Avtor: Tine Velikonja
Knjiga je nastajala kot delo Komisije za raziskavo množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti pri donedavni občini Cerknica. V komisiji je bilo od skupno devetih članov kar šest diplomiranih zgodovinarjev.
Glavno delo je opravil Stane Okoliš, ki ga je komisija imenovala za strokovnega sodelavca. Pripravil je celovit pregled vseh medvojnih in povojnih žrtev in s tem tudi tisto, kar smo drugi pri popisovanju nasilno umrlih na protikomunistični strani zanemarili, popisal je tudi umrle na nasprotni strani. Samo tak popis nam omogoča primerjavo in orientacijo. Ker tega za vso državo nimamo, so možne sedanje manipulacije.
Gre za prvo tovrstno knjigo pri nas, belo knjigo za ožjo Notranjsko, v kateri je zajetih šest župnij bivše občine Cerknica. Njena posebna vrednost je ravno v tem, da obravnava širše področje. Ker bo nekaj takega treba napraviti za vso Slovenijo, nam spremno besedilo nazorno nakaže, na kakšne čeri bomo naleteli.
Predvsem bi omenil birokratsko nagajanje na matičnih uradih. Tam so se sklicevali, da so v Odloku o ustanovitvi, nalogah, sestavi in številu članov komisije navedeni izključno povojni množični poboji, ne pa žrtve vojne. Za te naj bi veljala zakonodaja o varovanju osebnih podatkov.
Ko je komisiji vseeno uspelo dobiti soglasje Ministrstva za notranje zadeve, se je vse ustavilo pri uslužbenki na matičnem uradu. Kljub temu je Okolišu uspelo, ne vemo, koliko s pomočjo drugih članov komisije, da je prišel do zelo natančnih podatkov. Uporabil je vse možne vire in uspelo mu je. O tem nas podrobno obvešča v začetnem delu. S tem nam je dal tudi napotke, kako delati naprej.
Ob predstavitvi smo izvedeli, da so bile težave že pri izrazoslovju, zlasti kako označiti žrtve komunističnega nasilja. Nekateri člani komisije so zahtevali podrobnejšo označitev civilistov, ki so bili pobiti na protikomunistični strani (ovaduh, propagandist, kurir), kar je večina članov zavrnila. Tudi kratica MVAC, ki se uporablja za vaške straže, je pač formalna okupatorska označba za vaške straže - prostovoljna protikomunistična policija. Take jih je videl okupator. Potem bi morali biti dosledni in tudi za druge skupine uporabljati okupatorjeve izraze. Vprašanje je tudi, zakaj so posebna skupina v partizane mobilizirani vaški stražarji. Morda je smiselno zato, da se razloži, zakaj so jih kar 36 ustrelili partizani sami, le 10 jih je padlo v boju z Nemci ali umrlo v internaciji.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Nad mnogimi grobovi Mirko Kambič
Slabo je rešena zadrega, kako označiti izvajalce povojnih pobojev. V knjigi je kot taka označena jugoslovanska vojska v duhu znanega Ribičičevega stavka, ki ga je zapisal še pred slovensko pomladjo:
“V okviru zaključnih bojev smo pobili nekaj tisoč najhujših zločincev.” V resnici se je pri pobojih domobrancev izkazal partijski talent za organizacijo. V akcijo so vpletli najbolj zanesljive in najbolj sposobne kadre. Povelje za poboj je moralo priti z najvišjega državnega vrha, saj je znano, da je bila praksa partijskega vodstva taka, da se je vtikalo v najmanjše podrobnosti in ni mogoče verjeti, da bi pri tako pomembni reči, kot je obračun s političnim nasprotnikom, stalo ob strani. Seveda povelje ni bilo pisno, ampak ustno. Celotno akcijo je vodila OZNA (nadzor nad taborišči, seznami, vozni red vlakov, tovornjakov), taborišča so upravljale in izvrševale poboje predvsem tiste enote KNOJ-a, v katerih so bili partizani nekdanjih slovenskih partizanskih brigad. Na splošno se govori, da so na Teharjah gospodovali vojaki iz partizanskih brigad, ki o spadale v XIV. divizijo, na Kočevskem Rogu do prvih junijskih dni hrvaška enota, ki sta ji poveljevala Simo Dubaji} in Milka Planinc, kasneje pa Gubčeva brigada. Če se zdi, da je pojem partizani preveč splošen, bi najbolj ustrezalo, da bi za povzročitelja povojnih pobojev imenovali komunistično oblast.
Za nas je seveda najpomembnejša rubrika o povzročiteljih. Umrlih na protikomunistični strani med vojno in pobitih po vojni je bilo skupaj 1026, kar je v odstotkih skoraj polovica, 48,4% vseh žrtev
V internaciji je umrlo 251 ljudi. Sedaj namreč govorijo o tem, da je v nemških in italijanskih taboriščih umrlo 16 000 Slovencev, kar pomeni 1% prebivalstva. Številka se nam zdi pretirana. Kolikor vemo, da je bilo daleč največ ljudi odpeljanih v internacijo ob Roški ofenzivi. Ljudje z Notranjske in Dolenjske so napolnili taborišče na Rabu, ki je bilo vsaj za Slovence najbolj usodno, saj jih je tam umrlo 3 000 do 4 000. Če zdaj računamo v odstotkih, pomeni teh 251 ljudi pri prebivalstvu 17 000, 1,5% prebivalstva. Za primerjavo bi omenil Šentjernej, kjer je v taborišču umrlo samo devet ljudi. Po naših ocenah je umrlo v vseh taboriščih približno 6 000 Slovencev, od tega polovica na Rabu.
Kar pogrešamo v tej knjigi, je podrobnejša razčlenitev za obe strani: ni posebej napisano, koliko partizanov je padlo v boju in koliko vaških stražarjev oz. domobrancev, manjka tudi podrobnejši pregled žrtev med civilisti. Iz številk ne moremo razbrati, koliko teh civilistov so ubili partizani, koliko vaški stražarji in domobranci, koliko je bilo moških in koliko žensk, pomemben bi bil podatek, koliko civilistov je bilo ubitih, še preden je bila organizirana na območju postojanka vaških stražarjev.
Seveda lahko to napravi vsak sam, saj je v knjigi na razpolago popoln seznam z vsemi podatki, in nekaj tega sem se lotil.
Zanimiva je razčlenitev padlih v boju. Vso operacijo sem napravil na pamet, zato so možne manjše napake. Tudi sicer se številke popolnoma ne ujemajo. Nisem namreč upošteval civilistov, ki so se nehote znašli v vojnem metežu in pri tem izgubili življenje, ampak samo vojake. Izpustil sem padle Nemce in Italijane, čeprav jih je nekaj poimensko napisanih, vendar ne vsi. Upravičeno pa sodimo, da je njihovo število zanemarljivo.
V boju je padlo 380 vojakov, od tega partizanov 315. Sem sem prištel tudi v partizane mobilizirane vaške stražarje in tudi tiste, za katere ni jasno, kdo je bil povzročitelj smrti in kako so umrli. Vaških stražarjev je po naših seznamih padlo 112, ker smo v to rubriko šteli vse, ki so umrli v tistem času. Po podatkih v tej knjigi jih je v boju padlo samo 23, kar pomeni, da so bili drugi pobiti večina ob italijanski kapitulaciji. Domobrancev je padlo v boju 53 in so tu všteti tudi pobiti in v ogenj pometani domobranci v Grahovem, mi smo jih našteli 67, toliko jih je namreč umrlo kot vojakov domobranske vojske. Če sedaj prištejemo še 560 po vojni pobitih domobrancev, je očitno, da večina protikomunističnih vojakov ni padla v boju, ampak je bila pobita. Od 739 vaških stražarjev ali domobrancev, ki so izgubili življenje, jih je samo 76 padlo v boju.
Oglejmo si podatke za partizane:
Povzročitelji Italijani:
boju 46
likvidacije, represalije 37
internacija 4
drugo(bomb., nesreča) 6
skupaj 93
Povzročitelji Nemci:
v boju 132
likvidacije 13
internacija 18
drugo 3
skupaj 166
Povzročitelji vaški stražarji:
v boju 15
likvidacije 1
skupaj 16
Povzročitelji domobranci:
v boju 82
likvidacije 14
skupaj 96
Povzročitelji partizani:
likvidacije partizanov 48
likvidacije v partizane mobil. V Š 36
skupaj 84
Drugi povzročitelji(ustaši, četniki, bolezen, samomor, nesreča, posledica vojne), neznan povzročitelj 18 Če ne drugega, pade v oči, da je trikrat več partizanov padlo v boju z Nemci kot z Italijani in da so partizani likvidirali več svojih borcev, kot so jih Nemci, Italijani, vaški stražarji in domobranci skupaj!
Na pamet sem preštel in razčlenil tudi civilne žrtve in dobil sledečo sliko:
Likvidacije repres, talci Internacija Drugo Skupaj
Italijani 297 140 17 454
Nemci 18 78 28 124
Vaške straže 2 2
Domobranci 23 8 31
Partizani 173(113+60) 15 188
Ustaši 2 2
Grki 1 1
Drugo(pozvročitelj neznan, angl. bombardiranje, samomor, nesreča) 48 48
Skupaj 516 238 116 850
Iz pregleda razberemo, da so civiliste pobijali predvsem Italijani in partizani, skoraj nič vaški stražarji, nekaj domobranci in Nemci znatno manj, kot se jim pripisuje. Najhujše je bilo, dokler so si neko področje podajali Italijani in partizani. Vaški stražarji in domobranci so dejansko varovali civilno prebivalstvo pred vojnim nasiljem. Do civilistov so bili najhujši Italijani, saj jih je zaradi njih (likvidacije, represalije, talci, internacija) umrlo več, kot zaradi vseh drugih skupaj.
Avtor je popisal, kolikor je mogel, tudi partizane in nekaj domobrancev od drugod, ki so padli na obravnavanem področju.Verjetno bi se našel še kdo. Seveda lahko te podatke uporabimo samo kot gradivo za belo knjigo področij, kamor so spadali. Sicer se bo zgodilo kot na partizanskih spomenikih, kjer so kot žrtve napisani dvakrat, enkrat na področju, kjer so umrli, drugič pa tam, kjer so prej živeli. Za zgled bi omenil partizanski spomenik v Žužemberku na Cviblju, kjer je med čez tisoč napisanim imeni samo nekaj deset ljudi doma s tega območja Suhe krajine.
Če uporabimo še podatke za župnijo Šentjernej, dobimo že precej jasno sliko o žrtvah na območju nekdanje Ljubljanske pokrajine. V tej župniji je na protikomunistični strani umrlo 429 ljudi, na partizanski (vštete tudi žrtve bombardiranja, talci) 186.
Ožja Notranjska Šentjernej Skupaj
Število prebivalcev 17.120 6.069 23.189
Umrlo na protikomunistični strani 1.103 429 1.532
Umrlo na partizanski strani 1.011 186 1.197
Skupaj umrlih 2.11 4.615 2.729
Slika je jasna. Na ozemlju nekdanje Ljubljanske pokrajine je v času vojne in revolucije ter neposredno po njej umrlo okrog 12% prebivalcev. Partizani in povojna oblast so jih pobili več, kot jih je umrlo zaradi Nemcev, Italijanov, vaških stražarjev in domobrancev skupaj.
Zgodovinarju Okolišu čestitamo za njegovo knjigo. Izšla je pravočasno in zanjo se moramo zahvaliti spletu srečnih okoliščih, ki jih drugje ni zaznati. Prva je resnična želja nekaj narediti in druga poklicna usposobljenost sodelujočih. Treba bo pohiteti tudi za druge slovenske pokrajine. Če namreč tega ne bomo napravili mi, ne bo nihče. Nam pa se čas izteka.
Knjiga stane 2 600 tolarjev. Nabavite jo lahko na naslednjih naslovih:
Stane Okoliš, Slovenski šolski muzej, Plečnikov trg 1, 1000 Ljubljana,
tel. 213 024 in 213 127