Avtor: Karel Mauser

Slonel je s hrbtom na sigasti, vlažni steni in s težavo lovil sapo, ki mu je zastajala pri padcu v globoko jamo. Z mrtvim tleskom so trupla še vedno padala navzdol, nekatera negibno obležala, nekatera pa se še stezala in krčila kakor črvi.
Videl je, da se mora umakniti, da se na nek način mora zriniti do police na desni strani. Z visokim, obupno piskajočim glasom je zgoraj pela strojnica in svetloba velikega ognja je oblizovala stene širokega žrela, ki se je šele spodaj raztegnilo v skalnato dvorano, iz katere se je proti desni širil nizek rov, ki ga je ustavljala nizka, sigasta, z mivko pokrita polica. Sem, na to polico je hrepenel medel pogled mladega Kajžarja. Tam bi bil varen.
Spravil se je na kolena. Bil je omotičen, bolela ga je glava in desna stran obraza mu je bila krvava. Ni se mogel domisliti ali ga je v teku krogla le oplazila ali ga je zadel udarec s kolom. Spominjal se je le padanja in udarca, ko je padel na dno.
Lezel je ob steni, ki je zavijala proti polici. Dosegel jo je in zdaj se je bilo treba dvigniti. Prsti so mu drseli ob mivki. Odrival jo je, prsti so mu grebli globlje in globlje, dokler niso ujeli skal ne škrbine. Nato se je pričel vleči navzgor. Samo dober meter je bilo višine in vendar tolikšna muka. Šumenje v glavi je naraščalo, pred očmi so se prižigale in ugašale rdeče in bele pike. Prevesil se je, z ustmi se je zaril v droben, mrzel pesek. Ležal je na trebuhu, se tresel, se z bosimi nogami odrival od roba in se porival naprej. Luč velikega ognja ga ni več dosegla. Bil je v temi.
S strašno muko se je skopal pokonci. Mivka se je prijela krvi na obrazu in stvorila ostudno, trdo skorjo. Ni je hotel obrisati. Zgoraj je streljanje prenehalo in mrtvi niso več padali v globino. Zdaj je sedel in z vso silo tiščal k sebi, kar mu je od obleke še ostalo. Od srajce mu je viselo po telesu le še nekaj krš in hlačnice so bile razparane do kolen. Mraz v votlini je bil moker in strupen. Vendar so mu bili vsi čuti napeti kakor strune. Slišal je hropenje tistih, ki so umirali, moreče drgetanje golih teles, ki so se stezala pod grmado in nato ječanje nekoga čisto pri polici.
– Zvezde padajo z neba, zvezde pa–ada–jo
– Kajžar je otrpnil, toda čeljusti so mu šklepetale. Roka se je stegnila na polici in na golo telo se je ujel svit ognja. Brez pomisleka, v strašni grozi je stegnil roko in zgrabil za prste. – Hitro, da naju kdo ne vidi od zgoraj.
Zdaj šele je videl, da je fant komaj zrasel iz otroka. Suho telo se je zvrnilo na mivko in šepetalo.
– Zvezde padajo in gore na smrekah. Na smrekah, na smrekah.
Odsev ognja na steni žrela so pokrile sence in takoj nato je toča krogel pričela sikati na dno. V grozi se je Kajžar še bolj pomaknil v temo in za roko vlekel s seboj blodnega neznanca. Rov se je zožil in v ostrem kolenu zavil na levo. Kajžar je tipal z roko – tu je bila stena.
– Počakati morava – je šepetal. – Zdaj škropijo tiste, ki so bili še na pol živi.
– Asperges me hysopo…
Neznanec je pel, kakor je Kajžar včasih slišal župnika v cerkvi.
– Kdo si, siromak? – je šepnil. – Clericus, amice.
Kajžar ga ni razumel, le strašna groza ga je obhajala. S silo je potisnil neznanca na tla in ko sta sedela drug poleg drugega, je slišal šklepetanje njegovih čeljusti. Pred polico, kjer sta pred hipom sedela, so se raztreskavale bombe in zublji modrikastega ognja so zasvetili in ugasnili v strašnem poku.
– Quare fremuerunt gentes…
Blodni neznanec je spet pričel peti in Kajžar mu je z dlanjo zaprl usta.
– Molči! – je siknil.
Takoj je obmolknil in zdaj je bilo slišati spet samo njegovo strašno šklepetanje. Niso več streljali v jamo in z grmade trupel ni bilo več ječanja. Skozi hladen zrak je prihajal vonj cureče krvi. Stisnjena drug k drugemu sta pričakala dan, ki je počasi vstajal iz gostega smrečja in se šele čez dolgo prevesil čez škrbinasto žrelo.
– Ostani tukaj – je rekel Kajžar. – Pojdem pogledat.
Plazil se je proti polici. Visoko zgoraj je videl nazobčan krog neba. Ko je z očmi premerjal višino, ji je prisodil svojih deset metrov. Morda za spoznanje manj. Stena širokega žrela je bila spodaj gladka, le zgoraj je bila razčlenjena s policami in škrbinami. Tam bi se dalo plezati.
Dobri dve lakti pod polico se je začela grmada trupel. Bombe so do kraja zmaličile obraze, trepetaje je polzel po njih in jih skušal prepoznati. Nobenega ni mogel. Strnjena kri je bila nakopičena v ostudne bule. Pričel se je umikati. Čutil je, kako mu jezik debel leži med razbitimi zobmi.
V rahli, mokri svetlobi je videl neznanca. Sedel je v glini skoraj popolnoma gol in čeljustne kosti so mu štrlele naprej kakor mrliču.
– Sancta Maria, Mater Dei, ora pro nobis peccatoribus, nunc et in horo mortis nostrae. Amen. In hora mortis nostrae… amen, amen, amen.
Hotel je kričati, toda iz suhega telesa je prihajalo samo sunkovito, hripavo čenčanje.
– Kaj bi rad? – je plašno goltnil Kajžar.
Zdaj šele se je sedeči zasukal. Velike oči so bile motne in vroče.
– Vodo – je sihnil.
Kajžarju se je zdelo, da prihaja k pameti.
– Aquam vitae aeternae. Benedictus, benedictus.
Zmedlo se mu je, je pomislil, toda zdaj je krčevito hrepenel po istem kakor blodnež. Voda. Pričel je stikati po steni, počasi s prsti polzel navzdol, da bi kje ujel vsaj majhno kotanjo. Nekje je voda morala biti, zakaj stena je bila vlažna. Toda na tej strani ni našel ničesar in neznanec je pričel lizati skalo.
– Počakaj, morda najdem kaj na drugi strani.
Prav pri kolenu roba je našel vdolbino široko za dobro perišče. Bila je polna in s prsti je čutil, da neprestano teče preko roba in po steni navzdol. Vrnil se je in potegnil neznanca kvišku.
– Našel sem vodo. Pridi in pij.
Pritisnil ga je k steni in mu naravnal usta.
– Ne spij vse. Pusti jo še meni.
Obupno mlaskanje se ni ustavilo in ni ga upal odtrgati. Kakor netopir je visel ob temnem kropilčku in žvižgaje je vlekel vodo skozi zobe.
Ko je prišel na vrsto Kajžar, je moral zadnje ostanke s prsti phati v usta. Bila je hladna in dobra. Moral bo pač počakati, da se bo spet natekla po kapljah. Popoldne bo morda kotanja spet polna.
Sedla sta nazaj in nihče ni spregovoril besede. Stožec svetlobe je padal na mrtve in osladen duh po strjeni krvi se je kakor motna sopara dvigal proti polici.
Neznanec je zaspal, toda Kajžar je gledal samo v svetlobo, ki je padala v globino. Kakor hitro je zaprl oči, je imel pred seboj vse oprijemke, ki jih je opazil na steni žrela. Zgoraj bi si nekako pomagal, toda kako priti do škrbinaste stene?
Zdaj šele je čutil, da je prešla prva omama, ko je bil vesel, da je še živ. Morda bi bilo bolje, da bi ne bil. Ko bi bil stisnjen med grmado krvavih, trdih trupel, bi bilo vse mimo. Zdaj mu je življenje ujeto v skobec podzemne jame in za druščino ob počasni smrti bo imel norega človeka, ki govori latinsko in poje bilije.

Opis slike: Mimo skal

Nato je tudi sam zadremal. Ko se je prebudil, so bila trupla pod polico že v mraku. Po kolenih je lezel proti robu. Nebo zgoraj je bilo rdečkasto.
Skopal se je pokonci in odšel h kotanji. Spet je bila polna. Pil je v dolgih požirkih in s prsti zadrževal kaplje, ki so mu drsele na brado. Ko se je vračal nazaj, je slišal brnenje, užgale so se luči in svetloba je znova ožarila žrelo. Takoj nato je od nekod pljusknilo kričanje in v istem hipu se je že zagnal proti neznancu, ki je vstajal.
– Ne premakni se! – je siknil. – Spet so tukaj.
Stisnil je glavo med ramena in s prsti pričel orati po mivki. Med kričanje so se zadrli prvi streli, prvo truplo je treščilo skoz stožec svetlobe in udarilo ob mrtvo grmado kakor ob vodo. Kajžar je s prsti mašil ušesa, sline so mu vrele čez ustnice, toda telesa so v enakomernih presledkih padala mimo police, razkrečena, nekatera tiho, nekatera z ječanjem in prostor je spet polnilo tisto strašno gomazanje, ki ga je že tako dobro poznal.
Zadnje, krčevito stezanje rok in nog, napenjanje prsnih košev, ki jih je polnila kri, grgranje dušečih, ki so bili pokopani pod drugimi.
Kakor bi odrezal je streljanje prenehalo in močna luč je svetila naravnost na dno. Na vrhu drgetajočega kupa je klečal gol človek, na širokih ramah je imel z žeblji pribite poročniške epulete. Majal se je, glava mu je visela nazaj in Kajžarju se je zdelo, da se hoče dvigniti. Sikajoč plaz krogel mu je spodbil kolena, padel je na obraz in brez trepeta otrpnil.
Od zgoraj je bilo slišati krohot: – Gospod poročnik, kako?
Na vrsti je bil nov kamion. Mitraljez je hrzal, vmes so visoko pele brzostrelke. Kajžar je stiskal oči in tiščal ušesa. Tiščal jih je tako krčevito, da je slišal bitje vsake žile in da si je odrl skorjo na licu. Kri mu je pričela kapati na prsa. Vendar se ni upal premakniti, bil je kakor struna napeta od stene do glinastih tal.

Opis slike: Mimo skal

Ko je po dolgem času počasi in s strahom odmaknil prste od ušes, je njegov pretrgani duh ujel tišino. Zgoraj so spet goreli ognji, toda govorjenje je prihajalo do dna kakor šepetanje.
– Domine, ad te clamavi – je kriknil neznanec. Kajžar mu je s tako silo položil dlan na usta, da je neznančeva glava udarila ob steno. V hipu se mu je zasmilil.
– Ne smejo vedeti, da živiva. Zakaj nisi tiho?
– Če jaz ne bom govoril, bo spregovorilo kamenje – je še vedno zanešeno jecljal. Toda ni več vpil.
Noč se je pogreznila v žrelo. Velika svetloba je ugasnila, na steni so jezikali samo še odsevi majhnih ognjev, ki so morali goreti blizu brezna.
– Jutri bova morala skušati priti iz votline. Čutiš smrad? Cez en dan ne bova imela več moči, da bi se sploh še mogla dvigniti.
Iz teme ni bilo odgovora.
– Po moje je bil to zadnji transport. Toliko nas vendar ni bilo.
Tema in neznanec sta še vedno molčala. – Ali me slišiš?
– Eliji je krokar prinesel hlebček kruha v puščavo.
Ni vedel ali neznanec govori iz zdravega razuma ali iz blodnje. Toda vesel je bil, da je v temi govoril človeški glas. Bil je šibak, hripav in pretrgan, toda človeški je bil.
– Če do jutri ne prideva ven, bova ostala za vedno tukaj – je rekel. – Z dnevom si morava natančno ogledati steno in z mrakom začeti plezati. Nekaj grmičev sem opazil.
Sam sebi ni verjel, toda v temi je vendar upal, da je kje vsaj nekaj, kjer bi se lahko oprijel. Neznanec je trmasto molčal, nato sam od sebe vstal in tipal proti kolenu rova, kjer je bila vdolbina z vodo. Zdaj ga je pustil pri miru in komaj zaznal, da se je vrnil in se zleknil v mivko.
Ko se je pričelo daniti, je Kajžar začutil, da se na vrhu brezna zbirajo ljudje. Nori neznanec je spal. Legel je na trebuh, se čisto sploščil h glini in se tako potegnil do konca police. Slišal je glasove, ne samo od tiste strani, kjer je bila poseka, temveč tudi od druge. Nekdo je pričel nabijati s težkim kladivom. Skušal je ujeti zvezo strganih stavkov, ki so mu prišli do ušes in ugibati, kaj bi mogli zgoraj početi.
Nenadoma mu je prišlo na misel, da hočejo minirati rob žrela in zasuti votlino. Misel je rodila grozo, pričel se je ritenski umikati, dokler ni zadel ob neznanca. Zbudil ga je, zgrabil pod pazduho in začel dvigati.
– Čuješ, zasuli naju bodo. Morava nazaj, za ovinkom naju kamenje ne bo doseglo.
– Zvezde bodo padale z neba in luna ne bo dajala svoje svetlobe…
Še nekaj je žlubodral, toda Kajžar ga ni razumel.
– Ne čvekaj! – je kriknil – In illo tempore…

Opis slike: Skozi gozd

Kajžar ga je s silo vlekel po glini, otipal koleno in potegnil blodneža navzdol.
Dlje nista več mogla, tam je bila stena. Toda neznanec ni hotel mirovati, pričel se je otepati Kajžarjevega pritiska in riniti nazaj. V istem hipu je prva eksplozija zamajala votlino in grmenje je napolnilo prostor. Kajžar se ni več menil za blodneža, tiščal je glavo v glino in se z nogami upiral v steno, kakor da jo hoče obdržati. Druga eksplozija, tretja, četrta, bobneč slap skalovja je padal navzdol in dim je prekril votlino. Nato se je votlina potresla še enkrat in sredi bučanja je Kajžar imel občutek, da je zasulo tudi rov.
Takoj za tem je nastala tišina. Vanjo je od nekod pršil droben plaz peska.
– Z višine je Bog položil svoj prst v brezno in ga pregradil. Močen je Bog Jakobov, kdo bi se bal? – Bilo je hripavo petje blodneža.
Kajžar je bil v hipu na kolenih, toda vseeno je bil preslab, da bi se ob pravem času priplazil iz rova. Ko je dosegel koleno, je mogel samo še videti, da se je blodnež spustil čez sigasto polico. Brezno je polnilo drevo.
Hotel je krikniti, zarjuti, toda samo z muko se je še priplazil do roba. Bil je prepozen, blodnež se je opotekal po dnu in bil samo še dva koraka od okleščenega debla. Nato ga je videl lezti. Krčil se je in stezal kakor bela gosenica, komaj se je premikal. Potem je nenadoma obstal. V kobal je sedel na smreki in lovil ravnotežje.
Na robu brezna so se pokazali ljudje.
– Eden je še malo živ, poglej ga. Požegnaj, hudiča belega!
Brzostrelka je pričela drdrati, nato še druga. Samo za hip je blodnež še sedel, nato se je sklonil naprej, roke so mu omahnile in odlepil se je od debla kakor ptica.
Kajžar je slišal tlesk ob kamenje.
Zdaj šele se je pričel pomikati nazaj, zakaj prva bomba se je raztreščila onstran debla. Vlekel se je do rova in se ustavil ob kotanji z vodo. Pil je in voda mu je tekla po bradi in po prsih. Zdaj je bil sam in za enega bo vode dovolj.
V jamo je treskalo brez prestanka. V Kajžarju je lebdela samo ena misel: nocoj ne bodo več streljali. Zasuli so jo, jamo so zasuli.

Opis slike: Skozi gozd

Nato se je zleknil po rovu, v lobanji je samo še nekaj razbijalo, toda misli ni bilo nobene več.
Ko se je prebudil, je z roko udaril ob stran. Nikogar ni bilo. Obrnil se je na trebuh in pričel lesti. Motna misel mu je ujela drevo. Bog ve, do kam seže?
Lezel je do police. Vedel je, da mora lesti. Jutri ne bo mogel več, samo še danes. Razbita stena žrela je bila mračna, nikjer ni bilo odseva ognjev. In tudi če bi bili, lesti more samo še danes. Polica je bila zdaj ravna z ruševinami in tam je bilo črno deblo z okleščenimi vejami.
Z višine je Bog položil svoj prst v brezno in ga pregradil.
Morda norec niti ni bil nor, je pomislil.
Okobalil je deblo in se pričel premikati. Zdaj je bilo vseeno, moral se je premikati. Po pedeh. Držal se je vej in počival in nato spet lezel. Moral je lesti danes, jutri ne bo mogel več.
Od konca razbitega vrhača do trave je bilo še dva metra. Bila je tema, toda skala je bila bela in jo je dobro videl. V njej so bile ostre škrbine in bose noge bodo imele dovolj opore.
Prevrnil se je preko, zemlja je še vedno dišala po ognjih, ki so sinoči goreli. Po vseh štirih je lezel do prvega ugaslega pepela. Z roko je grebel po gibki sivini. Ob očrnelem štoru, ki ni zgorel do kraja, je bil ožgan krompir in črn, na pol zgorel krajec vojaškega komisa.
Goltal je in čutil, da mu iz dlesni teče kri. Vendar je jedel naprej. Na smrekah je visela noč in vedel je, da bo tam nekje lahko spal. Še se poznajo odtisi koles tovornjakov in ti mu bodo ob zori pokazali smer. Tam nekje je Kočevje in za Kočevjem gre zemlja še naprej.
Jutri bo hodil, hodil, hodil…
(Odlomek)