Avtor: Janko Maček

V 26. Številki Zaveze smo objavili zapis gospe Mare Kolman o spominski slovesnosti na Orlovem Vrhu v Clevelandu, danes pa objavljamo še poročilo iste dopisnice o spominski slovesnosti v Milwaukeeju blizu Chicaga in povzetek poročila o slovesnosti v Midlandu v Kanadi, ki nam ga je poslal predsednik kanadskega Tabora Blaž Potočnik. Njegovemu poročilu je dodan kratek spomin na Ludvika Jamnika, ki je letos spomladi umrl v Torontu.
V Milwaukeeju imajo domobransko slovesnost vsako leto na Spominski dan, ki je tudi državni praznik. Naša poročevalka takole piše:
Vsa ta leta, odkar smo v tujini, ki je naša nova domovina, se na Spominski dan spominjamo vseh naših mučencev, ki spe nevzdramno spanje v Rogu in v drugih jamah in gozdovih po celi Sloveniji. Dali so življenje za Boga, narod in domovino. Letos je bila naša slovesnost posebno lepa, saj so se nam pod vodstvom profesorja Rusa pridružili tudi rojaki iz Chicaga.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Letošnja slovesnost na Orlovem vrhu

Med mašo smo v prošnjah molili za naše pokojne domobrance in za vse žrtve komunističnega nasilja, za škofa Rožmana, za svetega očeta, za našo domovino onstran morja, da bi v njej zmagala resnica in pravica. Po maši smo imeli lepo in občuteno komemoracijo. Pevci so zapeli Vigred se povrne, nato pa je spregovoril Franjo Mejač, ki je cel govor posvetil domobranskim materam: kaj vse so pretrpele med vojno, ko so se njihovi sinovi borili proti komunizmu, in še več ob koncu vojne, ko so izvedele za usodo svojih pobitih otrok. Povedal je tudi zgodbo o materi, ki je v gozdu našla kosti svojega umorjenega sina in jih skrivaj hranila doma. Ko je potem umrla stara mama, je sinove kosti položila k njej v krsto, da so končno bile pokopane v posvečeni zemlji. Govoru je sledila pesem Mati piše pismo belo, ki je močno pretresla navzoče, saj pripoveduje, kako je ptiček odnesel pismo v Kočevski Rog k njenemu umorjenemu sinu.
Spored so nadaljevali Chicaščani pod vodstvom gospoda Rusa. Lepo so recitirali besedilo pisatelja Zorka Simčiča: dvainpetdeset let, dolgih let zamolčevanja in zaničevanja, ne samo za mrtve, ampak tudi za žive, za nas vse. Toda prišel je dan, ko so zagorele lučke okrog kraških jam od Triglava do Kolpe, od Trsta do Šentilja. Mrtvi nas opominjajo, naj jih ne pozabimo. Tudi pesem Mrtva srca govorijo, ki jo je zapel zbor, nam je prinesla glas mrtvih: Molite za nas in za tiste, ki so nas pobili! Dobro veste, zakaj smo živeli in zakaj smo umrli. – Mala Lidija je nato recitirala pripoved o otroku, ki je gledal skozi okno, ko so v temni noči odpeljali očeta. Nikoli se ni vrnil. Kje je sedaj? Kje je njegov grob?
Slovesnost je zaključila recitacija pesmi Oče, mati, ki jo je zbor potihem spremljal, pri zadnji kitici pa s podporo vseh navzočih prešel v mogočno petje: Zemlja moja rodna je tako … Smrt več kot deset tisoč pomorjenih je rana na narodnem telesu, ki se ne da zaceliti. Vsako leto se jih z ljubeznijo spominjamo. Ne iščemo maščevanja, ker ga prepuščamo Bogu. Mi hočemo živeti za naš dom, za nov slovenski dom, ki bo postavljen na skalo resnice in pravice.
Slovenci v Kanadi za spominsko slovesnost vsako leto poromajo v Midland, severno od Toronta, kjer je znana božja pot Kanadskih mučencev.
Letošnje romanje so imeli v nedeljo, 7. septembra. Ob pol enajstih se je kar velika množica zbrala pri domobranskem križu blizu cerkve. Poseben poudarek so slovesnosti dali gostje iz stare in iz nove domovine: Anton Drobnič, pater Tomaž Podobnik, stolni župnik in kanonik Vinko Vegelj, rešenec iz kočevskega brezna Franc Kozina, Jože Rus iz Chicaga, Lojze Gregorič in soproga, ki sta pred kratkim praznovala zlato poroko, in drugi. Program je povezoval ing. Ciril Pleško. Dva bivša domobranca sta h križu položila venec. Pozdravni govor je imel predsednik kanadskega Tabora Blaž Potočnik, glavni govornik je pa bil dr. Peter Urbanc iz Toronta. Spregovorila sta še Anton Drobnič in pater Podobnik, ki je tudi zmolil molitve za pokojne domobrance in druge žrtve komunističnega nasilja. Odlomek iz Debeljakove Črne maše je recitiral Blaž Podobnik, združena moška zbora obeh župnij sta pa zapela dve pesmi. Ob koncu slovesnosti se je vsa množica združila v pesmi Moja domovina.
Takoj po spominski slovesnosti so romarji imeli križev pot ob postajah pred cerkvijo, ob enih pa so se zbrali v mogočni cerkvi k mašni daritvi. S patrom Podobnikom je somaševalo več duhovnikov. Po maši so bile še pete litanije Matere Božje, čisto na koncu pa darovanje za obnovitev cerkve sv. Jožefa v Ljubljani. Pozno popoldne so se romarji duhovno obogateni in zadovoljni vrnili na svoje domove.
Pri letošnji slovesnosti v Midlandu so pogrešali Ludvika Jamnika, ki je skozi desetletja z govori in recitacijami zvesto sodeloval pri prireditvah kanadskih Slovencev. 26. maja, prav ob petinpetdesetletnici mučeniške smrti njegovega učitelja dr. Lamberta Ehrlicha, je Ludvik Jamnik umrl v Torontu. Rojen je bil leta 1921 v Mirni peči na Dolenjskem v desetčlanski družini. Njegov starejši brat Jože je bil duhovnik. Malo pred začetkom vojne je Ludvik dokončal gimnazijo in se vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani. Postal je član študentske Marijine kongregacije, katere duhovni vodja je bil dr. Ehrlich. Med vojno se je pridružil protikomunistični strani. Bil je član znanega domobranskega pevskega zbora, eden redkih, ki so leta 1945 ostali živi. Po prihodu v Kanado si je ustanovil družino in lepo skrbel zanjo. Poleg tega je požrtvovalno sodeloval pri Taboru in pri drugih slovenskih društvih. Skozi desetletja je pomagal pri reviji Slovenska država, zadnjih deset let pa je nosil tudi breme njenega uredništva. Bil je dober govornik in recitator, zato skoraj nobena domobranska slovesnost ni šla mimo njega. Sedaj je za vedno zastalo njegovo pero in utihnil njegov glas in njegovo delo bodo nadaljevali drugi.