Avtor: Vladimir Kos

Naslov je Hribovškov verz na koncu njegove šestdelne umetnine Pesem o deklicah, pesmi in smrti (glej za ta citat in druge Pesem naj zapojem; Slovenska kulturna akcija, 60. publikacija, Buenos Aires, 1965). Rad se ga spominjam, pesnika protirevolucije: bolj pravično – pesnika srčne revolucije. Pred seboj je imel izkustveno razgrnjen zemljevid Slovenije in v Uri 1943 našteva, kar je v njem strahotnega: udarci, izžete roke, molk, krčeviti sunki, razkopani obrazi, oči, tipajoče za lučjo, ki se brani vpiti; »obup, sovraštvo in topost in beda«. V pesmi hoče zbrati in ohraniti, kar je v svetu in v človeku vrednega in dobrega, in zato lepega; »pesem naj zapojem, ki ko v snu mračno nosim jo v iskanem dnu.« Poznal je mitološko verovanje starih Grkov, da je Palas Atena boginja umetnosti in pravične vojne, pa je drzno – in zdi se mi, smehljaje se – zapel: »Kar je bog zavrgel, človek tega ne dotikaj se … Ali … pesem naj zapojem … Potlej mirno me za vek prekolni … bil sem kakor bog, za trenutek v sebi sklenjen krog!« V pesmi Rast si otožno želi: »Skoz mene zdaj tipaje naj gredo vsa dobra semena,« In v Popotni jutranjici ugotavlja: »Kakor slepec sem se opotekel, k soncu dvigal sem obraz bolno. Kot puščice žarki so prebodli me v oči in dobro je bilo. Zdaj ni luči več in tudi ran ni več v očeh … « Strašno si želi, da bi njegova slovenska pesem postala »sonce, ki nič več ne zajde, in seme svetu, ki zdaj v nas spočet je«. Znova in znova butne skoz njegovo pesem slutnja, da je vse to zorenje »v bolečini« zorenje, ki bi nas moralo najti nekoč »pripravljene in zbrane« in ki bi razodelo končni smisel naših »blodenj« – zaman. V pesmi Ura napoveduje: »Vsi sužnji, vsi pred nami, vsi za nami … trinog nam uravnava misli, delo, besede, slutnje in življenje celo … « V svoji šestdelni simfoniji izpoveduje: » … slutnja zla, neizprosnejša kot skala je v nočni čas nad mano zastrmela. Zakaj tak grenka z lepim je zaveza, zakaj življenje … za dobrim, svetim nam iskati brani?« In proti koncu svojih zvočnih stavkov pravi: »Kakor da … več nisem zdrav« zaradi svetu poznanega gorja, »sam bom ljubil zemljo to izdano, osramočeno drago nam zemljo … voljno trohnim«, ker smrt pravzaprav ne zna umreti kot »zaročenka zvesta«. Sredi življenja imenuje sebe »davnega mrtvega, z zemljo zasutega« (Mrtvec med zidovi). Plamen je, ki »si tla nam izpodjedla«, in »poslednji zvok«, »nato nas noč zasuje« sredi otrplih sten, ni raztrgal »kovinastega mraka« in ni dosegel višav »nebes in sonce«. Srečo drevesa primerja s seboj in pri sebi ugotovi deficit: » … trudno iščemo resne poti, dokler zaman ne izkrvavi naših src hrepenenje … čutimo … bolno, da smo vedno bolj zapuščeni. « V pesmi Nada tako rekoč poslednjič vabi in kliče in prosi nado, da bi »prišla in rasla in … nas potešila«, a prosi za druge, ker je njemu le »bolna tišina« in ga zmeraj vara. Pesem Slutnja vse pove: »O ljubezen, nosim te v sebi za žalostno smrt, odšla boš tiho, počasi, s krvjo, ki tekla v prst bo nekoč.« In vendar ga ni sram, ker trpi za »vse zasramovane, izgnane v razdejani domovini«, za »to izdano, osramočeno, drago nam zemljo«, za vse v » suženjstvu«, »v uri prekušnje, ko bodo obmolknili vsi« (Trepetanje). Nekje na dnu srca ve, da njegova življenjska pesem ni zaman in da služi resnični bodočnosti Slovencev: » … kako mi je iz dna rastočemu lepo.« »Vse lepše ljubil bom iz globočin, ko bodo zemlje se oklenili prsti.« » … voljno trohnim za svojo srčno rano, za prst spokojno, ki rodila bo … Ne bo se dvigniti mi pretežko … « » … kot ponevedoma bomo odprli dremotne veke, da zalil bo dan svetlo duha in razkopano dlan, in ko na zemljo bomo se ozrli, ne bomo vedeli, da smo umrli.« » … vsa zemlja v jutri kliče: vstani!« »Ko mi bodo od vsega le ustne ostale, previdno se deklice bodo sklonile in jih prah tiho, strastno poljubile, da znenada, ko v strune zadeli bi prsti, se v meni bo velika pesem zbudila in mi bo z vonjem ves dom napolnila.« V Vrču se dotakne skrivnostne moči v sebi: » … zveneča radost mirno kaplja vame, in nove cvete v srcu mi zasaja.«






Hribovšek se je odločil za revolucijo v znamenju domobranstva, ki bi se lahko razvilo v resnično gverilstvo proti nacizmu in fašizmu, ko ne bi bilo primorano, da se bori proti še večjemu zlu internacionalnega komunizma. Kdo ne ve, da se je po kapitulaciji Jugoslavije 17. aprila 1941 vse polno nekomunističnih Slovencev skrivalo posebno po štajerskih gozdovih? Kdo bi mogel pozabiti, da je Josip Broz Tito organiziral komunistične partizane šele po nemškem vdoru v Sovjetsko zvezo 22. junija 1941? Okrožnica Kominterne 1. julija 1941 je zahtevala neposredno akcijo. Politbiro KPJ se je zbral 4. julija 1941 v Beogradu in pozval svojih okrog 10.000 članov v boj.
Mimogrede: prva okrožnica Kominterne za boj proti nacizmu, 22. junija 1941, je KPJ opomnila, da je prva naloga tega boja ohranitev sovjetskega komunizma, ne pa uvedba lastne socialistične revolucije … Pa naj navedem še zgodovinsko študijo Walterja R. Robertsa, ki jo je pred dvema letoma izdala založba Rutgers University Press v New Brunswicku, N. J.: »Nemalo spora je sprožilo vprašanje o vlogi KPJ med 25. marcem (ko se je Jugoslavija pridružila Osi) in 22. junijem, ko je Nemčija napadla SZ; eni pravijo, da so komunisti mirno gledali in izjavljali, da gre za boj med britanskimi imperialisti in Osjo; drugi pravijo, da so se bili komunisti uprli okupatorju že dolgo pred 22. junijem. Resnica je nekje na sredi. KPJ se ni uprla okupatorju, a je po raznih virih in znakih računala z nemškim napadom na Sovjetsko zvezo in se pripravljala na omenjeno akcijo. Zanimivo je, da je Tito bolj verjel takšnim poročilom kot pa Stalin, ki je v njih videl britanske manevre za razdor med Nemčijo in Sovjetsko zvezo … Jasno je, da se jugoslovanska KP čuti prizadeto, kadar ji očitajo, da jim je nemški napad na SZ pomenil več kot pa nemški napad na Jugoslavijo.« (Str. 23; glej tudi Kronologijo dogodkov na str. 35 sl.) Ali lahko imenujemo takšno ravnanje KPJ (ali konkretno KPS) ljubezen do slovenskega naroda? V uri najtežje preizkušnje, ko bi bilo treba združiti vse narodove sile v odpor proti nacistom in fašistom, ne da bi zraven delali silo demokraciji človekovih pravic, so se komunisti tolkli za hegemonijo svoje stranke, najprej v SZ, potem pa – če le mogoče – tudi na Slovenskem. Ali pa je pravilneje, če rečem v zadnjem stavku namesto »potem« – istočasno? KPJ se je tolkla za Stalina in njegov sistem. V 20. pismu Stalinove hčere Svetlane Alijujeve je zapisano: » Zdi se mi, da je bil moj oče sredi črnega kroga in kdor si je upal vanj, je izginil, poginil ali pa bil uničen tako ali drugače … Dokler je oče živel, pravzaprav zame ni moglo biti normalnega življenja.« (Citirano po angl. prevodu iz leta 1967, Harper and Row izd., str. 222–223) Naj me nihče napak ne razume: ni komunizem slab zaradi Stalina, ampak Stalin zaradi komunizma in njegove rušilne dinamike. Jugoslovanski komunizem je ostal komunizem KP tudi po zlomu s Stalinom. Primerjaj, kar pravi nekdanji slavni komunistični partizan Milovan Djilas v svoji The Unperfect Society (s podnaslovom Beyond the New Class; izšlo pri Harcourt, Braze and World, Inc. New York) v letu 1969: »Vsak, kdor je bral moj Novi razred, ve, da hočem pokazati na naslednje stvari: družba, ki so jo priklicale v življenje bodisi komunistične revolucije bodisi vojaški podvigi Sovjetske zveze, trpi zaradi nasprotij, ki se v ničemer ne razlikujejo od nasprotij v drugih družbah; torej se komunistična družba ni mogla dokopati razvojno do človeškega bratstva ne do enakosti – nasprotno, strankin aparat je ustvaril nov, privilegiran sloj (ki sem ga v skladu z marksističnim miljenjem imenoval novi razred).« (str. 8) »Pod silo svojih idej in določenih družbenih dejstev so komunisti (bili) primorani, da iztrgajo oblast – sladkost vseh sladkosti – iz rok nasprotnikov in se potem zanjo trgajo med seboj. To je usoda vseh revolucij v zgodovini.« (str. 16) Ko je bil v ječi, je začel ceniti vrednost človeškega bitja »in vsega človeškega, kolikor ni naperjeno proti človekovi ustvarjalni sili, vštevši njegova prepričanja.« (str. 35). Domobranstvo se je znašlo med ognji dvojnega zla, ustvarjenega na tujih ognjiščih v Berlinu, Moskvi in Rimu. Izbralo je boj proti večji totalitarnosti komunizma, upajoč, da tako prihrani – za določeno dobo – drobnemu slovenskemu narodu koncentracijska taborišča, pridobi čas in moč in tako postane močna šahovska figura na šahovnici vojaških dejstev. Izjava o osvobojeni Evropi, ki so jo objavili zavezniki na jaltski konferenci februarja 1945, je izrecno obljubila »demokratično ureditev hudih političnih in gospodarskih problemov« celo »nekdanjim zavezniškim državam Osi«. Kako so potem sovjeti uvajali »demokratizacijo« ne glede na Britanijo in ZDA (ki sta protestirali le diplomatsko), je lepo in zgodovinsko opisano v memoarjih tedanjega ameriškega zunanjega ministra Jamesa F. Byrnesa v knjigi Speaking Frankly (Harper and Bros., New York and London, 1947), posebno v 3. poglavju.




Hribovšek se je boril za srčno revolucijo, ki skuša v tragediji naroda rešiti, kar se rešiti da, da narod pride iz izkustva trpljenja edinstveno obogaten. V pesmi Jabolko na mizi se skloni nad mizo in nad krvaveče srce jabolka, da loči »sladko upanje od sile«. V Pomladni rasti iz srca želi, »naj v višino, naj v globino se požene naša rast, naj vzkipi kot mlado vino, naj bo naša moč in slast«. Spomladi mu je veter »prešerno odkril … čudno temna razodetja … oj, človek, zdaj se mi odkrij, zrastem se v tvojo tišino in pesem bodočih bom dni. Boj nad Življenjem dobljen je … « V Strmenju opisuje naše hiše: »Hiše k zemlji sklonjene ždijo, kakor da bi hranile skrivnost, v svoja brezna strmijo, v sebi nosijo novo mladost.« V Iskanju kljub trpljenju priznava: »Ko sem zašel v najhujši mrak, so se odprle mi skrivnostne duri … ko mečejo vsi vame kamne, dobivam od človeka ključ.« V Noči ne ve, kako naj dvigne zaklad na dnu zalitega brezna, a bitje lastnega srca mu je v odgovor. Tesnobo prosi, da mu kot ljubimka razodene svoje skrivnosti (Tesnoba). »Mogočne vere … ne zasuje ne kamenje ne človek ne minute … up jo napolnjuje … ko sok pomladni … « (Ura, 1942). Celo na očetovem grobu najde »prostor«, ki se »vse bolj in bolj … razteza … « (štiridelna Na očetovem grobu). Veter nosi pod nebo, »kar se ne da v besedo ukleniti; o tem viharji v grozi naj pojo … « (Razgovor). »Počasi v zrenje se zavest mi staplja« (Deževna noč, 1943, ko si želi, da bi bil tako enostaven doprinos k rasti, kot je kaplja, prav zdaj, ko ga je »tema podsula«). »Kakor obraz teh sivih skal, ki sem nanje prikovan, je veličasten moj duh.« (V pesmi z značilnim naslovom Prometej.) Štiri pesmi: Žalost, Pomladna pesem 1944, Osamelost in Molitev so strahoten opis uboge Slovenije, strahoten tudi zaradi slutnje tragedije nad zemljo, »ki sem v te položil ljubezen svojo, polno nad, strahu … Bog vedi, kaj že vse sem bil izgubil … O to prekletstvo; ko bi hotel rasti, razpeti sile … pa moraš brez besede bedno pasti.« In vendar se ne vda obupu: »Morda v molčanju mrtvega srca spet pesem vdano mi zatrepeta. Povedat pridem, ko jo bom obudil.« »O, človek … od te ure iskal boš svobodo in mir … in točil sovražnikom svojo kri.« » … dobri Bog … ozdravi me … vsega zla … Reši … me … obupa grenkega, ki se v grlo mi zaganja.«














Hribovškova Pomladna pesem 1944 se mi zdi ena najlepših slovenskih medvojnih pesmi. Obenem nekako simbolično povzema vse Hribovškovo pesniško ustvarjanje in nam v sklopu prvin pesmi razodeva Hribovškovo veličino, ko se je vzpel k pesmi kljub peklu »nasilja, kletev in izdaj«. Po japonsko se klanjam spominu in stvaritvi tega pesniškega heroja. Prav zato, ker ni mogel »razpeti sile, kot napne se lok«, je rast v pesniškem ustvarjanju najbrž ena glavnih potez njegovih pesmi; tu in tam je ostal ritem neizdelan, podobe se v isti pesmi ponavljajo, namesto da bi se stopnjevale (izvzemši seveda tiste podobe, ki prav s ponavljanjem ustvarjajo življenje pesmi), naglas je včasih prisiljen, ko bi vendar s preprosto transpozicijo besed lahko verz ohranil naravno svežino; tudi naslovi bi lahko bolj služili odkrivanju vsebine na enkraten, edinstven način. Po drugi strani pa so nekatere Hribovškove pesmi, posebno tiste o naravi, dovršeni dragulji, ki jih ni treba nikoli več popravljati in ki jim manjka le eno: častno mesto v resnično demokratično urejeni antologiji slovenske lirike.

Opis slike: Ivan Hribovšek

Lahko bi zdaj končal in šel, kot po končani slavnostni proslavi, ki je tem bolj resnična, čim bolj se slavljenčev duh lahko raduje s proslavo in z navzočimi – najbrž brez vere v nesmrtnost pravih proslav sploh ne more biti. Lahko bi šel, pravim, počasi po stopnicah ustvarjalne palače, kjer skoz kristalna okna prodira luč ljubezni in svobode ustvarjanja. Zrak prenaša nevsiljivo melodijo literarnih kritikov. Toda rad bi za trenutek obstal in se obrnil k dvorani tehtnih poslušalcev. Čul sem bil, da nekateri Slovenci ne marajo ne pesnikov ne pisateljev na vrhu narodovega ustvarjanja; da baje merijo veličino vsakega naroda po številu njegovih politikov in gospodarstvenikov, znanstvenikov in tehnikov; da se menda čutijo v zadregi, ko se tujci čudijo tako velikemu številu pesnikov v tako drobnem narodu, kot so Slovenci … Toda: »možno je, da se naša tako zmagoslavna civilizacija zruši, umetnikova vloga pa ostane ista … S svojim ustvarjanjem – katerekoli zvrsti – more zajeti in ohraniti resnične vrednote, četudi je doba na prelomnici, tako da postane kvas ustvarjanja v naslednji dobi, ne mrtva tradicija.« Tako je pred šestdesetimi leti zagovarjal umetnika Ralph Adams Cram pred široko ameriško javnostjo, ki je javno in zasebno oboževala predvsem materialistični napredek. (Cramove konference so izšle v knjigi The Ministry of Art, pri Houghton Miffelin Co., v Bostonu in New Yorku leta 1914, na 258 straneh. Ta citat je na str. XII.) Isti Cram pravi tudi: »Mar niso umetniki kakor preroki, ki govore v binkoštnih jezikih umetnosti, tako da jih vsak človek čuje v lastnem jeziku, čuje in razume? Vsakemu (resničnemu) umetniku je dano, da izpove, kar je najboljšega, najvrednejšega v človeku. Vsaka umetnost se poslužuje njej lastnih sredstev ustvarjanja, a vsaka je le diktat tistega skupnega jezika, ki odkriva – po znamenjih in v zmeraj enako skrivnostni lepoti – človekovega duha spoznanja v svetu Cele Resnice in Cele Lepote, ki presegata zgolj umsko formuliranje.« (str. 113) Na drugem mestu razlaga: »Pravo pojmovanje umetnosti daje čudovit vpogled v bogastvo umetniške funkcije. Umetnost razodeva, umetnost pa tudi podžiga k dejanju. Kakor cvet je umetnost, a tudi kakor seme … Najbrž je umetnost največji civilizacijski dejavnik sveta. Če pa je umetnost kakor seme, ne sme pasti med trnje in ne na skalo, pa tudi ne na zemljo, ki se ponaša z morilskim plevelom.« (str. 127) In končno: »Nekaj borih krajcarjev je morda vse, kar umetnik po navadi prejme; a nanj čaka krona zasluženja … krona za božjo službo, ker je služil bitjem, ustvarjenim po božji podobi in odrešenim … v temi Kalvarije.« (str. 139)

Tokio, 13. maja 1975