Avtor: Marijan Smolik

Slovenska kulturna akcija (SKA) je januarja 1996 tudi Zavezi poslala svoje 161. izdanje s prošnjo za “Vaš pretres in presojo”. Urednik Justin Stanovnik me je naprosil za predstavitev 326 strani dolge knjige, s čimer pa sem odlašal, ker se mi je zdela vsebina precej težka in oddaljena od običajnih člankov v naši reviji. Ko pa je avtor letos poleti sam predstavil knjigo na srečanju Slovenije v svetu pri frančiškanih v Ljubljani in v oddaji Naš gost Radia Ognjišče 19. julija, avtorja pa je prikazala tudi Družina v številki 32, sem se lotil pisanja.
Avtor se je na zavihku knjige predstavil z najnujnejšimi podatki: rojen je bil 17. julija 1919 v kraju Šmarje-Sap. Kot železničarjev sin se je večkrat selil in je v osnovno šolo hodil na Dovjem in na Jesenicah. Gimnazijo je maturo končal 1938 v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Nato je vstopil semenišče v Ljubljani, kjer je študiral na teološki fakulteti. Leta 1944 je bil posvečen za duhovnika, škof Rožman ga je imenoval za prefekta v dijaškem zavodu Marijanišče. Leta 945 je odšel v begunstvo in 1948 v Argentino. Teološki doktorat je napravil 1950 na Slovenski teološki fakulteti v Argentini. Kaplanoval je na argentinskih župnijah in od 1954 je kaplan v vojaški bolnišnici v Buenos Airesu s činom podpolkovnika. Predaval je cerkveno pravo na Slovenski teološki fakulteti, v škofijskem semenišču v Paraná in od 1982 na teološki fakulteti univerze Del Salvador. Že od 1981 je generalni vikar škofije San Miguel, 1989 je postal papežev častni prelat. Od 1994 je generalni direktor vseh škofijskih šol, ki jih je v “njegovi” škofiji nad 30 z več kot 10.000 gojenci.
Te suhe podatke se mi je zdelo potrebno našteti, ker večina bralcev Zaveze knjige ne bo dobila v roke in ker razodevajo eno izmed uspešnih “usod” naših izseljencev, da se tudi mi z avtorjem lahko veselimo uspehov, ko navadno beremo samo o trpljenju in porazih.
V omenjenem radijskem pogovoru je avtor natresel še nekaj podrobnosti, ki jih bom zarisal ob pregledovanju zajetne knjige. Posebej dragocen pa se mi zdi drobec iz medvojnega življenja bogoslovcev, ki še v celoti čaka na predstavitev, doživljali pa so ga mnogi Gogalovi sošolci, ki so opisani v knjigi Palme nučeništva.
Leta 1941 so še pred nemškim napadom izpustili bogoslovce domov. Ko so Ljubljano zasedli Italijani, so se lahko vrnili, le za Gorenjce je bilo težje, ker vlak zaradi razstreljenih mostov ni vozil. Težava je nastala ob začetku počitnic, ko je vodja semenišča, stolni prošt dr. Ignacij Nadrah sporočil, da v semenišču nihče ne more ostati. Notranjcev in Dolenjcev to ni prizadelo, pač pa Gorenjce, saj so bili njihovi domovi za neprehodno državno mejo. Roman Malavašič, ki je bil predsednik Drušitva slušateljev teološke fakultete, in Gogala kot predsednik Cirilskega društva, sta poskrbela, da so mogli gorenjski bogoslovci v teh in naslednjih počitnicah iti k dobrim družinam. (Tudi za štajerske bogoslovce so poskrbeli na enak način, čeprav ti niso stanovali v semenišču, ampak pri jezuitih.) Gogala je zato preživljal vojne počitnice v Šentjoštu in tam doživel pozneje tudi partizanski napad na prve vaške straže in požig vasi.

Avtor slike: Sebastijan Kocmur

Opis slike: Mirko Gogala na tiskovni konferenci Sebastijan Kocmur

Tudi naslednji podatek iz radijske oddaje je dragocen za medvojno zgodovino semenišča. Kot prefekt v Marijanišču in ker je bil povezan s Šentjoštom, se je tudi Gogala v maju 1945 odpravil na Koroško. Srečno se je pridružil skupini bogoslovcev, ki so bili že diakoni, in profesorjev fakultete, ki jih je vodil dr. Alojzij Odar. Spominja se, da je trezni profesor cerkvenega prava takrat kljub splošnemu prepričanju, da odhajajo samo za nekaj tednov, napovedal, da se še nobena emigracija ni vrnila domov. Ta skupina je na Koroškem dobila prvo zavetje na škofiji v Celovcu, nato pa so jih Angleži res prepeljali v Italijo, kjer je ljubljansko semenišče našlo zavetje najprej v Monigu, nato pa v Praglii. Profesorji so takoj uredili študij kot nadaljevanje ljubljanske fakultete, pri čemer jim je do pravne ureditve pomagal jezuitski p. Prešeren v Rimu. Ker Gogala ni bil več bogoslovec, ampak že doktorand, je moral živeti na neki župniji v kraju Vittorio Veneto, nato pa mu je p. Prešeren preskrbel mesto taboriščnega duhovnika v rimski Cine Citta. Od tam je hodil študirat na rimsko papeško univerzo. Zaradi partizanskih agentov v taborišču je moral od tam proč in je ob izbiri ali v ZDA ali v Argentino izbral to državo, v katero je odšla večina slovenskih družin.
Gogala je v svoji knjigi ponatisnil predavanja, ki jih je v različnih letih imel v okviru rednih kulturnih večerov Slovenske kulturne akcije. Bili so nekaka posledica dejstva, da so se slovenski begunci v Argentini ustalili. Morali so zavestno čim bolje urediti svoje življenje, pa tudi odnos do komunistične Slovenije. Predavanja iz let 1962–1994 so v knjigi razvrščena po časovnem zaporedju. Slovenski jezuitski profesor filozof dr. Alojzij Kukovica je v Spremni besedi (str. 16) zapisal: “S temi predavanji je dr. Gogala takorekoč oral ledino med nami. Zato tudi ni čudno, da niso vsi in takoj sprejeli vseh njegovih pogledov in ponujanih rešitev. Tega se je sam in prvi zavedal in je zavestno in hote sprejel nase to tveganje … Poslušalci smo odhajali z njegovih predavanj v zavesti, da so med nami mnoga vprašanja, na katera nismo mislili ali pa tudi ne hoteli misliti.”
Prvi dve predavanji s skupnim naslovom “Exul familia” sta za večino bralcev knjige, ki cerkvenega življenja v Argentini zadnjega pol stoletja ne poznajo, seveda popolna novost. Ob povojnem množičnem begunstvu, izseljevanju in naseljevanju je papež Pij XII. z apostolsko konstitucijo, ki se začenja z navedenima besedama 1. avgusta 1952, cerkvenopravno uredil duhovno skrb za ljudi, ki so iz različnih razlogov iz urejenega domačega okolja prišli v tujino. Od tega leta naprej so lahko v okviru tradicionalnih škofij nastajale župnije in škofije, ki niso bile teritorialno urejene, ampak so duhovniki in škofje imeli pravice in dolžnosti do rojakov svojega naroda in jezika. Ob desetletnici tega prelomnega dokumenta je dr. Gogala imel ti dve predavanji. Leta 1965 je predaval o zakonu, družini in narodnosti in njihovih pravnih temeljih. Naslednje zelo zanimivo predavanje o teologiji dialoga je 1968 moglo nastati šele v pokoncilskem času, ko je katoliška Cerkev zavestno hotela biti v dialogu z drugače mislečimi. Tega slovenski katoličani prej nikakor niso bili vajeni. Za izhodišče je predavatelj imel okrožnico Pavla VI. o Cerkvi “Ecclesiam suam” iz leta 1964. Preberimo si še avtorjev uvod v ponatis tega predavanja: “Med nami (je bila) beseda dialog sicer na dnevnem redu, vendar na zelo ‘slabem glasu’. Saj nas je vedno znova spominjala na dialog s komunisti, pri katerem je bil udeležen sam Vatikan. To novo zadržanje do komunistov je vpeljal v Cerkev Janez XXIII., ki je tudi sklical 2. Vat. koncil. Ta papež je sprejel Adžubeja in Hruščeva, posredoval je za mir med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami severne Amerike. Kasneje je Pavel VI. navezal dialog tudi s Titovo vlado in končno z njo podpisal ‘protokol’ (25. junija 1966). Če sedaj gledamo nazaj na te dogodke, laže razumemo, da se vse to ni zgodilo brez vodstva božje Previdnosti. Janez XXIII. je s tem ravnanjem zabijal zagozde v razpoke, ki so se pokazale na berlinskem zidu, da bi se vedno bolj širile. Pavel VI. je to njegovo delo nadaljeval, dokler ni prišel Janez Pavel II. in zadal berlinskemu zidu ‘milostni’ sunek, da se je dokončno zrušil. Zato naša politična emigracija, ki je izrazito protikomunistična, dialoga Vatikana s komunisti ni in ni mogla razumeti, še manj pa odobravati. Vse to je imelo za posledico, da se nam je zameglil jasen pogled na dialog sploh. Nismo ga znali več prav vrednotiti kot enega najodličnejših pojavov človeške dejavnosti in kulture. Zato je bil tudi dialog med nami samimi zelo otežkočen” (str. 89–90). Zdi se mi, da bi bilo koristno njegovo predavanje iz davnega časa pred skoraj tridesetimi leti premisliti tudi danes in tudi v sedanji Sloveniji.
Naslednji dve predavanji (Cerkev in problematika Latinske Amerike, Razvoj revolucionarne misli), obe iz leta 1969, sta morda nam v Sloveniji nekoliko manj blizu, namenjeni pa sta bili (in tudi ponatis) predvsem Slovencem v deželah, ki so doživljali in še doživljajo t. i. teologijo osvoboditve v svojem okolju in ne le iz knjig, kot to velja za naše teologe in sociologe. V oddaji Radia Ognjišče je avtor še posebej poudaril, kako težko je bilo v Argentini in drugih državah Latinske Amerike. Resni teologi, ki so se šolali na evropskih univerzah, so prinesli s seboj misel, da bo mogoče s pomočjo marksističnega družboslovja premagati bedo in težave v nerazvitem svetu. V našem pregledu seveda ni prostora za predstavitev avtorjevih 50 strani tega predavanja. Lahko si pa mislimo, da je slovenske Argentince ta tematika še posebej prizadevala, ko marksizma niso poznali samo iz knjig, ampak tudi iz njegovega praktičnega uresničevanja v domovini.
Nov sklop vprašanj je naš avtor obdeloval leta 1971 v predavanju Problematika naše politične emigracije v luči cerkvenega nauka. Za osnovo je vzel koncilsko pastoralno konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu. Zunanji povod je bila petindvajsetletnica zdomstva, kar je narekovalo in omogočalo teoretični razmislek o njem. Predavanje, ki je moralo zbujati polemiko, je avtor pripravil s tem, da je vsebino že prej objavil v listu Glas SKA, nato je povabil enajst rojakov za sodelovanje pri okrogli mizi in jim povedal še nekaj več svojih misli, vendar je celoto prihranil za predavanje 15. maja 1971. Nato šele je bilo objavljeno besedilo predavanja pa tudi prispevki sogovornikov. Na vse to je Gogala odgovarjal na kulturnem večeru leto pozneje. V naši knjigi je to objavljeno pod naslovom Skozi prizmo okrogle mize.
Izseljencem, ki so že dolgo v tujini ali celo že tam rojeni, je bilo namenjeno predavanje Integracija in asimilacija pri izseljencih, ki ga je imel leta 1975.
K teologiji osvoboditve se je vračal še večkrat, v knjigi pa je ponatisnjeno le predavanje iz leta 1975 z naslovom Od Midellina do Pueble. Ta dva kraja sta postala pojem za južnoameriško teologijo, saj so tam škofje in teologi leta 1968 in 1979 reševali odprta vprašanja.
Po več letih je dr. Gogala 1992 napisal razpravo Ideologija, politika in vera. Slovenski politični emigraciji, ki hoče biti katoliška, je hotel s predavanjem dati pravo usmeritev tudi v luči dogajanja v latinskoameriški Cerkvi. Je torej nadaljevanje prejšnjih predavanj, vendar z bolj poudarjenim pogledom na slovensko skupnost v Argentini.
Tudi naslednje predavanje Kaj je z našo ideologijo? iz leta 1994 nadaljuje to tematiko. Za nas je zanimivo zlasti zato, ker je v njem že lahko upošteval spremenjene razmere v Sloveniji. Razliko je spoznaval med svojimi obiski domovine v letih 1968, 1991, 1993, 1994 in 1995, kakor je povedal v omenjenem razgovoru z Družino letos.
V knjigi je pri vsakem predavanju zapisano, kdaj ga je imel, kdaj je bilo prvič objavljeno (večina v reviji Meddobje) in kako so se nanj odzivali sogovorniki. To poudarjam, ker iz takih drobcev počasi v domovini spoznavamo argentinsko slovensko kulturno življenje. Desetletja nismo o tem smeli ničesar vedeti, kdor pa je prišel do njihovih publikacij, jih je bral skrivaj in o tem ni mogel pisati. Poudarjam pa tudi zato, ker je pri nas izšlo že precej knjig, v katerih so različni avtorji ponatisnili svoje razprave in članke, pa niso povedali, kdaj in v kakšnih okoliščinah so besedila nastala. Za razumevanje in pravilno vrednotenje vsebine in tudi avtorjeve osebnosti pa je to nadvse potrebno.
Naj bo dovolj o bogati knjigi našega rojaka. Morda sem z navajanjem vsebine in problematike spodbudil naše teologe, sociologe in zgodovinarje, da knjige dr. Mirka Gogala ne bodo prezrli, ampak se bolj poglobljeno, kakor sem mogel na teh straneh, odzvali nanjo.