenem domobranskem grobu, ob katerem je bila podoba Marije, Kraljice Slovencev in Kraljice mučencev, nad celo dvorano pa je razprostiral roke Dalijev Križani in tolažilno prigovarjal z besedami škofa Sheena: »Vse hudo in zlo, ki vas je zadelo, je le senca mojih prebodenih rok, ki vas ljubeče objemajo.« Komemoracijo je začel moški pevski zbor s pesmijo Lipa zelenela je, otroški zborček Slomškove sobotne šole je zapel dve pesmici svojega svetniškega zavetnika, dekliški zbor pa narodni pesmi: Pismo belo in Glejte, že sonce zahaja. Vmes so se vrstile recitacije, mlajši govornik je prebral govor Pavla Kogeja s slovesnosti v Rogu leta 1992, starejši domobranec pa je ponovil naročilo iz Slovenske sprave: »Glejte, če imaš koga za zločinca, ga ti ne pokopavaj, če ima svoje. Za določene obrede so nekatere roke svete in druge nesvete. Te naj se mrtvih ne dotikajo … V tej sveti uri naj nas pustijo same,« da žalujemo za svojimi dragimi …
Ko se je slovesnost že nagnila h koncu, je še enkrat na kratko spregovoril pater Kalist. Otroci so medtem prižgali svečke ob simboličnem grobu. Na povabilo patra Kalista je cela dvorana zmolila Gospodovo molitev. Na koncu so vsi pevci in občinstvo skupaj zapeli: Oče, mati … Spominska slovesnost je izzvenela v odločno izpoved: Junaki – mučenci, vaš spomin je živ med nami. Vedno bolj ste nam pri srcu. Verjamemo, da bo vaša žrtev kmalu dozorela in prinesla Sloveniji pravo svobodo in pravičnost.

Opis slike: Orlov vrh v Clevelandu

V Clevelandu, ameriški Ljubljani, imajo vsako leto ob spominskem dnevu kar dve slovesnosti. Društvo SPB (slovenskih protikomunističnih borcev) pripravi spominsko mašo v cerkvi Lurške Matere božje v predmestju Clevelanda že v nedeljo pred praznikom. Nekaj o tem smo brali v Pismu iz Amerike v 12. številki Zaveze, o letošnji slovesnosti pa nismo dobili poročila. Drugo spominsko slovesnost pa vsako leto priredi društvo Tabor na Orlovem vrhu na slovenski pristavi. Letos so jo obhajali 18. in 19. junija. Naš dopisnik o tem takole piše: »Že 49 let se na Orlovem vrhu vsako leto zberemo z vseh koncev sveta. Že od daleč nas pozdravi slavolok z napisom: Bog, narod, domovina. Male smrečice so postale mogočne smreke, med njimi vihrajo številne zastave: ameriške, slovenske, kanadske, argentinske in domobranski prapori. Na vrhu hriba je lepo okrašena kapelica s podobo Marije Pomagaj z Brezij. Na beli steni te kapelice so izpisana imena vseh znanih morišč v Sloveniji. Že v soboto zvečer tam prižgemo svečke in pomolimo, nato pa zagori velik kres in slovenska pesem odmeva po pristavi. V nedeljo pride dolga kolona avtomobilov iz Clevelanda s slovenskimi in ameriškimi zastavami in prižganimi lučmi kot pri pogrebu, nato pa se začne slovesnost.«
Tudi letos je bilo tako. Pred začetkom maše je pred kapelico prikorakala skupina domobrancev z zastavami in vencem. Zadoneli sta ameriška in slovenska himna, nato pa je Milan Zajec, predsednik clevelandskega Tabora, pozdravil vse navzoče in se v svojem govoru spomnil treh velikih Slovencev: škofa Rožmana, generala Rupnika in zdravnika dr. Meršola, ki je v Vetrinju s svojim odločnim nastopom in s pomočjo kanadskega majorja Barrea rešil civilne begunce, da niso bili vrnjeni v domovino in pomorjeni, kot se je to zgodilo z domobranci, katerih kosti sedaj leže po breznih in drugih neznanih grobovih širom po Sloveniji. Sledila je maša, pri kateri sta somaševala g. Kosem, ki je bil kot deček begunec v Vetrinju, in g. Šimenc, lanski novomašnik iz Dola pri Ljubljani, ki je v pridigi med našo poudaril pomembnost gesla: Bog, narod, domovina. Tudi slovesnost na Orlovem vrhu so zaključili s pesmijo: Oče, mati, bratje in sestre. Večina udeležencev je potem še ostala na skupnem kosilu, ki se je ob prijetnem pogovoru zavleklo v pozno popoldne. Ob slovesu so si zaželeli, da bi se ob petdesetletnici prihodnje leto spet srečali na Orlovem vrhu.

Opis slike: Kapela sv. Cirila in Metoda v Triglavskem parku v Milwaukeeju

V zadnjih letih se tudi v domovini sme javno govoriti o pomorjenih domobrancih in drugih žrtvah komunističnega nasilja. Marsikatera fara je že postavila spominsko obeležje, da bo še bodočim rodovom govorilo o usodnem času slovenske zgodovine, ko je strupena slana revolucije in državljanske vojne uničila toliko dragocenih življenj. Upamo, da bodo tudi v Rogu in Teharjah zrasla primerna znamenja, ob katerih bodo ljudje lahko v tihoti in zbranosti premišljevali in molili zase in za svojo domovino. Ameriški spominski dan pa bo tudi v bodoče združeval Slovence z vseh strani sveta. Naj ta praznik še naprej ostane glasnik resnice, brez katere ne more biti zdrave in svobodne prihodnosti!