Avtor: Peter Sušnik

Današnji vsakoletni obisk Kočevskega Roga, ki predstavlja simbol za vsa morišča in grobišča širom slovenske zemlje, je priložnost za kratek in vendar tehten premislek o pomenu povojnih dogodkov.
Tragedija, ki je po koncu druge svetovne vojne prizadela in razrezala slovenski narod, je še danes živa in boleča. Tragedija, ki so jo uprizorili samooklicani narodovi voditelji, je bila in ostaja človeku nedojemljiva. Tisoče drugače mislečih ljudi so požrla brezna in fojbe po celi slovenski zemlji zato, da so napravili pot ideologiji, ki Boga ni priznavala in je tako v samem bistvu nasprotovala narodu, ki mu je zavladala.
To je bila uvertura v najbolj žalostno obdobje slovenske zgodovine. Obdobje preganjanja vseh, ki so tolmačili revolucijo in njene dosežke drugače od zapovedanega, je pustilo za seboj veliko praznino vsem povojnim generacijam. Po letu 1945 je mladina smela slišati le eno razlago zgodovine, kjer pa Rog ni imel svojega mesta. Molk o resnici revolucije je pustil za seboj le prazen prostor za vzgojo mladih o dosežkih zmagovite strani, ki so bili vedno prikazani v superlativih. Se je mogoče čuditi, da velik del Slovencev, mlajših od petdeset let, prizna, da je za povojne dogodke zvedel šele v osemdesetih in devetdesetih letih?
Zaukazani molk, ki je bil z grožnjami uveljavljen tudi za družinskimi zidovi, je preprečil tudi tistim, ki so vedeli resnico, da bi govorili. Ta molk se, žal, ni končal s propadom socializma, pač pa še vedno traja. Strah je še tako velik, da svoboda govora ostaja le prazna fraza. Mladi pripadniki slovenskega naroda nastale vrzeli ne čutijo. Spretna manipulacija tistih, ki so revolucijo vodili in kasneje negovali njena izročila, je, da je zgodovina nekaj, kar je najbolje pustiti pri miru. Vendar se je temu potrebno upreti.
Slovenija je z nečloveško zločinskim pristopom k revoluciji izgubila del naroda, ki bi vnesel drugačnost v miselnost in delo današnjih prebivalcev. Totalno izničenje nasprotnika in njegovih idej je prineslo izkrivljeno sliko slovenskega izobraženstva in tako posledično tudi vplivalo na znanje mladih. Zaradi revolucije in njenih posledic je Slovenija danes v Evropi drugorazredna država. Ta drugorazrednost se sicer pripisuje gospodarstvu in pomanjkanju denarja, a problem je veliko večji.
Tranzicija gospodarstva bo enostavna, če jo primerjamo s še ne začeto tranzicijo duha in miselnosti. Socializem je prinesel način razmišljanja, ki je Evropi tuj. Težko bomo v Evropi enakovredni, če bomo vztrajali v ohranjanju idej in navad socializma. Tragedija povojnih dogodkov je za državo pohabljenost, ki vedno znova dokaže, da smo za normalno življenje nezmožni.

Avtor slike: Bogomir Stefanie ml.

Opis slike: Kočevski Rog 1997 Bogomir Stefanie ml.

Odnos do tega svetega kraja in z njim povezano tragedijo bo moral imeti vsak Slovenec. Kljub vsem drugačnim prizadevanjem, ta kraj in njegova tragična zgodovina ostajata realnost in do te realnosti ni mogoče ostati brezbrižen, mlačen, indiferenten. Vsi čutimo in bomo čutili posledice dogodkov, izvršenih v imenu revolucije.
Kočevski Rog, ki je danes simbol žalovanja za vsemi, ki počivajo na katerem izmed neštetih krajev po Sloveniji, ne bo ugasnil z dnem, ko bo svoje življenje zaključil poslednji domobranec. Jutri bo to moral postati kraj pomnenja in opominjanja. Rog bo romarska pot slovenskega naroda, ki bo s kričečim molkom in očitajočimi brezni nazorno pokazal, kaj prinese človeška izprijenost in kaj pusti za seboj brat, ki dvigne roko nad brata.
Prihodnost bo morala prinesti tudi spravo, ki bo več kot le simbolični stisk rok. Pretrgati je potrebno molk in spregovoriti. Tako tisti, ki molčijo iz strahu, kakor tudi tisti, ki se skrivajo za slabim spominom. Ali smemo breme sprave odložiti na naše potomce?
Prvi korak do sprave je priznanje, da za poboje ni bilo opravičila. Še danes nekateri vztrajajo, da za vse to obstaja opravičilo. Še danes so ljudje in politične stranke, ki želijo poveličevati nosilce revolucije. Dokler bo tako, bo sprava ostala prazen pojem. Na krvi tu ležečih je nastal imperij zla, ki ga je svet obsodil. Obsoditi moramo napake preteklosti in ljudi, kijih poveličujejo.
Brez sprave, priznanja in obsodbe bomo ostali odločilno pohabljeni pri naših prizadevanjih za Evropo. Kako lahko drugi pričakujejo od nas, da bomo živeli z njimi v sožitju, če ne znamo živeti v sožitju med seboj?
Prav posebnega pomena je simbolika, da vsako leto junija meseca obhajamo dva pomembna spominska dneva, ki sta slovensko zgodovino odločilno zaznamovala: slovesnost v Kočevskem Rogu in dan državnosti.
Skoraj pol stoletja po usodnih in tragičnih dogodkih je s samostojno državo nam in našim potomcem dana možnost, da dokažemo, da smo sposobni živeti v sožitju, tudi v preizkušnjah. Povojne žrtve nam morajo biti v spodbudo, da si prizadevamo za pravično in pošteno državo in da odgovorno izberemo državne voditelje. To je naša dolžnost do vseh, ki so se pred mnogimi leti z upanjem vračali na svoj dom, a jih je izdaja pripeljala do prezgodnje smrti. Naj njihove žrtve ne bodo zaman.