Avtor: Janko Maček

»O sonce zavpij čez ves svet z gorečo trombo

o pokolu in pokopu slovenskih vojščakov.

Tebi vse izkričim:

Živim! Živim! Živim!

Živim v vetru piščal najgrozotnejših slovenskih viž.

Naša smrt ni več skrivnost.«

V taborišču na Vetrinjskem polju se je razširila žalostna vest o usodi Slovenskih domobrancev na praznik sv. Rešnjega telesa 31. maja, ko se je iz Pliberka vrnil dr. Janež, ki je pobegnil s transporta. Tesnoba in skrb, ki sta že nekaj dni stiskali begunce, sta se spremenili v veliko žalost in razočaranje. V tej strašni stiski je neko dekle vzkliknilo: »O, da bi že kmalu prišel sodni dan!« S temi besedami je izrazila bolečino in stisko tistih dni, ko se je zdelo, da je vse izgubljeno, le od Boga je še mogoče pričakovati pomoč in pravico. Le v veri so ljudje tedaj našli skromen žarek upanja.
Škof dr. Rožman je tedaj v Anrasu na Tirolskem zapisal: »Vsa ta strašna tragika našega ljudstva me tako neznansko boli in teži, da se sploh ne morem izraziti. Saj iz vere skušam doumeti, da tudi to služi zveličanju duš našega naroda, da mi tudi zdaj gremo po težki poti preganjanja in mučeništva… – a vse to gledati, sočutiti in sotrpeti je vendar strašno hudo.«
(Vetrinjska tragedija 1960, str. 118)

Po mnogih vaseh na Dolenjskem, Notranjskem in Gorenjskem, kjer so ponekod ostale doma skoraj same ženske in otroci, je tiste dni vladal strah pred zmagovalci. Nihče jim ni verjel, ko so se hvalili, da imajo vse domobrance v svojih rokah. Večinoma so jemali te besede kot propagando, kot dodatno trpinčenje že tako prestrašenih svojcev, katerih sinovi, očetje, bratje in možje so se umaknili na Koroško. Tudi pošten človek, ki je morda skušal s kako besedo namigniti, da je videl vrnjene, ali pa o njih slišal od zaupanja vrednih ljudi, je naenkrat postal sumljiv. Niso mu verjeli in takoj so pomislili, da je provokator. Čudili so se, ko je milica prihajala v nekatere hiše in iskala skrivače. »Kakšni skrivači, če so pa na varnem na Koroškem.«

Opis slike: Na zadnjem robu

In ko se je zgodilo, da je v pozni nočni uri na vrata tega ali onega doma potrkal kdo izmed tistih redkih, ki so uspeli pobegniti iz Št. Vida ali iz Teharij, se rešiti iz jame v Rogu ali se iztrgati morilcem nad Hrastnikom, se o tem zopet ni govorilo, saj je bila že misel na kaj takega preglasna in nevarna. Niti najbližji sorodniki si med seboj niso zaupali, saj niso vedeli, kdaj bodo koga zaprli in kako bo vzdržal zasliševanje. Naj ob tem navedemo tale dogodek: Neke noči proti koncu junija je potrkalo na vrata samotne kmetije v Polhograjskih hribih. Pred vrati je stal eden od petih bratov, ki so od te hiše bili pri domobrancih. Bil je bos, ves shujšan in do kraja izčrpan. Ušel je iz Št. Vida in po več dneh in nočeh tavanja po gozdovih le prišel domov. Prestrašena sestra, ki mu je odprla, ga je komaj spoznala, on pa jo je pozdravil z besedami: »Joj, kako sem lačen!« Še pred svitom je odšel v skrivališče v gozdu. Sestra dolgo ni povedala petinšestdesetletni materi, da se je brat vrnil, saj je tako laže odgovarjala miličnikom, ki so prihajali spraševat zanj. Druga sestra pa, ki je bila poročena v bližnjem kraju, je za bratovo vrnitev zvedela šele čez nekaj let.
Po amnestiji v avgustu so se vrnili domov iz Teharij in drugih zaporov nekateri mladoletni domobranci, toda tudi o tem se je le malo govorilo. Ljudje so sedaj vedeli, da so bili poboji izvršeni, toda še vedno so se obnašali, kot da ne bi vedeli. Obenem so pa še upali, da so vsaj nekateri od pogrešanih še živi, saj se ni bilo lahko sprijazniti z mislijo, da toliko očetov, mož, sinov in bratov ne bo več nazaj. Jokali so ob misli na pomorjene, obenem pa molili in upali, da so njihovi svojci vendarle na kakšen način ostali živi.
Mnogo let je bilo potrebnih, da so ludje v Sloveniji sprejeli resničnost in tragiko Vetrinja, Roga in Teharij. Seveda je na to močno vplivalo tudi dejstvo, da se o tej temi v javnosti ni niti govorilo niti pisalo. Kar petinštirideset let je bilo potrebnih, da so pobiti slovenski domobranci mogli postati deležni javnega priznanja strašne smrti in simboličnega krščanskega pogreba. Njihova smrt sedaj ni več skrivnost, je pa za mnoge iz enega ali drugega razloga še vedno nezaželena tema, ki se ji skušajo izogniti. Toda resnice se ne da spremeniti!