Avtor: Marica Bastič-Cerar

Temna noč v severnem ontarijskem gozdu. Veter se umirja. Široka reka rahlo valovi. Srebrna mesečina prvega krajca, ki je pravkar vzšel, pleše po vodni gladini. Zvezde so vedno svetlejše. Zrem v nebo, premišljujem, kako smo ljudje majhni, neznatni spričo neizmernega stvarstva.
Za hip se vzhodna stran neba razsvetli. Utrnila se je zvezda. Zarisala je zlato črto po nebu in spet ugasnila.
Kot utrinki, lepi in svetli, se mi zdijo junaški zgledi iz mladih let. Močno so zažareli, hitro ugasnili, a vendar zapustili neizbrisne spomine.

Malnarjev Mirče

Zgodilo se je v zgodnji pomladi v letu 1945. Poučevala sem v Gorenji vasi v Poljanski dolini. Šola je bila privatna. Na željo staršev so jo organizirali gorenjski domobranci. Za praznik sv. Jožefa smo imeli tri dni oddiha.
Zaželela sem si, da bi odšla na obisk domov v Horjul. Prav tisti dan so bili v Gorenji vasi domobranci s Planine nad Št. Joštom. Popoldne so se vračali s svojimi vozovi in privolili, da se jim pridružim z drugimi civilisti.
Tako se je mala kolona počasi pomikala proti hribom. Spredaj vozniki, ob vozovih domobranci, zadnji smo bili civilisti in vodnik male čete, poveljnik posadke na Planini.
Bil je petek. Iz todraške podružnice se ob treh oglasi zvon. Poveljnik sname čepico, se pokriža in glasno moli naprej očenaš, zdravamarijo in čast bodi v počastitev Jezusove smrti. Drugi mu odgovarjamo.
Občudovala sem mladega fanta. Ni se sramoval svoje vere, ni molil samo zase v svojem srcu, temveč glasno in odločno v zgled vsem podrejenim.
To je bil Miro Malnar, sin ljubljanskega trgovca, član dijaške Katoliške akcije. Bil je visok fant, modrih in jasnih oči ter pšenično svetlih las.
Iz Vetrinja je odšel z gorenjskimi domobranci. Nazadnje so ga videli, ujetnika v Št. Vidu, v zavodu sv. Stanislava. Njegovo ime še ni vklesano v spominsko ploščo.

Zori

Bližala se je velika noč 1944. Domobranska posadka pri Devici Mariji v Polju je bila številna in dobro urejena. Prišlo je povelje, naj odberejo odred za spremstvo tovornjakom, ki bodo vozili po Dolenjski cesti do Kočevja. Poveljnik je določil vojake za to varnostno spremstvo. Mlad domobranec se zamisli in reče svojemu prijatelju: »Skrbi me ta pot. Nisem še opravil velikonočne dolžnosti.« Prijatelj se hitro ponudi. »Bom jaz prevzel tvoje mesto. Bil sem že pri spovedi in obhajilu.«
Kolono so v ozki dolini na poti proti Ribnici napadli partizani. Nekaj domobrancev je padlo, med njimi prostovoljec Izidor Bezlaj, klicali so ga Zori. Šel je v nevarnost namesto tovariša. Pokopali so ga pri D. M. v Polju.
Imena domobranca, ki je bil tedaj rešen, se ljudje ne spomnijo več. Ni bil domačin. Dogodka pa še niso pozabili, saj je dokaz čistega, junaškega srca. Ali ni to največja ljubezen, če kdo da življenje za prijatelja?
Ime Izidor Bezlaj še ni vklesano na spominsko ploščo.

Avtor slike: Izidor Mole

Opis slike: Ex libris Izidor Mole

Bogoslovec Pavel

Bilo je v letu 1944. Stanovali smo v hiši blizu domobranske posadke v Horjulu. Moj brat bogoslovec Pavel je prišel na obisk in pripeljal s seboj domobranca Ivana.
Pri farni cerkvi seje oglasil navček. Nismo vedeli, komu zvoni. Preden sta se poslovila, smo pogovor nadaljevali pred hišo. Mimo pride znanec in pove, da je umrl stari oče velike družine, ki je bila tedaj močno udeležena v revolucijski organizaciji OF.
Pavel se zresni in hitro reče: »Bog mu daj nebesa!«
Ivan ga začudeno pogleda in pravi: »In ti to rečeš?«
V tistem času smo že pretrpeli velikanske krivice. Ubili so nam starše, revolucionarji so izvali požig Ljubgojne. Izgubili smo dom in imetje. Padel je najstarejši brat Tone. Ubila ga je zlobno in načrtno nastavljena mina. In vendar v Pavlovem srcu ni bilo sovraštva, ne želje po maščevanju.
»Bog mu daj nebesa!« To je bila izpoved njegove neomajne vere, da smo vsi otroci istega Očeta, vsi rojeni za večno življenje. Zato je dopolnil svoj izrek z besedami: »Vsem komunistom privoščim nebesa. Samo tu na zemlji naj nas pustijo živeti v miru in svobodi.«
Prav ta globoka in trdna vera ga je podpirala, da v Teharjah ni omahnil v malodušje, dvome in obup. Hodil je med domobranci za visoko bodečo žico po grušču med barakami ter jih spodbujal in bodril. Govoril jim je o Bogu, pravični sodbi, o večni sreči, da je smrt samo kratek prehod v poveličano življenje. Bil je prepričan, da jih bodo ubili – vendar je ostal veder, pokončen in tako svoje tovariše okrepil.
Ime bogoslovca Pavla Bastiča je vklesano na horjulski farni spominski plošči v vrsti bratov, sosedov in prijateljev domobrancev.
Pol stoletja mineva od tistih dni. Prijatelj, ki je preživel strahote teharskega taborišča, mi je pred kratkim izjavil: »Pavel je hodil med nami v Teharjah kot svetnik. Obraz mu je kar žarel od notranje luči … «
Zares močno so zažareli njihovi junaški zgledi. Hitro so ugasnila ta mlada življenja, pa vendar zapustila močne sledove. Naj nam svetijo tudi v ljudstvo, za prihodnost naroda.