Avtor: Franc Kramberger

Bratje in sestre!
Tu, na Teharju je najbolje molčati. Tu je treba samo poslušati: zemljo, odlagališče odpadnega materiala, jezero, veter, sončne žarke. Kdor zna to poslušati, sliši zakopano skrivnost. Dá, tu bi morali samo molčati in moliti. - Pa vendar ob prebrani božji besedi se oglašajo, stopajo v ospredje tri misli, tri resnice.
1. V evangeliju smo slišali o velikem petku. Od šeste do devete ure, se pravi za tri ure, je nastala tema po vsej zemlji. Sonce je otemnelo, zagrinjalo v jeruzalemskem templju se je pretrgalo od vrha do tal, Kristus je umrl na križu.
To poročilo nas postavi v leto 1945, ko je slovenski narod na tem mestu več mesecev doživljal tri kalvarijske ure svoje zgodovine. Takratna slovenska sedanjost se je tako stemnila, da brat ni videl in ne spoznal Slovenca brata. Tu je nastalo apokaliptično jezero krvi ljudi - mladih mož in fantov različne narodnosti (slovenske, hrvaške, nemške, madžarske), vseh poklicev (od kmečkega sina do univerzitetnega profesorja), pa tudi vseh starosti (od otrok do starčkov) … Niso napadali, niso ubijali, niso imeli orožja, niso se mogli braniti; morali so umreti, ker so bili ljudje, ker so ljubili domovino. Poboja teh nedolžnih žrtev brez vsake sodbe ali sodnega procesa, tega genocida nad lastnim narodom ne more danes nihče zanikati. Takrat se je zagrinjalo slovenske zgodovine pretrgalo od vrha do tal, takrat je ideologija poteptala slovensko identiteto. Takrat je Slovenec prenehal biti Slovenec. Taka dejanja ne sodijo v naš narod.
Ne želimo odpirati polstoletnih ran, ki se še niso zacelile na narodnem telesu. Tudi ne želimo s prstom pokazati na krvnike; tudi obsojanje in maščevanje se nam kristjanom ne spodobi; ne želimo jih imenovati. Njihov priimek in ime je ZLOČINEC, kakor koli je bil med tistimi, ki so streljali, mučili, ubijali. Za vsakega izmed njih velja Kristusova beseda: Bolje bi bilo, da bi se ne rodil.
Danes želimo za žrtve moliti, za znane in neznane, slovenske ali druge narodnosti. Hočemo preseči vsako sovraštvo, hočemo priznati in izpovedati, da so žrtve na Teharju ali tudi v Rogu ali kje drugje bile nedolžne, zato se oglaša njihova kri kot resnica. Dolgo se o dogodkih na Teharju ali v Rogu ni smelo govoriti ne pisati. To nasilno skrivanje dokazuje, da so se krvniki in odgovorni za ta dejanja zavedali svoje krivde, svojega zločina. Toda resnica je skozi špranje nasilnega molka in strahu, med ukazom in prepovedjo počasi prodrla v javnost. Množična grobišča strašnega genocida nad slovenskim narodom so postala znana.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Množica med mašo Tine Velikonja

Ob vsem tem želimo izpolniti tisto, kar je napisal arhitekt Plečnik na spomenik padlim v prvi svetovni vojni v Komendi na Gorenjskem: »Molimo za zdravo pamet!« Dá, molimo za zdravo slovensko pamet, da se ti dogodki ne bi nikoli več ponovili ne v naši ne v zgodovini kakega drugega naroda.
2. Druga misel današnjega slavja je odpuščanje in sprava. Tisti, ki so preživeli teharsko grozo pravijo, da so taboriščniki, ko so spoznali, da zanje ni več rešitve, da so določeni za smrt, prosili pričujoče duhovnike za zakrament sprave in odpuščanja. Boga so prosili za odpuščanje in odpuščali so. To je veliko sporočilo tega mesta. Na to nas je spomnil in opozoril tudi papež Janez Pavel II. ob svojem obisku: Za odpuščanje je treba prositi in tudi odpuščati. To nas uči Kristus s križa. On nas je s svojo smrtjo na križu odrešil. On je naš mir. On je dva sprta dela združil v eno in ločilno steno med njima, sovraštvo, podrl. Vse nas je spravil z Bogom po križu in tudi usposobil za spravo med seboj (berilo, Ef 2, 13-18). Dá, sprava! Narodna sprava! O njej se veliko govori in piše. Toda tu v Teharju povejmo resnico: Sprava, posebej narodna sprava ni filozofija, ne beseda, tudi ne slovesnost, obred ali razglas, sprava ni enkratni slovesni dogodek; sprava je dogajanje, je zgodovinska naloga ali napor vsega naroda, vseh generacij. Sprava mora postati sestavni del vzgoje, naše kulture, naše vere, našega vsakdanjega življenja. Samo tako bomo v tretjem tisočletju narod bratov in sestra, narod s prihodnostjo brez strahu.
3. Tretja misel današnjega slavja je misel o veliki noči in končni zmagi. Evangelij, ki smo ga poslušali, se ne konča z dogodkom na veliki petek ali s smrtjo na križu, marveč prehaja v velikonočno zmago življenja nad smrtjo, ljubezni nad sovraštvom, luči in svetlobe nad temo.
Kot kristjani verujemo v Božjo pravico in Božjo sodbo, zato gledamo na dogodke v Teharju in Rogu z druge strani. Za slovenski narod so in še bodo v prihodnosti te žrtve vir duhovnih moči. Prepričan sem, da se moramo zahvaliti tudi tem žrtvam za velike zgodovinske spremembe, za padec tistega strahovladja, za tisto osvoboditev iz duhovnega in miselnega ujetništva, za slovensko osamosvojitev in mednarodno priznanje samostojne Slovenije. To niso prazne besede, saj verujemo, da zgodovino vodi Bog. On začenja nova poglavja in daje nove naslove. Te žrtve so temelj duhovne in moralne moči Cerkve na Slovenskem in celotnega slovenskega naroda. Zato kristjani nimamo razloga za malodušnost. Zmaga dobrega nad zlim, odpuščanja in sprave nad maščevanjem, zmaga resnice nad lažjo in luči nad temo je zagotovljena z zmago Kristusovega vstajenja, ki se ji pridružujejo tudi žrtve na Teharju. Amen.