Avtor: Blaža Cedilnik

Rog. Zmeda v glavi, zmeda v duši, zmeda v srcu. Ne razum ne vest ne čustvo ne morejo dojeti, kako se je moglo vse to zgoditi. Niti tega ne, kaj se je pravzaprav tam zgodilo. Na kosu lesa ob eni od jam so vžgane besede:
Prišel je satan v Rog.
Naredu strašen je zločin.
Ostale so kosti v spomin.
Usmili se mrtvih, ljubi Bog!
Satan. Kako bi lahko človek storil kaj tako strašnega. Človek z razumom, dušo, srcem.
Nihče ni vedel za poboje. Nihče? Vedeli smo. Vendar smo to vedenje skrivali globoko v sebi kot nekaj, kar se ne sme vedeti, o čemer se ne sme razmišljati. Vendar vedeli samo napol, bolj slutili, bolj dotikali se roba nečesa, ne pa tisto držali v rokah, zavedajoč se vseh njegovih razsežnosti.
Brala sem Steinbeckovo knjigo Negotova bitka. Morala bi biti obvezno berilo v šoli. Komunistični provokatorji (seveda lepo oblečeni in lepih in pametnih besedi) so hodili od fabrike do rudnika in hujskali delavce k štrajkom. Ko je štrajk končno izbruhnil, so se provokatorji pobrali, saj je bilo njihovo delo končano; vse posledice štrajka pa so nosili delavci in njihove družine. Knjiga je pravzaprav Steinbeckovo razmišljanje o komunizmu in revoluciji. Ampak mene spominja na NOB. Partizani so v bližini kake vasi napadli Nemce ali Italijane, skratka okupatorja, potem pa so se brž pobrali. Posledice so nosili vaščani – streljanje talcev, požganje hiš. Ali res nimamo (nismo imeli) nobenega Steinbecka, ki bi napisal knjigo o partizanščini skozi tako optiko. Razmišljanje o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Ali – če ne bi bilo.

Druga svetovna vojna. Antifašistična vojna. Prav. Premagali smo fašizem. Še bolj prav. Kaj pa drugi izmi, drugi totalitarni režimi, ki so teptali in še teptajo človekove pravice? Kdo jih »šmergla«? Zahod oziroma Evropa se gre še naprej miroljubno koeksistenco. Dokler me pustiš pri miru, lahko počneš s svojimi ljudmi, kar ti drago. Morda bomo sem ter tja napisali kakšno pikro v kakšen časopis, morda poslali kakšno noto, to je pa tudi vse. Znotraj svoje države lahko vsak despot počne, kar hoče. (V Pol Potovem režimu so pobili skoraj pol ljudstva v Kampučiji. Kaj vas pa briga, kaj počnemo z državnimi sovražniki, je izjavil.) In če je bil kak totalitarizem med drugo svetovno vojno na pravi strani, to pomeni, da se je proglasil za protifašističnega, potem mu ni nihče gledal pod prste. Če je teptal človekove pravice, če je izvajal montirane procese, če je pobijal množice ljudi. (Vse v stilu: Kaj je dobro, če te trebuh boli? To, da mene ne.)
Obsojamo Italijane, kaj vse so storili slovenskemu narodu tam v obmejnih predelih. Seveda, vsega obsojanja vredno. Pa Nemci, ki so pobijali Žide in pripadnike drugih narodov med fašizmom. Seveda jih je treba obsoditi. Treba je reči, da to ni bilo prav, da je bil to nezaslišan zločin. Kaj pa pobijanje lastnih ljudi, kaj pa je to drugega kot zločin? Pa se reče temu napaka. Pa se to ne obsodi. Pa se samo reče, kar je bilo, je bilo, pozabimo vse skupaj in glejmo v prihodnost.
Ampak to je bil nezaslišan zločin. Od organizacije do izvedbe vsega obsojanja vredno. V primerjavi s koncentracijskimi taborišči je bila produktivnost neprimerljiva in najbrž neprekosljiva.
Prišli so mi v roke knjige V znamenju Osvobodilne fronte, Črne bukve, Črna maša. Zakaj nisem komunist, Malikovanje zločina. Zadnji dve sem prebrala dokaj hitro, prve tri pa sem »konzumirala po dozah«, kajti v njih je bilo toliko groze, zla, bolečine, sovraštva, človeške bede, strahu. Brala sem po koščkih, s premori, posamezne odlomke po večkrat, da ne bi česa narobe razumela, narobe povezala. In namesto da bi mi stvari postajale jasne in razumljive, se je v meni čedalje bolj kopičila brezoblična kepa groze neznanega, nerazumnega, nedojemljivega.
Potem so začele izhajati knjige, v katerih so bila pričevanja tistih, ki jim je uspelo pobegniti, bodisi s transporta bodisi iz jam. Spreletaval me je srh. Vsa vlakna v meni so drgetala. Misli so se mi podile po glavi v začaranih krogih. Neznano, nerazumno, nedojemljivo. Pa ni šlo pri vsem skupaj za mojega očeta. Če bi bili ubili samo njega in morda še nekaj drugih, bi zlahka sprejela vse skupaj kot napako, kot nekaj, kar bi se dalo razumeti in dojeti. Ampak ubijanje po tekočem traku, industrijsko ubijanje, kot … kot … tega pa ni mogoče ne prepoznati ne razumeti ne dojeti.
In potem je prišla znamenita »spravna maša« v Kočevskem rogu. Oba govornika, nadškof Alojzij Šuštar in predsednik države Milan Kučan, sta se na vse kriplje trudila in skrbno izbirala besede, da ja ne bi bilo v njih kančka omembe zločina ali obžalovanja zločina, kaj šele obsodbe zločina; čutiti je bilo samo neke vrste obžalovanje, pa še ta beseda je premočna za mlačnost, ki je vela iz njunih besed. Zraven pa je stal Kocijančič z rokami v žepih. Brez sleherne pietete. Pa tudi v nasprotju z osnovnimi pravili lepega vedenja. Na proslavah v čast padlim borcem partizanom se najbrž ne obnaša tako. Moj razum ni bil razočaran, saj nisem zares verjela v kaj takega, pa je le tlelo v meni neko religiozno upanje, da se bo to morda kljub nejevernosti mojega razuma vendarle zgodilo.
Obsojamo dogajanja v Bosni … Pobijanja, nečloveška mučenja, množične grobove, ki prihajajo na dan … In čudi se vesoljna Evropa, vesoljni svet. In mi se čudimo. Ali smo res tako sklerotično pozabljivi, ali imamo res tako ignorantski odnos do naše polpretekle zgodovine, ki ji komaj že lahko rečemo zgodovina, saj je ogromno prič tega časa še živih, še več je pa takih, ki nosijo v sebi neposredne posledice tega časa (nekateri v obliki privilegijev, drugi v obliki žalostnih spominov). Ne moremo razumeti, kako da mednarodno sodišče ne obsodi (vsaj formalno, vsaj v odsotnosti) glavnih akterjev zločinskih dejanj, ki se dogajajo v Bosni. Zlahka pa razumemo, da ni mednarodnega sodišča (ali pa domačega), ki bi obsodilo glavne akterje pobojev po drugi svetovni vojni v Sloveniji (pa seveda še kje drugje). S tem in ne samo s tem (vsi ti akterji, ki so še živi, ki so v prejšnjem režimu uživali vse privilegije borcev za svobodo in demokracijo itd., uživajo še danes iste privilegije na račun trditve, češ da so takrat postavili temeljni kamen slovenski osamosvojitvi, kakšna ironija) smo požegnali takšna dejanja. Za nazaj in za naprej. Če imaš oblast, če si zmagovalec, potem ti je vse dovoljeno, vse odpuščeno.
V Rogu ni več prvih mož naše države. Pa je lepše tako. Bolj imenitno. Pride, kdor čuti, da mora priti. In teh je veliko. Veliko preveč. Njihova množica priča o razsežnosti zločina. O tem, koliko ljudi je bilo poleg tistih v jamah prizadetih, prizadetih za vse življenje.
Rog. Stojim med množico. Opazovalec. Vse življenje sem bila opazovalec. Poslušam pripovedovanje moškega, ki je ušel iz jame. Glas se mu trese, spomini ga prevzamejo, glas se mu zlomi, ne more dokončati svoje pripovedi. Opazujem obraze okoli sebe. Trzajo od bolečih spominov. In tem ljudem hočejo obesiti željo po maščevanju, sovraštvo, revanšizem! Ti ljudje česa takega niso zmožni. Nikjer nobenega sovraštva. Nobene sle po maščevanju. Samo neznosna bolečina. Vsenaokrog sama bolečina. Skrušenost, žalost, bolečina, da bi počilo srce.
In ta bolečina se seli vame. V mojo dušo. Strah me je. Strah za mojo Slovenijo. Ki ni zrasla na ljubezni in zaupanju, ampak na laži in netenju sovraštva. Sovraštva do tistih, ki nosijo v sebi morje bolečine.