Avtor: Marijan Ozvald

Zadnja nedelja v juniju. Turoben deževen dan z novembrskim vzdušjem. Svinčeni oblaki visijo nad samotami roških gozdov. V mračni sivini jutra se zlivajo reke ljudi k največjemu slovenskemu grobu – k jami pod Krenom v osrčju Kočevskega Roga. V slovesni tišini, v zavesti svetosti kraja se bližajo prizorišču potisočerjenja Kajnovega greha. Oko uzre ljudi vseh generacij. Največ jih je iz tistih slovenskih pokrajin, ki jim je bič revolucije zadaj najgloblje rane – iz Dolenjske in Notranjske. Nemalo je med njimi naših ljudi iz velikega sveta onstran svetovnih morij. To so tisti, ki jih je eksodus ob koncu vojne odtrgal od rodne grude in jih raztepel po svetu – od Kanade do Argentine. Pa njihovi otroci in vnuki, ki so – kot po čudežu – ohranili zvestobo slovenstvu. Z obrazov sijeta globoka žalost in ponosna zavest, da ti, ki so bili na tem kraju pahnjeni v mučeniško smrt, niso umrli zaman.
Na stotine, na tisoče sveč spreminja ta kraj groze in smrti v pokrajino luči in svetlobe. Povsod plapolajo plameni žalnih svetilk: v deževnem gozdu, na blazinah mahu, na kraških skalah in v sklenjenem vencu ob žrelu brezna. In v bregu nad breznom.
Povsod so ljudje, zatopljeni v molitev in premišljevanje nedoumljivosti te slovenske tragedije. In pri maši slovesno umirjena beseda slovenskega metropolita – beseda tolažbe in osrečujoče zavesti, da velika žetev slovenskih mučencev ni bila zaman. Pa resnično doživeto petje simbolno izbranih Dobrepoljcev in Šentjernejcev, število žrtev iz teh krajev, pobitih v breznih Kočevskega Roga, je med največjimi. Beseda slavnostnega govornika je jasna, prodorna, slovesna – s poudarkom, da imajo ti, ki tukaj počivajo, prvi pravico do praznovanja slovenske državnosti.
Ob mogočnih akordih zapetih pesmi se odstrejo težki oblaki. Obrazi so resni, svečani. Ni glasnih besed, le tih, obredno slovesen mimohod ob breznu. Tisoči prisotnih ne motijo veličastne tišine roških gozdov. Množice odhajajo s kraja velike slovenske smrti z zavestjo mirne gotovosti, da je z mlado državo Slovenijo v veliki meri uresničen sen pobitih domobrancev.

Opis slike: V molku pred skrivnostjo – Kočevski Rog 25. junija

Obletni zbor in daritveni spomin ob breznu pod Krenom ne sme postati dolžnostni obred. Ostati mora živ spomin in opomin našemu in prihodnjim rodovom. Iz te s krvjo slovenskih mučencev posvečene zemlje moramo zajemati moč za nas razdvojeni čas in za prihodnost.
Vemo. Pot do resnične sprave bo še dolga in težka. Vendar moramo vsi stopiti nanjo z zavestjo odgovornosti za prihodnost slovenskega naroda.
Zgodovina Slovencev, ozarjena s karantansko zarjo, je tu doživela enega svojih najbolj tragičnih vrhov. Naj ta veliki slovenski grob postane in ostane sveti kraj narodove katarze in dopolnitve.
Kako že stoji vklesano na plošči pri lipi na Žalah? »Postoj ob meni, brat, in skupaj bova našla pot … «

Opis slike: Kočevski Rog 25. junija 1995 – Fantje ob slovenski narodni zastavi