Avtor: Matevž Šuštar

Vsi veliki mojstri propagande in laži vedo, da se velikokrat ponavljana laž prelevi v resnico. Med eno in drugo je sicer ozka meja in, hvala Bogu, laž bo vedno ostala laž in resnica resnica. Zanimivo, v naši soseščini so mojstri laži in propagande znali ljudem dolga leta prikazovati laž kot resnico in ljudje so tako resnico molče sprejemali dolgih petdeset in še nekaj let. Najbolj žalostno pa je, da danes mladi in zreli ljudje o teh zlaganih resnicah ne želijo poslušati in o njih razmišljati. Pričakujem, da se bodo v naslednjih letih zlagane resnice postavile na tisto mesto, kamor spadajo. Nov rod zgodovinarjev bo moral obdelati med drugim tudi tisto, kar se je v daljnem letu 1941 dogajalo tam daleč na obrobju naše mučene domovine, v vaseh gornjesavske doline.
O dogodkih v decembru leta 1941 v Mojstrani in na Dovjem so se že davno razpisali režimski zgodovinarji in pomagali mojstrom laži laž spreminjati v resnico. O teh dogodkih želim povedati nekaj misli in postaviti nekaj vprašanj, na katera ne bom dobil odgovora. Na dogodke v tistih časih sem gledal s široko odprtimi očmi enajstletnega fantiča, že takrat sem si postavljal vprašanja brez odgovorov. Ko sem v tujini dolga leta obujal spomine na domači kraj, sem se nehote vedno znova vračal v decembrske dneve leta 1941 in na golgoto, na katero so v naslednjih letih šli mnogi Dovžani in Mojstrančani.
V tistem času je na decembrske dogodke spominjal občinski praznik občine Dovje-Mojstrana. Bil je to 16. december. Ko je starodavna občina prenehala živeti v okviru komunalne ureditve in postala spalno naselje nove jeseniške občine, je 16. december postal praznik krajevne skupnosti. Čez nekaj let je Mojstrana dobila novo šolo z imenom Šola 16. decembra. Pred nekaj leti je bil organiziran referendum, da bi šoli dali novo ime, primerno njeni civilizacijski nalogi. Za las je šlo in ime je ostalo staro. Sprememba prebivalstva v naših vaseh je dala svoje. Mnogi novi prebivalci so zainteresirani le za svoj mir in še veliko je takih, ki bi radi v prijetne planinske vasice prinesli svoje navade in običaje iz daljnih krajev sivega Balkana. Ti pa že vedo, komu morajo biti hvaležni.
Ko je prve dni letošnjega marca Gorenjski glas prišel v goste v Mojstrano, si nisem mogel kaj, moral sem iti tja in povedati nekaj svojih misli. Glavna tema je bila, kaj narediti z Mojstrano in Dovjim, da bi tudi turistično nekaj pomenila. Nekoč, pred drugo vojno, je bila naša vas vodilna v turizmu gornjesavske doline. Številni turisti so posedali okoli Bistrice in se sprehajali proti Peričniku. Povsod je bila zgledno urejena infrastruktura, kakor bi temu dejali danes. V Mlinci je bil gostom in domačinom na voljo plavalni bazen s kristalno čisto vodo. Neštete klopce so bile na razglednih in na skritih mestih, vaške poti so bile vsak dan pometene in številni kravji, konjski in ovčji odpadki so bili pometačem soliden stranski zaslužek za jesenske dneve v mestnih šolah. V mnogih hišah so domačini svoje postelje oddajali gostom in sami prenočevali na senikih, da so le mogli kaj zaslužiti. Kako so bili lepi zimski dnevi, ko je oživela skakalnica na Boru, ki je bila svoje dni največja v državi. In vsako leto so bila v Mojstrani številna tekmovanja v smučarskih tekih. Tista na 50 kilometrov so tudi v mednarodnem merilu nekaj pomenila. Že takrat je bila naša fara pomembna v zimskih športih. Župnik A1jaž in skupina mojstranških gorskih vodnikov so odpirali mojstranško-dovško okno v svet. Prenekateri turist, željan lepot naših gora, je v tistih časih našel zadnje počivališče pri Svetem Mihaelu na Dovškem polju.
Danes sta obe vasi postali jeseniški spalnici in tranzitno središče za obisk triglavskih višin in strmih Karavank. Turistov ni več. Ostala je le tradicija zimskih športov in alpinizma. Mladi nosijo njeno ime daleč po svetu. Velikokrat so mi v svetu znanci rekli, da mi zavidajo za moj domači kraj. Vedno sem bil hvaležen Janezu Poldi, Zdravku Hlebanji, Mari Rekarjevi, Matu Krznariču, Karlu Klančniku, Marjanu Pečarju, Franciju Lakoti in še mnogim drugim, da so me spominjali na domačo vas.
V želji, da Dovje in Mojstrana turistično oživita in zopet postaneta tisto, mimo česar ni mogoče iti z zaprtimi očmi, sem se odpravil na sestanek z Gorenjskim glasom v gostilno Kot v Mojstrani. Novinarkam, kranjskogorskemu županu in predsedniku krajevne skupnosti sem povedal nekaj svojih misli, ki bi mogle pomagati v skupnem prizadevanju, da se v Mojstrani kaj premakne:
Mogočna stena Grančišča nad Mojstrano je tako velika, da je domačini nič več ne opazimo. Povsod po svetu bi nekaj tako lepega od Boga danega, znali koristno porabiti. Nekoč smo po Grančišču pasli ovce, danes tudi tega ni. V času soške fronte so v skoraj navpično steno vsekali vojaško stezo. Danes je tudi ta zapuščena. Mojstrana bi morala to naravno zanimivost in lepoto izkoristiti v turistične namene. Kaj je lepšega kakor ekstremna plezalna pot in pot skozi prijetne gozdove do tja gor in kako je šele lep razgled. Po svetu znajo ceniti tako zanimivost, spoštujmo jo še mi. Naši sosedje onstran Karavank imajo nekoliko živalskih parkov, ne vrtov. Tudi Mojstrana ima idealen kraj za kaj takega. Jezero na Kredi in Telečnica sta nekaj, česar nima mnogo vasi. Živalski park bi bil dom planinski divjadi, ki danes živi v naših gorah, in imeti bi morali še risa, volka in medveda, saj so bili nekoč sosedi in spremljevalci naših prednikov. Še bi imel nekaj idej, kaj narediti, pa se nisem mogel upreti skušnjavi. Rekel sem tisto, česar moji sovaščani ne upajo:
Zadnji čas je, da se oceni decembrski upor iz leta 1941. Pravijo, da je bil to spontan upor zatiranega Slovenca, zato sem jaz prepričan, da gre le za čisto boljševistično igro, zavito v staniol domoljubja. Okoli mize je za hip umolknila beseda, novinarka je vestno zapisala moje besede in jih v Gorenjskem glasu tudi objavila.
Tisto, kar se je na Dovjem in v Mojstrani dogajalo 16. decembra 1941, v Sloveniji ni splošno znano. Tudi ni bilo nič, kar bi smeli častiti. Speljati fante in može, da se sredi zime, tako rekoč goloroki uprejo okupatorju in se spravijo nad orožnike in graničarje, kot bi šlo za kmečki upor, v katerem bi se dalo kaj opraviti z golimi pestmi in sekirami in žagami, naslednjega dne pa se že skesano vrniti domov in čakati, kaj jih bo doletelo, je bilo zločinsko. Najbolj me moti, da še danes ne vemo, kdo je bil tisti, ki je izbral čas za upor, kdo ukazoval, kdo ščuval, kaj je hotel s tem doseči razen to, da je spravil narod v nesrečo. Ukazala je OF, toda kakšna skrivnostna bratovščina je to, da ne pride na dan z imeni. Ni dvoma, da je bila zadaj partija, ki je ostala vso vojno prikrita, na neki način ilegalna tudi v sami OF, ilegalna ves čas komunistične vladavine. Saj si vedel samo za voditelje, v vsakdanjem življenju pa si lahko le ugibal, kdo od tvojih sodelavcev je njen ovaduh. Takrat, v daljnem letu 41, so dobesedno prevarali ljudi, da zaprejo prehod skozi zgornjesavsko dolino, ki je bila že od antike pomembna prometna žila. Da jo bodo držali in branili, je bila kar predebela laž. Na zunaj se je to zdelo prava junaška opereta, v resnici pa je bila tragedija, ki je terjala življenja devetih talcev in več kot dvajset taboriščnikov ter nečloveško trpljenje številnih mož in fantov v nemških taboriščih in zaporih. Tisto, kar se je dogajalo takrat na Dovjem in v Mojstrani, je bila predhodnica Dražgoš, v svojih posledicah sicer prikrita, zato pa nič manj surova. O tem naj bi zdaj ne smeli več razpravljati, ker da je bilo že vse rečeno in napisano. Smrčarjev Miha, dr. Miha Potočnik, je napisal, da je bilo vse organizirano od strani, tudi OF pa vstaja pa zmaga delavskega razreda pa 45 let totalitarne vladavine. Ko razmišljam, kako so se dali domačini pretentati komunističnim aktivistom, da so se lotili tako nezanesljivega podviga, ne morem reči drugega, kot da jih je nosila želja osramočenega naroda po uporu. Ponosni Dovžani, močni in pošteni kmetje, niso bili tlačani od daljnega 12. stoletja, kar je bilo plačilo za njihovo garaško in veličastno delo na terasastih dovških poljih. Tudi Mojstrančani niso tlačanili, bili so fužinarji, rudarji in oglarji. Sodniška kronika rudarskega sodišča je že pred več sto leti povedala, da s fužinarji ni bilo šale. Bili so preveč samosvoji in veseljaki. Kapitulacija Jugoslavije je take ljudi do tal ponižala in ker okupator ni skrival, kaj je njegov končni cilj v tej deželi, jih ni bilo težko nagovoriti k uporu. Upor proti Nemcem se žal ni mogel končati po njihovih pričakovanjih kakor operetni pretep na vaški veselici.
Beremo, da je OF izdala poziv za splošno mobilizacijo in za množičen odhod v partizane 13. decembra. Čudno je bilo s to vstajo. V Kranjski Gori nič, na Jesenicah nič, na Bledu je bilo vse mirno, ravno Dovje in Mojstrana naj bi bila srce gorenjske vstaje. Naše so prepričevali, da je vstaja ne samo po vsej Sloveniji, ampak da se je dvignila vsa Evropa. V nekaj dneh bo s Hitlerjem konec.
V Mojstrani je bila proletarska zavest zelo močna. Dokler ni leta 1930 propadla cementarna, so bili delavci sindikalno organizirani, kasneje so našli delo na Jesenicah v železarni in pri železnici. Nabavili so si delavski avtobus in v njem je bilo najvarneje sestankovati med vožnjo na delo in proti domu. Janez Pavlovčič in Pečarjev Joža in še nekaj drugih so imeli glavno besedo. Da stvar le ni bila tako naivna in kako so si slikali nov svet, pove tale resnični dogodek. Dan ali dva pred vstajo je Balohov Pavel pripovedoval moji teti takole: »Veš, Jerca, jutri bo prišel Stalin in bomo živeli kakor angelčki!« Teta mu ni ostala dolžna: »Pavelček, Pavelček, pamet v glavo. Stalin ima Hitlerja pred Moskvo. Kaj ti tega ne veš? Ali res ne veš, kaj dela Stalin v Rusiji?« Ta pogovor sem poslušal in ga nikoli pozabil. Koliko preproste modrosti slovenske žene in matere in zapeljanosti slovenskega proletarca! Dal sem teti prav, ker sem že kot desetletni fantič prebiral knjižico Ukrajina joka. Verjel sem, kar je tam pisalo, in izkazalo se je, da piše resnico. Tisto knjižico imam še danes.

Že nekaj dni pred uporom je bilo v Mojstrani občutiti napeto ozračje. Takrat sem živel pri svoji teti Jerci v hišici na koncu vasi. Šele 17. decembra sva zvedela, da je nekaj narobe, ko so zjutraj potrkali na vrata nemški policisti in preverili, če sva oba stanovalca, ki sva bila vpisana v liste na hišnih vratih, doma. Pokazati je bilo treba čevlje, čeprav nisva vedela, čemu. Nisva vedela, kaj se je zvečer in ponoči dogajalo na vasi. Ko so odšli, sem planil ven. Iz naše hiše se je lepo videlo na Dovško polje in Dovje. Okrog vasi je bil kordon vojakov. Stali so v snegu, razporejeni v strelcih okoli vasi. Na cesti sredi polja je stala kolona nemških tovornjakov in cisterne. Izvedel sem, da imajo Dovžani nemške orožnike nekje v Karavankah, in če jih ne izpustijo, bodo požgali vso vas in postrelili nekaj desetin moških, ki jih imajo zaprte v dovški šoli. V Mojstrani so medtem hodili od hiše do hiše in najbolj so jih zanimali tisti, ki so imeli mokre čevlje.
Tistega 16. decembra so dogodki potekali nekako takole: Že dan prej, 15. decembra, so se Dovžani začeli zbirati pri Mlakarju, na domačiji glavnega pobudnika Jaka Rabiča. Mlakarjeva kajža je stisnjena visoko pod Rebro in je bila tisti dan srce upora. Kar trije Mlakarjevi fantje so bili nosilci komunističnih idej v vasi. Jaka, nesojeni španski borec, je padel 21. aprila 1942 nad Savo v jami pri Okroglem. Maks je bil med talci, ki so bili ustreljeni v Dragi 12. februarja 1942, in Lojz je padel na dan vstaje ob napadu na nemške graničarje v Mojstrani. Na pomoč sta prišla iz Cankarjevega bataljona Franc Konobelj - Slovenko in Ivan Vovk. Fantov in mož se je zbralo čez sto. Imeli so zaenkrat samo deset pušk in nekaj revolverjev. Nekateri so bili s sekirami in žagami. Naslednjega dne so jih razdelili v skupine, vsaki določili nalogo, ki jo mora izpeljati. Po končanem poslu naj bi se odpravili v Karavanke, na senožeti na Vrsah, kjer je bilo nekoliko senikov in nekaj bajt. Do tja je bilo v normalnih razmerah slabo uro hoda.
Na Dovjem je bila orožniška postaja s tremi orožniki. Domačini so vedeli, da večerjajo v gostilni pri Blažeju. Malo pred šesto uro zvečer so vstopili v jedilnico, brez pravega odpora obvladali dva, ki nista nič slutila, poveljnika, pisal se je Kocjanka in je bil koroški Slovenec iz Brnice, so dobili na postaji, ki je bila v Slugovi hiši. Zasegli so brzostrelko in sedem pušk, nekaj ročnih bomb in strelivo. Z ujetniki in vojnim plenom so se odpravili do Oreharjeve domačije na koncu vasi proti Mlinci.
Druga skupina je podrla debelo tepko in nekaj dreves na cesto proti Hrušici in Jesenicam. Bilo jim je naročeno, naj ostanejo v zasedi, dokler jih ne odpokličejo. Nekaj časa so se sprehajali po cesti, bolj previdni so postali, ko so skozi goste snežinke zagledali žaromete neznanega vozila, ki je peljalo čez Belo polje. Nastalo je splošno veselje, saj so bili prepričani, da so pripeljali obljubljene puške, dar jeseniških aktivistov. Avtomobil se je približal barikadam. Voznik je videl, kaj se dogaja, ugasil je luči in obrnil. Uporniki so streljali in iz avtomobila so jim vračali rafal z brzostrelko. Avto je pobegnil proti Jesenicam. Obljubljenega orožja ni bilo od nikoder, čakali so ga do polnoči in potem odšli na zborno mesto za Oreharjem. Jeseniška smer je ostala nebranjena.
Tretja skupina je podrla nekaj dreves v Vatišju na cesti proti Kranjski Gori. Nadaljevali so pot v noč. Cilj jim je bil most prek potoka Belca. Zidanega so spomladi minirali jugoslovanski vojaki pri umiku, Nemci pa so naredili lesenega. Uporniki so pod most nanosili dračja in z Jurčevim konjem pripeljali butare z belške žage. Vse skupaj so polili z bencinom in zažgali. Podali so se k Smrčarju, in se dogovarjali, kako in kam naprej. Izvedeli so, da je tako po vsej Sloveniji, da so del evropske vstaje in da bodo v nekaj dneh pometli s Hitlerjem. Oni morajo le za kratek čas stopiti v breg za plot, v nekaj dneh bo vojne konec. Sredi noči so se odpravili po strmi zasneženi stezi čez Požarnico na Vrse.
Opolnoči so vsi zbrani Dovžani s tremi ujetimi orožniki odšli v trdi zimi skozi dolino Mlince na Vrse. Gazili so globok sneg, ki ga je bilo v hribu vedno več. Na cilju so bili šele zjutraj, tam je bilo snega že do pasu. Orožnike so zaprli v bajto, sami pa se razmestili po svislih, se sušili in počivali. Bili so mokri, utrujeni, brez obljubljenega orožja, brez hrane v decembrskem zimskem hladu.
Na mojstranški strani so se streznili že prej. Zbirali so se pri Pavlešu na Bregu. Tja sta prišla glavna dva: Alojz Rabič - Mlakarjev in Ivan Vovk. Vseh skupaj je bilo čez sto in imeli so le deset pušk. Malo pred deseto uro zvečer so se odpravili na Veliki breg, kjer so v pritličnih poslopjih vojašnice prebivali vojaki graničarji. Imeli so načrt, da s prevaro pridejo v vojašnico, tam bodo presenetili vojake in jim pobrali orožje. Vojašnica je bila ograjena z žično ograjo. Brž ko so zaškripala vrata v ogradi, so iz vojašnice začeli streljati. Alojz Rabič je obležal mrtev. Napadalci so odgovorili z ognjem, ranili so vojaškega komandirja v nogo in se takoj umaknili. Zbežali so v gozdove Mežaklje in čakali, kaj bo. Bili so prepričani, da jih je nekdo izdal. Takrat še niso vedeli, da so jih na Dovjem prehiteli za nekaj ur. Orožniška postaja je bila izpraznjena, telefoni so bili gluhi, pri graničarjih se je rodil sum, da se nekaj dogaja, in so se lahko pripravili. Uporniki v tistem mrazu in v temni sneženi noči niso dolgo zdržali in do jutra se jih je večina vrnila domov v vas, kot da se ni nič zgodilo. Le nekaj jih je odšlo na dovško stran in na Vrse.
Na Vrseh so se Dovžani prebujali po nočni mori. Orožja ni bilo, le deset pušk in brzostrelka, z njo pa nihče ni znal ravnati. Bili so brez hrane, organizatorji vstaje na to niso pomislili. Zato so se nekateri odpravili proti vrhu Planice v lov na gamse. Opoldne so po globoki gazi iz doline prišle prve ženske. Povedale so, da je spodaj pravi pekel, da so Nemci že od jutra v vasi, da grozijo s požiganjem in streljanjem šestdesetih domačinov, zaprtih v osnovni šoli na Dovjem. Zahtevajo, naj orožnike takoj izpustijo. Če tega ne storijo, bodo začeli z represalijami. Povedale so, da se je župan Winzig dogovoril z njimi, da je treba samo izpustiti zajete, potem pa se lahko vrnejo v vas in se nikomur ne bo zgodilo nič žalega. Popoldne je na Vrse prišlo še nekaj dovških gospodarjev. Prišli so skozi nemški obroč z zavestjo, da gre za življenje in smrt. Zahtevali so, da je treba orožnike takoj izpustiti. Uporniki naj nehajo z igro, ki ne pelje nikamor, saj ne morejo računati niti na to, da bi jim kdo nosil hrano. V pregrete možgane se je začelo vračati spoznanje, da so bili ogoljufani in izigrani na najbolj zločinski način. Niso se še domenili kaj storiti, ko so prvi že na skrivaj zapuščali senožet in se vračali domov v dolino.
Partizansko vodstvo je bilo v hudi zadregi. Slovenko je moral priznati, da orožja ni, da so na hrano pozabili, vendar naj bi vztrajali in zdržali. Nemški orožniki so bili še neizigran adut, skušnjava, da bi jih postrelili, slika goreče vasi in šestdeset ustreljenih dovških talcev je bila preveč mikavna, da bi se ji zlahka odpovedali. Vendar so stali pred njim že vsega siti uporniki, jokajoče in odločne žene in zahtevni gospodarji. Ni se jih dalo žejnih prepeljati čez vodo. Če bi bilo Dovje uničeno, jih ne bi mogel prepričati, da ni šlo drugače. Česar niso napravili nekaj tednov pozneje v Dražgošah, se je zgodilo na Vrseh, Slovenko se je moral odpovedati partijski disciplini. Pristal je, da orožnike izpustijo in naj se vrne v vas vsakdo, ki to želi, bolj izpostavljeni pa bodo vztrajali. Vrse so se izpraznile, večina je odšla v dolino, le 25 najbolj upornih se je pomaknilo za Borovlje. Smrčarjeva dva, Miha Potočnik in njegov brat, sta dobila nalogo, da peljeta orožnike nazaj v dolino. Izbrala sta zveriženo pot iz Vrs čez grape in robove in Požarnico, da bi zabrisala sled proti Vrsem. Orožnike sta pripeljala na Belah do glavne ceste in jih izpustila. Takoj ko so se 18. decembra zajeti orožniki prikazali na Dovjem, so Nemci zaprte domačine izpustili, grožnja s požigom je bila preklicana. Po nekaj dneh se je večina preostalih domačinov vrnila v vas.
Po novem letu 1942 so Nemci začeli igrati svojo igro. Počasi in sistematično so začeli zapirati domačine, ki so bili udeleženi v uporu. Vozili so jih na policijo na Jesenice in od tam v Begunje. Enkrat enega, drugič pet, vsega skupaj več kakor sto. Tisto o mokrih čevljih, na katere so pazili pri preiskavi 17. decembra zjutraj v Mojstrani, se je pokazalo za krvavo resno stvar. Veliko so jih zaprli. Trajalo je nekaj tednov, gotovo so uporabili mučilne metode, da bi iz ljudi izvlekli vse, kar se je tiste dni dogajalo. Prav gotovo so bili tudi preiskovanci prepričani, da so bili uporniki žrtve neke skrivnostne prevare. Do konca niso mogli ugotoviti, kdo je zažgal belški most. V tistih dneh je tudi umrl mojstranški župan Filip Winzig, ki se od decembrskih dogodkov ni mogel več postaviti na noge.
Potem je udarilo. Že 12. februarja je lepak oznanil ustrelitev 16 talcev v Dragi, med njimi je bilo devet Dovžanov in Belčanov. Pravijo, da je Jurč ponujal, da sam postavi nov most čez Belco, če mu podarijo življenje. Nič ni pomagalo, ustreljen je bil kot talec. Mojstrančane in Dovžane so začeli pošiljati v taborišče smrti Dachau. Še isto leto so začeli prihajati sporočila o smrti in zabojčki s pepelom. Nekateri so imeli srečo in so se po prestani kazni vrnili domov. Bili so zabuhli v obraz in telo, med njimi tudi Pavelček, ki je teti razlagal, da čaka Stalina. Ko so si opomogli, so nekateri odšli v partizane.
Šele po tistem je odpor v Dolini dobil normalno obliko. V prometni dolini ni bilo prostora za partizanske brigade. Okupator je bil trd in neizprosen. Delovala in živela pa je med domačini odlična organizacija. Nanjo bi morali biti ponosni in ne na tisto krvavo polomijo iz decembra leta 1941. Domačini se niso borili za komunizem, bili so enotni v boju proti okupatorju in enotni v podpori domačim fantom, ki so na težkem terenu skrbeli za kurirsko službo.
Prisilni mobiliziranci v nemško vojsko so bili poglavje zase. Neradi so šli, a so se morali vdati v usodo, sicer bi se okupatorji spravili nad njihove družine. Krepko so zamerili partizanom, ker jih niso odpeljali iz zbirnega centra v sokolskem domu na Jesenicah, čeprav je bilo že vse dogovorjeno.
V knjižici, izdani ob enajsti obletnici vstaje, je napisano, da je bilo na Dovjem in v Mojstrani devet narodnih izdajalcev skupaj z njihovimi družinskimi člani. To je zelo zanimiv podatek, ki bi ga morali bodoči raziskovalci bolj natančno obdelati. Saj vem, da sta v neki družini bila brat pri domobrancih in sestra pri partizanih, v neki drugi družini so ubili očeta zaradi domnevnega sodelovanja z Nemci, a hčerka je bila skojevka. Nekega delavca so pričakali ob poti ob petih zjutraj, ko je šel na vlak, mu prebrali obsodbo in ga ustrelili. Strel na srečo ni bil smrten. Človek je še prišel na vlak, odšel na Koroško in se po vojni vrnil domov. Nihče mu ni nič storil. Posebno čudna je bila usoda Rekarjevega Joža. Zanj se je dolga leta po vojni govorilo, da so ga domačini pahnili prek Blaščeve skale v strahu, da jih ne bi izdal. Danes je pokopan v skupnem grobu padlih partizanov na Dovjem, na spomeniku je njegovo ime med padlimi borci.
Ob koncu vojne je Narodna zaščita prišla na svoj račun. Pri Savskem mostu so partizani zajeli poln avtobus nemških visokih oficirjev. Okoli 40 njih so postrelili in zakopali na nekdanjem terišču lanu pod Tnalom. Mladega fanta sta dva partizana odpeljala proti Lengarjevemu hlevu za Planino in ga tam ustrelila. Njegov grob, ki je v bukovem gozdu, smo pastirji čez nekaj dni našli. Bil je zelo plitev in površno narejen. Ko sem ga pred leti iskal, ga zaradi spremenjene okolice nisem mogel najti.
Zanimiva je bila reakcija Združenja borcev Dovje-Mojstrana na mojo kratko izjavo v Gorenjskem glasu. Privoščili so si celo nekaj takega: »Glede vprašanja znanih zgodovinskih resnic, kako je do vstaje proti okupatorju prišlo, kako je potekala in kdo jo je vodil, ne želimo z Vami polemizirati. Glede Vašega javnega stališča v zgoraj omenjenem članku Vam lahko povemo, da ste do tega vprašanja v popolni zmoti, ali pa gledate na to s stališča tistih političnih grupacij, ki so leta 1941 sodelovale z Nacifašističnimi okupatorji z vsemi znanimi posledicami za svobodo in ohranitev slovenskega naroda.« Malo dalje pa pravijo takole: »Gospod M. Šuštar, ali s svojo izjavo zanikate tudi aktivno delo za OF in njen veliki osebni doprinos v boju proti okupatorju svoji teti Tončki Ancelj - Tileževi Tončki. Ali veste, da je bila na njeni domačiji ena od glavnih javk OF vse do osvoboditve.«
Gorenjski glas je 30. aprila objavil moj odgovor na borčevsko pismo. Med ostalim sem na prej citirane očitke povedal takole: »Še nekaj odgovorov sem vam dolžan. Skozi domačo vas grem vedno pokončne glave in vedrega čela. Vedno sem visoko cenil številne sovaščane, ki so se borili dolga štiri leta za svobodno Slovenijo. Globoko sem obžaloval vsako žrtev, ki je dala življenje na oltar domovine in za mojo svobodo. Moramo si biti na jasnem, da sta bila boj in trpljenje teh ljudi in njihovih svojcev pozneje ukradena v korist realsocializma in komunizma. To se je zgodilo tudi z mojo teto Tilešovo Tončko, stricem Janezom, stricem Andrejem, z mojim očetom, mojimi bratranci in sestričnami, to se je zgodilo tudi z nami, pastirji iz tistih časov, ko smo po naših močeh zbirali informacije in nosili hrano našim domačim fantom. Zato vas prosim, da mi ne poskušate podtikati izdajalce iz leta 1941. Ta vaš poskus diskreditiranja sogovornika močno spominja na pretekla desetletja. Čas je, da izberete kulturnejši način dialoga in spoštujete sogovornika, čeprav ne sprejema vaše resnice.« V drugem delu pisma sem povedal borcem tudi tole: »Spoznal sem, da je tisti, ki je te ljudi napotil v Stalinov raj, bil izdajalec slovenskega človeka. Samo on in nihče drug.«
Še posebno sem bil vesel pisma Ivana Jana iz Kranja, ki naj bi bil poznavalec opisanih dogodkov. Takole pravi: »Ker nisem ne mlad in tudi ne ‘neobremenjen’, temveč že v letih, ‘obremenjen’ pa kar precej z zgodovinskimi podatki, sem si kljub temu vzel pravico in se oglašam z nekaterimi podatki in predvsem z neovrgljivim pisnim dokumentom tistega časa, ki pove veliko, še posebej pa to, da ni šlo za nikakršno ‘komunistično revolucijo’. Mlade Mojstrančane in Dovžane, ki tega še niso videli, bo verjetno zanimalo. Saj tako piše Tiležev Matevž. Upam, da mladim zgodovinarjem ne hodim ‘v zelje’? To je pretresljivo pismo zavednega in hrabrega Lojza Rabiča - Mlakarjevega z Dovjega, ki je potem, še isti večer, 16. decembra, postalo poslovilno. Kopijo pisma, ki je preverjeno (rokopis itd.) pravo, prilagam. A da bo za vse bralno, ga tudi navajam. Pismo je staro skoraj 55 let!
Dragi!
Ne bodite žalostni, ker smo odšli. Sloboda je ono, za katerim čeznemo in ne bo nam žal položiti naša življenja za ideal Slovanstva, na ustnicah nam igra smehljaj, ker bomo zrli smrti v oči, mi ali pa oni, za vse pa ni prostora v naši lepi domovini. Ako se vrnemo, vrnili se bomo samo v slobodno, od fašizma očiščeno zemljo, ako ne ostali bomo na krvavi poljani in poleg tisočev trupel, kateri so bili našega mišljenja.
Naše so misli poleg Vas, dragi moji; bodite hrabri tudi Vi in mislite na nas. Sloboda je zlata, slobodno sonce nam bo sijalo, če ne nam, pa našim mladim pokoljenjem.
Ljubi Vas Lojz. Pozdrav Mirko.
Dovje, 16. XII. 41
Jaka, Maks in Mirko, ki so tudi padli že prvo leto upora, so bili ljubezen do domovine, ki je bila tedaj okupirana po največjih nacističnih nasilnikih. Niti besede pa ni o kaki ‘komunistični revoluciji’! Šlo je torej izključno za osvoboditev domovine! Nekaj drugega pa je z dejstvom, da bil takratni upor preuranjen. O tem je bilo napisanega in raziskanega veliko. Tu ni prostora za to. Sem pa pripravljen priti tja, npr. v šolo, da bi se pogovorili o tem kaj več, a brez spolitiziranja zgodovine.
P S.: Srbski izrazi so mu ostali iz služenja v jugoslovanski vojski.«
Gospod Jan nehote potrjuje tisto, kar trdim jaz: upor je bil boljševistično dejanje. Z natančnim branjem Mirkovega pisma spoznamo, da se je boril za slovansko stvar. Ker poznamo sorodstvene odnose Jaka, Mirka in Lojza, pa vemo, da so bili vsi trije bratje komunisti in njihovo slovansko stvar je vodil veliki Stalin. Še nekaj pove Janovo pismo: dokumenti časa se lahko berejo na različne načine. Brati jih morajo dobri in objektivni analitiki, ki ne bodo zamolčali relevantnih podatkov tako, kakor jih zamolči gospod Jan, misleč, da je važno samo tisto, kar hoče napisati on.
Slovenska javnost zna brati tudi tisto, kar se hoče zamolčati, in prav to je tisto, na kar sem hotel opozoriti.
Takole je bilo pri nas in to me boli. Boli me laž, boli me, da ne povedo, kdo je kriv za trpljenje nedolžnih ljudi, boli me, da hočejo tisto polomijo spraviti v zgodovino kot zgled upornega duha. Namesto da bi dovški in mojstranški otroci hodili v Aljaževo šolo ali pa samo v Šolo Mojstrana, morajo razlagati, da hodijo v Osnovno šolo 16. decembra.
Laž še vedno živi.