Avtor: France Nučič

Domoznanski oris dobrepoljske doline

Dobrepolje je krajevno ime za kraško dolino v zahodnem delu Dolenjske. Leži na karbonatni podlagi (dolomitu in apnencu) v smeri severozahod-jugovzhod in je skupaj s struško dolino dolgo približno 20 km in v svojem osrednjem in najširšem delu široko največ 4 km. V bližini naselja Raščica, Trubarjevega rojstnega kraja, pri “Ščitniku” leži na nadmorski višini 500 m na jugovzhodu v vasi Podtabor, v struškem delu doline, na nadmorski višini 415 m, tam je na Kraljevi domačiji najnižja točka s kraškimi požiralniki. Dolino obdajajo hribi: na zahodu Videmsko- Podpeško hribovje z najvišjim vrhom Kamen vrh (783 m), katero preide naprej proti jugovzhodu prek Grmade (887 m), Tisovca (928 m) in Sten sv. Ane (963) nad Podtaborom kot hribovje Male gore v ribniško dolino na drugi strani. Na severu je dolina obrobljena s hribovjem Starega gradu, na vzhodu s steljnicami, lazi in Planskim vrhom (777 m), na jugovzhodu pa preide v suhokrajinsko in roško hribovje. S severozahoda priteka v dolino potok Rašca, ki v vasi Ponikve v bližini Delovega varstvenega zavoda pri Stoparju ponikne pod zemljo. Na obrobju doline so številne kraške jame. Najbolj znana je Podpeška jama, ki jo je opisal že J. V. Valvasor v “Slavi vojvodine Kranjske”. Ob večjem in dalj časa trajajočem deževju privrejo na dan podzemeljske kraške vode, zlasti podpeška, Puhovka v Podgori in kompoljska iz istoimenske jame. Tudi Rašca priteče iz Ponikev navzdol v dolino, tako da so občasno pod vodo deli vasi Podpeč, Podgora in Kompolje ter najnižji deli struške doline. Na zahodni strani doline, pred hribovjem, v isti smeri poteka geološka prelomnica med mlajšimi apnenčastimi ter starejšimi karbonatnimi kameninami, ki približno vsakih 30 do 50 let povzroča potresne sunke do šeste stopnje po Mercalliju. Zadnji taki potresi so bili v letu 1990, trajali so nekaj mesecev in povzročili tudi škodo.
V dobrepoljski dolini so očitno zaradi varovanja obdelovalne zemlje in tudi zaradi varnosti vaščanov v zgodovini razmeščene vasi in zaselki na obrobju, razen glavnega naselja Videm kot centra doline s farno cerkvijo sv. Križa, župniščem in pokopališčem. Na Vidmu so popolna osnovna šola, kmetijska zadruga, pošta, banka, zdravstvena postaja ter trgovski in gostinski lokali. Skozi Videm kot center doline pelje glavna cesta naprej v Kompolje ter se čez brezjanske ovinke prevesi v struško dolino. Ostala naselja od severa proti jugu so Ponikve, Vodice, Predstruge, Cesta, Zdenska vas, Mala Ilova Gora, Hočevje, Mala vas, Podgorica, Zagorica, Bruhanja vas, Podpeč, Podgora, Kompolje in Brezje (sedaj del vasi Kompolje). Do leta 1962 je bilo Dobrepolje samostojna občina, ustanovljena že v času cesarja Jožefa II., nato pa je dolina postala sestavni del občine Grosuplje. Prvi zapiski o dobrepoljski fari segajo v 13. stoletje, kar pomeni, da je bila kot prafara še starejša.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Gibanje prebivalstva v občini Dobrepolje

Občina Dobrepolje je bila ponovno ustanovljena z zakonom o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij 3. 10. 1994 pod tekočo številko 19 (Ul. l. RS št. ⁶⁰⁄₉₄) in obsega poleg Dobrepolja še Struge, Polom, Seč, Vrbovec in Kukovo. Ima župana in dvanajstčlanski občinski svet, izvoljen na demokratičnih volitvah 4. 12. 1994. Nova občina bo, za razliko od povojnih Kardeljevih komun, resnična lokalna samoupravna skupnost. Prebivalcev šteje v skupaj 28 naseljih približno 3600. Sedež občine je na Vidmu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Podgora pred prvo svetovno vojno

Gibanje prebivalstva v občini dobrepolje

Iz tabele o gibanju prebivalstva je razvidno število prebivalcev sedanje občine Dobrepolje v posameznih obdobjih od leta 1830 dalje, manjka pa načrtovani in zaradi vojne aprila 1941 neopravljeni popis. Ta bi pokazal pravo sliko števila prebivalstva v župniji Dobrepolje, brez Strug in štirih kočevarskih naselij, po stanju 1941 in 1948, ob prvem povojnem popisu. Na dan napada na Jugoslavijo 6. 4. 1941 je živelo v župniji Dobrepolje nekaj nad 3600 prebivalcev, kar je okoli 400 več kot leta 1948. Analiza tega števila pokaže, da je na strani protirevolucije umrlo nasilne smrti 286 ljudi, in sicer 284 fantov in mož ter dve ženski. Vsi so vklesani na spominskih ploščah pred farno cerkvijo. Na drugi strani pa je Zveza borcev NOV na svojih spominskih ploščah evidentirala 107 Dobrepoljcev in Do brepoljk (padli borci, talci in žrtve taborišč). Precej ljudi je leta 1945 in tudi pozneje zbežalo pred komunizmom v tujino ter živijo kot politični emigranti v Kanadi, Argentini in drugod. Večina nasilno umrlih je bila v najboljših letih za delo in ustvaritev družin. Izpada prebivalstva zaradi nerojenih otrok ni mogoče točno ugotoviti. Dejstvo je, da so za možitev zrela dekleta ostala večinoma sama in brez otrok.
Glavna gospodarska dejavnost je bilo kmetijstvo z obdelovanjem zemlje in živinorejo. Pomemben vir dohodka je bilo tudi gozdarstvo in lesarstvo, ker je v bližini veliko gozdov mešanega sestoja. Skozi severni del doline je speljana železniška proga Ljubljana-Kočevje. Ljudje so hodili s trebuhom za kruhom v nemške, holandske, belgijske in francoske rudnike, nekateri pa tudi v ZDA in Kanado. Dekleta so iskala delo v Ljubljani in Zagrebu kot služkinje, sobarice, čistilke in delavke v ljubljanski tobačni tovarni. Fantje so pri lesnih trgovcih podirali les v gozdovih in ga predelovali v metrska polena, na železniški postaji v Predstrugah pa so izdelovali železniške pragove iz hrastov. Ceste so bile makadamske ter so vsako pomlad potrebovale na stotine kubikov stolčenega kamenja ali “šute”, pri katerem so zaslužili tako ljudje, ki so ga tolkli, kot tudi furmani, ki so ga v posebnih polkubičnih lesenih “trugah” vozili na ceste, zlasti banovinske. Dosti je bilo “tabrho vanja” pri večjih kmetih, kjer so si revnejše ženske kot okopavalke, plevice in žanjice prislužile ozimnico, fantje pa kot kosci in mlatiči kakšen dinar za gostilno v nedeljo in za tobak. V zimskem času so izdelovali zobotrebce in leseno kmečko orodje. Z vlakom so gospodinje s cekarji hodile v Ljubljano in prodajale domače pridelke, poleg jajc še surovo maslo v štručkah po 0,25 kg, fižol, suhe klobase, v sezoni gob pa lisičke in jurčke. Trgovci so odkupovali maline, gobe, zdravilna zelišča in v senci posušeno listje malinovja ter robidovja za čaj. Furmani so celo iz Strug vozili metrska drva v Ljubljano naprodaj. Nekaj mož in fantov je imelo zaposlitev pri apnenici v Predstrugah, nekaj pa v Drobničevi lesni industriji v Stolarni ter pri železnici. Delovala je tudi tovarna otroških lesenih igrač, dekleta pa so izdelovale punčke.
Prosvetno-kulturno in športno življenje je bilo dokaj razgibano v društvih, kot so bila Prosvetno društvo, Orel in Sokol. Šlo je tudi za prvo politično delitev na liberalce kot leve in pristaše SLS (Slovenska ljudska stranka) kot desne. Ta delitev se je leta 1941 prenesla v vojno in revolucijo ter očitno še danes ni presežena. V prosvetnem društvu, ki ga je ustanovil učitelj, zadružnik, gospodarstvenik in pisatelj Franc Jaklič na prelomu stoletja, so delovali igralci amaterji, godbeniki pod vodstvom kapelnika Janka Tislja, ki je skupaj s še drugimi Dobrepoljci ustanovil pred 60. leti godbo na pihala, in knjižnica. Igralska skupina je celo naštudirala in uprizorila Škofjeloški pasijon. Ohranjenega je tudi nekaj filmskega materiala Metoda Badjure iz predvojnega časa, zlasti posnetek množice ob posvetitvi kapele v zavodu v Ponikvah, ki zaradi nacionalizacije po vojni še danes ne služi svojemu namenu. Treba je omeniti, da je ena prvih žrtev komunizma v letu 1942 Franc Babič vozil s svojim tovornjakom ljudi na to posvetitev. Velik organizator in animator življenja v Dobrepolju je bil župnik Anton Mrkun, doma z Iga. Organiziral je izgradnjo prve faze Jakličevega doma, nadaljevanje pa je preprečila vojna.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zdenska vas na karti, poslani na fronto 29. julija 1916

Socialno-politične razmere v Dobrepolju pred vojno

Politično življenje je obvladovala Slovenska ljudska stranka pod vodstvom dr. Antona Korošca. Ludvik Hren, domobranski poročnik, sedaj emigrant v Argentini, v svojih zapiskih pove, da je bil leta 1925 velik katoliški shod orlov pri sv. Antonu na Zdenski rebri, kjer je župnik in dekan Skubic govoril o rastočem brezverstvu med mladino. Dejal je, da mladenič, ki ljubi svojo zemljo, starše in domovino, ne more biti brezverec. Takrat se je močno poznal vpliv nekdanjih ruskih vojnih ujetnikov, ki so doživeli rusko revolucijo leta 1917. Eden od njih, Jožman s Ceste, je dejal župniku Mrkunu: “Bodite previdni, tudi k nam bo prišel komunizem in ne bo vam prijetno.” Župnik se mu je le prizanesljivo nasmehnil. Naslednja velika dogodka sta bila telovadni nastop orlov in kongres Kristusa Kralja v Ljubljani z udeležbo poljskega kardinala Hlonda. Takrat so postavili velike lesene križe na dominantne točke doline. Ustanavljale in utrjevale so se številne organizacije: Katoliška akcija, Marijina družba, fantovski odseki. Organizirali so jih kaplani namesto prepovedanega Orla. Stopnjevala se je diferenciacija med desnim in levim taborom, zlasti po nastopu gospodarske krize v letih 1930-1935. Zaradi zadolženosti so kmetije prihajale na boben (v prisilno prodajo) vse do uveljavitve zakona o moratoriju kmečkih dolgov. Ideološki spopad med prepovedanim Orlom in dovoljenim državnim Sokolom se je nadaljeval posebno v prosveti in športu. Prosvetno društvo je pripravilo predstavo pasijona z nad 100 igralci, sokoli pa Finžgarjevo Verigo. Grozodejstva iz španske državljanske vojne, zlasti pobijanje duhovnikov in rušenje cerkva, so hudo vznemirila ljudi. Politična nasprotja v revščini, ko so reveži jedli le močnik in krompir, so se iz dneva v dan zaostrovala in tla so postajala plodna za komunistične ideje. Na srečo je bilo nekaj kaplanov, ki so pomirjevalno vplivali na ljudi, zlasti Orehek, Presetnik in Rafko Fabiani. Vplivali so tako, da komunistični in protikomunistični obračun ni bil tako krvav kakor drugod. Pri tem imamo pred očmi razmere med vojno, ne pa povojnega pokola domobrancev, zaukazanega od Josipa Broza, Matije Mačka in drugih vodilnih komunistov. Na parlamentarnih volitvah decembra 1938 je SLS pod dr. Korošcem dobila vse slovenske mandate v Narodni skupščini Jugoslavije, Maček pa je zmagal na Hrvaškem. Politični dogodki v Ljubljani so odsevali tudi v Dobrepolju. Boj med levimi (skriti komunisti in njihovi sopotniki - liberalci, sokoli, krščanski socialisti) in desnimi, ki so jih levi zmerjali s klerikalci, je že dobival obliko fizičnih spopadov, pri čemer so bili zmeraj komunisti tisti, ki so izzivali in prvi uporabili pesti. Levi so prepevali: “Lepa naša domovina, nima kruha, nima vina” in podobne popevke. Večina teh ljudi si ni hotela služiti kruha v potu svojega obraza kot vsi ostali Dobrepoljci, svoje grunte je pa zakvartala ali zapila. Ljudje so jih imenovali lahkokrušniki, pri čemer je treba častno izvzeti njihove žene, matere in hčere, ki so se morale še toliko bolj truditi za preživetje družine. V času vojne nevarnosti so žandarji zaostrili nadzor nad ljudmi in so več takih pevcev ter kritikov režima aretirali in odvedli na sodišče v Novo mesto, kjer so bili po zakonu o zaščiti države obsojeni; eden celo na sedem let težke ječe, ob razpadu Jugoslavije pa so bili izpuščeni.
Po odhodu kaplana Franca Nahtigala, po srcu čutečega človeka za reveže in revne študente, je prišel za kaplana Ivan Lavrih. Novi kaplan se ni veliko posvečal Katoliški akciji, temveč drugim katoliškim organizacijam.

Vojni leti 1941 in 1942 v Dobrepolju

Italijanski okupatorji so sredi aprila 1941 zasedli tudi dobrepoljsko dolino in pometali z drevja in hiš hitlerjanske zastave, v kolikor jih niso sneli tisti, ki so jih obesili. Ti so želeli, da pride v Dobrepolje nemška oblast, ki je takrat še paktirala s Stalinom. To so bili po nazorih liberalci in kasnejši komunisti ter njihovi sopotniki. Dobrepoljski kmet s kopico otrok se v te politične igre ni spuščal. Prepustil je času čas, delal in molil ter na poziv župnika Mrkuna sprejel gorenjske in štajerske begunce pod streho in v oskrbo. Prišlo je 14 bogoslovcev, ki se zaradi nacistov niso mogli vrniti na svoje domove, med civilnimi begunci pa je bilo največ komunistov ter njihovih sopotnikov. Izpostavila sta se zlasti zdravnik dr. Pokorn in frizer Albert Puncer, imenovan tudi “Brico”. Begunci - emisarji Partije - so se morali najprej povezati med seboj, potem pa še s somišljeniki domačini, da so ustvarili hrbtenico komunističnega delovanja v OF, pred okupatorji pa so se skrili v človekoljubno organizacijo Rdečega križa. Ustanovili so strogo tajno partijsko celico, ki jo je vodil Albert Puncer, povezan s “špancem” Jožetom Nosetom. Že v jeseni 1941, še bolj pa spomladi 1942, so ga ljudje skoraj vsak dan videvali na kolesu. “Španec” je v zimi ¹⁹⁴¹⁄₁₉₄₂ skupaj z dr. Marjanom Dermastjo ustanavljal Zapadnodolenjski odred, v katerega sta povezala vse posamezne partizanske čete zahodno od dolenjske železnice, vključno s Trebnjem. Begunec Ernest Hojnik s Štajerske se je od partije “osvobodil”, vendar le za krajši čas. Še pred partizansko zasedbo doline so ga komunisti ustrelili v Zdenski vasi, kjer je živel. Že ta prvi politični umor v dolini je vrgel senco na osvobodilno gibanje.

Dobrepoljska “partizanska republika”

Konec aprila in v začetku maja 1942 so prikorakali v dolino prvi partizanski oddelki, na jprej na Jauhe, potem pa v Log pri Kompoljah. To je bil I. bataljon Zapadnodolenjskega odreda s tremi četami, vsaka četa pa s tremi vodi, skupaj okoli 120 partizanov s triglavkami z rdečimi peterokrakimi zvezdami. Pozneje so imeli nekateri v teh zvezdah izvezena še srp in kladivo, za vratom pa so nosili rdeče rute. Verjetno so bili to člani KPS ali SKOJ-a. Tak znak je imel politkomisar bataljona Niko Šilih - Boris Nikič, propadli študent in komunist iz Novega mesta. Komandant bataljona je bil krščanski socialist in poznejši četniški poveljnik Janez Marn - Črtomir Mrak. Tretja štabna funkcija, pri partizanih najpomembnejša, intendantska, pa je bila v rokah Franca Gašperšiča - Črednika, doma iz Trebnjega. Štab so si uredili v še ne povsem dograjeni Lukčevi hiši v Kompoljah, moštvo pa v nižinskem gozdu z jasami v Logu.
Pred prihodom partizanov je bilo treba pripraviti teren, politično obdelati ljudi v smislu zahtev vodstva OF in jih diferencirati, zlasti kmete, med njimi najti sovražnike OF, sestaviti sezname, potem pa likvidirati. S tem namenom je glavni komandant narodne zaščite Hinko Kavčič, domačin, ki ga je na to funkcijo postavila partija, samovoljno odredil mobilizacijo moških od 18. do 40. leta. Zborna mesta so bila določena v vsaki vasi. Kljub grožnjam s posledicami se je pozivu odzvalo komaj 50 moških od približno 300 te starosti. Razburjenje je bilo veliko. Domači partizani so s silo odvedli fante, ki so bili najodločneje proti njim, in jih odgnali izvrševat sabotažna dejanja na železniško progo in na ceste, ki vodijo v dolino od severa, in to na izpostavljena mesta. Španec Nose je naslednje jutro izjavil: “Bomo že pokazali tem klerikalnim hudičem, na ta način jih bomo uničili.” Komunisti so vsako noč mobilizirali več moških za uničevanje komunikacij - železnice in cest ter brzojavnih drogov. Razbili so vse, kar je dišalo po okupatorjih: fašistične embleme, drogove za zastave, dvojezične napise. Tako so v teh ponavljajočih se nočnih akcijah dolino dobesedno odrezali od ostalega sveta na severu, na jugu pa jo odprli za gibanje in promet, vendar samo s partizanskimi dovolilnicami. Italijani so ostali le v svojih dveh utrjenih postojankah, na železniški postaji v Predstrugah in pri Sv. Antonu na Zdenski rebri. V dolino so s partizansko oblastjo prikorakali partizani I. bataljona ZDO. Istočasno so organizirali narodno zaščito iz domačinov, ki so morali s puškami v rokah stražiti na izpostavljenih mestih svojih vasi in prijeti vsakega tujca, ki ni imel dovolilnice za gibanje, ter ga predati partizanski patrulji; te so križarile po dolini. Aretirani ljudje, tudi ženske, ki so prihajale po hrano za svoje družine od drugod, največ iz Ljubljane, so izginjali v partizanskem taborišču v Logu. Nikoli ne bo znano, koliko ljudi so v času rdeče republike pomorili in kje vse so zakopali njihova trupla. Najbolj je znan primer umora ženske, ki so ji prej vzeli otroka in ga dali v rejo Alojzu Mesojedcu v Kompolje, ki je bil brez otrok. Pozneje ga je vrnil očetu. Republika je imela zapore tudi v Janezovi kašči v Kompoljah, kamor so zapirali aretirane ljudi, jih na štabu zasliševali, nato pa po smrtni obsodbi odgnali v Log na “justifikacijo”. Eden glavnih “sodnikov” je bil že omenjeni begunec Albert - “Brico”. Poleg znanih domačinov je bilo umorjenih še kakšnih deset ljudi od drugod, med njimi dve ženski.
Moštvo tega bataljona je bilo sestavljeno pretežno iz Dolenjcev nekomunističnega duha. Tako je skupina partizanov na vse načine prepričevala dobrepoljskega kaplana, naj gre mednje za kurata, češ da samo njihov bataljon še nima duhovnika. Nekateri od njih so se obnašali zelo spoštljivo do župnika in ostalih duhovnikov (tudi beguncev) v fari. Ob srečanju z njimi so sneli z glave triglavke in pozdravili “hvaljen Jezus” namesto zaukazanega pozdrava “smrt fašizmu”.
Za binkoštne praznike je prišel iz Ljubljane pater Odilo kot vizitator tretjega reda. Ko je odhajal iz Ljubljane, je videl, kakor gori Ig pri Ljubljani. Na binkoštni ponedeljek je pri prvi maši s prižnice prosil žene, dekleta in otroke, naj gredo k partizanskemu komandantu in ga prosijo, naj ne izziva okupatorja s sabotažami in streljanjem v smeri obeh postojank, ker mora sprevideti, da bo za to plačalo ljudstvo. Za svarilo je povedal, da gori Ig. Številna deputacija mož je odšla h komandantu. Okoli desetih je prinesel Albert Puncer patru Odilu odredbo, da mora do petnajstih izginiti iz fare. Duhovniki so komandanta bataljona povabili v župnišče in protestirali proti izgonu, ker pater ni napadal OF. Po dveurnem pregovarjanju je dobil pater naslednji dan dovolilnico za svobodno gibanje po vsem osvobojenem ozemlju in da sme s seboj odpeljati živila, ki jih je naprosil za samostanske begunce.

Italijansko maščevanje. prvi vdor v “partizansko republiko”

Zaradi partizanskih akcij je v torek, 26. maja, sledilo italijansko maščevanje. Iz smeri Grosuplje je vdrlo v dolino italijansko vojaštvo, tudi fašisti, s petimi tanki in oklopniki. Streljali so na vse strani, zlasti v gozd Gorico v bližini Marijine cerkve, kjer se je tedaj zadrževal partizanski štab. Okrepili so posadki v Predstrugah in pri Sv. Antonu z moštvom, havbicami, minometi, municijo in hrano. Po hudem obstreljevanju Velikega in Malega Vidma, Gorice in Podpeči so vdrli v oba Vidma ter pričeli razbijati in ropati po hišah. Vdrli so tudi v župnišče in kaplanijo, kjer so se znesli nad župnikom Mrkunom, kaplana begunca Fekonjo pa pretepli. Privedli so 25 z vrvjo zvezanih Videmcev, ki so se skrili pred streljanjem in napadalci v Mihcovi dolini na južni strani vasi. Bili so že vsi krvavi od pretepanja. Prignali so jih do stopnic pred cerkvijo in pokopališčem in jih hoteli postreliti. Po mučnem prepričevanju župnika in kaplanov, da to niso komunisti, so v njih naperjene strojnice umaknili in odvedli vaščane s seboj v dva kilometra oddaljeno postojanko Predstruge, da bi bili med hojo varni pred partizanskimi streli z bližnjega videmskega hriba, kamor so zbežale partizanske zasede in patrole ter nekaj vaščanov. Še isti dan so Videmce izpustili in jim vrnili nekaj naropanih stvari. Skupina moških je bila tudi v cerkvi, pa je prišel za njimi pijan vojak in jih začel pretepati. Med vpitjem, da so Italijani kristjani in kulturni, vsi drugi pa komunisti in ribelli, je skočil na oltar, dokler ga ni kaplan zgrabil, izvlekel iz cerkve in izročil bližnjemu oficirju. Ta mu je s puškinim kopitom dopovedal, da ne gre na oltarju prodajati svojega krščanstva in v cerkvi pretepati ljudi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Gospodinjski tečaj leta 1938 v Jakličevem domu na Vidmu - Od leve sedijo dr. Ludvik Kožuh, kaplan Franc Nahtigal in župan Jože Strnad

Za partizane, ki so se vsemu temu smejali, je bil to italijanski teater, za ljudi pa žalostna resnica v njihovo škodo. Dva dni pozneje smo brali v “Partizanskem glasu” poročilo o italijanskem napadu na Dobrepolje s približno takole vsebino: Dne 26. maja je prihrumela s tanki in kamioni v dobrepoljsko dolino italijanska drhal. Naši vrli partizanski odredi so na vseh cestah in prehodih napravili številne zasede. Pripravili so ročne granate, napolnili strojnice, pripravili po vseh zasedah bencinske steklenice za napad na tanke. S stisnjeno pestjo in z gnevom v duši so nestrpno pričakovali napad tankov. Prvi je pripeljal. Posadka je streljala iz njega s topom in dvema strojnicama. Ko se je približal prvi zasedi, so se že vrgli nanj partizani z gorečimi steklenicami in tank zažgali, da je eksplodiral. Prihrumel je drugi tank. Na tega so se vrgli z ročnimi bombami, odprli oklep, z noži poklali posadko in pometali mrtvake ven. Partizani so tank obrnili v napadajoče italijanske oddelke. Enako so naredili z ostalimi tanki in oklepnimi vozili in v najkrajšem času so bili pognani v divji beg. Na bojišču so pustili mnogo mrtvih in ranjenih, zlasti pa veliko orožja in municije. Po tem strašnem neuspehu si bodo Italijani dobro premislili še kdaj napasti svobodno dobrepoljsko republiko. - Ta številka Partizanskega glasa je bila očitno namenjena Ljubljani in drugim krajem Ljubljanske pokrajine, ker so se na koncu tem partizanskim lažem nasmejali tudi tisti Videmci, ki so bili nekaj dni prej pretepeni in maltretirani. To je navedeno kot primer, da če je propaganda že lažna, ne sme biti neumna in abotna.

Partizansko nasilje nad Dobrepoljci

Partizani so ugotovili, da je dobrepoljska zadruga dobro založena z živili. V skladiščih je bilo pet vagonov moke, zdroba, riža in fižola v vrečah. Mobilizirali so tri kamione ter zadrugo ponoči izropali. Blago so vozili v Kompolje ter še naprej v Struge. Pomagali so jim domači terenci, ki so poskrbeli tudi zase, saj je samo med prevozom od Vidma do Kompolj zmanjkalo 23 vreč bele moke. Naslednje noči so izropali privatne trgovine, občino in prehranjevalni urad. Odpeljali so nad 30 radijskih aparatov, ki so jih ljudje morali predati v hrambo Italijanom, da ne bi poslušali tujih radijskih postaj, zlasti BBC iz Londona. Treba je povedati, da je bila v večino vasi že pred vojno napeljana elektrika. Po vseh vaseh je bila postavljena vaška zaščita, tudi na Vidmu iz štirih fantov: Jožeta Prijatelja, Vinka Peterlina, Antona Kožarja in Alojzija Ivančiča. Ko so videli, da se v novem redu lahko krade, so tudi sami vlomili v zadrugo in pobrali nekaj od preostalega blaga. Po nekaj dneh so jih dobili, vse štiri obsodili na smrt in “justificirali” - politkomisar je bil Niko Šilih - 9. 6. 1942. Justifikacijo so razglasili s plakati kot nacisti na Štajerskem. S temi poboji so si naredili slabo uslugo. Večina ljudi jih ni razumela. Ljudem so se fantje zasmilili. Ob primerjavi njihovih dejanj z dejanji komunistov, ki so pred tem kradli na veliko s kamioni in bi morali biti ti vsi pobešeni.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nova maša Toneta Polda 11. julija 1943 - Novomašnikovi domači so morali ostati doma v Krnici nad Gorjami

V vsaki vasi so organizirali miting kot pripravo na volitve vaških sovjetov. Republika mora imeti tudi iz ljudstva in po ljudstvu izvoljeno oblast. Veliko je govoril Tone Fajfar, krščanski socialist, sopotnik partije. Politično bo Slovenija del Sovjetske zveze s šest urnim delavnikom. Ob tem medklic neke ženske, da rada dela tudi šestnajst ur, samo da ima kaj jesti. Govorci so največ blata nametali na škofa dr. Rožmana, katoliške duhovnike ter na zavedne, verne in delavne dobrepoljske fante in može s pozivom, naj se ne pridružijo belogardistični zalegi. Pojasniti je treba, da takrat še nihče ni vedel, kaj je to. Poznali so le četnike kot kraljevo vojsko v domovini, ki so tiste čase tudi patruljirali po dolini, izogibajoč se konfrontaciji s partizani. Komunistični agitatorji so napadali Mihajlovi?a, komandanta jugoslovanske vojske v domovini, da njegova roparska banda krade, mori otroke in posiljuje ženske. Vaški sovjet bo oblast, ki bo pravično uredila vse gospodarske in socialne razmere v vasi. Vedno pa so govorci poudarjali, da naj bodo člani sovjeta aktivisti OF. Po nekaj dneh mitingov so bile volitve. Ljudi so s silo prignali skupaj, vse od osemnajstega leta starosti naprej. Govornik je najprej opeval pomen prvih svobodnih volitev, nato pa potegnil iz žepa list in prebral nekaj imen vaščanov, kandidatov za vaški sovjet. Vprašal je zbrane, če ima kdo kaj proti kandidatom. Iz strahu, da se ne bi zameril, se v nobeni vasi ni nihče oglasil. Tako so bili izvoljeni vsi vaški sovjeti. Nekateri tovariši so volilce kritizirali, zakaj ne ploskajo in kličejo “živio” novi oblasti. Ljudje so molčali kot grob, okoli njih pa je stala partizanska straža. Nato je voditelj volilnega sestanka vaščanom pojasnil, kaj bo delal novi sovjet. Prva naloga bo popisati premoženjske razmere vaščanov. Vsaka utaja bo kaznovana s smrtjo. Naslednji dan bi morali vsi sovjeti začeti s popisom premoženja, vendar ni bilo nikogar. Zato jih je poiskal oborožen partizan in so morali hoditi od hiše do hiše ter popisovati premoženje, zlasti živino in prašiče. Berači in delomrzneži so bili veseli v pričakovanju, da bodo kaj dobili, vendar ni bilo nič. Uršen - Hegler iz Strug je na prošnjo za pomoč, star je bil sedemdeset let in bolan, dobil kroglo v glavo. Po teh seznamih so pozneje partizani sistematično rekvirirali živino, krompir, moko, mast in druga živila. Kmetom so dajali namesto denarja bone, izplačljive tri mesece po osvoboditvi. Pobrali so tudi popisano metrsko blago v balah iz trgovin, da jim bodo krojači izdelali nove uniforme, ker so bili že precej raztrgani. Te so dobili le njihovi oficirji ter vrhovno vodstvo OF v Tisovcu. Stalni odgovor ljudem je bil, da blago in živila jemljejo zato, da jih ne bodo pokradli okupatorji, kot da bi šlo za neke vrste prisilno hrambo; vse pokradeno bodo dobili nazaj, ko se bodo razmere umirile.

Italijansko bombardiranje in obstreljevanje dobrepoljske doline

Italijani so dobro vedeli, kaj se dogaja v dolini. Partizani so ljudi osumili izdaje, zato so z lepaki pod smrtno kaznijo prepovedali hojo iz ene vasi v drugo. Zaradi te prepovedi so ostala polja neobdelana in trava nepokošena. Italijani so iz zablokiranih postojank nekaj časa mirno opazovali to početje. Sodu pa je izbila dno nova provokacija partizanov, ko so na obletnico Hitlerjevega napada na Rusijo in na kresni večer dva dni pozneje po vseh vrhovih zakurili kresove in metali rakete. Tako so že 24. junija ob petih zjutraj prihrumeli avioni “Caproni”, bombardirali Podgoro in Kompolje v več naletih ter streljali z letalskimi strojnicami po vaseh in bližnjih gozdovih. To so ponavljali še ves julij. Ljudje te vrste nasilja še niso bili vajeni, zato so letala vzbujala strah in grozo. Še sreča, da je eksplodiralo manj kot polovica teh po 60 kg težkih bomb. Neeksplodirane bombe so partizani pobrali in jih odpeljali v svoje orožarske delavnice. Bombardirali so tudi Ponikve in vas Pri Cerkvi. Vasi so napadli tudi s topovi iz Velikih Lašč. V Podgori je bila ubita starejša ženska, v Strugah pa poštar. Veliko hiš in gospodarskih poslopij je bilo porušenih ali požganih. Dobrepoljska dolina je doživela že drugi, veliko hujši ognjeni krst po zaslugi partizanov.
Ljudje so v strahu pred bombardiranjem in obstreljevanjem povsem spremenili način življenja. Vse gorljive predmete so znosili iz hiš in gospodarskih poslopij na polje in v gozdove. Tudi niso več živeli doma. Potikali so se po gozdovih, jamah, obokanih kleteh in si v brežine izkopavali zaklonišča, v katerih so se stiskali ure in ure ob letalskih in topniških napadih. Razen ene ženske na polju ni bil v navzkrižnem streljanju partizanov in Italijanov nihče ubit ne ranjen. Ljudem so partizani pobrali vsa kolesa, ki so se večkrat predrla in so jih morali krpati, pa niso imeli zračnih tlačilk. Partizan je najprej prosil, naj mu jo kdo posodi, nato pa jo je zadržal “v imenu partizanske vojske”. Kolo so vzeli tudi kaplanu. Ta je potem nahujskal dekleta po vaseh, da jim ne smejo dati ne kruha ne mleka, dokler kolesa ne vrnejo. Ob preklinjanju so vzdržali ta bojkot celih osem dni, potem pa so pripeljali kolo nazaj.

Partizansko nasilje narašča

Po osvoboditvi doline in blokadi obeh italijanskih postojank je bilo treba sicer še naprej bombardirano in obstreljevano “osvobojeno ozemlje” formalno razglasiti. Dr. Brilej je prinesel z vrhovnega vodstva OF v Tisovcu župnijskemu uradu celo vrsto naredb, ki naj jih kaplan 31. maja na prižnici slovesno razglasi. Naredbe so bile sledeče: “Oklic priključitve dobrepoljske doline k svobodnemu slovenskemu ozemlju”, “Vse državljanske pravice, z izjemo volilne pravice, se suspendirajo”, “Na svobodnem ozemlju je prepovedano vse okupatorjevo in domače časopisje, razen partizanskega tiska”, “Vsem uradom je prepovedano uradovati z okupatorskimi oblastmi”, “Pošta ne sme več prihajati v dolino”, “Uvaja se partizanska cenzura”, “Prepovedani so italijanski napisi in parole”, “Iz šol se morajo takoj odstraniti slike Mussolinija in kralja”. Novi učni načrt za šole je obsegal le propagando za OF in petje partizanskih pesmi, pri verouku pa pojasnjevanje krščanskega socializma. Napisana je bila tudi naredba o večjem sodelovanju z OF, ker se bo vsaka abstinenca in vsako nerganje najstrožje kaznovalo.
Vsak ukaz se da obiti, zato je v glavni stan na položaju, ki je obstajal iz enega šotorskega krila, kmalu romal partizan s pismom sledeče vsebine: “Z veseljem smo sprejeli vaše naredbe o ureditvi na novo osvobojenega ozemlja, saj je gotovo, da ljudstvo komaj čaka, da se tudi formalno razglasi to, kar je dejansko že izvršeno. Toda, kakor je vašemu štabu zadnji zakon volja nadrejenih, tako je tudi za nas v cerkvenih stvareh zaenkrat še cerkveni zakonik merodajen. Ta pa prepoveduje s prižnice oznanjati stvari, ki niso strogo verskega značaja. Ker pa je v vašem interesu in v interesu ljudstva, da se to čimprej razglasi, prosimo, da dobite čimprej od škofijskega ordinariata tozadevno dovoljenje, da bomo mogli vaši želji in pričakovanju ljudstva ustreči. Smrt fašizmu - svobodo narodu!” Pismo mu je izročil kaplan, odgovora nanj pa ni bilo. S takimi in podobnimi ukazi duhovščine niso več nadlegovali. Povsod ni bilo tako. V struški cerkvi je bilo pismo prebrano. Ljudje so med poslušanjem jokali. Pozneje so morali v tej farni cerkvi poslušati še razna poročila in odstavke iz Poročevalca, smrtne obsodbe duhovnikov in drugih. Celo prižnica je morala biti v njihovi službi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Fantje in dekleta iz Male vasi leta 1943

Zaradi prepovedi gibanja in prehoda iz ene vasi v drugo je trpelo tudi versko življenje. Očitno so hoteli komunisti ljudi odtrgati od Cerkve in vere, kjer so edino dobili spodbudo in tolažbo. Zadnjo nedeljo pred uveljavitvijo tega ukaza je kaplan zadnjič pridigal in naročil ljudem, naj se zbirajo vsak večer vsi vaščani pri vaški kapelici ali v podružnični cerkvi in tam molijo rožni venec, litanije in druge molitve ter tako potolažijo božjo jezo, izprosijo mir in rešitev domovine. Okupatorski pritisk je nekoliko popustil, zato so ljudje v svojih domovih bolj ali manj normalno živeli. Ob večerih so se zbirali k skupnim molitvam in prošnjam Bogu, tako da skoraj nihče ni manjkal. Vse ljudstvo je bilo na kolenih in molilo tudi za tiste, ki ga pehajo v nesrečo. Partizani so bili tako neumni, da so mislili, da ljudje molijo za njihovo komunistično zmago. Zato so večkrat kot častna straža asistirali tem molitvam in so morali stati v pozoru celo uro. Ob nedeljah so menjaje molili ves dan, ker niso smeli k fari k sv. maši. Tudi k spovedi in obhajilu niso smeli. Duhovniki so se znašli ter brez vsakih dovoljenj, oblečeni v talar in kolar hodili od vasi do vasi, ljudi spovedovali in obhajali. To so bili nepopisni prizori. Cela vas se je zbrala s svečami v rokah ob prvi hiši in spremljala duhovnika do sredine vasi, kjer so naredili lesen oltar. Dokler niso bili vsi spovedani, je cela vas vztrajala v molitvi pred Najsvetejšim. Molitve je spremljala sveta pesem, kar je trajalo v vsaki vasi po več ur. Ko je bilo vse končano, so prav tako v procesiji spremili duhovnika do zadnje hiše v vasi. Ko je duhovnik blagoslovil ljudstvo z Najsvetejšim, so klicali: “O Bog, zakaj greš od nas!” Na ta način je bilo za prvi petek julija nad 2000 obhajil, več kot druge prve petke. Samo v vasi Kompolje in Podgora niso pustili opisanega načina božje službe, vendar sta tudi tam na skrivaj spovedala vse vaščane dva kaplana, ki sta brez dovoljenja prišla v obe vasi. Komandant vaške zaščite ju je prišel ob enajstih ponoči iskat, da morata na zahtevo komandanta bataljona takoj v taborišče. Fant je slišal nekaj krepkih, da če ima komandant bataljona kaj opraviti s kaplanoma, naj pride na Videm št. 2, kjer kaplana stanujeta. V taborišču nista ničesar izgubila in nobenega komandanta ne bosta spraševala za dovoljenje, če smeta spovedovati ljudi. Narodni zaščitnik je nesel ta odgovor komandantu. Odnosi med duhovniki in partizanskim vodstvom so se pričeli krhati.
Razmerje med partizani in duhovniki je bilo v začetku dokaj znosno, saj so bili vodilni partizani v dijaških letih celo kolegi kaplanov. Zato proti njim niso tako surovo nastopali kot drugod. Videli so tudi, da nimajo za seboj množične ljudske podpore, posebno še po uboju štirih fantov junija 1942 in po umoru dveh premoženjskih Kompoljcev, Babiča in Mustarja 4. 7. 1942 v Logu.
V bližnjem Tisovcu se je mudil Izvršilni odbor OF s Kidričem in Vidmarjem na čelu. Razdelili so si tudi ostale funkcije: dr. Brilej je bil zunanji minister, dr. Bebler vojni, Kocbek pa prosvetni minister. Ni pa bilo notranjega ministra Stanovnika, ki je bil s provokacijo partije izdan Italijanom in ustreljen. Stanovnik se je namreč odločno uprl umoru prof. dr. Lamberta Ehrlicha. V Tisovcu so bili še drugi funkcionarji OF: Tone Fajfar, pesnik Tone Čokan, dr. Dermastja, Jože Brejc, štabni intendant Golob ter več vodilnih tovarišic partizank. Politični komisarji so bili večinoma španski revolucionarji in veliki vojvode, ki se z navadnimi partizani niso družili in ne uživali enake hrane (krompir, fižol, močnik, mleko). Bili so gospodje, zmeraj varno skriti in zastraženi. Ljudje v dolini so se zaradi partizanskega nasilja, ki je postajalo že pravi boljševiški rdeči teror, odvračali od njih. Začeli so jih sovražiti, ker so ravno toliko izzivali Italijane, da so ti z minometi od Sv. Antona in s topovi z bližine železniške postaje Velike Lašče obstreljevali vasi po dolini ter bližnje gozdove z oddaljenimi Jauhami vred. Kakor hitro se je pojavila v vaseh blizu obeh postojank močnejša italijanska patrulja (najmanj 30 vojakov s puškomitraljezi), so partizanske zasede že po nekaj strelih panično zbežale. Za hiter beg so jim služila kolesa, drugače pa tek. Podgoriški možakarji, ki so služili v prvi svetovni vojni na italijanski fronti kot avstro-ogrski vojaki, so jih celo ustavljali: “Kam pa bežite, fantje? Ustavite se tamle za bregom in naženite Lahe!” Ljudje Italijanov (Lahov, makaronarjev ali polentarjev) niso marali. Sovražili pa so tudi komuniste z njihovimi rdečimi zvezdami in rdečimi rutami za vratom.
Ob neki priliki je kaplan Lavrih v drastičnih podobah slikal trpljenje in bedo ljudstva, ki so ju prizadejali partizani. Komandir ga je mirno poslušal do konca, potem pa kaplanu odgovoril: “Že, tovariš, kaj še vedno ne razumeš? Saj prav to je naš cilj!”
Kaplana so večkrat klicali na zagovor v taborišče, češ da ustanavlja belo gardo. Bil je dober govornik in diplomat in jim je rekel, da je prav, če imajo en bavbav, saj se ne boje ne hudiča ne Boga. Komisar je bil nad tem odgovorom silno presenečen ter je kaplana opozoril, naj spodobno govori, ker mu utegne slaba presti, saj imajo proti njemu več kot 300 ovadb.
Tako je postajalo razmerje do duhovščine zmeraj bolj napeto, dokler ni prišlo do razkola. Prvi udarec je padel na komandanta bataljona in na politkomisarja. Oba sta bila odstavljena na ta način, da sta bila povišana za komandanta in komisarja Dolenjskega odreda. Novi komandant je postal trboveljski rudar, politkomisar pa mariborski gledališki igralec. Oba sta bila po opisu nekega njunega znanca popolna divjaka in organizirana komunista. Takoj ob nastopu funkcije sta na Vidmu sklicala sestanek ljudstva, kjer sta zabavljala zoper pasivno zadržanje: “Kakor na morišče tako prihajate sem!” Komisar je nadaljeva l, da bi morali priti na sestanek s pesmijo in vriskanjem in čimbolj pomagati partizanom, ki se borijo za njih. Nadaljeval je, da je nastalo neko podtalno rovarjenje, ki so ga vodili dobrepoljski vrhovi. Vse se je godilo po njihovi volji, sedaj pa jim je odklenkalo. Ta gnoj, na katerem ne more nikdar zrasti svobodna Slovenija, je treba takoj odstraniti s sveta, pri čemer morajo pomagati domačini.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranci iz Podgorice 1944 - Franc Erčulj, Ivan Hočevar, Tone Zevnik, Tone Jakič, in dva Toneta Šoprar (Šporarjev in Gregorjev) - Vsi, razen Šporarjevega Toneta, umorjeni leta 1945

Ljudje so takoj spoznali, koliko je ura. Kaplanija je dobila stražo v osebi Alberta Puncerja, komandanta vaške zaščite, ki je bil tudi odstavljen s svojega položaja. Pred nosom se mu je izmuznil kaplan Lavrih sredi noči in odšel neznano kam. Dva dni ga je iskala cela četa in pretaknila vso dolino, vendar ga ni našla. Vdrli so v njegovo stanovanje in vse pretaknili. Njegove fotografije so razmnožili in poslali vsem četam kot tiralico za njim. Začeli so proces proti komandantu odreda Janezu Marnu, češ da je on kriv, da je kaplan Lavrih pobegnil, ker ga ni dal ustreliti takoj, ko je bil obsojen na smrt. Nalog za to smrtno obsodbo sta dala Kidrič in partija. Marn je spoznal, da gre za komunistični obračun z nekomunisti v celotnem Zapadnodolenjskem odredu, ki so se kakorkoli izpostavili proti njim. Zato je s svojimi somišljeniki v odredu pobegnil neznano kam, tako da ni prišlo do oboroženega razkola v partizanski vojski. Posledica tega je bilo čiščenje z likvidacijo preostalih protikomunistov in utrjevanje partije v celotni partizanski vojski, vključno z znanim Kardeljevim poveljem o likvidaciji vseh duhovnikov v četah, kulakov itd. Povelje je nastalo tudi na dobrepoljskih izkušnjah komunističnega dela pripadnikov partizanske vojske. Partizani so na Vidmu zastražili vse ostale duhovnike, kar je trajalo do 7. julija, ko so v severni del doline, na Videm in v Podgorico, vdrli močni oddelki italijanske vojske ter se vkopali na posameznih točkah kot na fronti in v vaseh pred hišami ter hlevi. Ljudje so bili prepričani, da je prišla ura rešitve in jih bodo tuji vojaki zavarovali pred partizani. V južnem delu doline so partizani izvedli mobilizacijo ljudi obeh spolov od 18. do 40. leta. Kopati so morali jarke in postavljati barikade. Povedali so, da je ta dolina enodušno nastopila proti njim, zato se od tod ne umaknejo, čeprav bo vse uničeno. Res so z okoliških bregov ponoči streljali proti Italija nom in se jim na Vidmu celo tako približali, da so z ročnimi bombami dva ubili in jih nekaj ranili. Italijani pa so iz svojih rovov divje streljali z mitraljezi in minometalci po Podgorici in Vidmu ter po bregovih, od koder je še priletel kakšen izstrelek partizanov. Divje streljanje se je ponovilo še naslednjo noč, ko so se italijanske zasede začele obstreljevati med seboj, misleč, da jih napadajo partizani. Pred domačo hišo opisovalca teh dogodkov so imeli pod oknom skopan zaklon in streljali so iz njega. Kakšnih šeststo metrov stran proti Bruhanji vasi so imeli podobne zaklone sredi njive s koruzo, ki so jo delno pokosili zaradi preglednosti. Od tam so z minometalci in z mitraljezi streljali po vasi, tudi po domačiji, kjer so bili zabarikadirani vojaki, tako da so ti morali iskati kritje pred italijanskimi svinčenkami in minami. Po dveh dneh streljanja smo samo na strehah hiše in gospodarskih poslopij ter na dvorišču in v sadovnjaku našteli petintrideset eksplozij, v celi vasi pa na stotine. Veliko min ni eksplodiralo. Ljudje so se morali skrivati v obokanih kleteh, italijanski vojaki v vasi pa po hlevih in za zidovi. Kozolci in skednji so bili prazni, brez krme; zato ni prišlo do požarov.

Nove italijanske represalije

Popoldne tretji dan so Italijani naredili racijo po vasi in prijeli vse moške od sedemnajstega leta naprej. Doma so morali vzeti lopate in krampe ter so jih močno zastražene odgnali v gozd Gorico v bližini Marijine podružnične cerkve. Ženske so se zgrozile. Poklicali so župnika Mrkuna, ki se je začel pogajati in je dopovedal Italijanom, da so prijeti vaščani kmetje in ne partizani, da niso nič krivi za nočno streljanje, česar so bili obtoženi. Na koncu so jih le spustili domov. Naslednja noč je bila mirnejša, kar zadeva streljanje. Četrti dan so po begu vaščanov pobrali svoje stvari in odšli. Hkrati so ljudi zastrašili, da bodo dolino obkolili ter jo uničili s topovi in z letali. Podgoričani in Videmci so se teh groženj ustrašili in se s culami v rokah ter z govejo živino in prašiči umaknili, prvi v Zdensko vas, drugi pa na Cesto. Zavetje so našli pri dobrih ljudeh v teh vaseh, ki sta bili v varstvu italijanskih posadk v Predstrugah in pri Sv. Antonu. Izpraznjene vasi, v katerih so Italijani razbili in pokradli po hišah, preden so se umaknili, še tisto premoženje, ki je ostalo ljudem, so zasedli partizani. Jezili so se na vaščane, zakaj so nasedli italijanski propagandi in odšli pod varstvo njihovih posadk ter jih pozivali nazaj. Dolina je bila tako spet prepuščena partizan om in italijanskemu topniškemu obstreljevanju iz Velikih Lašč. Severni del doline do daljave dveh kilometrov so obstreljevali tudi s težkimi bredami. To so bile strojnice na posebnih podstavkih, ki so jih zaradi teže prenašale mule. Streljali so na vse, kar se je premikalo.
Ljudi se je loteval obup. Košnje ni bilo. Kaj bodo pokladali živini čez zimo? Konec julija je dozorevala pšenica. Kako jo požeti, povezati v snope ter vzdeti v late, da se bo posušila in bo kaj jesti. V času žetve so se zbrale žanjice iz cele vasi Podgorica, začasno živeče v Zdenski vasi, in prosile Italijane, da jih ne bi obstreljevali na polju. V nekaj dneh so požele vso pšenico od njive do njive. Otroci so vezali snope, nakladali na vozove in jih s konji zvozili do domačih kozolcev v zapuščeni vasi ter jih vzdeli. Partizani so spraševali, kje so fantje in možje, da ne pridejo delat. Tudi zanje je bila ta pšenica dragocena, ker so morali prav tako živeti od kruha kot kmetje. Podobno so poželi pšenico Videmci, ki so živeli v vasi Cesta.
Spodnji južni del doline, ki je bila v izključni partizanski posesti, so ves ta čas Italijani obstreljevali s topovi. Zaradi zažigalnih granat je zmeraj kje gorelo.

Začetek upora proti rdečemu terorju

Po končani žetvi in umiku ljudi s polj se je obstreljevanje nadaljevalo. V začetku avgusta so razdejali tudi Mali Videm. Župnišče je gorelo in tlelo skoraj teden dni. Zadeta je bila tudi farna cerkev. Ženske iz Kompolja so prosile župnika Mrkuna, naj posreduje pri Italijanih, da ne bodo več obstreljevali njihovih vasi. Kompolje je največja vas v dolini z okoli stodvajset hišnimi številkami. Župnik jim je svetoval, naj gredo ženske, iz vsake hiše po ena, v procesiji s križem in molitvijo k maši k Sv. Antonu, nato pa prosijo komandanta postojanke za ustavitev obstreljevanja njihove vasi. Komandant jim je obljubil, da bo prošnjo uslišal, kolikor bodo dopuščale razmere. To se je tudi zgodilo. Italijani so potem topovski ogenj preusmerili v okolici vasi in v Log. Partizani so še isti dan zvedeli, kaj se je zgodilo. S kolesi so se proti večeru pripeljali iz taborišča in iskali ženske, ki so bile pri Sv. Antonu. Hoteli so jih nekaj odvesti in ustreliti blizu ceste proti Četežu v Medvejekih, kjer so popoldne skopali jamo. Vaščani so pričakovali partizansko maščevanje, zato so se vse ženske iz procesije, okoli osemdeset, poskrile v vasi in pred njo v gr movje. Uspelo jim je prijeti dve, Kumančno in Pepno mamo, ki sta vpili na pomoč. Vaščani so se z vseh strani zgrnili v sredo vasi. Vsak je imel kaj v rokah: vile, motiko, kladivo ali drugo orodje. Ljudje so partizane obkolili in jih zrinili k lipi. Dogovorili so se, da ne bodo pustili nobene ženske odpeljati iz vasi. Njihov poveljnik je uvidel, da ne morejo ničesar proti množici, ki je vedno bolj pritiskala, zato je zavpil: “Stojte, drugače bomo streljali!” Vsi so prijeli za puške in se postavili v bran. Vaščani so obstali, partizani pa so obe ženski izpustili. Poveljnik je govoril, da niso nameravali nikogar ubiti, temveč so le hoteli zvedeti, kaj so se ženske dogovorile z Italijani. Ko so zvedeli za vzrok njihovega obiska pri italijanskem komandantu, kar so tako že vedeli, so si nadeli puške na ramena in se odpeljali.
To je bil verjetno v partizanski republiki avgusta 1942 prvi primer spontanega upora ljudi proti rdeči oblasti, ki se je za prebivalce doline končal brez posledic.
Ta opis razmer v dobrepoljski dolini do konca avgusta 1942, ko so okupatorji ponovno zasedli vso dolino, streljali talce in ljudi gonili v internacijo, je le del zgodovine. Govori nam, kaj vse so morali prestajati pod komunistično oblastjo, preden so kot vaški stražarji v začetku septembra 1942 prijeli za orožje. Tako so ljudem vse do italijanske kapitulacije septembra 1943 zagotavljali mir in varnost. To pa je že druga zgodba.

Viri

1. Publikacija “Dobrepoljska Hirošima”. Avtor France Nučič.
2. Publikacija “Struge, zamolčani zločini”. Urednik France Nučič.
3. “Ustanovitev in razvoj dobrepoljske republike”. Avtor N. N.
4. Pismo Ludveta Hrena, domačina in enega od poveljnikov vaških straž v Dobrepolju; sedaj Argentina.
5. Pismo Pavleta Nonceka, doma iz Kompolja; sedaj Argentina.