Avtor: Ivan Klemenčič

Gotovo ni naključje, da je dandanes slovenski človek politično tako dezorientiran. Petdesetletno obdobje enoumja je opravilo svoje, v našem času pa se nadaljuje z načrtnim delovanjem naslednikov partije, kot je žal tudi posledica neizpolnjenih pričakovanj predstavnikov nove demokracije. Revolucionarne sile, ki so imele v nestabilnih razmerah 1941 sploh edino možnost vzpona na oblast, si danes iz ozadja in zlasti iz nemoralnih izhodišč omogočajo politično kontinuiteto. Pri novo nastalih strankah nekomunističnega izvora prevladuje skrb za nekakšne pragmatične cilje, zaradi česar so nenehno v nasprotju s svojim temeljnim poslanstvom. Kot da izgubljajo kompas pred odločilnim demokratičnim prebojem, kot da se prav ne zavedajo smisla tega pomembnega zgodovinskega trenutka. In predvsem kot da pozabljajo, da mora biti strankarsko zaenkrat še podrejeno skupnemu, da morajo biti stranke najprej moralna opora in luč naroda, da mu morajo one kazati pot do osvoboditve od totalitarizma in s tem odrešitve od najhujšega zla v slovenski preteklosti, da morajo one preseči narodovo polstoletno ohromelost navzven in navznoter. Osrednji boj za politično kontinuiteto ali za politično diskontinuiteto še ni izbojevan, sprava še ni dosežena. Kaj so naredile za to demokratične stranke? Kaj ve slovenski človek o neizbežnosti soočenja z resnico o naši polpreteklosti, ki je ključ naše sedanjosti in prihodnosti? Katera stranka ima na svojem demokratičnem bojnem ščitu načelno zavrnitev starih vrednot z vsemi posledicami, katera je tem simbolom zla in razdvajanja slovenskega naroda pripravljena demokratično odvzeti legitimnost?

Avtor slike: Izidor Mole

Opis slike: Mesto Izidor Mole

Stanje nepolno leto pred volitvami je vse prej kot dobro, ločnica med demokratičnim in nedemokratičnim že dodobra zabrisana. Poglavitni interes nenehne relativizacije načel in morale je seveda na strani tistih, ki so najbolj onesrečili slovenski narod. Odgovornosti za svoja dejanja nočejo prevzeti, hočejo pa legitimnost. Za moralo takšne vrste je sploh značilno – kaj drugega kot sklicevanje na demokracijo začenši z rezultati demokratičnih volitev. Tudi teh kajpada ne gre zanikati, ne od tod pridobljene formalne legitimnosti, katero so jim omogočila njihova javna občila in slovenski kapital, ki so ga odtujili čez mejo. Vendar ostaja vsebina, torej politična identiteta teh sil kontinuitete, formalizirana v strankah, še vedno nedemokratična in s tem nelegitimna. Legitimno in legalno nasledstvo partije in z njim podpora zločinom in genocidu nad slovenskim narodom še danes pomeni vrednostno, politično, revolucionarno kontinuiteto. Bistvo ostaja totalitarno: govoriti o napakah pomeni ostajati znotraj totalitarizma, govoriti o zločinih pomeni biti zunaj njega. Nov poskus legalnih in legitimnih naslednikov partije aktualizirati odgovornost pomeni trditev, češ da so bili premladi, da bi sodelovali pri zločinih in povojnih pobojih. Zahodna demokracija je zlahka kos takšnemu izmikanju, toda o tem se je že zdavnaj izrekel slovenski ljudski parlament. Slovensko splošno sprejeto moralo izraža dobro znani pregovor: Tat je tisti, ki krade, in tisti, ki mu drži vrečo. Te, ki bi radi danes sedeli hkrati na stolih demokracije in nedemokracije, ne dolži, da so bili tatovi, ki so kradli, pač pa da so tatovi, ki držijo vrečo. Po tem pregovoru so vsekakor tatovi, so soodgovorni, kot tatovi bi bili obsojeni po vsakem demokratičnem pravu.
Poleg tega imajo nekateri »demokrati« za potrebno označevati njihove stranke za desničarske stranke kapitala, da bi jih razbremenili prave identitete in odgovornosti ter zavedli volilce desnice. Resda je značilnost sedanjega obdobja nekoliko komplicirana strankarska istovetnost, vendar je resnicoljubnim povsem razvidna ideološka in vrednostna kontinuiteta totalitarne levice, ki se zdaj druži s pragmatičnim desničarstvom kot skrbjo za kapital, ki so si ga nagrabili njihovi privrženci. Ideološko nimajo torej najmanjše zveze z desničarstvom, s konservativnostjo, narodnim, prav nasprotno. Tudi liberalizem ni zamenjal boljševističnih postavk ideološkega fundamentalizma v razmerju do človeka, družine, naroda, do katoliške Cerkve itd., kakor se ni v njihovih glavah nič spremenilo. Nova je le oblika skrbi za kapital, ki ga ne morejo več posedovati v nekdanji partijski obliki.
Prav ideološke razlike v taboru med ZLSD, LDS, SNS, DS, DESUS niso bistvene in se bodo v snujočih se pokrajinskih strankah in gospodarski stranki dopolnjevale za odvzemanje demokratičnih glasov. Iz te trdne strankarske združbe izstopa kot posameznik z nekakšnim nadstrankarskim statusom in z legitimnostjo Demosa France Bučar, bojevnik proti nekdanjemu totalitarizmu, ki je bil do njega brezobzirno represiven; a v zadnjem času ostaja vse očitneje upornik znotraj totalitarizma in torej ne stoji onstran Rubikona, o katerem je sam pisal. Demokratično legitimnost si je ohranjal, ko so nekaterim »demokratom« že padle maske z obrazov, četudi je iz prvega zasedanja demokratičnega parlamenta znana njegova izjava o koncu državljanske vojne na Slovenskem. Že to »preoptimistično stališče« takratnega predsednika parlamenta je bila smiselna izjava za kontinuiteto in možnost za tisto kučanovsko spravo, ki je hotela stvari na površini zgladiti, da bi ostale v notranjosti nedotaknjene. Od te demokratične avtoritete so prišli predlani odpustki prenovljenim komunistom v LDS, da so liberalci brez nekdanje ideologije, medtem ko so po tem gledanju v ZLSD ostali bolj kabinetni ideologi. Težava teh nenaključnih izjav je seveda v tem, da ti tako imenovani ostanki ali metastaze starega tudi ideološko še vedno povsem obvladujejo slovensko družbo. Iz istega konteksta dajanja legitimnosti s pozicije legitimnosti izvira znano Bučarjevo spraševanje, »ali smo mi kaj boljši od njih?« Torej spet »humanizem«, ki ga zahodnoevropska demokracija ne pozna. Če se namreč na oblasti zamenjata dve stranki, se od vrha navzdol zamenja celotna ekipa. Ne sprašujejo se, kdo je boljši od koga. Če pa se obenem na oblasti zamenjajo stranke demokracije s totalitarno stranko, je najbolj naravno vprašanje, kaj je počela totalitarna stranka v svoji neomejeni oblasti. In tu gre za tisto velikansko sprenevedanje. Stranka, ki je prišla na oblast z zločini in genocidom nad slovenskim narodom, je po vseh demokratičnih merilih zločinska in zato nelegitimna. Če hočemo zavzeti verodostojno moralno stališče, se zastavlja vprašanje, ki je pravnikom podlaga vsega delovanja: ali zasluži za to nagrado ali kazen? Odgovor z Bučarjevo moralo »humanizma« je jasen, implicira nagrado, ki jo je določila že revolucionarna oblast in velja do danes. Zahodnoevropska in s tem pri nas uveljavljena krščanska morala zahteva kazen. Na tem temelji celotna zahodnoevropska civilizacija, se omogoča kot civilizacija in se razlikuje od barbarstva. S tem postavlja v svoje središče nedotakljivost človeka in je v svarilo tistim, ki delujejo proti tej vrednoti. Izbira za slovenski narod je torej jasna: ali civilizacija ali novodobno barbarstvo. Neposredno pomeni spraševanje »ali smo mi kaj boljši od njih?« podpiranje psevdoelite, utemeljene na neresnici in nemorali ter na negativni kadrovski selekciji. Tako je avtor te izjave v nasprotju s samim seboj, ko podpira stavko zdravnikov kot dejanje profesionalne elite proti oblasti, le da te druge ne vidi konsekventno kot ideološko določene navidezne elite. Tako se vprašanje tudi tu znova zastavlja načelno: Ali naj ta in še druge profesionalne elite v slovenski družbi za ponovno uveljavitev svojega statusa trošijo ogromne energije brez koristi, ker druga stran ne more iz svojih vrednostnih okvirov, v tem primeru ideološkega zatiranja intelektualnega dela, ali je boljše, da se to vprašanje razreši na najvišji ravni kot odločitev za demokracijo proti nedemokraciji? In ali ne pomeni to nujno tudi izgubo legitimnosti za psevdoelito?
Tako smo pri vprašanju dajanja legitimnosti nelegitimnim ali legitimnosti samim sebi, smo pri nehvaležni vlogi, ki se je ne brani niti stranka, ki bi morala biti v osrčju demokratičnega boja. Točneje smemo govoriti o vodstvu krščanskih demokratov, za katero ne more nikakršna pragmatika opravičevati zlorabe vrednot krščanske civilizacije za politično kontinuiteto, tudi za ohranjanje tistih totalitarnih vrednot, ki so neposredno uperjene proti krščanstvu in Cerkvi. Takšno popolno relativiziranje vrednot jemlje stranki verodostojnost in očitno vedno bolj tudi volilno podporo. To ni več drža krščanske demokracije, je kvečjemu politika krščanskega socializma. Torej že preskušenega tragičnega Kocbekovega modela kolaboracije, iz katerega bi se morali vsaj zgodovinarji kaj naučiti. Dvomimo, da bi iz slovenskega prizorišča odstranjeni dr. Andrej Capuder vodil takšno demokraciji škodljivo politiko, politiko neizpolnjenih pričakovanj članov stranke, ki so je lahko najbolj veseli komunisti. Biti zraven ni torej nič več kot kolaborirati, pristajati na kontinuiteto, moralno razvrednotiti; če so imeli komunisti oblast petdeset let, ne bo bistveno, če jo imajo še nekaj let in potem resnično pride do demokratičnega preobrata. In kako naj tisti, ki je bil v koaliciji s strankama politične kontinuitete, obsodi njuno zločinsko izročilo, kako naj uveljavi politično diskontinuiteto in uresniči demokracijo? Kako naj preseže očitno umetne spore s strankami slovenske pomladi, nepovezovalno vlogo dnevnika Slovenec, pogojevanje povezovanja strank z nekakšnimi skupnimi programskimi točkami, kar je le zavračanje sodelovanja?
V tem kontekstu ne preseneča stališče predsednika stranke Lojzeta Peterleta, da je bila dovolj ena revolucija. Takšno zavajajoče stališče namreč izhaja iz neresnične domneve, da je en totalitarizem mogoče odpraviti z drugim. Če bi bilo to res, bi bil za demokrate vsaj totalitarizem nedotakljiv. Ali nasledniki predvojne stranke pozabljajo, da je bil protikomunizem slovenskih predvojnih strank demokratičen, da je bil legitimen in da bi njegovi zmagi sledila demokracija? In prej ko bo novi duh sprave in demokracije primoral komuniste v edino možne demokratične norme, boljše bo za njih in za ves slovenski narod.
Tako je slovenska politična scena brez prave krščanske demokracije, s čimer je že zelo vprašljiv demokratični preboj. Težko bi namreč rekli, da je to tudi poglaviten interes sorodne SLS, ki jo predvsem označuje pragmatizem, vendar ne kolaboracija, in še skrb za kmetski stan. Prav zato ne pride do njune združitve in do vsebinske prenove obeh strank, kar ne bi moglo biti več uperjeno proti tretji stranki. S tem bi lahko prišlo do razvidnega pokrivanja desnega političnega prostora in uveljavljanja desnih vrednot; obe stranki se ne bi več gnetli v sredini, s čimer sta hote ali nehote omogočili prevaro Jelinčičevi stranki in izgubili deset odstotkov demokratičnih glasov, torej glasov za demokracijo in njeno volilno zmago. Seveda tudi ljudska stranka ni enovita, ima nedvomno demokratično prepričane predstavnike in takšne, ki še dajejo legitimnost komunizmu z izjavami o dobrem v njem. Zdi se, da je tako strankin največji doseg pragmatični boj proti gospodarskemu kriminalu. Temeljna težava teh prizadevanj prav v našem času je v tem, da gre za boj proti posledicam namesto proti vzrokom. Boj proti posledicam daje legitimnost in hkrati prinese politične točke, vendar kakor je brezbarven in lahko alibi, je v vsakem primeru nošnja vode v morje. Naravno je torej vprašanje, kje se ta gospodarski kriminal generira, zakaj ne gre samo za kriminal in korupcijo, temveč za osnovno delovanje sistema, z njim pa še za krčevit napor za ohranitev imperija. Ali ni torej boj proti kriminalu pristajanje na status quo, na kontinuiteto, ki samega zla ne more izkoreniniti in se temu boju že vnaprej odpoveduje?
Vendar kaže, da je strah pred načelnostjo odveč. Največ demokratične volje in z njo največ načelnosti najdemo v delovanju SDS, ki ima zato očitno tudi pri volilcih največ podpore. Ljudskih pričakovanj torej ne gre podcenjevati. Toda čeprav je edini njen predsednik pripravljen »počistiti mizo«, mora biti volilec zaradi vseh slabih izkušenj previden in si tu želeti bolj določnih in zavezujočih besed, zakaj torej gre in da ne bi nemara ostalo pri besedah. Za primer, da bo v dvomih, mu ostane še katera strank, nemara Nacionalna stranka dela (M. Poljšak) v ustanavljanju ali LS, če bo tam temeljni načrt prekinitve s preteklostjo bolj zavezujoče predstavljen. Vsekakor ponujati kakršenkoli pragmatični program in z njim še medlost v tako odločilnem trenutku pomeni že sabotažo. Volilno podporo naj dobi tista stranka, ki bo imela vizijo demokracije na Slovenskem in bo videla pot do nje, dobi naj jo tista, ki bo za nedvoumno predvolilno združevanje demokratičnih sil kot pogoja za zmago demokracije. Prav tako naj ima podporo volilni sistem neposrednih volitev z onemogočanjem prevar in prestopanjem poslancev iz stranke v stranko, z možnim odpoklicem tistih, ki bi hoteli spet varati. Pri tem lahko od strank slovenske pomladi pričakujemo le zdravo tekmovalnost, katera bo bolj načelna in prepričljiva, kateri bo šla konec koncev zgodovinska zasluga za odpravo starega režima in za slovensko spravo. Ali to hočejo in ali bodo kos temu, kar se od njih pričakuje?