Avtor: Justin Stanovnik

V enem od svojih prejšnjih obdobij je Spomenka Hribar zapisala, da je bila Osvobodilna fronta za partijo »kulisa«, za katero je igrala svojo zakulisno igro za (Nad)oblast (Dolomitska izjava, Ljubljana 1991, 44. stran). »Kulisa« je bila torej Osvobodilna fronta, njen »vsenarodni značaj«, poudarjanje narodnostnega osvobojenja in demokratične ureditve prihodnje družbe. Na te parole so »padli« vsi tisti, ki so najteže prenašali nemško in italijansko okupacijo, in vsi tisti, ki so si želeli drugačnih družbenih in političnih razmerij, kakor pa so bila v Jugoslaviji« (i.d., 12. stran).
Komunistična partija je tako vodila dvojno igro: na odru pred kulisami za ljudstvo osvobodilni boj, za kulisami pa boj za svojo absolutno oblast. Ko je zakulisna igra uspela in je partija s krvjo in terorjem za pol stoletja dobila v roke popolno oblast nad življenjem in smrtjo, igra pred kulisami ni bila več potrebna. Revolucija se je iz zakulisja preselila na oder. Sredi Ljubljane so revoluciji in njenim vodjem postavili zmagoslavne spomenike. Na njih osvobodilni boj ni več omenjen.
Petdeset let pozneje, maja 1995, so v Ljubljani spet postavili veliko kuliso. Ni je postavila ilegalna partija, postavila jo je samostojna slovenska država. Niso je postavili pred revolucijo, postavili so jo za spomenik revoluciji in njenemu usmerjevalcu. Kulisa revolucije ni zakrivala, ampak jo je triumfalno povzdignila v območje državnega.
Na odru pred to zmagoslavno kuliso so se v poslednjem naporu s simboli revolucije zbrali njeni vojaki. Tudi vojakom slovenske vojske so ukazali, da so stali tam v čast revolucionarnim brigadam in njihovim praporom, katerih vojaško, politično in ideološko naslednico so pred štirimi leti z bojem pognali iz Slovenije.
Zakulisna igra se je odigrala že na večer pred zmagoslavjem. Na drugi strani trga, pod zastavo slovenske samostojnosti, so bili v miru in tihoti zbrani tisti, ki so ob vrčih zemlje s številnih morišč, na katerih so med vojno in po njej umirali takšni ali drugačni Slovenci, prižigali svečke v njihov spomin. Medtem ko je v bližnjem Cankarjevem domu nekdanji in sedanji prvi vojak Milan Kučan govoril, da je čas za demokracijo, za dialog in sodelovanje, so tisti, ki naj bi demokracijo varovali, v varstvu teme z grobo silo poteptali temeljno človeško in ustavno pravico, da javno in svobodno izraža svoje misli tako z nežaljivo besedo kot z neškodljivim dejanjem, da se javno spominja svojih pokojnih in da javno manifestira svoje poglede na preteklost, sedanjost in prihodnost. S krvjo slovenskih mučencev prepojeno prst so zmetali na smetarski voz, v spominu zbranim pa brez opravičljivega razloga vzeli osebno svobodo. Vse samo zato, da drugi dan revolucionarjem ne bi vznemirjalo njihovega zakrnelega spomina.
Nekoč so zgodovino določali in prirejali zmagoviti revolucionarji. Sedaj to zanje opravi kar policija in obrambni minister, predsednik državnega zbora in minister za lokalno samoupravo. Ti odločajo, kaj je bilo v slovenski zgodovini dobro in prav, kaj je treba pokazati in počastiti, kaj pa je treba počistiti in skriti. Oni proti ustavi, ki ne pozna ne partizanov in ne domobrancev, ampak pozna samo enakopravne slovenske državljane, odločajo, s katerimi državljani bo država slavila, kateri so vredni triumfalne proslave in katere je treba zatreti in odstraniti.
Za takšno zagatno stanje v slovenski državi so odgovorni najvišji oblastniki. Tu ima posebno mesto predsednik republike, ki ve, kako potrebna je sprava, saj o njej govori doma in v tujini, in ki ve in govori, da je ustanovitev samostojne Slovenije mejnik in temelj za dialog in sodelovanje, vendar tega dialoga in sodelovanja ne zna, ne more ali noče spodbuditi. Nasprotno, od vsega začetka se priklanja eni strani, ob vsaki priložnosti se brati s tistimi, ki so vzpostavili in izvajali prejšnji totalitarni režim. Niti v slavnostnem govoru ni mogel brez izrecne pohvale komunistični stranki, ni obsodil njenih pokolov neoboroženih Slovencev med vojno, ampak jih je povzdignil v možato »nepopustljivost« partije do okupatorja in njenih nasprotnikov. Povojne poboje desettisočev je seštel v »več kot tisoč« in prevzem oblasti s krvavim terorjem v imenu svetovne revolucije je zameglil v vzpostavitev socialističnega sistema mimo demokratičnih pravil »v imenu sanj o pravični družbi«.
Čeprav je predsednik države že v napovedi letošnjega praznovanja obletnice konca druge svetovne vojne v Novi Gorici povedal, kakšno bo to praznovanje, ko je medvojne Slovence razdelil na tiste, ki so se uprli okupatorju, in na tiste, ki »so se odločili za kolaboracijo«, in s tem pokazal, da je še vedno vojak revolucije, bi morali drugi, manj osebno prizadeti, pri tem opravilu pokazati več modrosti. Tu je treba omeniti zlasti predsednika državnega zbora in predsednika častnega odbora za 50. obletnico Jožefa Školjča. Pričakovanje je bilo preveliko, predsednik parlamenta tolikšne modrosti ni zmogel. Ostal je na ravni svojega izvora. Zanj je maj 45 praznik zmagoslavja, spomnil pa se je, da se je takrat Slovencem demokracija odmaknila daleč v prihodnost. Tega, da jo je nekdo odmaknil, ni povedal, saj ni lepo govoriti grdo o svojih.
Najlepše je govoril predsednik vlade Janez Drnovšek, ki je obema stranema na nasprotnih bregovih priznal vsaj enake sanje o svobodi. Žal je tako samo govoril, ni pa poskrbel, da bi se teh sanj o svobodi obe strani lahko skupaj spominjali in skupaj praznovali. Njegovi ministri in policija so poskrbeli, da so se teh sanj skupaj z državo lahko veselili samo na enem bregu. Drugi breg je počistila policija s smetarji, brez države se je moral zbrati na pokopališču.
Cerkev se je končno toliko zbrala, da je spoznala neizprosna dejstva, nehala »hoditi na partijske sestanke«, jim zagotavljati legitimnost in dajati videz demokratičnosti. Dala je svojo izjavo o preteklosti in sedanjosti, njeno jasnost še moti stara težnja po simetriji, kjer simetrije ni, dejanskemu ravnanju cerkvenih predstavnikov, ki se niso udeležili enostranskih proslav, pa ni mogoče odrekati jasne odločnosti, ki je doslej nismo poznali.
In kako so se ob državniško in politično nezrelem triumfu vedle politične stranke? Ob tem vprašanju seveda ne mislimo na stranke leve ideološke koalicije, saj to je bilo njihovo praznovanje, praznovanje pod rdečo zvezdo, ki so jim ga podarili njihovi predstavniki v državnih vrhovih. Mislimo na stranke slovenske demokratične pomladi. Najbolj jasno in odločno so nastopili Slovenski krščanski demokrati, ki imajo tudi drugače kot stranka najbolj jasen pogled na preteklost. Enoumnih državnih proslav se niso udeležili, ampak so obletnico konca druge svetovne vojne in zmage nad fašističnim totalitarizmom proslavili sami na tak način in s takimi besedami, da je bila sprejemljiva za vse Slovence. Pokazali so, kakšne morajo biti in kakšne bodo slovenske obletnice takrat, ko jih ne bo več določal enostranski um in omejen spomin.
Slovenski socialni demokrati so ravnali podobno, čeprav ne s tako jasnostjo in odločnostjo. Tudi oni se niso udeležili nobene državne slovesnosti, ker niso bile prirejene za vse Slovence. Bolj oportunistično so ravnali v Slovenski ljudski stranki, ko so odločitev o udeležbi prepustili vsakemu članu samemu. To je očitno posledica njihovega ne dovolj jasnega in enotnega pogleda na slovensko preteklost med drugo svetovno vojno. Se bolj žalostna je posledica takšne (ne)odločitve: Skoraj vsi poslanci te stranke so se združili s poslanci levih strank pri poslušanju neporavnanih besed na slavnostni seji državnega zbora, kako se je po vojni demokracija kot sramežljiva deklica kar sama odmikala od Slovencev, dokler niso prišli borci proti fašizmu in po 45 letih Slovenijo še enkrat osvobodili.
Različno vedenje strank demokratičnega izvora ima najbrž vzrok v različni sestavi in mišljenju njihovih članov. Na vprašanje, ali je petdesetletnica zmage nad fašizmom obletnica, ki jo je v Sloveniji smiselno proslavljati, je v neki raziskavi z NE odgovorilo 61,1% vprašanih članov SKD, 26,3% članov SDSS in samo 9,5% članov SLS. Na drugi strani je mišljenje, kot se za revolucionarje spodobi, monolitno: z DA je odgovorilo 100% vprašanih članov ZLSD, 91,7% članov SNS in 90,1% članov LDS (Dnevnik, 19. 5. 95).
Sedaj Slovenci ne bodo mogli več prepričljivo govoriti, da za revolucijo niso nikoli slišali. Revolucija sedaj ni več zakulisna igra, kot je bila med vojno. Sedaj bi moralo biti vse jasno, saj se je vse odigralo pred kuliso: Državni politični vrh je na odprtem odru pred srepečim obličjem s slapom rdečih nageljnov ozaljšanega velikega revolucionarja pod neštetimi revolucionarnimi simboli in prapori slavil zmago skupaj z ostarelimi revolucionarji. Drugačne so potisnili za kulise.