Avtor: Davorin Bažec

Zaveza je v treh številkah (22, 23, 24) objavila obširne povzetke treh poglavij iz zdaj že znamenite knjige Françoisa Fureta Konec neke iluzije, delo o vzponu in padcu komunistične ideje. Tokrat želimo na podoben način predstaviti uvodno poglavje iz Črne knjige komunizma, ki je lani izšla v Parizu in takoj po izidu zbudila veliko pozornost v evropskih razumniških krogih. Ta zajetna knjiga večjega formata, ki obsega brez kazal blizu 830 strani, je verjetno doslej najobširnejša zbirka pričevanj in dokumentov o zločinih komunizma. Sestavila jo je skupina levo usmerjenih intelektualcev – zgodovinarjev, politologov, urednikov revij – pod vodstvom Stéphana Courtoisa. Ta je tudi avtor uvodnega spisa, Zločini komunizma, ki ga skušamo predstaviti v (žal) zelo skopem povzetku. V originalu obsega namreč kar 30 strani. – Avtorji posvečajo svoje delo spominu Françoisa Fureta, ki je sredi lanskega leta nenadoma umrl, ne da bi bil mogel izpolniti obljubo, da bo napisal knjigi predgovor.
Stéphane Courtois začenja svojo razpravo približno takole: Raymond Queneau je zapisal, da je zgodovina “veda o nesreči ljudi”, in zdi se, da naše stoletje nasilja to misel zgovorno potrjuje. Res, da tudi v preteklih dobah ni manjkalo množičnega nasilja (trgovina s sužnji, kolonializem, zasužnjevanje črncev, iztrebljanje Indijancev … ), toda videti je, da naše stoletje prekaša v tem pogledu vsa prejšnja. Pogled nazaj nas pripelje do porazne ugotovitve: to je bilo stoletje velikih človeških katastrof – dve svetovni vojni, nacizem in cela vrsta tragedij v Armeniji, Biafri, Ruandi in drugje. Turčija je začela genocid nad Armenci, Nemčija nad Judi in Romi. Mussolinijeva Italija je množično pobijala Etiopce … In še bi lahko naštevali.
V tej dobi, prepolni tragedij, zavzema osrednje mesto komunizem. Komunizem, ki je obstajal pred fašizmom in nacizmom in ju preživel ter v tem kratkem stoletju, zaznamovanem z letnicama 1914 in 1991, segel na štiri velike celine.
Kaj pravzaprav pojmujemo pod imenom “komunizem”, se vpraša avtor in pojasni: Treba je razločevati med doktorino in prakso. Kot politična filozofija obstaja komunizem že stoletja, celo tisočletja. Mar si ni že Platon v svoji Državi zamislil idealne družbe, v kateri ljudi ne bosta več kvarila denar in oblast, temveč bosta v njej vladala razum in pravičnost? Ali pa Thomas More v svoji znameniti Utopiji? Utopični pristop je lahko povsem legitimen kot orodje za kritiko družbe. Udeležuje se debate idej, ta pa je kisik naših demokracij. Toda komunizem, o katerem govorimo tu, ne lebdi v višavah idej. Predmet naše knjige je otipljivi, praktični komunizem, ki je obstajal v konkretnem času, v konkretnih deželah, utelešen v slavnih vodjih, kot so Lenin, Stalin, Mao, Ho Ši Minh, Castro …
Ne glede na delež komunistične doktrine izpred leta 1917 v praksi realnega komunizma neizpodbitno drži, da je le-ta uvedel sistematično represijo in povzdignil teror v obliko vladanja. Pa je pri tem ideologija nedolžna? Zagrenjenci ali sholastiki lahko še vedno trdijo, da ta realni komunizem ni imel nič skupnega z idealnim komunizmom. To je do neke mere res, vseeno pa drži, kar pravi Ignazio Silone: da se revolucije, tako kot drevesa, spoznajo po svojih sadovih.
Komunistični režimi se niso zadovoljili s posamičnimi zločini, z občasnimi pokoli, marveč so zato, da bi si utrdili oblast, uvedli množični zločin v svoj sistem vladavine. Res da je sčasoma – v vzhodni Evropi po nekaj letih, v Sovjetski zvezi in Kitajski pa po nekaj desetletjih – teror nekoliko popustil, ljudem pa je vseeno ostal strah v kosteh, kar je omogočilo tem režimom prenesti represijo v vsakdanje življenje s cenzuro vseh občil, zaporo mej in izganjanjem disidentov. Nobeden izmed komunističnih eksperimentov, ki so bili nekaj časa priljubljeni na Zahodu, se ni izognil temu vzorcu: ne Kitajska Velikega krmarja ne Kim Il Sungova Koreja, niti Vietnam “prijaznega strička” Hoja ali Kuba ognjevitega Fidela, pa tudi ne Mengistujeva Etiopija, Netova Angola ali Nadžibulahov Afganistan.
Zločini komunizma še niso bili ocenjeni, četudi bi bila to legitimna in normalna stvar tako z zgodovinskega kot z moralnega stališča. Ta knjiga je verjetno eden izmed prvih poskusov v tej smeri. Po mnenju avtorjev gre za osrednje in hkrati globalno vprašanje. Od zagovornikov komunizma pogosto slišimo, da so bili ti zločini “legalni”, v skladu z zakoni režimov, ki so bili mednarodno priznani in katerih poglavarje so zahodni državniki sprejemali z vsemi častmi. Toda, mar ni bilo isto z nacizmom? Zločinov, ki jih obravnava ta knjiga, ne opredeljuje jurisdikcija komunističnih režimov, temveč nenapisani kodeks človekovih naravnih pravic.
Zgodovina komunističnih režimov in partij, njihove politike, njihovega odnosa do domače družbe in do mednarodne skupnosti seveda ni zgolj zgodba o zločinu ali terorju in represiji. V Sovjetski zvezi in “ljudskih demokracijah” se je po Stalinovi smrti, na Kitajskem pa po Maovi, teror unesel, vsakdanje življenje je začelo postajati znosnejše, “miroljubna koeksistenca” (četudi je bila le “nadaljevanje razrednega boja v drugih oblikah”) je postala stalnica v mednarodnem življenju. Kljub temu pa arhivi in številna pričevanja kažejo, da je bil teror od vsega začetka ena izmed temeljnih sestavin modernega komunizma. Ne slepimo se z mislijo, da so bili posamezni primeri streljanja talcev, posamezni pokoli zrevoltiranih delavcev ali hekatomba od lakote umrlih kmetov le občasne “zlorabe”, omejene na določeno deželo ali določeno obdobje. Ta knjiga hoče pokazati, da je zločin bistven element celotnega komunističnega sistema v vsem času njegovega obstoja.
O katerih zločinih bo govorila? Komunizem jih je zagrešil ogromno: najprej zločine proti duhu, pa tudi zločine proti univerzalni kulturi in proti nacionalnim kulturam. Stalin je dal podreti na stotine cerkva v Moskvi; Ceaucescu je porušil zgodovinsko središče Bukarešte, ker si je tam zamislil nove stavbe in megalomanske bulvare; Pol Pot je dal razgraditi – kamen za kamnom – katedralo v Phnom Penhu in prepustil angkorska svetišča džungli; rdeči gardisti so med maoistično kulturno revolucijo razbili ali požgali neprecenljive zaklade. Toda, najsi bo škoda zaradi tega pustošenja še tako huda za prizadete narode in za vse človeštvo, je to le malenkost v primerjavi z množičnimi umori ljudi, moških, žensk, otrok.
Pisci te knjige bodo zato obravnavali le zločine proti ljudem, zločine, ki so bistvo fenomena teror. Tem zločinom, ki so jih delali vsi komunistični režimi, so skupne iste tehnike, le pogostnost ene ali druge variira od režima do režima: eksekucije na razne načine – streljanje, obešanje, utapljanje, bastonada; v nekaterih primerih bojni plin, strup ali prometna nesreča; odtegovanje hrane – umetno povzročena lakota; deportacija – ko je človek lahko umrl že med transportom ali pa na prisilnem delu od izčrpanosti, bolezni, gladu ali mraza, in tako dalje.
Po minimalnih ocenah raziskovalcev bi bila bilanca teh zločinov taka:
– Sovjetska zveza: 20 milijonov mrtvih;
– Kitajska: 65 milijonov mrtvih;
– Vietnam: 1 milijon mrtvih;
– Severna Koreja: 2 milijona mrtvih;
– Kambodža: 2 milijona mrtvih;
– Vzhodna Evropa: 1 milijon mrtvih;
– Latinska Amerika: 150.000 mrtvih;
– Afrika: 1,7 milijona mrtvih;
– Afganistan: 1,5 milijona mrtvih;
– mednarodno komunistično gibanje in komunistične stranke, ki niso bile na oblasti: približno 10.000 mrtvih.
Skupno število se bliža stotim milijonom.
V teh številkah se kažejo velike razlike v proporcih. Tu vsekakor nosi zastavo Kambodža, kjer je Pol Pot v treh letih in pol na grozovite načine – z lakoto, torturo – iztrebil četrtino vsega prebivalstva. Po absolutnem številu žrtev nas presune maoistični poskus. Pri leninski in stalinski Rusiji pa se zgrozimo, če pomislimo, da je bila tolikšna morija le “eksperiment”, do kraja premišljen, logičen, političen.
Ta faktografski pristop je treba dopolniti s “kvalitativno” oceno, temelječo na definiciji zločina. Ta mora upoštevati “objektivne” in juridične kriterije. Vprašanje zločina, ki ga zagreši država, so z juridičnega vidika prvič obravnavali leta 1945 pred nürnberškim sodiščem, ki so ga ustanovili zavezniki za sojenje nacističnih zločinov. Naravo teh zločinov opredeljuje statut sodišča v 6. členu, ki navaja tri kategorije zločinov: zločine proti miru, vojne zločine in zločine proti človečnosti. Površen pregled zločinov, storjenih pod leninskim in stalinskim režimom, potem pa v komunističnem svetu nasploh, pokaže, da so v njih zastopane vse tri kategorije.
Zločini proti miru so definirani v členu 6a in zadevajo “vodenje, pripravljanje, sproženje ali nadaljevanje napadalne vojne ali vojno v opreki z mednarodnimi sporazumi ali udeležbo pri načrtovanju ali zaroti za izvršitev katerega koli od naštetih dejanj”.
Stalin ima na vesti več takih dejanj: tajno dogovarjanje s Hitlerjem, ki je pripeljalo do razdelitve Poljske, priključitev baltskih držav, Severne Bukovine in Besarabije, napad na Finsko. Nepričakovani napad Severne Koreje na Južno Korejo 25. junija 1950 in močna intervencija komunistične Kitajske sodita v isto kategorijo. Subverzivne akcije nekaterih komunističnih partij, ki jih je financirala Moskva, bi tudi lahko prišteli med zločine proti miru, ker je njihovo delovanje vodilo k vojnam; tako je komunistični državni udar v Afganistanu pripeljal 27. decembra 1979 do silovite intervencije Sovjetske zveze in tako zanetil vojno, ki še ni pogašena.
Vojne zločine definira člen 6b kot “kršitve vojnih zakonov in običajev. Te kršitve obsegajo – pri čemer niso izključene morebitne druge – ubijanje civilnega prebivalstva na zasedenih ozemljih, surovo ravnanje z ljudmi, deportacije na prisilno delo ali deportacije s katerim koli drugim namenom, ubijanje vojnih ujetnikov ali oseb na morju ali surovo ravnanje z njimi, eksekucije talcev, ropanje javne ali zasebne posesti, z ničimer izzvano rušenje mest in vasi ali pustošenje, ki ga ne narekujejo vojaški razlogi”. Vojni zakoni in običaji so zapisani v konvencijah, izmed katerih je najbolj znana haaška iz leta 1907. Le-ta določa, da morajo prebivalstvo in vojskujoče se strani v času vojne spoštovati pravila vedenja, ki izhajajo iz prakse omikanih narodov in zakonov človečnosti.
Stalin je zaukazal in dovolil številne vojne zločine; eden najbolj znanih je skoraj popolna likvidacija poljskih častnikov, ujetih leta 1939. Katinski gozd, kjer so odkopali 4.500 žrtev, je le eno od prizorišč tega poboja. Neopaženi pa so ostali zločini veliko večjih razsežnosti. Več stotisoč nemških vojakov, ujetih med letoma 1943 in 1945, je bilo pomorjenih ali pa je umrlo v gulagih. K tem zločinom lahko prištejemo tudi množična posilstva žensk v okupirani Nemčiji in sistematično ropanje industrijske opreme v državah, ki jih je zasedla Rdeča armada.
Izraz “zločin proti človečnosti” je bil prvič uporabljen 18. maja 1915 v deklaraciji Francije, Anglije in Rusije, ki obsoja Turčijo zaradi pokola Armencev; to dejanje je v deklaraciji označeno kot “nov zločin Turčije proti človečnosti in civilizaciji”. Nürnberško sodišče je ta pojem natančneje opredelilo v členu 6c, ki navaja kot primere: “umore, iztrebljanje, zasužnjevanje, deportacijo in vsako drugo nečloveško dejanje zoper civilno prebivalstvo, storjeno pred ali med vojno, ali preganjanje iz političnih, rasnih ali verskih razlogov ( … )”
Francois de Menthon, francoski tožilec na nürnberškem procesu, je poudaril ideološko dimenzijo teh zločinov:
“Dokazati želim, da táko organizirano, množično zločinstvo izvira iz nečesa, kar bi si dovolil imenovati zločin proti duhu, to je iz neke doktrine, ki zavrača vse duhovne, racionalne ali moralne vrednote, ki so tisočletja vodile ljudstva v prizadevanjih za boljši svet; doktrine, ki hoče pahniti človeštvo nazaj v barbarstvo, toda ne več v naravno in nedolžno barbarstvo primitivnih ljudstev, temveč v zavestno in zato demonsko barbarstvo. Pri tem uporablja vsa materialna sredstva, ki jih sodobna znanost ponuja človeku. Ta prekršek zoper duha je tisti izvirni greh nacionalsocializma, iz katerega izvirajo vsi njegovi zločini. Ta pošastna doktrina je doktrina rasizma.”
Vse obremenilne izjave na nürnberškem procesu so poudarjale eno izmed značilnosti zločina proti človečnosti: to, da se moč države vpreže v službo zločinske politike in zločinske prakse. Toda pristojnost nürnberškega sodišča je bila omejena na zločine, storjene med drugo svetovno vojno. Zato je bilo treba ta pravni pojem razširiti na situacije zunaj te vojne. Novi francoski kazenski zakonik iz leta 1992 definira zločin proti človečnosti takole: “deportacija, zasužnjevanje ljudi ali množično in sistematično ubijanje brez sodnega postopka, ugrabljanje zasledovanih oseb, če po ugrabitvi izginejo, tortura ali nečloveška dejanja iz političnih, filozofskih, rasnih ali verskih nagibov kot del organiziranega načrta zoper kakšno skupino civilnega prebivalstva.”
Vse te definicije, posebno zadnja francoska, so uporabne za številne zločine, storjene pod Leninom in zlasti pod Stalinom, potem pa v vseh komunističnih državah. Glavni pogoj za tako kvalifikacijo je neizpodbiten: komunistični režimi so delovali “v imenu države, ki je izvajala politiko ideološke hegemonije”. Prav v imenu neke doktrine, logičnega in nujnega temelja sistema, so pobili na desetine milijonov nedolžnih ljudi, ne da bi jim mogli očitati kakšno krivdo – razen če ni kaznivo biti plemič, meščan, kulak, Ukrajinec ali celo delavec ali … član komunistične partije.
Zločin proti človečnosti je kompleksen pojem, ki zajema izrecno imenovane zločine. Eden od najbolj specifičnih je genocid. Konvencija OZN, sprejeta 9. decembra 1948, ga opredeljuje takole: “Genocid je katerokoli izmed tu naštetih dejanj, storjenih z namenom, da se v celoti ali delno uniči narodnostna, etnična, rasna ali verska skupina kot taka. Ta dejanja so:
a) ubijanje članov skupine, b) napad na telesno ali duševno zdravje članov skupine , c) namerno izpostavljanje skupine eksistenčnim razmeram, ki vodijo k njenemu popolnemu ali delnemu uničenju, d) ukrepi za zmanjšanje rodnosti v skupini, e) prisilno premeščanje otrok iz te skupine v drugo skupino.”
Novi francoski kazenski zakonik daje še širšo definicijo genocida: “izvrševanje usklajenega načrta za popolno ali delno uničenje narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine, definirane po katerem koli arbitrarnem kriteriju”.
Ta juridična definicija ni v nasprotju z bolj filozofskim pogledom Andréja Frossarda, ki pravi: “Zločin proti človečnosti je, če koga ubiješ samo zato, ker se je rodil.” Vasilij Grosman pa v svoji čudoviti kratki pripovedi Vse mine pravi o svojem junaku Ivanu Grigorjeviču, povratniku iz taborišča: “Ostal je, kar je bil ob rojstvu: človek”. Prav zato je padel pod udar terorja. Francoska definicija nam dovoljuje poudariti, da genocid ni vedno iste vrste – naperjen proti rasi kot v primeru Judov – ampak da lahko zadene tudi družbene skupine. Ruski zgodovinar (in socialist) Sergej Melgunov je leta 1924 v Berlinu objavil knjigo Rdeči teror v Rusiji. V njej citira Lacija, enega prvih šefov Čeke, ki 1. novembra 1918 daje navodila svojim biričem: “Mi se ne vojskujemo proti konkretnim osebam. Mi iztrebljamo buržoazijo kot razred. V preiskavi ne iščite dokumentov in dokazov za to, kar naj bi bil obtoženec v dejanjih ali besedah zagrešil proti sovjetski oblasti. Vaše prvo vprašanje naj bo, kateremu razredu pripada, kakšnega porekla je, kakšno vzgojo in šole ima, kaj je po poklicu.”
Lenin in tovariši so takoj po prevzemu oblasti sprožili “razredno vojno” brez milosti. Sklenili so politično, pa tudi fizično, izločiti iz igre vse ideološke nasprotnike, ki so se upirali, četudi le pasivno, njihovi hegemonistični oblasti. Za sovražnike so proglasili cele družbene skupine: plemstvo, meščanstvo, inteligenco, Cerkev itd. ter poklicne kategorije (častnike, orožnike … )
“Dekozakizacija” (iztrebljanje in razseljevanje kozakov) je že leta 1920 dobila vse značilnosti genocida: cela populacija, tradicionalno navezana na svojo zemljo, je bila iztrebljena – moški postreljeni, ženske, otroci in starčki deportirani, vasi pa porušene ali dodeljene novim, nekozaškim prebivalcem.
“Dekulakizacija” v letih 1930-32 je le ponovitev dekozakizacije v velikem merilu. Zapovedal jo je sam Stalin z geslom “iztrebiti kulake kot razred”. Kulake, ki so se upirali kolektivizaciji, so postrelili ali pa deportirali z družinami vred. Seveda niso vseh takoj pomorili, toda boj s kruto naravo v Sibiriji na visokem severu jim je puščal le malo možnosti za preživetje. Več stotisoč jih je tam pomrlo, natančno število žrtev pa še ni znano.
Ukrajinsko kmečko prebivalstvo, ki se je upiralo kolektivizaciji, so boljševiki v letih 1932-33 namerno prepustili lakoti; v nekaj mesecih je pomorila šest milijonov ljudi.
Tu se razredni genocid izenači z rasnim: Otrok ukrajinskega kmeta, izpostavljen od stalinskega režima smrti od lakote, je prav taka žrtev kot judovski otrok iz varšavskega geta, ki ga je na isti način umoril nacistični režim. Ta ugotovitev ne spodbija “posebnosti Auschwitza”: uporabe najmodernejših tehničnih sredstev za množično, “industrijsko” organizirano iztrebljanje “po tekočem traku”. Opozoriti hoče le na neko značilnost mnogih komunističnih režimov: sistematično uporabo “lakote kot orožja”. Oblast nadzira vse zaloge razpoložljive hrane in jo potem deli ljudem po njihovi “zaslužnosti”: enim nekaj, drugim nič. Tako ravnanje lahko povzroči velikanske lakote. Po letu 1918 so edino komunistične države poznale tako hude, da so pomorile stotisoče, celo milijone ljudi. Še v zadnjem desetletju sta dve afriški državi, ki se imata za marksistično-leninistični, Etiopija in Mozambik, trpeli od teh morilskih lakot.
Še nepopolna globalna bilanca komunističnih zločinov je taka:
– eksekucije desettisočev talcev ali oseb, zaprtih brez sodbe, ter pokoli upornih delavcev in kmetov v letih 1918-22;
– lakota v letu 1922, od katere je umrlo pet milijonov ljudi;
– likvidacija ali deportacija donskih kozakov leta 1920;
– umor desettisočev oseb v koncentracijskih taboriščih v letih 1918-30;
– likvidacija približno 690.000 ljudi v veliki čistki 1937-38;
– deportacija dveh milijonov kulakov (ali ljudi, proglašenih za kulake) v letih 1930-32;
– pokončanje šestih milijonov Ukrajincev z namerno povzročeno lakoto v letu 1932-33;
– deportacija stotisočev Poljakov, Ukrajincev, Baltov, Moldavcev in Besarabcev v letih 1939-41, potem pa še v letu 1944-45;
– deportacija povolških Nemcev 1941;
– deportacija krimskih Tatarov 1943;
– deportacija Čečenov 1944;
– deportacija Ingušev 1944;
– deportacija in likvidacija mestnih populacij Kambodže v letih 1975-.78;
– počasno iztrebljanje Tibetancev, ki ga izvajajo Kitajci od leta 1950;
in tako dalje in tako dalje …
Odgovornosti za te zločine ne nosijo samo komunistični režimi na oblasti, ampak v veliki meri tudi njihovi simpatizerji in sodelavci. Od dvajsetih do petdesetih let so komunisti vsega sveta, pa tudi številni drugi ljudje, navdušeno ploskali politiki Lenina in potem Stalina. Stotisoči so se angažirali v vrstah Komunistične internacionale in v krajevnih sekcijah “komunistične stranke revolucije”. V naslednjih dveh desetletjih so spet stotisoči prižigali kadilo “Velikemu krmarju” kitajske revolucije in peli hvalo “vélikemu skoku” in kulturni revoluciji. In še v novejšem času so se mnogi veselili, ko je Pol Pot prevzel oblast. Marsikdo se danes izgovarja, da “ni vedel”. Res je, da ni bilo vedno lahko vedeti, ker je bila v komunističnih režimih tajnost eden od pomembnih načinov njihove obrambe. Toda velikokrat je bila ta nevednost le rezultat slepe militantne vere. Kajti v štiridesetih in petdesetih letih je bilo veliko dejstev že znanih in neizpodbitnih.
Robert Conquest, eden izmed pionirjev raziskovanja komunističnih zločinov, je (o zagovornikih komunizma na Zahodu) leta 1969 zapisal: “Dejstvo, da je toliko ljudi ‘pogoltnilo’ véliko čistko, je bilo brez dvoma eden izmed faktorjev, ki so omogočili izpeljati vso čistko. Procesi bi bili prinesli le malo koristi, ko jih ne bi bili odobrili nekateri tuji – torej ‘nevtralni’ – komentatorji. Le-ti bi morali vzeti nase vsaj majhen del sokrivde za te politične umore ali za to, da so se nadaljevali, ko je prva operacija, proces proti Zinovjevu (leta 1936), dobila nezasluženo verodostojnost.” Če s tega vidika presojamo moralno in intelektualno sokrivdo nekaterih nekomunistov, kolikšna je šele sokrivda komunistov?
Joseph Berger, nekdanji funkcionar Kominterne, ki je preživel čistko in taborišča, citira pismo neke ženske, ki je po vrnitvi iz gulaga ostala članica partije:
“Komunisti moje generacije so sprejeli avtoriteto Stalina. Odobravali so njegove zločine. To velja ne samo za sovjetske komuniste, ampak za komuniste vsega sveta, in s to krivdo smo omadeževani kot posamezniki in kot skupina. Ne moremo je izbrisati drugače kot s prizadevanji, da se kaj takega nikoli več ne zgodi. Kaj se je zgodilo? Ali smo izgubili razum ali pa smo zdaj izdajalci komunizma? Resnica je ta, da smo vsi, tudi tisti najbližji Stalinu, naredili iz zločinov njihovo nasprotje. Imeli smo jih za pomemben prispevek k zmagi socializma. Verjeli smo, da je vse, kar utrjuje politično moč komunistične partije v Sovjetski zvezi in po vsem svetu, zmaga za socializem. Nikoli si nismo mislili, da je znotraj komunizma mogoč konflikt med politiko in etiko.”
Berger sam pa pravi: “Če je mogoče obsojati držo tistih, ki so sprejeli Stalinovo politiko – česar niso storili vsi komunisti – pa jim je teže očitati, da teh zločinov niso onemogočili. Kdor misli, da bi bil mogel kdo na še tako visokem položaju preprečiti njegove naklepe, ta nima pojma o njegovem bizantinskem despotizmu.” Berger ima vsaj “izgovor”, da je bil v tistem času v Sovjetski zvezi in ni mogel ubežati eksploziji peklenskega stroja. Kaj pa komunisti v zahodni Evropi, ki niso bili pod neposredno prisilo NKVD? Kakšna slepota jih je gnala, da so še naprej peli hvalnice sistemu in njegovemu vodji?
Martin Malia omenja v svojem pomembnem delu Sovjetska tragedija “ta paradoks velikega ideala, ki se konča v velikem zločinu”.
Ta paradoks skuša pojasniti Cvetan Todorov: “Prebivalec zahodnoevropske demokratične države misli, da je totalitarizem popolnoma tuj normalnim človekovim težnjam. Ko bi bilo res tako, se ne bi obdržal tako dolgo na oblasti in ne bi potegnil za seboj toliko ljudi. Totalitarizem je v resnici strašno učinkovit stroj. Komunistična ideologija ponuja podobo boljše družbe in nas spodbuja, da težimo za njo. Mar ni želja po spreminjanju sveta v imenu nekega ideala organska sestavina človekove identitete? ( … ) Poleg tega komunistična družba odvezuje posameznika odgovornosti: odločajo vedno ‘oni’. Odgovornost je često težko breme. ( … ) Mik totalitarnega sistema, ki ga nezavedno čuti zelo veliko ljudi, izhaja iz nekega strahu pred svobodo in odgovornostjo (to je teza Ericha Fromma v knjigi Strah pred svobodo); da obstaja tudi ‘prostovoljna sužnost’, je trdil že La Boétié.”
Sokrivda tistih, ki so se metali v prostovoljno sužnost, pa ni bila in tudi danes ni obstraktna in teoretična. Že dejstvo, da kdo sprejema in širi propagando, ki naj bi prikrila resnico, je bilo in je še vedno aktivna sokrivda. Kajti obveščanje je edini način – čeprav ne vedno učinkovit, kot je pokazala nedavna tragedija Ruande – za preprečevanje skrivnih množičnih zločinov.
Analiza te središčne realnosti komunizma na oblasti – diktature in terorja – ni lahka. Jean Ellenstein je označil stalinski fenomen kot mešanico grške tiranije in orientalskega despotizma. Ta elegantna formula ima to hibo, da ne izrazi moderne narave tega modela, to je totalitarizma, ki po svoji radikalnosti presega vse od prej znane oblike diktature.
Nekateri začenjajo svojo razlago fenomena s trditvijo, da so Rusi že od nekdaj vajeni zatiranja. Boljševiki so se borili proti carskemu terorističnemu režimu, ki pa je le bleda senca grozodejstev boljševizma na oblasti. Pod carjem so političnim nasprotnikom sodila prava sodišča; obramba je imela pri sojenju toliko ali pa še več besede kot obtožba in je lahko računala na podporo domačega javnega mnenja (ki ga pod komunisti sploh ni bilo), predvsem pa mednarodnega javnega mnenja. Obsojenci na pregnanstvo so smeli vzeti s seboj svoje družine, v kraju bivanja so lahko brali in pisali, hodili na lov in se svobodno družili s tovariši v “nesreči”. Lenin in Stalin sta to osebno izkusila. Celo Dostojevskega Zapiski iz mrtvega doma, ki so ob izidu tako pretresli javnost, zbledijo ob primerjavi z grozotami komunizma. Res da so bili v Rusiji v letih 1880 do 1914 nemiri in vstaje, ki jih je arhaični politični sistem surovo zatrl. Toda število na smrt obsojenih političnih nasprotnikov je bilo v vsej Rusiji od leta 1825 do 1917 (to je skoraj sto let) 6.360 – od teh 3932 usmrčenih. To zadnje število so boljševiki presegli do marca 1918, ko so bili šele štiri mesece na oblasti. Bilanca carističnega zatiranja je torej neprimerljiva z bilanco komunističnega terorja.
Od dvajsetih do štiridesetih let je komunizem silovito obsojal teror fašističnih režimov. Toda tudi tu nas številke pripeljejo do mučnih spoznanj. Italijanski fašizem, ki se je odkrito proglasil za “totalitarnega”, je resda zapiral in velikokrat maltretiral politične nasprotnike, redkokdaj pa je šel do umora. Sredi tridesetih let je imela Italija nekaj sto političnih zapornikov in več sto konfinirancev, res pa tudi desettisoče političnih emigrantov v tujini.
Nacistični teror je bil pred vojno usmerjen v nekaj skupin. Nasprotnike režima (to so bili zlasti komunisti, socialisti, anarhisti, nekateri sindikati) so odkrito preganjali, jih zapirali, predvsem pa pošiljali v koncentracijska taborišča. Od leta l933 do 1939 so v zaporih in taboriščih po sodnem postopku ali brez sodbe usmrtili okrog 20.000 levičarskih aktivistov, veliko pa so jih tudi pobili v medsebojnih obračunih znotraj stranke – eden takih je bila “noč dolgih nožev” junija 1934. V drugo skupino smrti zapisanih so spadali Nemci, ki niso ustrezali rasnim kriterijem “velikega plavolasega arijca”: duševni bolniki, telesni invalidi, starci. Te je začel Hitler iztrebljati ob izbruhu vojne. Program evtanazije s plinom je zadel 70.000 Nemcev; izvajali so ga od konca 1939 do začetka 1941, ko so ga zaradi protestov Cerkva opustili. Že izdelane metode tega programa (iztrebljanja s plinom) so potem uporabili proti tretji skupini žrtev – Judom.
Ti so bili do vojne že povsem izobčeni iz družbe, pogromi proti njim pa so dosegli vrh v “kristalni noči” novembra 1938: več sto mrtvih in 35.000 odgnanih v koncentracijska taborišča. Nacistični teror pa se je do kraja razbesnel šele z izbruhom vojne, zlasti pa po napadu na ZSSR. Kratka bilanca njegovih žrtev je naslednja: 15 milijonov pobitih v okupiranih državah, 5,1 milijona Judov, 3,3 milijona sovjetskih vojnih ujetnikov, 1,1 milijona internirancev, umrlih v taboriščih, več stotisoč Romov. Tem žrtvam dodajmo še 8 milijonov oseb na prisilnem delu in 1,6 milijona preživelih internirancev.
Ne da bi se spuščali v podrobnosti te črne statistike, moramo vendar priznati neizprosno dejstvo: od zločinov komunističnih režimov je umrlo okrog sto milijonov ljudi, od zločinov nacizma pa okrog 25 milijonov. Že ta ugotovitev bi morala spodbuditi ljudi vsaj k razmisleku o podobnosti med režimom, ki od leta 1945 velja za najbolj zločinski režim stoletja, in komunističnim sistemom, ki je do leta 1991 užival vso legitimnost v mednarodni skupnosti; ki je v nekaterih državah še na oblasti in ima še danes privržence po vsem svetu. Če je mnogo komunističnih partij z zamudo priznalo zločine stalinizma, jih večina še ni opustila leninskih principov in se nič ne sprašuje o svoji vpletenosti v fenomen terorizma.
Kaj se je vedelo o zločinih komunizma? Kaj se je hotelo vedeti? Zakaj je bilo treba čakati do konca stoletja, da je bil tej temi priznan status predmeta znanosti? Na dlani je namreč, da ima preučevanje stalinskega in sploh komunističnega terorja velikansko zamudo v primerjavi s preučevanjem nacističnih zločinov.
Priče smo osupljivemu kontrastu. Zmagovalci iz leta 1945 so legitimno postavili zločin, zlasti genocid nad Judi, v središče svoje obsodbe nacizma. Mnogi raziskovalci z vsega sveta že desetletja obdelujejo to vprašanje. O njem je napisanih na tisoče knjig, posnetih na desetine filmov, med njimi nekaj slavnih: Noč in megla, Sofijina izbira, Schindlerjev seznam, in nič koliko televizijskih oddaj.
O komunističnih zločinih pa ne najdemo ničesar podobnega. Medtem ko sta imeni Himmler ali Eichman znani po vsem svetu kot simbola sodobnega barbarstva, so imena Dzeržinski, Jagoda ali Ježov veliki večini neznana; Lenin, Mao, Ho Ši Minh in celo Stalin pa še vedno uživajo presenetljivo spoštovanje.
Izredna pozornost, posvečena hitlerjevskim zločinom, je povsem upravičena. Ustreza namreč volji preživelih po pričevanju, želji znanstvenikov, da bi stvar bolje razumeli, ter moralnih in političnih avtoritet, da bi potrdile demokratične vrednote. Toda zakaj se javnost tako medlo odziva na pričevanja o komunističnih zločinih? Zakaj politiki tako v zadregi molčijo? Predvsem pa, zakaj ta “akademski” molk o komunistični katastrofi, ki je v teku 80 let prizadela na štirih kontinentih tretjino človeškega rodu? Odkod ta nezmožnost, da bi pri analizi komunizma postavili v žarišče tako bistven faktor, kot je zločin, množični zločin, sistematični zločin, zločin zoper človečnost? Ali gre za nezmožnost razumetja? Mar ne prej za namerno odklanjanje vednosti, za strah pred razumetjem?
Na ta vprašanja nam bo poskusila odgovoriti ta knjiga. Kar beremo tu, je šele povzetek uvoda. Nekaj odgovorov pa so bralci Zaveze lahko dobili že iz predstavitve Furetove knjige, omenjene na začetku.
Proti koncu svoje razprave pojasnjuje avtor dva nagiba za izdajo te knjige. Prvi je želja po pravičnejši, bolj uravnoteženi obravnavi terorja v Evropi, drugi pa pieteta do žrtev. Utemeljuje jo takole: “Moralna dolžnost je počastiti spomin mrtvih, posebno kadar so bili nedolžne in anonimne žrtve vsemogočnega Moloha, ki jih je skušal izbrisati celo iz spomina.”