Avtor: Neoznačeni avtor
Besedilo Antigona je odšla se nam je zaradi njegove moralne prizadetosti zdelo tako pomembno, da smo ga za uredniške potrebe preslikali in arhivirali. Ko pa smo se pozneje odločili, da ga prevedenega objavimo v Zavezi, nam knjiga ni bila več dosegljiva. Upamo, da bomo v eni prihodnjih številk Zaveze lahko bralcem postregli z virom in avtorjem.
Besedilo je prevedla Katarina Bogataj – Gradišnik.
Ob dnevu narodnega žalovanja
Kakšni mrtvi so to, ki po njih ljudstvo žaluje na dan žalovanja? Žalovanje je najprej osebna stvar, dejanje posameznikov, ki velja posameznikom. Ljudje, po katerih žalujemo, so zapustili starše, brate in sestre, žene in otroke, prijatelje in učitelje. Sleherni pokojnik je otrok svojih staršev. Toda ta krog zasebnega žalovanja naj bi bil danes presežen, dan žalovanja naj bi tudi občestvu dal neko zavest o njegovih mrtvih. Najprej so to narodovi mrtvi, na katere mislimo; njihovemu krogu pa pripadajo ravno tisti, katerih se nihče več ne spominja – padli edinec vdove, ki je medtem že umrla, otrok, ki je zmrznil na begu in katerega starše so ustrelili ob vkorakanju Rdeče armade, družine, ki so zgorele v mestih, vsi tisti torej, po katerih prav nihče več ne žaluje.
Pojem narod uporabljam zato, ker bi rad pritegnil tiste Nemce, ki mislijo, da nimajo nikogar objokovati – mrtvi so namreč mrtvi nas vseh. Sramoval bi se uporabljati ta pojem glede na mrtve same, ker ni nemških, ruskih ali judovskih mrtvih. Ljudje rečemo »tam leži mrtev Poljak«, vendar jezik ne dopušča, da bi rekli »poljski mrtvec« ali »nemška mrtvakinja«. Narodnostne razlike spričo smrti zbledijo. Za mrtve so neustrezne. Tako so torej narodovi mrtvi tisti, po katerih – kot narod – žalujemo, in ne: mrtvi nemške narodnosti. Drugače povedano, narod je subjekt žalovanja, ne njegov objekt. Kdo pa je tedaj objekt žalovanja? Kdo so pravzaprav to – naši mrtvi?
Danes mislim na svojega najstarejšega brata, ki je bil pred dvajsetimi leti v ruskem ujetništvu, bil naj bi izpuščen, pa je med transportom domov v tovornem vagonu umrl za grižo. Lahko bi ga bili rešili, kakor še nešteto drugih – in naravna reakcija na to dejstvo sta zagrenjenost in mržnja. Ne zdi se mi dobro, če se ta čustva sčasom obrabijo in se umaknejo topi resignaciji – »je bila pač vojna«. Še druga pot je, po kateri se žalovanje spremeni. Na svojega brata ne morem več misliti enako kakor prej, odkar vem za usodo ruskih vojnih ujetnikov v nemških taboriščih: Od 5,7 milijonov ujetnikov je po najvišjih cenitvah preživelo 1,8 milijona ljudi, skoraj štirje milijoni so pomrli od lakote ali bili pomorjeni.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Kočevski rog – Križ ob cesti po Krenom
Tudi ti Rusi, ki so delali pri Kruppu ali na državni železnici, ki so živeli in umrli v mestih in pokrajinah, ki so zame povezane z besedo domovina, tudi ti so torej moji, so naši mrtvi. Vem, da nekje v Ukrajini neka sestra žaluje za svojim bratom, ki je pokopan v Nemčiji, in ki bi bil prav tako kakor moj brat rajši jedel, poljubljal in študiral. »Naši mrtvi« – to besedo lahko slišim le še v dvojnem pomenu – to so tisti, ki so nam umrli, in so tisti, ki so umrli zaradi nas.
Dolgo smo imeli za »naše mrtve« samo tiste, ki nam jih je prezgodaj in nedoumljivo vzela usoda. Vendar v Nemčiji zdaj ne moremo tako govoriti o »naših mrtvih«, ne moremo več poskušati, da bi dognali njihovo temno usodo, ker vse preveč natanko vemo, kako tako usodo ljudje za ljudi poznajo in hočejo, načrtujejo in izpeljejo. Med naše mrtve sodijo prav tako tisti, ki smo jih pomorili mi. In narod je, če tedaj žaluje kot celota, tudi kolektivno odgovoren za to, kar se je zgodilo v njegovem imenu. Čas je, da nehamo mrtve razločevati – na tiste, ki so padli na polju slave, in na tiste, ki so našli smrt v taboriščih sramote in v barakah zarotnikov. Kdor toži nad narodovimi mrtvimi, zataji pa od naroda pomorjene, ta še vedno dela razlike, ta taji egalite, edino enakost mrtvih, ki jo v tem našem svetu poznamo. Kdo so torej mrtvi, po katerih ljudstvo žaluje? To so tisti, ki jih objokujemo, to so tisti, ki smo jih pozabili, so tisti, ki so umrli zavoljo nas.
Kakšna je ta žalost, ki jo ljudstvo na dan žalovanja izkazuje svojim mrtvim? To je pozabljena, zamujena žalost. V našem vsakdanjem življenju imajo mrtvi osupljivo majhno vlogo v primerjavi s prejšnjimi časi: z industrijsko revolucijo je bila smrt izrinjena na rob življenja – pokopališča ležijo v zunanjih okoliših, ne v središču mest, umira se v bolnišnici in spominu na mrtve so namenjeni določeni dnevi. Starejši običaji pokopavanja in žalovanja izhajajo iz sobivanja, iz soudeležbe mrtvih, da, ob začetkih človeške zgodovine so se najbrž preživeli branili pred posegi mrtvih, ki so jih ogrožali. Plačevali so visoko ceno, da bi imeli mir in da bi pomirili nezadovoljne in razsrjene mrtve. In še grški mit navezuje blaginjo vseh državljanov na pomirjene, potešene mrtve. Pokopati pomeni potešiti, umiriti, spraviti se. Tako je moglo biti žalovanje po umrlih v prejšnjih časih sestavni del življenja, ki je teklo naprej. In prav to manjka današnji zavesti. Z mrtvimi ravnamo tako, da jih pozabljamo in izrivamo iz zavesti.
Če ima beseda pokopati prvotni pomen spraviti se, pomiriti, tedaj lahko rečemo: naši mrtvi niso pokopani. Tako je, kakor da bi trohneli pod sladoledarnami na novo vstalih mest, tisti, ki so ostali v Stalingradu, se niso nikdar vrnili domov, in dim iz Auschwitza visi nad deželami. Mrtvi se ne pomirijo, dokler jim ne dopustimo, da nam zastavijo svoja vprašanja. – Zakaj? In za koga? In dokler puščamo, da ta vprašanja izzvenevajo v temno usodo, ki ne daje nobenega odgovora. Narodovim mrtvih se krati njihova pravica, pravica, zastavljati vprašanja.
Nepokopani, nepotešeni ležijo tukaj; nobene prihodnosti nimajo, nobene dejavne moči nad živimi. Pri brošuri protiletalske zaščite Vsakdo ima možnost ni bila najhujša njena olepševalna neumnost, temveč prav to: da so bili mrtvi izdani. Kakor da bi jih ne bilo. Kakor da bi nam ne imeli nič povedati. Kakor da bi bila nekakšna nepotrebna nezgoda, da so umrli, tako npr. tistih dvajset tisoč Kölnčanov, ki so izgubili življenje pri bombardiranju med vojno.
V starejših časih so dajali mrtvim s seboj v grob zaklade, da bi jih pomirili. Mi pa smo jim svoje zaklade odrekli in jih rajši porabili zase: kot pravico do domovine in kot ponosno žalovanje ter polje slave. Kakor da bi pravica ne bila zapravljena, ponos ne spremenjen v sramovanje in kakor da bi polje slave zdaj ne ležalo v Buchenwaldu in Maidaneku in Plötzenseeju.
Mrtvi so izrinjeni, in če se z njimi sploh še kaj dogaja, tedaj je to izrabljanje. V nekem pismu bralca iz leta 1965 piše: »Nemškemu ljudstvu sploh ne bi bilo treba nič plačevati, ne za vseh minulih dvajset let ne v prihodnje. Saj je trpelo prav tako kakor drugi.« To ni mnenje kakega posameznika, temveč je tipično za tiste vrste žalovanje, kakršno je pri nas v navadi: ker smo trpeli, nam ni treba nič več plačati. Trpljenje in krivda se spretno poračunavata med seboj, trpljenje nemočnih se uporablja kot neke vrste zasluga, kot nekakšno naplačilo za krivdo. Pri takem govorjenju postaja na lepem krivica čedalje manjša, trpljenje čedalje večje. Naposled se zazdi tisto, kar so nekateri povzročili ob pomoči vseh, kakor kaka naravna ujma, ki je zadela enako pravične kakor krivične. Tako se v žalovanju manipulira z mrtvimi: uporabljamo jih, da se ognemo premišljanju, da trpljenje delajo še večje. Trpljenje dobiva tržno vrednost: kdo bo imel več od njena? To je tu vprašanje, in to vprašanje pomiri samo sebe, namesto da bi oblikovalo politično zavest. Da je 22 odstotkov poljskega prebivalstva v zadnji vojni izgubilo življenje, se pozablja in izriva, in to s pomočjo drugih mrtvih, tistih iz nočnih bombardiranj.
Kakšno ljudstvo je to, ki na dan žalovanja žaluje po svojih mrtvih? To je ljudstvo, ki ima po največji narodovi katastrofi od tridesetletne vojne do svoje lastne zgodovine hudo nalomljeno in razdvojeno razmerje: med izrinjanjem storjenega in neprikritim hrepenenjem po minulem – od neoporečnega kina do enorazrednice. Želi si tradicije, prikriva pa si svojo zgodovino. Dela se, kakor da ne bi bilo napadlo sosedov in jih pahnilo v morje krvi in solza, temveč kakor da bi bilo že stoletja povsem miroljubno sedelo v svoji podeželski domačiji. V tem begu pred zgodovino in svojo lastno zavestjo je ljudstvo, ki na dan žalovanja žaluje za umrlimi, ljudstvo brez mrtvih, ker samo sebi mrtve zamolčuje in jih pušča brez odgovora. Ne pokoplje jih, mrtvim ne daje miru, za katerega so bili prevarani že v življenju.
Ljudstvo pa, ki svojih mrtvih ne pokoplje, se spremeni, izgubi svoj obraz. Ne govori več z mrtvimi in izgubi svoj jezik. Ne sliši jih več in postane gluho. Ne pogleda jih več in oslepi. Nima usmiljenja z njimi in zato izgubi usmiljenje s samim seboj. Mrtvim jemlje njihovo pravico in se živim laže o pravici, pri tem ko na primer kroji pravico do domovine, ki naj bi veljala samo za tiste, ki so bili rojeni v določenem času pred letom 1945. Pozablja polovico mrtvih, ki so naši, in duši glas teh milijonov. Kdor ne sprejema svojega lastnega narodnega položaja, kdor noče vedeti, da smo vojno po pravici izgubili, ta mrtvim ne pusti, da bi se umirili. Le kaj hočejo od nas? Le kaj govorijo? Ti, ki jim je bilo življenje odvzeto, nas prosijo, naj njihova smrt ne bo zaman. Prosijo, naj ne terjamo ozemelj, ki jih je danes mogoče dobiti samo za tako ceno, da se ljudem vnovič vzameta delo in življenje. Prosijo za mir.
Antigona, grška kraljeva hči, je pokopala sovražnika dežele, ki je bil njen brat, in kralja Kreona opozorila na to, da delitev na prijatelje in sovražnike pod zemljo nima nobenega smisla več. Kreon, ki je zastopal pravo in oblast države, ji je očital, da sramoti čast padlega brata, če drugega, emigranta in izdajavca, obravnava prvemu enako. V tem trenutku, v dramatično priostrenem položaju, ki se konča za Antigono z obsodbo na smrt, se Antigona sklicuje na to, da ji tudi mrtvi brat, ki je mesto branil, daje pravico zoper kralja, ki si tega mrtvega prilašča. Antigona z mrtvim prijateljem terja pravico za mrtvega sovražnika. Ona, ki je omadeževala svoje lastno gnezdo, kakor nenehno ponavlja Kreon in njemu podobni, ustvarja in ohranja v spominu neki drugi red, v katerem prijatelj in sovražnik nista več edini označbi, po katerih se ljudje spoznavajo.
Kakšna dežela je to, v kateri so mrtvi brezpravni in ne najdejo miru? To je dežela, iz katere je Antigona odšla. To je dežela nepokopanih mrtvih. Tu je glas državno-tehničnega razuma, tu je Kreon, ki prevpije mrtve, ni pa več tu Antigone, ki bi mu stanovitno ugovarjala. Mrtvi so nepomirjeni, umrli so za nič in za nikogar, nihče se ne zavzame za resnico, za katero so bili v življenju prikrajšani in prevarani. Nihče se ni od njih učil, nihče jim ne pomaga. Tudi Bog jim ne more pomagati, dokler mi nič ne naredimo zanje.