Avtor: Justin Stanovnik

Žvirče, sobota, 22. aprila 1944. Deklica, ki se je igrala na zadnjem vrtu ene od hiš, je nenadoma zaslišala glas: »Atka bodo odpeljali!« Čeprav glas ni bil noben krik, saj je pridušeno klicala ena od mlajših sestra, je bilo v njem toliko groze, da jo je kar sprožilo čez tistih nekaj stopnic v vežo in naprej na prednja vrata. Tam je stala mati z otroki. Gledali so dol na cesto, kjer sta dva oborožena človeka peljala njihovega očeta. Bil je zvezan. Nekajkrat se je ozrl nazaj, potem pa je trojica nenadoma obstala, na klic je stekel tja eden od otrok in prinesel nazaj materi očetov poročni prstan. Medtem so oni trije prišli do ovinka in čez nekaj korakov jih že ni bilo mogoče več videti.
Deklica, ki so jo poklicali od igre, je bila Vida Pugelj. Bila je to njena zadnja otroška igra, zakaj pozneje, ko se je ostrina njenega slovesa od očeta že začela počasi izgubljati, je bila prerasla leta otroškega igranja. Nekaj dokončnega je torej bilo v njenem slovesu od igre, nekaj od daleč podobnega zadnji dokončnosti, ki je ležala na poti, ki jo je tiste nesrečne sobote, tretje pred veliko nočjo, moral skozi svojo vas narediti njen oče Ignac Pugelj. Da je tista pot bila njegova zadnja, so vedeli vsi: žena in otroci, ki so gledali za odhajajočim očetom, in vaščani, ki so stali po vežah za zaprtimi vrati ali oprezali za okni. Po eni strani Ignac Pugelj ni bil kdorkoli in se je dobro vedelo, kaj je. Vedelo se je, čeprav se o tem nikoli ni govorilo, da je med njimi in ljudmi, ki so iz krajev za Smuko in Starim Logom prihajali v vas, globoko nasprotje. Da pa se bo to nasprotje tragično razpletlo ravno tedaj, o tem je pričala na videz neznatna zunanjost, ki sovaščanom, ki so že imeli izostren čut za to, kaj stvari pomenijo, ni puščala nobenega dvoma: enemu od teh, ki so prišli po Puglja, je z ramen visela usnjena štabna torbica, ki je od vsega najbolj zlovešče kazala na to, kaj se bo zgodilo. Na partizane so se ljudje počasi navadili, ljudje z usnjenimi torbicami pa so bili nekaj drugega. Bili so nevarni in nepredvidljivi, pri njih se ni dalo nič narediti.
Zato se je po tem dogodku vonju, ki so ga ljudje že tretje leto nosili v nosnicah – vonju po dimu in po ožganem – pridružil še vonj, ki ga je prineslo v kraj vsakič, kadar je šla čezenj smrt. Strah, ki se je že sicer ovijal v hiši, se je še zgostil in začel vdirati v ljudi in obležal še v tistih prostorih, ki jih je dotlej ljudem uspelo pred njim obvarovati. S Pugljem je bila na neki način namreč obsojena vsa vas. Da ta strah ni bil prazen in da se je ta obsodba, ki tedaj sicer ni bila izrečena, izrekla in uresničila pozneje, bomo povedali v nadaljevanju te pripovedi. A najprej pojdimo po stopinjah, ki jih je puščal za sabo nastajajoči strah. Kako je prišel v deželo?
Žvirče so suhokranjska vas. Ležijo ob cesti, ki pelje iz Strug, takoj za vzpetino, na katero se je treba dvigniti, če prihajaš v vas od te strani. Cesta se potem nadaljuje do Ambrusa, od koder se spusti pri Zagradcu v dolino Krke. Ta cesta je obenem zahodna meja Suhe krajine, čeprav sta onstran te meje še oba Korinja in Tisovec, ki bi ju nekateri prištevali sem. Čeprav so Žvirče le nekaj kilometrov nad Struško in Dobrepoljsko dolino, je lega te vasi taka, da usmerja pogled proč od niju na sever in vzhod, proti Žužemberku in Novemu mestu, ki pa ju tudi ni mogoče videti zaradi hribov, ki so, čeprav majhni, dovolj visoki, da zakrivajo očem oba ta znamenita kraja. Toda Žvirčani so se že od nekdaj bolj povezovali z bližnjima dolinama za hrbtom kot pa z dolino ob srednji Krki. Kakor je meja Suhe krajine na zahodu cesta, je tudi na vzhodu njena meja cesta. Ta pelje od Dvora v dolini Krke do Kočevja. Na to cesto pritekajo važne poti iz osrednje Suhe krajine. Ena se začne na Brezovem Dolu in se pod Selami razcepi, tako da levi krak pripelje čez Veliko Lip je po majhni vzpetini na Lašče in se tu poveže s cesto Dvor–
Farno središče te znamenite slovenske pokrajine so Hinje. Sem spada poleg Žvirč še osem podružnic: Prevole, Ratje, Visejec, Vrh, Sela, Veliko Lipje, Lopata in Seč. V Hinje spada tudi Smuka, a tu že dolgo ni cerkve, ker so jo porušili 1954. leta. Fara ima samo 800 prebivalcev – pred vojno jih je imela čez 2000 – pa je zelo razprostranjena. Če bi hoteli priti na primer iz Seča v Veliko Lipje, bi morali prehoditi najmanj petindvajset do trideset kilometrov.
To so seveda samo grobi in okvirni podatki, toliko da za silo umestimo kraj, ki nas bo v nadaljni pripovedi zanimal. Bolj važno bi bilo raziskati nekaj daleč bolj tankega in občutljivega, značaj pokrajine, njeno govorico, saj če smemo tako reči, dejstvo, da hoče vsaka pokrajina predvsem po svojih oblikah nekaj povedati in tudi pove, dokazuje marsikaj. Zakaj imamo rajši ene kraje od drugih? Mar ne zato, ker tam lahko poslušamo to, kar je naši duši posebej drago? Zakaj so ljudje, ki so rasli ob veliki vodi in ravnini, drugačni od tistih, ki so se od mladih nog razgledovali s hribov in gora? Zakaj so tako različne njihove pesmi, za katere lahko pravimo, da prihajajo iz najgloblje človekove notranjosti? Logiki krivulj in črt in ravnin, ki jih ima človek v očeh takorekoč noč in dan, enostavno ni mogoče uiti. Različnost med ljudmi po posameznih krajih in po posameznih pokrajinah si lahko razložimo prav s specifičnim jezikom, v katerega se je ujel svet njihove naravne okolice. Vpliv tega jezika je toliko močnejši, ker vstopa v tisti del človeka, pred katerim ne straži zavest, ampak je mogoče priti vanj neposredno in takorekoč brez dovoljenja.
Čeprav so te stvari dokaj trdne, so hkrati tudi tako tenke, da bi vam celo domačini težko o njih kaj več povedali. Tujec pa, ki sem slučajno zaide, tega gotovo ne bo mogel narediti. Če bi namreč hotel razumeti kraj, bi ga moral prehoditi peš po dolgem in počez; moral bi se zapletati v robidovje, moral bi preskakovati nizke ograje, moral bi se ogibati majhnih njiv in spet in spet postati in se predajati igri kamenja, grmovja in gozdov in vdano čakati, da se bo pokrajina odprla. Toda tudi če se slučajni tujec in obiskovalec ustavi v dragah nad Žvirčami, bo opazil, da je obdan od posebnega sveta. Ena njegovih značilnosti je ta, si bo rekel, da ni preveč razgleda, čeprav so Žvirče na dovolj visoki planoti. Pravzaprav je to razgiban, a nazadnje zaprt svet. Drugo, kar človek opazi tukaj, pa tudi vsepovsod drugod je neka vse prevladujoča skromnost. Majhne njive in majhni vrtovi; pokrajina je sicer gozdnata, a se tudi tu nevisoka drevesa pokoravajo tej osnovni črti. Prva stvar, ki jo v pogovoru z ljudmi izveš, je ta, da v teh krajih ni vode. To se vidi na rastlinju in drevesih. Krčevite oblike vej in debel pripovedujejo o pogosti žeji. Tudi zemlja je na dnu nizkih kraških dolin plitva, dosti je grmovja, od vsepovsod rastejo bolj ali manj samostojne skale, ki so dajale nekoč koscem toliko opraviti.
Danes ni težav z vodo za ljudi in živino. V pripovedovanju o nekdanjih časih pa brž vstopi voda. Prvi je nekaj let pred vojno vodovod dobil Ambrus, Žvirče pa šele precej po vojni. Sicer pa so vodo zbirali v kamnitih vodnjakih. A ker je majhne strehe niso zadosti nabrale, je je pogosto in za dolge čase zmanjkalo. In čeprav so z njo varčevali, so jo morali včasih nositi od daleč. Če so šli ponjo v Kompoljske jame, sta jim pot in čakanje v vrsti vzela cel dan. In kaj sta pomenila tista dva sodčka za ljudi in vso živino? Morda bi se morali zdaj vprašati, kakšen je človek, ki ga kar naprej gloda skrb za vodo. Če pomislimo, da je voda najtesneje povezana z življenjem, potem bi si dovolili reči, da je tak človek temeljito poučen o tem, kaj človeka v resnici nosi in vzdržuje. Previden človek, bi si upal reči, in ne lahkoveren, odvisen od tolikih stvari, ki nikakor niso v njegovi oblasti.
Ena od teh stvari je bila letina. Včasih je bil kmečki človek zelo odvisen od letine. O tem današnji svet nima nobene prave predstave, včasih pa je bilo od tega, kako so bili razporejeni tisti dnevi, ko se je nebo odprlo in je deževalo, odvisno, kako bo živela družina leto in dan. Zgodilo se je, da so bili po žetvi polni kozolci snopja, zgodilo pa se je tudi, da žito zaradi suše sploh ni moglo dozoreti. Potem je bilo treba upati, da se bosta obnesla krompir in koruza.

Opis slike: Ignac Pugelj

Včasih pa se zemlja tudi v jeseni ni spomnila, da bi nadoknadila, kar je zamudila poleti. Tedaj je bilo treba pač šteti dneve in čakati na novo letino. In ko so tedaj poželi prve snope ječmena, so – čimbolj neopazno, da bi to, kar so sicer vsi vedeli, skrili drug pred drugim – omlatili nekaj za silo posušenih snopov za prvo peko.
Mnogo se je paslo predvsem na nižje ležečem svetu med Ambrusom in Ratjem, na tako imenovani gmajni, in po Prelogah, ki so segali do Prevol. Ta svet je bil sicer razparceliran, a pasti na njem ne glede na lastnino se ni smelo braniti nikomur. Divjad takrat ni bila za kmeta taka nadloga, kot je danes. Prvič je človek takrat še mnogo hodil po gozdu, v njem je grabil in sekal, bilo pa je tudi nekaj ljudi, ki so imeli puške in so pridno redčili gozdno živad.
Iz povedanega sledi, da je bilo življenje trdo. Preživeti – to je bil že uspeh. Gradilo se je takrat zelo malo. Če je komu uspelo postaviti novo peč, so ljudje, in on sam seveda tudi, lep čas govorili. Predvsem pa je bilo vedno premalo denarja. Kupovale so se zato le najnujnejše reči, po malem in za prvo potrebo. Za to se je zgodilo, da je otrok tekel v trgovino po pol litra petroleja, pol kilograma soli in pol kilograma sladkorja, po ene vžigalice in za očeta po pet cigaret. Nekaj denarja je vrgla živina, predvsem prašiči, nekaj pa se ga je dobilo tudi iz gozda, kdor ga je imel. A so tudi tu veliko pobrali vozniki in sekači, če pri hiši ni bilo domačih ljudi. Nekaj je dajala tudi dnina ali tabrh, kot so ji rekli v teh krajih. Posebno če je bil kdo priden, so ga radi vabili. Nekaj se je zaslužilo z zelišči, o čemer bomo govorili pozneje. Dober kosec je na dan zaslužil toliko, da je lahko kupil kilogram sladkorja. Danes ni to nič, takrat pa je kila sladkorja bila za marsikoga razkošje.
Posebno obleko za nedeljo so imeli domala vsi, otroci pa, dokler je niso dobili, niso hodili k maši. Moški so poleti morali za v cerkev imeti celo obleko, se pravi, tudi jopič. Če bi se kdo pojavil v cerkvi brez njega, bi bilo približno tako, če se ne bo bralec zgražal ob tej primerjavi, kakor če bi danes prišel kdo k maši v kopalkah. Toda zgodilo se je – to je bilo prvo ali drugo leto po vojni, ko so hodili k maši v Ratje – da je eden od dveh bratov pri hiši šel k šesti maši, potem pa je nekje na gozdni stezi vračajoč se preložil suknjič na onega, ki je šel k deseti. Sem spada tudi zgodba o vaški ženitni suknji. Če se je namreč ženin odločil za ženitev pozimi in ni imel svojega plašča, je lahko stopil k človeku, ki je hranil posebej za to urezan in sešit plašč, in si ga je izposodil. Spet je to bila dokaj običajna reč in ni bilo na njej nič od tiste škandaloznosti, na katero človek pomisli danes. Trdo življenje je torej to bilo in je zahtevalo pridnost, prisebnost in pozornost. Nismo hoteli reči revščina, ker so revni tam, kjer so tudi bogati, tu pa so bili vsi približno na istem, če seveda izvzamemo enega ali dva sabejnikarja, ki res nista imela nič razen izposojene strehe nad glavo.

Opis slike: Brez očeta – Pugljeva družina – V prvi vrsti z leve Majda, Olga, Marija, Julka; v drugi vrsti Pepca, Mirko, mama, Vida, Nace, Štefka

Če se današnjemu človeku, pohujšanemu od tega, da ima, to zdi črna ali celo obupna slika, povejmo takoj, da predstavlja samo polovico resničnosti in da je še druga in drugačna. Navkljub trdemu življenju – ali prav zaradi njega, kdo ve – v vasi ni bilo zavisti, agresivnosti ali celo sovraštva, ni bilo kraje ali ropov ali ubojev, kar dandanes vrli sociologi izvajajo iz pomanjkanja. Nasprotno, vas je izkazovala presenetljivo visoko raven kulture. Poskušajmo z nekaj potezami nakazati to drugo sliko.
V vasi je bilo najprej dosti vedrosti in veselja. Bilo je malo manj kot šeststo ljudi, kar je v primeri z današnjimi dvestotimi veliko. Dosti je bilo zato tudi mladih, ki so dajali življenju ton. Če sta bila le dva malo dlje skupaj, pripovedujejo danes, ni minilo dolgo in se je že zaslišalo žvižganje ali petje. Ko so se ob večerih vračali od košnje ali zvečer od žetve, niso bili nikoli tako utrujeni, da ne bi proti vasi grede zapeli. Sestra leta 1945 ubitega domobranca pravi: »Naš Miha je vedno ali žvižgal ali pel, tudi kadar je bil sam. Zato mi, kadar se spomnim nanj, prihaja tak pred oči.« Bili so tudi mnogo skupaj, posebno ob sobotah si ni bilo mogoče misliti, da bi kdo ostal doma. Tudi zamere, ki so nujno nastajale, niso mogle dolgo trajati, ker se iz skupnosti ni hotel nihče izločevati. To so bili časi, ko ti k sosedu ni bilo težko stopiti, bodisi da si si šel kaj sposodit ali pa kar tako. Pravijo – tisti, ki imajo ta talent, da se česa spomnijo – da se je kmet, ki je imel opravek na drugem koncu vasi, med potjo oglasil najmanj pri treh hišah: ali je stopil samo na prag in pozdravil ali pa prislonil sekiro ali motiko za vrata in stopil v vežo in pozdravil gospodarja ali gospodinjo ali teto ali strica, včasih pa je vstopil celo v hišo, se nekajkrat po dolgem sprehodil, malo podohtaril, in ne da bi povedal, po kaj je prišel, pozdravil in odšel. To je bil nekakšen obred in pravi del opravila samega. Tako se je vzdrževala kultura vasi.
Ko danes ljudje gledajo nazaj v tisto življenje predvojnih Žvirč, se spomnijo tudi, da ni bilo tožarjenja. Tudi za zemljo ne. Svojih meja niso prestopali, in če bi se utegnila sosedu delati škoda, so se rajši ustavili že prej. Če so bile njive v strmini druga nad drugo, niso orali do meje, ampak so se rajši odpovedali tisti zadnji pol brazde, da se ne bi sosedova zemlja začela posipati. Poleg tega so se strogo držali ustaljenih navad. Do sv. Jurija se je lahko vozilo povsod, potem pa spet v jeseni od sv. Mihela. Vsak je torej lahko prišel do svoje njive. Ne bomo se sedaj spuščali v vprašanje, ali je vse to nosila kultura kot del zavesti ali pa je vse to uveljavil način življenja. Važno je to, da je ta kultura prinašala veliko varnost in je, pa naj je prihajala od koderkoli, nastopala kot skrb za človeka.
Ko smo že omenili pomanjkanje, moramo nekaj povedati še o ponosu, s katerim je ta svet pomanjkanje prenašal. To je prehajalo celo na otroke. Ko so po vojni šli fantiči v šolo v Ribnico in Stično in Ljubljano, niso mogli verjeti očem, ko so videli, da sošolec prosi sošolca, naj mu odstopi košček kruha. To se v nekdanjih Žvirčah absolutno ne bi moglo zgoditi: take sramote res ni bilo mogoče narediti hiši. Da si prosil za jabolko, to je še nekako šlo, a prositi za kruh!
Tudi so otroci bili že kmalu vključeni v delo pri hiši. S petimi leti, pravi Vida Pugelj, so morali že kaj narediti: iti po vodo, prinesti drva. Pasli so otroci še radi, bodisi krave ali koze, hudo pa je bilo ob žetvi in mlačvi. Takrat je bilo treba prebrskati vsako njivo, če kje ne leži odlomljen klas, najtežje pa je bilo od kozolca, kjer se je sušilo snopje, odganjati kokoši. To je bilo večno, nikoli dokončano delo! Kadar je kovač Maver hvalil Rusijo, češ da znajo tam tako kmetovati, da dvakrat žanjejo, so se komunistične uspešnosti najbolj ustrašili otroci.
Soobstajanje, ki je tako nastajalo in se obnavljalo, je v najosnovnejši obliki ostalo tudi med vojno. V vasi je sicer bilo nekaj terencev, tudi se je vedelo, kdo je kdo, a se je vendar nekako pričakovalo, da nihče ne bo šel prav do konca. Da kljub nasprotovanju obstajajo neke meje. Pravijo, da je v vasi bilo včasih tudi do šestdeset fantov, ki so se skrivali pred partizansko mobilizacijo, a se kljub mnogim preiskavam nikoli ni zgodilo, da bi koga našli. To si je mogoče razložiti samo tako, da ni bilo ovajanj. Razmere po hišah so bile znane vsakomur in vsakdo je vedel za vsakega drugega, kje se je mogoče skriti. Na to se je torej lahko računalo. Na primer pride partizanska patrulja in postavi mitraljez pred hišo: »Če skrivate fanta v hiši, ga bomo na mestu ustrelili.« Niso ga našli. Vedeli so torej, da so neke meje, ki jih tudi nasprotniki ne bodo prestopili. Na koncu se je tudi to zamajalo in podrlo.
Če se nam je vsaj malo posrečil poskus, predstaviti krajinski in kulturni svet, v katerega so bile umeščene Žvirče, potem bo bralec tudi imel vsaj medlo predstavo, v kakšnih razmerah se je začela pot Ignaca Puglja, pot, katere zadnji del, pravzaprav predzadnjo postajo pred njenim nasilnim koncem, smo z nekaj posnetki pokazali na začetku te pripovedi.
Kdo je bil Ignac Pugelj? Bil je seveda marsikaj, kot vsak človek. Kar pa ga je tako zelo ločevalo od drugih, je bila njegova naravna in mnogostranska nadarjenost. Spadal je med tiste, ne tako pogoste, pa tudi ne tako zelo redke slovenske ljudi, ki se naredijo iz nič. Ljudje, ki se niso ničesar učili, a se zdi, da znajo vse.
Kar je še bolj osupljivo, pa je to, da tega, česar se lotijo, ne opravijo morda za silo ali recimo povprečno dobro, ampak tako, kakor da bi za njihovimi izdelki stal izvežban mojster. Od stvari, ki jih Pugelj ni naredil in pridobil sam, je bila stara kajža, ki mu jo je v Žvirčah kupil oče. Na tistem koščku zemlje je začel z ženo, ki jo je pripeljal iz Hinj, postavljati stavbo svojega uspeha.
Kaj vse je torej Pugelj bil? Bil je najprej trgovec in gostilničar. Bil je velikopotezen. Kupoval je vino po Štajerskem, Primorskem, Dolenjskem, hodil je ponj celo v Dalmacijo. Večino poti je opravil sam s konji, za pot, ki jo danes opravi tovornjak v enem dnevu, je porabil cel teden. Ne samo da je kupoval in nabavljal, ampak je obenem pletel mrežo vsakovrstnih gospodarskih vezi. Kot dober trgovec je imel izrazit čut za to, kaj svet potrebuje in kupuje. Od tu je bil samo korak do vprašanja, ali je kaj od tega najti v njegovi lastni okolici. Česar je bilo v Suhi krajini res dovolj, so bile vsakovrstne zeli in zelišča, to, kar sta dajala gmajna in gozd. Vse to je bilo torej dano, potrebne so bile samo pridne roke, ki jih v Suhi krajini nikoli ni manjkalo. Tako se je začela znamenita trgovina z zelišči, ki je zajela velik del Suhe krajine in segla še čez v Struge in Dobrepolje. Pugelj je zbiral, sušil in skladiščil. Večino tega je šlo v izvoz. Enkrat so »šle« gobe, drugič krhlika, tretjič beladona ali volčja češnja, potem spet listje črne in bele robide, potem mahovi in lišaji in hrastove ježice, pa tudi domala brezkončna vrsta zeli, iz katerih so se kuhali zdravilni čaji: lipa, bezeg, rman, tavžentrože. Krajina se je sproti odzivala na zahteve, ki jih je postavljal trg, in vneto nabirala in dobavljala, kar so naročala velika trgovska središča. Vse se je stekalo v Žvirče. Sem so tovorih peš ali vozili s samotežnimi vozički, kar so nabrali, predvsem pa to, kar je Pugelj naročil nabirati. Pugelj in njegov najstarejši sin Nace sta zapregla tudi sama, posebno če je blaga manjkalo, in kupovala tudi po bolj oddaljenih krajih. Pogosto sta tako obiskala kočevske vasi na zahodnih obronkih Roga: Rigel, Novi Breg, Stari Breg, Pugled, Cesto, Trnovec. Nace se še spominja, kako sta se ustavljala z vozom po kočevskih vaseh in spraševala: »Haben sie Lindentee?«

Opis slike: Pugljeva domobranca – z leve – Nace in Mirko

Posušeno robo je Pugelj spravljal v bale, jih vozil na postajo na Videm in jih odpravljal naprej. V Ljubljani sta te reči kupovala predvsem Sever in Rohrmann, največ pa je pokupil vrhniški veletrgovec z zelišči Edvard Pišler. Nace se še spominja, kako so si med seboj zaupali: Pugelj je s pismom seznanil kupca na Vrhniki, da mu je tega in tega dne poslal toliko in toliko bal tega in tega blaga, na Vrhniki so to, kar je prispelo z vlakom, stehtali in nikoli ni prišlo do nobenega nesporazuma. Včasih česa seveda tudi ni bilo mogoče prodati. Nace se spominja, da jim je nekoč v skladišču ostalo neprodanih okoli tristo kilogramov suhih gob. Potem pa seje že pozne jeseni pripeljal neki Italijan in odpeljal vse, vesel, da je sploh kaj dobil. V Žvirče ga je napotil Sever v Ljubljani. Povedal mu je takole: »Če gob ne boš dobil ali pri Puglju v Žvirčah ali pri Pečjaku v Hinjah, jih v Sloveniji sploh ne boš dobil nikjer.« Trgovina je cvetela. Kaj pa nabiralci? »Veliko nismo dobili,« pravijo, če jih vprašaš, »a za nas je bil pomemben vsak dinar.« Tisto nabiranje zelišč je tako prineslo nekoliko lažje življenje.
Kakor da bi to ne bilo dovolj, je bil Pugelj tudi odličen mesar. Vsako leto so poklali čez petdeset prašičev in izdelovali odlične gnjati in klobase, ki so jih potem kupovale boljše ljubljanske gostilne, kot sta bili Figovec in Sokol. Pri vsem je imel Pugelj tudi srečno roko in njegovo blagostanje se je večalo. Ko se je začela vojna, je bil, bi se lahko reklo, bogat človek.
Kakor vsak nadaljnji uspeh te vrste je tudi ta temeljil na pridnosti in delavnosti. Hčerka Vida se spominja, da je mati pripovedovala, kako je včasih spal komaj po dve uri. Tudi družina je morala sodelovati. Vsak dan po zajtrku so otroci dobili svoje delo, po večerni molitvi – pozimi je to bil redno rožni venec – se je pogosto zgodilo, da je oče prinesel zaboj sladkorja, ki so ga otroci vlagali v papirnate vrečke. Včasih so otroci nad delom pospali.
Pugelj je bil predvsem posloven človek. Politika ni bila njegovo področje, a je tudi tu imel izvirne in samosvoje poglede. Tako na primer ni volil Korošca, kakor domalo cela vas, ampak samostojnega kmečkega politika Velikolaščana Puclja. Vendar je bila tudi zanj cerkev absolutno središče vasi. Kakor ostali vaščani se je ob zvonjenju odkrival in se bodisi na polju ali doma ali na poti z molitvijo spominjal, da je krščanski človek. In čeprav je bilo delo velika zapoved hiše, se je do potankosti spoštovala svetost nedelje. Čeprav je bil proti koncu torej Pugelj imovit človek in se je nekaj hiš pri njem preko mere zadolžilo, ga ljudje niso sovražili, ampak je bil cenjen in spoštovan. Zavedali so se, da je njegovo poseganje v njihovo življenje koristno: povezal je vas s svetom in dalo se je kaj zaslužiti. Vedeli so tudi, da Pugljeva družina ne živi v izobilju in da je bogastvo, ki se je tu nabralo, plod dela in sposobnosti. Tudi mu ni bilo tuje sočutje. Dogodek, o katerem pripoveduje naslednja zgodba, gotovo ni bil edini v njegovem življenju. Hčerka Vida pripoveduje, da se je, potem ko so komunistični gverilci Žvirče 15. marca 1945 požgali in pregnali ljudi v dolino Strug, družina Pugljevih nazadnje ustalila pri Strnadovih v Podgorici. Nekega dne se pri njih oglasi neznana ženska. Na tla postavi veliko košaro, odgrne prt in pokažejo se za pregnano družino zelo koristne reči: fižol, jajca, moka. »Sedaj ste v stiski,« pravi žena, »in vam bom lahko malo povrnila to, kar mi je nekoč storil vaš oče.« Nekoč, ko je ravno peljal domov moko, ki je prišla po železnici iz Banata, je na poti srečal utrujeno žensko v črni ruti. Ustavil je in jo povabil na voz. Hotel je izvedeti, zakaj ima objokane oči. Žena mu pove, da je vdova in da jo doma čaka kopica lačnih otrok, ki jim nima dati kaj jesti. Ko sta prišla do hiše, kjer je žena stanovala, je ustavil, a še preden je odšla, je vzel z voza dve vreči moke in ji jih poklonil.
Bilo je znano, da ljudi ni vabil na pogubno pot samozadolževanja. Če je bil kdo že kaj dolžan, se je branil dajati mu še naprej na up, ker je vedel, da bodo novi dolgovi človeka pripeljali v položaj, iz katerega ne bo izhoda. V tem načinu ljudje niso videli le skrbi za njegov lastni denar, ampak so iz tega sklepali, da nikakor ni bil brezbrižen do usode vaščanov. Očitno ga je bolelo, ko je videl, da nekateri ne vzdržijo tistega visokega napora, ki je potreben, da se v trdih suhokrajinskih razmerah preživi. Z vsem svojim vedenjem in ravnanjem se je zdelo, da dokazuje, kako je v tem trdem svetu kljub vsemu mogoče dostojno živeti. To je večina ljudi cenila.
To je morda čas, da uvedemo v svojo pripoved človeka, ki je predstavljal v mnogočem nazore, ki so bili Pugljevim nasprotni. To je bil kovač France Maver. S Pugljem sta bila sicer prijatelja, saj mu je pomagal, da si je v vasi kupil skromno hišo in v njej uredil kovačijo. Nekateri vaščani mislijo, da je bil Maver že pred vojno organiziran komunist. Spominjajo se, da tega tudi sam ni zanikal. »Saj že vrabci čivkajo, da sem komunist,« je imel navado praviti. Bil je drugačen od ostalih. Vidno znamenje njegove drugačnosti je bilo to, da je naročal in bral Jutro, predvsem pa je bilo seveda drugačno njegovo govorjenje: »Sedaj se mučite in tolčete revščino, a ne bo vedno tako. Prišel bo iz Rusije beli medved in potem boste imeli vsega dovolj.« Kadar ga je Pugelj slišal tako govoriti, mu je vedno ugovarjal: »Človek božji, le kdo ti bo kaj dal! Imaš samo to, kar sam zaslužiš. Samo nase in na svoje delo se lahko zaneseš.«
Tako je Ignac Pugelj pred vojno v veliki meri uresničil to, kar je v neki noči, ko je imel deset ali dvanajst let, sam v sebi slovesno obljubil. Ko je živel še v domači hiši v Strugah, ga je neko noč prebudil pogovor med staršema. Zaslišal je očetove besede: »Od vseh otrok me najbolj skrbi Nace. Ne vem, ali bo kdaj kaj iz tega fanta.« Tedaj je deček sklenil, da mora na vsak način iz njega nekoč nekaj biti.
Nekaj je torej dosegel, a to je že bil čas, ki takih ljudi, kot je bil Ignac Pugelj, ni prenesel. Prišla je revolucija in državljanska vojna in ga je vsrkala v svoj vrtinec, čeprav se zdi, da si je prizadeval, da bi ostal zunaj.
Zima 1941–42 je bila izredno huda. Bilo je toliko snega, da cele mesece niso mogli iz vasi. Če je kje zmanjkalo drv, so sekali za kurjavo drevje okoli hiš. Po hišah se je začel oglašati kovač Maver. Govoril je o tem, da bo s pomladjo zapihal čez deželo nov veter.
Konec marca ali v začetku aprila so prišli v vas prvi partizani. Vedno so prihajali iz taborišča nekje nad Smuko, ostali so v vasi dan ali dva in potem spet odšli. Medtem so priredili miting in tam pripovedovali vaščanom, zakaj se borijo in kaj hočejo doseči. Vse, kar so povedali, se je zdelo ljudem sprejemljivo. Mladina je bila seveda navdušena. Večina fantov je tedaj bila pripravljena iti v gozd. Medtem se je pomlad prevesila v poletje in italijanske postojanke so se preselile v večje kraje. Precej dežele je bilo torej, kakor so takrat pravili, osvobojene. Razmere so bile takšne, da se je navdušenje v ljudeh dvigalo, obenem pa tudi pripravljenost za neodgovorna dejanja. Ko se je raznesla govorica, da Italijani pripravljajo napad na vas, so se ljudje z živino vred preselili v gozd. Prišlo je tako daleč, da so fantje pripovedovali, da bodo, če pridejo Italijani, vas sami požgali. Na srečo ni bilo nobenega napada, Italijani so samo bombardirali Polom. Nevarnost je minila in treznejši so se oddahnili.
Vtem pa so se začele stvari korenito preobračati. Tisti, ki so obljubljali svobodo in pravičnejši svet, so nenadoma začeli pobijati ljudi, ki so jih domačini poznali in cenili. Najprej je udarilo iz Hinj: odgnali so kaplana Henrika Novaka in učiteljico Darinko Čebulj. Bilo je to 13. junija. Čez nekaj časa se je začelo šepetati, da so oba po strahotnem mučenju ubili nekje nad Starim Logom. Potem se je razvedelo, da so 4. julija v Kompoljah ubili Franca Babiča in mesec zatem je v vas prišla novica, da so v isti vasi ubili prevoznika Štefana Mustarja. Potem so v rojih začele prihajati vesti iz bližnje in daljne okolice, ki so vse vsebovale iste besede: odpeljali, mučili, ubili. Ob teh novicah so se ljudje spomnili nekaterih reči, ki jih prej ali niso opazili ali niso hoteli opaziti: to so bili znaki, ki tudi zanje niso bili brez pomena: pesti, srp, kladivo. To so bile besede, ki so šele sedaj razkrile svoj pravi pomen: revolucija, Rusija, Stalin. Vas se je začela obračati, počasi in previdno, ker se je na deželo že bil ulegel strah. Nazadnje pa se je obrnila proti novim ljudem skoraj v celoti: ljudje so se spomnili besedil, ki so jih sami in njihovi predniki poslušali stoletja, spomnili so se resničnosti, ki so jo tako oni sami kakor njihovi predniki skušali in sprejemali na trdi krajinski zemlji. Zavedeli so se, kaj so. Tega jim komunisti niso nikoli odpustili.
Kakšno vlogo je Ignac Pugelj v teh in po teh dogodkih igral, nam ni uspelo točno izvedeti. Zdi se, da je hotel ostati čim bolj neopazen in se je zato, kolikor se je v teh nenavadnih časih to dalo, držal svojih opravkov. To je bila seveda edina možna igra, a ni mogla biti preveč uspešna, ker so vsi natanko vedeli, kako je z njim in kaj misli.
Prvič so ga odpeljali s sinom Nacetom verjetno junija 1942. Na videz je takrat šlo za vrečo tobaka, ki so ga našli na podstrešju Pugljeve hiše. Očitali so mu, da bi bil moral te in še nekatere druge reči prijaviti. Oba sta bila nekaj dni zaprta v smrekovem gozdu med Smuko in Starim Logom. Zakaj so ju takrat izpustili, ni povsem jasno. Sin Nace misli, da je posredovala neka visoka partizanka iz bližnjega taborišča, a je bil verjetno bolj odločilen skupni nastop vaščanov, ki so zahtevali, da Puglja izpustijo. Tudi iz sosednjih vasi so prihajale podobne zahteve. Če seveda ni bilo kaj tretjega! Mogoče je posredoval Maver ali kateri od drugih vaščanov, ki so se nagnili na partizansko stran. Naj bo že kakor koli, Pugelj in njegov sin sta se tedaj vrnila.

Opis slike: Sv. Rok. Patron porušene cerkve

Iz te epizode, ki se je tako srečno končala, je Pugelj seveda potegnil osnovni nauk: da je nadzorovan in da mora paziti na vsak korak. Zato je morda razumljivo, da je sinu Nacetu, ki je bil že zdavnaj goden za vojaščino, odsvetoval, da se pridruži legistom, ki so se medtem začeli v Žvirčah organizirati. Nace pripoveduje, da se je po teh dogodkih za očeta še bolj bal, ker ga je poznal in je vedel, da povsem tiho le ne bo mogel biti. A so vsi le nekako prebili do konca leta 1942. Medtem se je bila v vasi ustanovila postojanka vaške straže in januarja 1943. doživela in odbila prvi napad. Nato je prišla kapitulacija Italije in žvirški vaški stražarji so se umaknili v Turjak. Za razliko od nekaterih drugih krajev se jih je večina vrnila domov, a so po nekaj mesecih spet odšli v domobranske postojanke, predvsem v Velike Lašče. Velika večina nekdanjih žvirških legistov je torej sedaj bila v eni od posadnih čet v dolini med Veliko in Malo goro, ali pa je tvorila jedro velikolaškega udarnega bataljona, ki mu je poveljeval Franc Grum. Po nekajmesečnem partizanskem obdobju je postal domobranec tudi Nace Pugelj. Tudi njega so končno dodelili v udarni bataljon v Velikih Laščah. Še danes se, ne brez ponosa, spominja, da so to bili dobri vojaki. Z bataljonom je prehodil podolgem in počez vso Dolenjsko in se udeležil vseh poglavitnih bojev. Posebno se spominja bitk pri Trebnjem, Medvedjega in Račjega sela. »Ej,« pravi, »gnali smo jih dol do Novega mesta, tu pa so jih prevzeli Novomeščani in jih potisnili v Kočevski Rog.« S tipično veteranskim ponosom se spominja pogumnega poročnika Janka Petriča, ki je padel v zaključnih bojih v Kočevskem Rogu. Nazadnje pa je Načeta že konec marca 1945 zadelo takorekoč doma. Ko so zavzemali Štuk takoj za vasjo, ki je bil zelo razgleden in je bila tam stalna partizanska straža, je stopil na nastavljeno mino. Popolnoma slep se je le prebil do svojih v Strugah, ki so ga poslali v bolnico v Ljubljano. Medtem je šel k domobrancem tudi drugi Pugljev sin Mirko, letnik 1925. Pugljev položaj je postal tako še bolj nevzdržen. Tega se je z vso ostrino zavedala tudi njegova žena, ki je sicer dovolj dobro vedela, kaj je komunizem, a je bila drugačne narave: skušala je razumeti vse, ki so takrat prihajali v vas, po svoje tudi partizane. Vedela je, da so lačni, da jih zebe in da se bojijo. Tako je imela kar velik krog ljudi, s katerimi je lahko govorila. Pogosto je opominjala moža, naj pazi, kaj govori.
Napete in nevarne razmere, življenje na meji, na področju, kamor so segale brigade, kurirji in tajne službe s področja, ki ga je obvladoval partizanski Rog, z druge strani pa domobranci iz Stične, Dobrepolja in Lašč, so mu počasi začele izpodkopavati zdravje. Hčerka Vida se spomni, kako je težko prenašal otroke, ki jih vojna ni čisto nič motila in so se veseli podili po vasi gor in dol in kričali.
Kako se je medtem v ozadju pletla njegova usoda, seveda ne vemo. Tisti, ki so v ozadju lovili njene niti in jih povezovali, so se izkazali za zelo molčeče ljudi, tako približno kakor danes obilno dokazuje Pučnikova parlamentarna komisija. V mnogočem jih pravzaprav razumemo, zakaj to, v kar so bili vpleteni, ni bilo nobeno vojaško in politično dejanje, ampak zločin. In prav to, da o njih molčijo tako dosledno, trdovratno in zakrknjeno, ta dejanja sami, ne da bi se zavedali, najbolj obsojajo. Kako je torej v ozadju dozorevala Pugljeva usoda, tega ne vemo, ampak po znakih, ki jih je opazovala družina, je čutil, da je razplet v zraku. Do pomembnejšega momenta v tem razvoju je prišlo 1. marca 1944. Tedaj je bilo v bombnem napadu na vas šest ljudi ubitih, več pa ranjenih. V hrbtenico je bila zadeta tudi ena od Pugljevih hčera. Prevoz v bolnico je bil nujen. Pugelj sam ni bil pripravljen peljati, ker se je bal, da bi ga takoj obtožili, da je tam imel stike z domobranci. Ponudil je konje in voz in prosil sovaščane, da bi kateri od njih opravil to vožnjo. Čutil je, da nekateri ljudje čakajo na najmanjši povod. Ker nihče ni bil tega pripravljen storiti, je moral nazadnje na pot sam. Ko se je vrnil, je takoj sledilo zaslišanje, a so ga takrat še izpustili. Čez nekaj dni, 22. marca, pa se je zgodilo.
Pugelj je izginil v partizanskem svetu na vzhodu. A čisto brez novic domači le niso bili. Prihajali so v vas takšni in drugačni ljudje iz tistih krajev in pravih, da je zaprt v Beli krajini in da prosi, naj mu prinesejo raznih stvari, predvsem hrane. Nekaj časa so pošiljali, kar so imeli in mogli. Čez nekaj časa pa je žena začutila, da se z njo igrajo – vmes so bile tudi neke sanje – in odločila se je, da jim tega ne bo več omogočala. Ljudje, ki so ga nazadnje videli, so vedeli povedati, da je bil zelo zdelan in shujšan. Sin Nace pripoveduje, da je Lovričev Lojz z Vrha pri Hinjah, ki je bil z njim še zadnjo noč zaprt v Črnomlju, po vojni pripovedoval, da je Pugelj slutil ali celo vedel, kdo je povezan z njegovo aretacijo in smrtjo, ki ga čaka. Ljudje vedo povedati, da so ga mučili, da si je moral sam skopati grob. Nace misli, da oče leži v Turkovi Dragi takoj za Črnomljem.
Hčerki Vidi je po vojni mati večkrat pripovedovala o nekem dogodku, ki je, bolj kot vse drugo, pretresljiv. Mavrovi po vojni niso več živeli v Žvirčah, ampak nekje na Štajerskem. Družina ni bila srečna. Eden od sinov, Anton, je padel pri partizanih že leta 1943, drugi sin Ciril, ki je bil po vojni v nekakšni vojaški službi, je tudi kmalu umrl. Po nekaj letih pa se je pri Pugljevi materi na Viču pri Ljubljani, kjer je od 1952. živela, oglasila Mavrova žena: da je mož zelo bolan, da težko živi, da kliče Pugljevo ime. Mavrova je predlagala Pugljevi, da bi šla z njo na Štajersko in moža potolažila. Tedaj je mati odgovorila, da ne verjame, da bi njena prisotnost kaj dosti pomagala; da je rešitev samo v tem, da se človek pogovori z Bogom in očisti vest. Mavrovo je spomnila tudi na to, kako jo je potem, ko so Puglja odpeljali, prosila, naj doseže pri možu, da bi se zanj potegnil. Naj se je ta zgodba v resnici odvijala že kakorkoli, bi se nam danes, ko iz daljave stvari dobivajo druga razmerja, zdelo lepo, ko bi ji bila takrat ustregla.
Po Pugljevem odhodu so Žvirčani še celo leto živeli življenje na meji, med svetom, ki ga je obvladovala komunistična gverila na eni strani in domobranci na drugi. V vasi in okoli vasi so bile neprestane praske, pa tudi pravi spopadi. Ljudje so nedoločno čutili, da ni bil obsojen samo Pugelj, ampak je bila obsojena vsa vas. Kakor bomo videli, sta bili nad vasjo pravzaprav dve obsodbi. Prva je bila izvršena 15. marca 1945, ko se je že bližal konec vojne. Nekega jutra je velika partizanska vojska obkolila vas in jo ali požgala ali porušila.
Potem ko so januarja sredi hude zime in snežnega meteža partizani požgali Hinje, se je v vasi počasi zgoščevala slutnja, da se bo nekaj podobnega zgodilo tudi z Žvirčami. Da bi bila družina pripravljena na beg v vsakem času, Pugljeva mati ni dovoljevala, da bi se pred spanjem otroci ali sezuvali ali slačili. Zjutraj 15. marca 1945 je Vido zbudilo vpitje, in ko je prišla dol, je bila hiša polna partizanov. Vas je napolnjevalo panično vpitje: vpili so ljudje, ki so jih seganjali iz hiš, vpili so partizani, ki so hoteli, da se vse zgodi hitro, predvsem pa so hoteli preprečiti, da bi ljudje kaj odnesli s seboj. Hkrati pa so nekateri od partizanov že začeli pleniti. Pugljeva mati je na hitrico zmetala v vodnjak nekaj nujne posode, stara mati pa je zbasala v koš, ki je bil tam pripravljen, nekaj čevljev in nekaj oblek za otroke in nekaj odej, potem pa je na vrh bogve po kateri domislici dala še purmana, ki ga je zagledala tam v bližini. Mati je potem še skočila nazaj in stlačila v zaboj nekaj prašičkov, ki pa so se pozneje scvrli v eni od lesenih hiš. Partizani so seganjali ljudi v cerkev, češ da bo tam nekakšen govor, a so se temu upirali, ker so slutili, da je cerkev zaminirana. Kakor se je pozneje izkazalo, so bila zaminirana tudi ostala zidana poslopja v vasi, šola in Pugljeva hiša. Vida ima tisti prizor še danes pred očmi: mati stoji pred cerkvijo, z eno roko drži hčerko, v drugi pa kip Lurške matere božje, druga hčerka se je drži za krilo, vsi pa gledajo dol na dom in tedaj pravi mati: »Le dobro poglejte našo hišo, sedaj jo vidite zadnjikrat.« Potem je planila eksplozija, trikrat se je hiša pognala kvišku in vsakič je imela en vogal manj, potem pa je začela še goreti. Mine so pokale še potem, ko so jih že pognali iz cerkve in so že bili na poti preko drag gori na prevalu v Struge.
Zakaj so bile Žvirče obsojene, pravzaprav ni povsem gotovo. Nekateri mislijo, da so ljudem na ta način lahko vse pobrali. A to bi bili lahko naredili v vsakem primeru. Nekoliko stvari pojasni neka zgodbica – mogoče je bila tudi anekdota – ki se je zgodila že po vojni. Na občini so delili sladkor. Na vrsto pridejo Žvirče. Tedaj pravi nekdo: »Tam so pa ta beli. Za te je dovolj en kilogram.« Bili so torej »beli«, a beli so bili tudi drugod. Res je, da so partizani v vasi doživeli tudi več porazov. Danes mnogi ne morejo razumeti, da so bili tako nezavarovani: »Vedno so jih presenetili, vedno so bili že v vasi, ko so jih opazili.« Zato jih je mnogo padlo. Res je tudi, da med vaščani posebnega ugleda niso imeli. Nekoč so pastirčki, najstarejši je bil star 10 let, našli nekje nekaj nabojev in jih, preden so gnali živino domov, dali na ogenj. Čez čas je začelo pokati in trije partizani, ki so bili slučajno v vasi, so jo udrli proti gozdu. Ko je vse minilo, pridejo nazaj. »Kje pa so vojaki, ki so streljali?« »Tile so tisti vojaki,« pokaže možak v vasi na tri otroke, »pred katerimi ste tekli!« Partizan te šale ne prenese, sname puško in ga na mestu ustreli. Druga slika: nekdo gre v Hinje k maši. Nasproti pripelje voz, na njem partizanska druščina, med njimi Mikuž. »Kam pa, oče?« »K maši v Hinje.« »Kar nazaj, danes bomo imeli mi mašo v Žvirčah.« »Vi jo kar imejte, k takim mašam jaz ne hodim.«
Ali je bilo vsega tega toliko, da so jim nazadnje tako zelo zamerili? Ali je bilo v ozadju kako drugo maščevanje? Ali pa je morda to bila kaka vojaška vaja? Če je tako, potem je škoda, da si je niso ogledali britanski zavezniki. Smrtno obsodbo pa so Žvirčani doživeli še enkrat. Takrat je obsodba zadela njihove sinove. Bila je množična. Zajela je nad šestdeset ljudi. Nekaj se je šepetalo že prej, bolj trdna pa je stvar postala sredi avgusta 1945, ko se je vrnilo nekaj tistih domobrancev, ki so bili pod osemnajstimi leti. Vas se je zamajala, ljudi je to vrglo povsem.
»Kje so naši fantje?« so spraševale ženske.
»Jih ni. Ali še niste opazili, da jih ni.«
»Povejte vsaj, kje so!«
»Jih ni.«
To je bilo vse, kar se je dalo izvedeti. A upanje je še tlelo. Ljudje so molili in se oprijemali vsake bilke. Nazadnje so se zatekli k čarovnijam. Nad fotografijo so podržali nit s šivanko, in če je malo zanihala na pravo stran, je pomenilo, da je njihov še živ. In potem je mati govorila in je sestra govorila: »Naš bo še prišel. Vemo, da bo prišel!« Nazadnje je vstajalo spoznanje tudi za najbolj trdno upajoče in je ljudi zasul obup, ki je pepel upanja.
Govorimo torej o dvakrat obsojeni vasi. A kako zares trdovratna reč je življenje, se je izkazalo tudi v Žvirčah. Ljudje so se še pred koncem vojne, zlasti pa po koncu, začeli vračati na pogorišča. Praznih rok in iz nič so si začeli postavljati ognjišča. (Ognjišče tu ni podoba ali znamenje za dom, ampak preprosto kraj, na katerem je mogoče kaj skuhati.) Vse je imelo veliko vrednost: vsako kladivo, vsak žebelj, vsaka žica.
Izkazalo se je tudi, da je vsakdo kje kaj zakopal. Če je bil to lončeni lonec masti, so natanko izmerili, koliko žlic lahko porabijo na teden. Pri Pugljevih so najprej pokrili »ta staro štacuno«. Sem so sedaj hodili spat tudi drugi, tako da je včasih na obokanem stropu pod zasilno streho spalo tudi po trideset ljudi. Toda, čeprav ni bilo kaj jesti, kaj obleči in kje spati, čeprav ni bilo niti vode in so za žejo na kamnih tolkli nezrelo sadje, pravi Vida, da se ljudje še nikoli niso imeli tako radi; da so komaj čakali, da spet pridejo skupaj, da je bilo mnogo smeha v tisti neznosni revščini. Mogoče pa je bilo tudi tako, da so se ljudje, ne da bi vedeli, po toliki smrti preprosto veselili vedrosti življenja. Neznosno se nam pri vsem tem zdi le to, da edinsteni čas, ki so ga tedaj preživljale Žvirče, ostaja mutast. Ali se od tistih, ki so bili takrat tam, res ne bo našel nihče in povedal te zgodbe? Kakšni ljudje smo, da med nami ne vstajajo pripovedovalci naših zgodb? Bomo res ljudstvo brez zgodovine? Naj povemo še to, da je od Pugljevih fantov Nace prišel domov, Mirko pa čaka vstajenja, kot pravimo, sredi velike druščine vrstnikov na Rogu.
Tako je bilo nekaj prvih povojnih let. Potem pa se je začela v vas vrezovati črta. V začetku ni v vas prihajala nobena pomoč, nato tudi ne dosti, a nekaj vendarle. In to je bilo treba deliti. In tu so se začele delati majhne razlike najprej med našimi in vašimi, potem pa tudi med tistimi, ki so bili tako narejeni, da so se težko upogibali, in tistimi, ki so si to laže privoščili. Ni šlo niti za velike stvari niti za velike kretnje, a važna je bila črta, ki se je tako zarisavala. Nazadnje je bilo tako, da si se z mnogimi majhnimi dejanji nekako opredelil. V resnici se nisi nič opredelil, ampak si se enostavno znašel v določenem risu. Zelo važna postavka v tem procesu so bile volitve. Skoraj nemogoče si je bilo misliti, da kdo ne bi šel volit. Veliko je že bilo, če kdo ni volil tako, kakor se je pričakovalo. Vendar so bile tudi izjeme. Tak je bil tudi Jožkov oče, stari Blatnik. Ker je bilo takih ljudi zelo malo, naj se ta zgodba pove v njegov spomin. Ker človeka ni bilo na volišče, pride prva delegacija:
»Oče, volitve so. Zakaj vas ni?«
»Saj vem, da so volitve, ampak mene ne bo.« In delegacija odide.
Pride druga, v njej je človek z revolverjem.
»Kako je, ali boš šel volit ali ne?«
»Čujte,« de Blatnik, »ali hočete, da grem z vami in vam pokažem, kaj piše na plakatu: Prve svobodne volitve!«
Človek ne pozna šale, potegne pištolo in mu jo nastavi na prsi:
»Na volitve ali pa te počim.«
»Ti fant,« pravi Blatnik, »tisto reč pa kar spravi. Takole sem jaz nosil pred teboj.« Šok. Da bi si obranil čast, revolver še nekaj časa trepeta v roki, potem pa se počasi umakne v tok. Vrata se zaloputnejo in nastane tišina. Posledice nosi vsa družina.
Potem so začeli graditi zadružni dom. V Žvirčah taka stavba ni imela nobenega pomena, bila pa je sredstvo za preizkušanje ljudi. Kdo bo več delal, kdo bo bolj upognil kolena. Potem so prišle obvezne dajatve, pa delovne brigade. Kar naprej si bil ali za ali proti. Nekaj časa so se ljudje upirali, potem pa so obnemogli. Tu so bili tudi otroci in njihova prihodnost. Najprej je torej še bil strah.
Potem pa se je vedno bolj utrjevalo spoznanje nemoči. Prihajali so otroci iz šole z drugačnimi zgodbami, kot so zanje izvedeli doma. A ker je bil učitelj plačan za to, da dela, kar se je od njega zahtevalo, starši pa so morali početi še kaj drugega in preživljati družino in je poleg tega že tako, da v določeni dobi učitelj velja več, kot veljata oče in mati, je počasi prihajalo do kompromisa, potem pa se je dom dokončno vdal. Potem je treba povedati, da se slovenski učitelj nikoli ni preveč slabo počutil, če je vdano služil tistemu, ki mu je rezal pičel kruh. Za strahom sta torej prišla še nemoč in naveličanost. Potem je bilo tako, da je cela desetletja socializem po mili volji krojil slovensko dušo. Stvari, ki jih bomo tu povedali, veljajo ne samo za Žvirče, ampak za ves slovenski svet. Če je socializem z eno roko človeku dajal korenje, mu je z drugo žugal s palico; če je z eno roko vihtel nad njim palico, mu je v drugi kazal korenje. V bistvu je bilo tako, da je bilo dovoljeno vse, samo »drevesa na sredi vrta« se nisi smel dotakniti. Če bi kdo mislil, da je to drevo bila partija, bi radi ugovarjali: to je bil komite, tovarniški, občinski, krajevni. Pravilo je bilo torej: »Glej z enim očesom na komite in delaj, kar hočeš!« In si lahko zamujal na delo, kaj malega ukradel, kaj grdega o kom rekel. Nazadnje so ljudje začutili, da je tudi veliki svet okoli njih in nad njimi prazen: lahko si se ločil, lahko se sploh nisi poročil, lahko si se znebil napovedujočega se otroka. In ker so ljudje ob tolikih novostih pozabili na stara besedila, ki so jih opominjala in svarila, in na stare izkušnje svojega rodu, so dovolili, da so se v njihovi notranjosti zgodile velike zamenjave in so nazadnje celo mislili, da so svobodni. Malo so včasih bili tudi nesrečni, ne da bi vedeli natanko, zakaj.
Potem je prišlo leto 1990. Z dežele se je dvignil težak in ponižujoč poloblast pokrov in vsi smo mislili, da bo zabučalo od velikih sprememb, pa se ni spremenila niti najmanjša stvar. Kaj šele, da bi od sreče in vznesenosti zažarela človekova duša. Čeprav se je komunizem, proti kateremu se je borilo šestdeset fantov te vasi, ki so v tem boju izgubili življenje in se zanje ve, saj so njihova imena zapisana na farni plošči na cerkvi, čeprav se je torej ta komunizem zrušil in je na njegov poraz zgodovina sama udarila svoj pečat, je vendar mogoče med mladimi slišati tudi vprašanje: »Zakaj pa niste šli k partizanom?« Tako vprašanje lahko postavljajo samo ljudje brez zgodovine. Zgodovina pa je pravzaprav spomin. In če srečate človeka brez spomina – ki ne ve zase – boste kmalu videli, pri čem ste. Ker pa v besedilu, ki se dotika tako resnih reči, kakor so naše, ne moremo rabiti preveč natančnih izrazov, pustimo stvar tu, kot je. Povejmo samo še to, da se narod brez spomina vara, če misli, da bo živel.
Veliko krivdo nosijo tudi tisti, ki so v slovenskem središču postavljali smerokaze nove demokratične politike. Na teh ni dovolj jasno pisalo, kakšen svet zapuščamo in v kakšen svet gremo. Predvsem pa krajem, ki so za tak svet, kamor so nas hoteli sedaj peljati, že nekoč trpeli in krvaveli, niso dali nobenega priznanja. Suhe krajine in njene muke niso videli, niso videli ne njene zgodovine ne njenih zaprašenih cest.
Iz nekega evangelija, ki ga nam, ne vem katero nedeljo, preberejo v cerkvi, se spomnimo tudi stavka: Jaz sem svet premagal. Vsakič, kadar ta stavek slišimo, nas potem nekaj časa spremlja. Res je, si pravimo, ni treba, da smo prebrali ne vem koliko debelih zgodovinskih knjig, samo če še enkrat pregledamo svoje življenje, se izkaže naslednje: če hočemo biti ljudje in če hočemo svobodno in spodobno živeti, moramo tudi mi malo premagati svet.
Sedaj bi vam radi povedali še neko zgodbo, ki ni iz Suhe krajine, ampak iz nekega povsem drugega okolja. Zgodba govori o kmetu, ki sedaj poleg svojih travnikov kosi še sosedove, ker tam ni nikogar več. Ko ga vprašamo, ali bo morda to posestvo tudi kupil, tako da sinu ne bo treba hoditi več v tovarno, ampak bo obdeloval veliko posestvo in živel od zemlje, pravi: »A ne, to pa ne. Rajši bi hodil v službo in malo delal še z zemljo. Kdo bi toliko garal!« Nato pa je povedal še stavek, ki zelo lepo povzema današnji slovenski problem. Rekel je: Treba je gledati, »kako svet pelje«.
Nekoliko je res treba gledati, »kako svet pelje«, a je tu kakor povsod drugod predvsem treba obdržati pravo razdaljo. Če pa bomo gledali samo, »kako svet pelje«, bomo postali ljudstvo, za katero bodo nekoč zgodovinarji, če se jim bo sploh zdelo vredno zanimati zanj, rekli, da je to bilo ljudstvo, ki ga je svet premagal.

Vida Pugelj–Jevnikar

Cerkev v Žvirčah je bila prvotno posvečena Janezu Krstniku. Nastopila pa je kuga in pomorila mnogo ljudi, tako da pokopališče ni moglo sprejeti vseh trupel; vozili so jih v Mezgovo dolino (v smeri Polom), ki je bila polna zasutih mrličev. V tej stiski so se ljudje zatekali k sv. Roku. V zahvalo za uslišane prošnje se je tako vaško žegnanje preneslo na 16. avgust na god sv. Roka.
15. marca 1945 je bila cerkev podminirana in je ostala v ruševinah vse do leta 1971, ko je temeljni kamen za novo cerkev blagoslovil pokojni nadškof dr. Pogačnik. Naslednje leto se je v novi cerkvi že opravljala božja služba. Cerkev je posvečena blaženemu Maksimilijanu Kolbeju, ki je bil priča velikim vojnim grozotam, luč v temi vojne in neprimerljiva ljubezen do sočloveka.
Premišljujmo, da bi globlje spoznali smisel žrtev naših dragih, da bi v tem spoznali moč ljubezni, ki je edino poroštvo za dobre medsebojne odnose in ustvarjanje pravične družbe.
Ob tem se moramo kljub naši veri vprašati pred našimi dragimi pokojniki:
– ali smo pravi kristjani
– ali smo v teh naših časih dobri do sočloveka, do vseh božjih stvari, ki vse pričajo o veličini Boga.
Obudimo željo, da bi znali in mogli vsak na svojem kraju izpolnjevati zapoved do bližnjega, ki jo je z največjim zgledom posredoval zavetnik žvirške cerkve blaženi pater Kolbe.

Franc Blatnik

Pri obveznih dajatvah, ki so se večkrat spremenile v plenjenja, bi se bilo vredno nekoliko pomuditi. Prej našteti delni pritiski, ki so ljudi upogibali in razdvajali, so bili skrbno vodeni, hoteli so jih napraviti nemočne in apatične. Dajatve so bile uničujoče, način izterjevanja pa, ker ljudje po teh krajih niso bili naklonjeni revoluciji, ponižujoč. Živino, kolikor je je bilo komu določene, je bilo treba gnati v dvajset kilometrov oddaljeni center. Prašiča zaklati, komur je bilo dovoljeno, se ni smelo prej, preden ni preglednik iz kloja ocenil, koliko ga sme ostati doma. Poleg pustošenja nove komunistične oblasti pa se je nad temi kraji v tistih časih zarotilo tudi nebo: na negnojenih njivah so zaporedna sušna leta dajala slabe pridelke. Na praznih poljih ni bilo »graščinskih« preglednikov, dajatve pa iste kot pri dobri letini. Te dajatve in način, kako so jih izvajali, so imele vsaj to dobro stran, da so ljudi zbliževale in ohranjale nekaj pokončnosti. Vladala je sicer domneva, da bodo tiste družine, ki bodo pri obsojanju dajatev manj glasne, morebiti izvzete iz teh postopkov, zlasti tiste, kjer ni bilo pri hiši moških rok. Dogodki pa so kmalu postavili te domneve na laž: prišli so kar na dom in ženskam s tovornjakom izpraznili hlev. Prevoz je bilo treba, kadar je bilo repov premalo, dodatno plačati. Vsa stvar bi bila mnogo lažja, če bi imeli izterjevalci bolj človeški odnos. Če bi na primer rekli: »Hudo je, ljudje, ali razumite, to je vaša pomoč, da lačni po mestih preživijo.« To bi ljudem pomagalo, ker bi le čutili, da to, kar si od ust pritrgujejo, nekomu koristi. Namesto tega pa je vsa ta opravila spremljal boljševiški besednjak. Kmet je izdajalec, dajatve pa kazen za to. Revolucija še ni bila končana.
Vasi v teh krajih so se zaradi vsega tega začele prazniti. Vse pogostejši je bil beg v mesto. V razlagi, da je to bila želja po boljšem kruhu, je nekaj resničnosti pa tudi nekaj ohlapnosti. Tudi življenje v mestu v tistem času ni bilo dosti boljše kot na vasi. Vendar pa je bila zavest, da trpim pomanjkanje, ker mi razmere ne omogočajo boljšega zaslužka, znosnejša kot pa spoznanje, da živim v enako težkih ali pa še težjih razmerah zato, ker mi oblast jemlje to, kar ustvarim. Ker so ljudje po teh krajih kazali dovolj trdne znake, da želijo ohraniti tradicionalne oblike življenja in da jim ni za nasilno uveljavljene novotarije, je bilo oblasti všeč, če je bilo vse več hiš, v katerih se na večer ni več prižigala luč.