Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 056

Nada Matičič

stran: 058

Mar ne bi smela danes za več desetletij molka obtožiti oblast, ki mi ga je izsilila?! Ne torej zavoljo osebnega preganjanja, odvzema svobode, pregnanstva na otok; ne obtožujem nobene fizične osebe, ki bi mi stregla po življenju ali mi hotela uničiti kariero, odvzeti čast in dobro ime … A vendar. Se spominjate devetega maja? In od tega dne naprej vse tedne in mesece in leta do tedaj, ko se nam je resnično odvalil kamen spričo matere z otrokom v vozičku, s katerim je zlezla skozi odprtino berlinskega zidu v svobodo?
Tistega devetega maja smo torej hiteli na ulice, oblekla sem se v pražnje, v modro, že malo obnošeno za koncerte in gledališče, hiteli smo tako kot povsod, kjer so zvonovi oznanjali konec vojskovanja … Bila sem mladostno vzhičena in veliko kasneje, ko sem lahko gledala ta dan sveta na zaslonih, sem bila enaka vsemu, kar je tam prihajalo na ulice se poveselit konca velike morije … Toda radost, ki se je stopnjevala še ob sončni bleščavi in toplini, se je polagoma ohlajevala ob približevanju središču mesta. Nenadoma nesluteno se je odprl zastor za popolnoma nerazumljivo sceno, ki mi je prikazovala čudno popačeno podobo mojega mesta: Šla sem mimo opere, a je nisem poznala, saj je bila skrita pod neznanskimi podobami Marxa, Stalina in do tedaj še neznanega Tita. (Kaj je vendar hramu umetnosti treba take politične maškerade?!) In naprej do pošte, ki je tudi ni bilo več. In tako je bilo povsod. Povsod so visele zastave, na oknih veseli ljudje, z rok so leteli šopki na sprevod vojakov, zmagovalcev. Pravijo, da čutiš prazničnost v zraku, da jo vdihavaš, predajaš se ji, nese te z množico, ki s teboj deli radost svobode. Sem jo delila? Hodila sem po tankem robu med radostjo in dvomom, ki se je že prikradel v misel: Vojaki na okrašenih vozovih? Pešci, konjeniki? Ne, z njimi je bilo vse v redu. A vendar, nekaj je bilo narobe. Nekaj motečega, nerazumljivega se mi je kradlo v zavest … Končno je predrlo tanki sloj opne: Rdeče! Vse rdeče. Množica okoli mene si je nadela rdeča znamenja. Simboli so zagoreli, da me je stisnilo. Zakaj? Rdeči nageljni, to razumem. Toda zakaj rdeče kravate, rdeče rute, rdeče srajce in bluze? Neverjetno, kako so se ljudje čez noč pordečili. A najbolj moteče so bile zvezde na pokrivalih vojskujočih se in oblastno rdeča zastava in na stotine rdečih zastavic, s katerimi so veselo mahali predvsem otroci v špalirju. In ko sem se ozirala po palačah, so tam visele tudi slovenske zastave. So bile res še naše? Na njih se je šopiril rdeči simbol. Tako. Začetek svobode? Povsod se je vrinil rdeči tujek in zavladal. Na teh ulicah, palačah, na obrazih. V glavah in srcih. Zares?
Zaenkrat le nagla, nedomišljena vprašanja brez odgovorov. Tu so prihajali z bojišč, iz gozdov. Za koga so se vendar borili, za koga so osvobodili deželo, domovino? Za koga so umirali, če nosijo tak simbol, tujek naše domovine? Torej smo prodani? Saj, devetega maja smo bili osvobojeni tujega sovražnika in prodani novemu. Za ceno novih žrtev? Zato da se je utrdila nova oblast, se je nenehno, za nas komaj sluteno hranila kot moloh z vedno novimi in novimi žrtvami? Človek, tedaj utrujen od štiriletne more, se je nenadoma znašel pred novo resnico: Le še potrpite, konca še ni! Zdaj pride veliko Maščevanje! Gorje premagancem!
Do devetega maja nisem še nič vedela o oportunizmu. Na okrancljanih ulicah in na obrazih se je zame skotilo nekaj povsem novega. Znanci, celo prijatelji so se kaj nenavadno obnašali. S krčevitimi pozdravi, z dviganjem pesti in zastavic, s tem rdečim pozdravljanjem so hiteli zbrisati svoja medvojna ravnanja, ali vrag vedi, česa so se že bali, zaripli, na robu norosti so praznovali svoj lažni deveti maj.
Ko sem tistega dne odhajala domov, sem že pomislila na množice, ki se lahko spontano, sproščeno, odkrito vesele svobode, kar je človeško razumljivo in logično. Srečni ljudje … Kaj sem vendar zagrešila, da se ne morem poistiti s srečnimi množicami? Kajti te tukaj in danes niso srečne. Vsepovsod krčevita lahkost, kot bi se bila iz zraka pritihotapila v množično dušo, ki je postala ena sama sila, ne da bi se sploh zavedala zasužnjenosti. Bala sem se, da se me polasti. Saj še nisem vedela za polaščenost, za silovito zunanjo moč, ki terja brezpogojno vdanost in predajo … Je to sploh mogoče, sem pretresena ugibala, bežeča v zavetje, v dom. K družini, ki se je kljub vojni ohranila pri življenju in obdržala do konca zdravo pamet, svoj značaj. Bila sem razdvojena, razcepljena, samovprašujoča: Zakaj tako? Zakaj mora biti pri nas drugače, da se ne morem veseliti? Zakaj to ni svoboda!! je vpilo v meni. A zakaj nisem tega na ves glas razkričala? Zakaj, zakaj? Torej strah. Nova Oblast je ustvarila strah. Že tega tesnobnega devetega maja, ki se je še bolj neverjetno zaključil. Na vogalu ulice pred hišo me je namreč sprejelo dekle iz soseščine, s katero sva se kar dobro razumeli. Najprej se me je ogledala od glave do peta in njen pogled je jasno razkril, da se z mojim temnim oblačilom brez rdečega simbola ne strinja. (Kako nadvse rada bi si bila pripela rdeč nagelj!) Potem je stegnila roko in mi pod nos pomolila pest, rekoč: Zdaj se bomo pa takole pozdravljali … Onemela sem. S pestmi se vendar pozdravljajo sovražniki, mar ne? sem končno izdihnila, ker še nisem bila pripravljena na nove scenarije … Seveda, je dejala, če boš snela tisto cunjo! Roko je namerila proti naši zastavi. Kaj pa je narobe z njo? sem vzrojila. Kje pa živiš? Takoj dol, če ne … je zavpila in slovesno odkorakala. Glasnik novega časa. Nekaj nadvse motečega in nevarnega. Nekaj, kar je že cepljeno proti demokraciji, proti svobodi …

stran: 059

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Viharno stoletje Mirko Kambič

Doma sta bili zavoljo zastave žalost in jeza in mama je izrezala iz rdečega klota zvezdo in jo našila na zastavo, zvezdo, ki jo bo »krasila« dolga desetletja. Nove zastave nismo nikoli kupili. Ob koncu je bila že močno nacefrana, obledela rdeča zvezda pa je le bila ročno delo in ne industrijski izdelek. Obtožujem zavoljo tega znamenja, saj smo ga bili prisiljeni našiti na zastavo, na katero so vrli Sokoli iz soseščine pljuvali že pred vojno, ko smo jo obešali …
Deveti maj je bil uvertura v črno komedijo. A vse, kar se je že dogajalo od devetega maja in do padca berlinskega zidu, je bilo ustoličeno na Laži. Z njeno pomočjo je deloval ta sijajni stroj nove pameti, nove vere, novega ritma življenja. Nismo smeli več glasno misliti. Morali smo pritrjevati Laži, morali smo vpiti Dol s sovražniki ljudstva!, morali smo prenehati urejevati stvari po svoje. Ali pa molčati. Obtožujem, ker so me prisilili, da me je bilo sebe sram … Razlastili so nas, postali smo razosebljena bitja. Zakaj nisem bojkotirala »svobodnih« volitev? Šla sem, čeprav s figo v žepu, prečrtala kandidata (saj je bil po navadi samo eden), ampak šla sem. Zakaj? Strah za preživetje? Saj sploh nisem več razmišljala o strahu, ker je postal že samoumeven. Tako vraščen v vsakdanja opravila in delovanja. Misel je šla seveda svojo pot, misel je obsojala, se zgražala spričo nenehnih grozečih razglasov, javnih obtožb, zmontiranih procesov in nedolžnih žrtev. Ne le politike, celo kulturnike so preganjali in pošiljali v smrt, včasih le za kak članek, za nekaj prepovedanih besed. Zaradi zaplemb so zapirali in obsojali na smrt trgovce. Z duhovniki so ravnali skrajno ponižujoče in smrt jih je kar kosila … Izmislili so si parolo: v imenu ljudstva. V tem imenu so ropali in morili. V tem imenu so bili dovoljeni vsi zločini. To je obležalo na duši – kljub poklicu, ki sem ga opravljala. In zato, ker sem nadvse cenila svobodo gibanja, se nisem preveč izpostavljala, torej nisem prestopila kritične meje. Bila sem jetnik vesti, nelagodja, more in dilem, kako premagati strah …

stran: 060

Že med vojno je vodstvo Osvobodilnega gibanja razglasilo kulturni molk. Moj oče je pisal o Notranjski, pisal je o kmetu, ki se je moral izseliti v Ameriko zaradi preživetja, pisal je za Menišijo, ki je prav tedaj doživljala svojo agonijo, zato da so tam brali tudi kaj vedrega. In knjige so šle iz rok v roke … A kdor je molk pretrgal, se je moral pozneje pokoriti. Ali pa se preleviti. Niti medvojna Prešernova nagrada očetu ni pomagala, da ga ne bi kaznovali. Verjetno mu je le škodovala. Zaradi neposlušnosti je bil pisatelj obsojen na večletni molk. Pretrgati nekaj, kar je ilegalna Oblast prepovedala, je bil torej hud prekršek. Žal je bilo kar veliko pisateljev, ki so takoj po vojni pričeli poveličevati tovarne in udarništvo … Zavedala sem se, da bi bilo zdaj treba napisati knjigo, ki bi skušala razgaliti lažno moralo socializma. Toda mar ne bi bil to čisti samomor? Zato sem se literarno obračala v ljudi, v odnose, v intimo … Politiko in njene travmatične posledice sem preprosto zatajila. Čakala sem na padec berlinskega zidu. Čakanje je bilo dolgo več desetletij.
Živeli smo po vzorcu velikega brata in njegovih malih bratov, ki so vladali nam, vladali z Besedo in Dejanjem. Vladali z močjo, ki nam je vlivala strah, ki je polagoma poniknil v malodušje, vseenost, v razočarano vdanost. V Molk. A to je neodpustljivo ponižanje duha.
In takole smo se lahko tudi nasmejali in najokali: Rekli so nam: Če se ne zavedate, da mora biti učitelj vojak revolucije, kot je zapisal naš predsednik, potem se tudi ne zavedate svojega poslanstva. Imeti morate svojo hrbtenico. Ali jo imate? Zapomnite si, da je religioznost vaša poklicna ovira.
Ukazali so nam iti na zbor in obsoditi Strah in pogum. Nadzorovali so našo reakcijo ob blatenju knjige, kar so počeli terenski aktivisti s popolnim nepoznavanjem njene sporočilnosti. Niso poniževali samo pesnika, marveč tudi nas, a se niso zavedali, da so se sami najbolj ponižali.
Duh marksizma je strašil med literarnimi urami, in če smo bili premalo na liniji ali smo jo celo bojkotirali, smo se morali zagovarjati. Izmislili so si vzorce, po katerih naj bi učili … Ni bilo prizaneseno niti Prešernu niti Cankarju. (V Hlapcih je bilo nevarno posploševati hierarhijo Oblasti. V Krstu je bila seveda vprašljiva religioznost … )
Ustvarili so večerno šolo za ideološko prevzgojo profesorjev. Če si se uprl »prevzgajanju«, si se znašal na cesti.
Ob sprejetju v Društvo pisateljev so nas še povabili v partijo. Če smo se v knjigah drznili biti preveč kritični do režima, smo rokopis lahko spravili v predal.
Izumili so posebno ocenjevanje za učitelje. Delili so nas na izredne, ki so se posebno odlikovali (skoraj brez izjeme so bili to partijci), na vredne, manj vredne ali nevredne (zadovoljive). Če nismo imeli moralnopolitičnih kvalifikacij, nismo mogli napredovati. Ta farsa ocenjevanja je kar trajala in nam krepko grenila delo in življenje.
A glej, vraga, ljudskih množic na splošno kaj takega ni motilo. Množica je živela »dobro«, bila je še kar sita in oblečena, lahko si je privoščila tujo robo s številnimi obiski onkraj meje v deželah kapitalizma. Lahko se je izobraževala, iz tovarn in veletovarn se je tako silovito kadilo, da je bilo dovolj dela za delavske množice. Imeli smo socializem, pravi raj za lenuhe.
Živeli smo pač po sovjetskem vzorcu, ki smo ga prikrojili, a Orwellova farma je vseeno imela usodne razsežnosti. Na zunaj Potjomkinove vasi, znotraj policijski nadzor. Dosjeji. Gore papirja. In sveti Birokracij … In zaznamovani, ki so morali molčati. Ki so v sebi nenehno nosili strašno breme svojih umrlih. Pobitih, mučenih. Tu in tam je preniknil kak izšepetan glas o povojnem genocidu. Rad bi kaj zapisal, a nisi bil nor. Šepetanje se ni moglo sprevreči v krik.. Bili so tudi osumljenci, zato ker so ušli roki ljudske pravice in so zbežali čez morje … Ta pravica je bila nadvse dosledna. Zanjo so bili vsi izdajalci, celo njih potomci! Oblast je namreč ukazala: Izrujte mi drevesa s koreninami!
Množična duša je samozadostna in nepredvidljiva. Oblast jo je imela na uzdi. Križaj ga! In so ga križali. Na vislice! In so ga obesili. Pobijte ga! In so ga kamnali. Smrt izdajalcu! In so ga usmrtili. Dol s knjigo! In so jo vrgli na grmado … Črna komedija je trajala in trajala. Ostalo je samo Upanje. Lahko bi rekla, da sem čakala na normalno življenje.
In sem ga dočakala. In sem šla pražnje oblečena na ulico. Opera in pošta sta bili normalni. S hiš so visele zastave. Brez rdečih simbolov. Danes je bila množična duša vesela, olajšana bremena desetletij. Duša je jokala od te lahkosti: Pomislite, svojo lastno državo imamo!! Bilo je enkratno doživetje, doživetje stoletij.

stran: 061

S tem živim naprej, žal tudi s spoznanjem, da bi morali biti za demokracijo tudi dovolj zreli. Da je večdesetletna odsotnost svobodnega mišljenja in delovanja škodovala ljudski duši, jo polagoma inficirala s partijsko ideologijo in ideali. In to je ostalo v ljudeh, ki jih je danes celo strah, da ne bi bili povsem poteptani njihovi ideali, ki so jim jih vcepljali dolga leta. Zato trdovratno bežijo pred resnico, pred razkritji zločinov. Celo revolucije nočejo priznati. Tudi množični poboji po koncu vojne (prosim, pa brez »Nürnberga«!) jih ne ganejo. Nekomu se je celo zapisalo: »Zato je treba reči bobu bob in slovenskemu domobrancu kvisling in izdajalec, pa naj je še tako trpel potem, ko je naskrivaj lahko zlezel iz kake kraške jame, ker ga nedosledni pripadniki OZNE niso čisto pobili. In je kasneje s pomočjo Rimskokatoliške cerkve lahko pobegnil iz države, ki jo je izdal.

Ljudje so neverjetno neobčutljivi: To se je zgodilo včeraj, važno je živeti danes … Ne brskajte po kosteh! … Dobro smo živeli, bolje kot zdaj v demokraciji …
Obtožujem to, še danes nevarno neobčutljivost. Vendar moram polno živeti. Tudi za preteklost, ne le za zdaj in jutri. Računi morajo biti poravnani. To je naša življenjska zaveza. Kajti Zločin je bil tako vsemogočen, da ga ni moč pozabiti.