Avtor: Tine Velikonja

Sedem let je preteklo od našega prvega srečanja na tem prostoru. Danes smo se zbrali že osmič in še bomo hodili. Vprašujemo se, kaj je tisto, kar nas privablja na kraj, ki ga je človek tako spremenil, da je podoben pokrajini po izbruhu vulkana, z jezerom in kadečim vrhom in plini, ki zaudarjajo po žveplu in razkroju. Usedlin tekočih industrijskih odpadkov, ki so se nabrale za pregrado, je toliko, da bi lahko iz njih zgradili Keopsovo piramido, in tudi smeti, ki jih navažajo sem iz vse Savinjske doline, bo vsak čas toliko, da bi lahko postavili še eno.
Res je, prihajamo na ta neprijazni kraj in moramo prihajati. Prihajamo iz spoštovanja do tistih, ki so ostali tu za vedno ali pa je bil ta kraj njihova zadnja postaja pred smrtjo. Naša dolžnost je, da se spomnimo tistega časa, da se spomnimo teh ljudi, kako so bili žaljeni, kako poniževani. Večinoma so bili vojaki, ki so imeli svoj ponos in svojo čast, pa so se na lepem znašli tu razoroženi, vzeli so jim častnike, bili so zapuščeni od vsega sveta, osameli, tako kot so osameli še danes. Prišli smo, da jim povemo, da niso sami, da je še mnogo takih Slovencev, ki razumejo njihovo ponižanje.
Poskušamo podoživeti, kako je to bilo. Naša domišljija ne dosega tistega, kar se je dogajalo na tem kraju. Čeprav nas je nekaj ostalo, ki smo bili zraven, težko najdemo prave besede, s katerimi bi dogodke prepričljivo opisali.
Ves svet jih je zapustil. Tule, kjer vas stoji večina, so čakali po milim nebom v soncu in mraku, v dežju in vetru, v poletni vročini in nočnem hladu, čakali na trenutek, ko se bo po taborišču razleglo njihovo ime in s tem poziv na odhod. Bili so lačni, žejni, pretepeni. Kot je rekel France Dejak: »Res je bilo, da je tudi njim manjkalo hrane, vode pa je bilo dovolj. Zakaj nam je niso dali?« in druga: »Vedeli so, da nas bodo pomorili. Zakaj so nas še mučili?«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranske zastave na Teharjah

Domobranci niso vedeli čisto zares, da jih čaka smrt, so pa slutili. Na pot so šli vdano in mirno. Kako je to mogoče? Hanna Arendt opisuje Eichmanov proces in zasliševanje preživelih prič. Javni tožilec je po vrsti vpraševal vsako pričo: «Zakaj se niste uprli? Če ste videli, kaj se pripravlja, zakaj se niste uprli?« Kajti tudi Judje do zadnjega niso verjeli, da je to mogoče. Ko so stali takorekoč pred vrati krematorija, ko so zrli v plamene, so še verjeli, da ne gre zanje.
Tak je človeški optimizem, do zadnjega se ne moreš istovetiti s smrtjo in do zadnjega upaš, da se s teboj kaj takega ne bo zgodilo. Tudi naši niso verjeli čisto zares, prav do jame so upali, da se bo našla rešitev.
Sem prihajamo zato, da smo nekaj časa s temi ljudmi tako in s takimi, kot so bili takrat, da jim naknadno delamo družbo, in jim s tem izkazujemo spoštovanje in čast. Ko hodimo na ta prostor, nas ob trpljenju, za katerega vemo in ga živo občutimo, navdajata strah in usmiljenje, ki očiščujeta. Sem hodimo, da preko usmiljenja postanemo boljši.
Danes so taki časi, da ni nič trdnega in vsako stvar je mogoče obračati po svoje. O nekaterih podrobnostih se da razpravljati, a nekaj dejstev stoji kot kamen:
V najhujšem trenutku, ko smo bili napadeni od Italijanov in Nemcev, so napovedali narodu vojno še komunisti. To je dejstvo. Ne samo, ker so nam grozili. Saj smo jih poznali in nismo dvomili, da bodo, če bodo zmagali, uvedli svojo oblast. A komunistični teroristi so začeli z uboji in umori takoj. Ljudje, ki se jim poklanjamo danes, so napravili gesto, ki se zdi nekaterim še vedno sporna, čeprav gre za nekaj najbolj naravnega, da se namreč človek, ki je napaden, brani. Uprli so se komunizmu v času, ko ga je častil ves svet.
Dejstvo je torej, da so komunisti to napravili. Dejstvo je tudi, da ob kapitulaciji Italije niso napadli Italijanov in pobrali iz njihovih kolon vsaj nekaj najhujših zločincev, tistih, ki so odrejali streljanje talcev, odvažanje v taborišča in požige slovenskih vasi. Pustili so jih, da so do zadnjega odkorakali proti Furlaniji, le toliko so jih še uporabili, da so jim pomagali napasti političnega nasprotnika in je lahko s terorjem izvežbana in izdisciplinirana revolucionarna milica opravila svoj posel v Grčaricah, na Turjaku, v Velikih Laščah, v Mozlju, v Jelendolu, na Travni gori in na Mačkovcu.
In končno veliki uboj po koncu vojne, ki je še danes nepojmljiv, in zadnje, da so vpeljali ne samo diktaturo, ne samo avtarkijo, ampak totalitarno oblast, ki je petdeset let niso hoteli izpustiti iz rok. Pobrali so vse človekove pravice in tako dolgo je to trajalo, da je večina slovenskega naroda že pozabila, kako izgleda svoboda. To so dejstva in ta jih obtožujejo.
Ob slovenski pomladi smo pričakovali, da se bo narod osvobodil, da se bo prebudil in si rekel: »Kakšen svet je to bil«, da bi se v njem vzbudilo najosnovnejše čustvo za čast in dostojanstvo. Kako je mogoče, da se to ni zgodilo? Krivo je polstoletno suženjstvo. A ne samo to. Pobili ali pregnali so najboljši del naroda, tistega, ki se je upiral. Ostal je tisti del, ki je bil zmožen pokoriti se. Zgodilo se je podobno, kot so nekateri rekli po kmečkih uporih, to kar je ostalo, je bilo pripravljeno služiti. In danes, ko se je vse odprlo, ko imamo vse možnosti, še vedno ne vejo, kam bi s svobodo.
Danes smo na meji med tem, kaj bomo napravili. Ali se dogovorili in poskušali preko zmage pomladnih strank vpeljati v Slovenijo pravo demokracijo, demokratično kulturo in normalno življenje, ki ga ta država nujno potrebuje, ko se bo morala vsak čas soočiti s svetom, ali pa se bomo spričo slabih izkušenj krščanskih demokratov in slovenske ljudske stranke vdali obupu in pustili, da se uveljavi frontovska politika.
Lahko rečemo, da se je z dejanji teh dveh strank končala tista doba, ko smo bili vsi politiki. Vseh teh sedem do osem let se je vsak zanimal, po svoje sodeloval, če ne drugega, je lepil plakate in vzklikal na predvolilnih zborih; vsi so upali, ko pa so njihove glasove investirali v podjetje, na katerega niso volilci nikoli mislili, so bili razočarani, si rekli: »Vsi so isti in nič se ne izplača,« iz zaprli vrata svojega doma.
Potruditi se moramo in ne odnehati. Od nas je odvisno, ali se bo v narodu gojilo tisto tkivo, se krepile tiste sile, ki ga bodo lahko ohranjevale v soočenju s kakršnimkoli svetom, ali pa se bo ta moč v frontovski politiki izgubila in narod ne bo vzdržal pritiska in skušnjav, ki jih za nas predstavlja Evropa. Zavedamo se, da je za slovenski narod edina rešitev ponovna vzpostavitev bloka pomladanskih strank. Na volitvah, ki so pred nami, mora vsakdo razmisliti, kako bo njegov glas vplival na razplet bistvenega vprašanja slovenske politike, ki je obstoj pomladnega bloka.
Ne bo lahko! Iz teharskega taborišča moramo odhajati kot boljši ljudje, ki se ne bomo vdajali iluzijam, ampak bomo postali politično trdni, človeško trdni in moralno trdni. Ti, ki se jih spominjamo, nam bodo dali moč in pogum.